dedovanje zaščitenih kmetij - obračunska vrednost zapuščine - izračun nujnega deleža - ugotovitev vrednosti darila - zmanjšanje nujnega deleža - izplačilo nujnega deleža - rok za izplačilo nujnega deleža - način določitve vrednosti darila
Ker se obračunska vrednost zapuščine pri dedovanju zaščitene kmetije ugotavlja zgolj zaradi izračuna vrednosti nujnega deleža zakonitih dedičev, ki niso prevzemniki zaščitene kmetije, po metodologiji izračuna vrednosti nujnega deleža, kot to določa 28. člen ZD, pa je vrednost premoženja samih zakonitih dedičev upoštevna zgolj kot vrednost darila, ki jim ga je zapustnik na kakršenkoli način dal in ga je pri izračunu vrednosti nujnega deleža (po četrtem odstavku 28. člena ZD) potrebno upoštevati, sklenitev in zapis takšnega dogovora zakonitih dedičev nedvoumno potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje tudi o dogovoru dedičev o vštetju vrednosti teh nepremičnin kot darilo pritožniku. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je v smislu takšnega dogovora sodišče prve stopnje izvedencem tudi naložilo kako in katere nepremičnine naj cenijo, s cenitvami izvedencev, ki so cenitve opravili v skladu s takšnimi napotili, pa so se vsi dediči (tudi pritožnik) izrecno strinjali.
Ker o zmanjšanju nujnega deleža sodišče odloča zgolj na zahtevo dediča, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, iz zgoraj predstavljenega (in iz preostalih podatkov spisa) pa izhaja, da pritožnik takšne zahteve ni podal, sodišče prve stopnje utemeljeno o zmanjšanju nujnih deležev Ja. U. in M. T. ni odločalo.
insolventnost delodajalca - sklep o zavrženju revizije
Pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca (terjatve za plačilo plač in odpravnine) po določbah ZJSRS niso pravice iz sistema socialnega varstva, zato je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved delodajalca - zagovor - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - pravica do zagovora
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je tožena stranka do tožnika izpolnila svojo obveznost delodajalca v smislu 2. dostavka 85. člena ZDR-1 in da tožniku ni kršila pravice do zagovora, ker je tožniku poskušala omogočiti zagovor, zlasti zato, ker je razloge za to, da se zagovora ni udeležil (27. 2. oziroma 10. 3. 2014) pripisalo tožniku samemu namesto toženi stranki, kar je napačno. Tožena stranka je namreč ravnala nepravilno, ker že v prvem vabilu na zagovor ni določila, ob upoštevanju pravice tožnika kot naslovnika priporočene pošiljke, da se pisanje lahko dvigne v 15 dneh od prejema obvestila. Ni mogoče šteti, da se je tožnik izogibal vročitvi vabila, če je pisanje prejel oziroma dvignil v okviru 15 dnevnega roka – tožnikova žena je pisanje dvignila predzadnji dan roka. Še bolj nesprejemljivo pa je stališče, da je tožnikova žena „selektivno“ dvigovala poštne pošiljke in da je dne 5. 3. 2014 že razpolagala z novim obvestilom pošte o poštni pošiljki, to je drugim vabilom z dne 27. 2. 2014, kar naj bi očitno pomenilo, da je razlog, da (drugega) vabila ni prejel prej, na tožnikovi strani. Zmotno je torej stališče, da so zato podane in izkazane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke kot delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožeči stranki kot delavcu omogoči zagovor. Za tako okoliščino ni mogoče šteti niti očitanega „selektivnega“ dvigovanja pošte niti domnevno namernega prevzema pošiljk tik pred koncem roka. Tožnik je priporočene poštne pošiljke sprejemal v roku, sicer bi prišlo do t. i. fikcije vročitve, ki bi zanj imela škodljive posledice, saj bi se v tem primeru štelo, da se ni odzval na pravilno poslano vabilo na zagovor. Bistveno je, da tožena stranka z vabili na zagovor, kakršna je poslala tožniku, tožniku zagovora ni omogočila in je kršila njegovo pravico do zagovora. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter delno spremenilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku. V preostalem (nespremenjenem) delu pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje (v zvezi z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom) nepopolno ugotovljeno.
konkurenčna klavzula - kršitev konkurenčne klavzule - dogovor o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti
Tožeča stranka (bivši delodajalec) in toženec (delavec) sta se v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v I. točki sporazumela, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati, v II. točki pa je zapisano, da stranki s tem sporazumom ugotavljata, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da nimata medsebojnih pravic in obveznosti. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da določba II. točke sporazuma pomeni, da sta se stranki odrekli tudi medsebojnim pravicam in obveznostim, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, to je nadomestilu za spoštovanje konkurenčne klavzule, do katere je bil upravičen toženec in odškodnini za nespoštovanje konkurenčne klavzule, ki je predmet tega spora. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da bi se s tožencem ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dogovorila karkoli drugega, kot izhaja iz podpisanega sporazuma. V kolikor bi stranki hoteli, da določbe pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašajo na nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule in odškodnino za nespoštovanje konkurenčne klavzule, še naprej veljajo, bi se morali o tem dogovoriti in to zapisati v sporazumu.
odškodninska odgovornost članov uprave – konkretizacija ravnanj članov uprave – predpostavke za odškodninsko odgovornost – vestno izpolnjevanje dolžnosti – škodljive odločitve uprave – dajanje posojila – konverzija posojila v poslovni delež – pravila podjetniške presoje – škoda – pravočasnost navedb in dokazov – dokaz z izvedencem – cenitev – plačilo računa za drugo pravno osebo
Sodišče prve stopnje je sicer kršilo postopek, ko ni pojasnilo, da trinajste pripravljalne vloge ni upoštevalo, ker je bila prepozna, vendar ta kršitev glede na vse zgoraj povedano ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je vloga dejansko bila prepozna.
V zvezi z v spis vloženo cenitvijo, ki jo je izdelala družba T., je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo, zakaj šteje, da ni primerna. Razlogi so take narave, da je iz njih mogoče razbrati, na katerih predpostavkah temeljijo, miselni tok je jasen, zato bi jih tožeča stranka lahko preverila in se do njih opredelila. Zgolj navedba, da sodišče nima ustreznega znanja, ob tako jasnih razlogih ne zadošča. Tožeča stranka bi morala povedati, kaj je z razlogi sodišča konkretno narobe, pa tega ni storila.
izločitvena pravica - predmet izločitvene pravice - generična stvar
Zakon ne predpisuje, da so lahko predmet izločitvene pravice samo individualno določene stvari (species), ne pa tudi generične stvari (genus), na primer denar. Bistveno za presojo utemeljenosti obstoja izločitvene pravice je, da lahko tisti, ki dokaže, da stečajnemu dolžniku neka stvar (bodisi individualno določena bodisi generična) ne pripada, zahteva izločitev iz stečajne mase (22. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP). Razlika je samo v načinu izročitve: kadar je stvar individualno določena, mora dolžnik izročiti prav to stvar, kadar pa gre za generične stvari, mora izročiti enako količino takih stvari, v obravnavanem primeru torej enako količino denarja (tako tudi odločba VSL I Cpg 1484/1999).
izredna denarna socialna pomoč - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vročanje - zakonsko prebivališče - naslov za vročanje
ZPPreb v 4. odstavku 8. člena določa, da se v primeru, če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. V takšnem primeru gre za zakonsko prebivališče, ki je namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa dejanske nastanitve na naslovu organa ali organizacije. Zato je v konkretnem primeru, ko ima tožnica naslov na naslovu določenega Centra za socialno delo, potrebno ugotoviti, ali je ta naslov tudi sicer naslov za vročanje. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
predobravnavni narok – priznanje krivde – sporazum o priznanju krivde – izrek kazenske sankcije – vezanost na predlog tožilca
V obravnavani zadevi gre za priznanje krivde obtoženca na predobravnavnem naroku (dne 14. septembra 2015) in ne za priznanje krivde na podlagi sklenjenega sporazuma o obtoženčevem priznanju krivde sklenjenega med obtožencem, zagovornikom in državnim tožilcem v smislu 450.a člena ZKP na podlagi katerega bi se v skladu z določbo prvega odstavka 450.b člena ZKP obtoženi in državni tožilec lahko dogovorila o kazni. Pravilno tako ugotavlja tudi obtoženčev zagovornik, da v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje glede izrečene kazni ni bilo vezano na predlog tožilca.
izredna odpoved delavca - odpravnina - odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - delovnopravna kontinuiteta
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ni izplačala plače ob zakonsko dogovorjenem roku, zamude pri plačilu plače pa so se pojavljale več kot pol leta)po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine oziroma odškodnine pravilno upoštevalo 27 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Upravičenci do kritja prispevkov za osnovno zdravstveno zavarovanje so državljani Republike Slovenije, ki so upravičeni do denarne socialne pomoči oziroma izpolnjujejo pogoje za denarno socialno pomoč. To pomeni, da se v primeru uveljavljanja kritja prispevkov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ugotavlja, ali gre za upravičenca, ki izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, ne glede na to, ali pravico do socialne pomoči uveljavlja ali ne. Ker tožnik presega minimalni dohodek glede na dohodke, ki jih je prejel v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo zahteve, minimalni dohodek pa presega tudi glede na premoženje, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo v pravilni višini, tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči, posledično pa tudi ne do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.
ZDR člen 42. ZJU člen 5, 5/, 21, 21/1, 24 24/5. ZSPJS člen 3, 3/3, 3/5, 3a, 14, 19, 19/1. ZDR-1 člen 44.
plačilo za dejansko opravljeno delo - razlika v plači - obveznost plačila - dejansko delo
Delavcem daje pravico, da zahtevajo plačilo za delo, ki ga dejansko opravljajo, določba 42. člena ZDR. To velja za vse delavce, tudi za tiste, ki delajo v javnem sektorju in se zanje uporabljajo določbe ZSPJS. Druge pravne podlage javnim uslužbencem ne daje niti ZSPJS niti kak drug zakon. Za tožnika ne veljajo ista pravna pravila kot za javnega uslužbenca, ki je razporejen na delovno mesto v skladu z veljavnimi predpisi. Iz tega razloga določbe ZSPJS o premestitvi in napredovanjih zanj ne pridejo v poštev. V primeru dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela je javni uslužbenec upravičen zgolj do plače izhodiščnega plačnega razreda tistega delovnega mesta, na katerem delo dejansko opravlja. Če je ta plača enaka ali nižja kot plača, ki jo prejema na delovnem mestu, na katerega je formalno razporejen, do razlike v plači pač ni upravičen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Tožnica je s svojimi ravnanji (ko je določenega dne iz vrtca samovoljno odnašala stvari; dlje časa telefonirala med delovnim časom, kljub temu, da po navodilih tožene stranke med delom ni bilo dopustno imeti pri sebi telefonov; spala med delovnim časom) kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPP člen 112, 112/2. ZST-1 člen 34a, 34a/1. Sodni red člen 215, 215/6.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse – vloga, vezana na rok – pravočasnost vloge – roki – oddaja priporočene pošiljke na pošti – potrdilo o oddaji pošiljke – poslovanje vložišča – dohodni zaznamek
Pri pošiljkah, ki so bile po pošti poslane priporočeno, za dan izročitve sodišču šteje dan, ko je bila pošiljka oddana na pošto.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti
Tožnica je s svojim ravnanjem (ko določenega dne v delovodnik ni vpisala treh opozoril; ni pravočasno plačala računa, zaradi česar je dobavitelj toženi stranki izstavil opomin; ko je pri vpisovanju dokumenta v delovodnik vedoma in kljub temu, da to ni praksa tožene stranke, uporabila navaden svinčnik namesto kemičnega svinčnika; ko kljub izrecnemu predhodnemu navodilu v.d. direktorice pri vodji bivalne enote ni preverila, ali se zunanje naročilnice za bivalno enoto posredujejo v bivalno enoto z vložitvijo v prenosno mapo za osebno vročitev dobavitelju s strani zaposlenega ali se posredujejo po klasični pošti neposredno dobavitelju; ko je v določenih dneh v podpis potrditve plačila računa predložila račun brez podpisa vodje enote in priloženih dobavnic, itd.) kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
dediščinska tožba - dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - korektivna funkcija pravde - časovne meje pravnomočnosti - pasivna stvarna legitimacija (zakonitih) dedičev - nujno sosporništvo na pasivni strani - razdružitev dediščinske skupnosti - dedni dogovor - enotno sosporništvo na pasivni strani - raztezanje subjektivnih meja pravnomočnosti na potencialne enotne sospornike - ugovor aktivne legitimacije - novi dedič - pošteni posestnik zapuščine - kršitev pravice do obravnavanja v zapuščinskem postopku - uveljavljanje dedne pravice v pravdi pod pogoji za obnovo postopka - oklic dedičem - vabljenje znanih zakonitih dedičev k zapuščinskemu sodišču - postavitev začasnega zastopnika - vednost dediča za tek zapuščinskega postopka - pravočasnost tožbe - pravočasnost dokaznih predlogov - prekluzija pri navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov - materialno procesno vodstvo - pisna pomota pri sestavi zapisnika - substanciranje dokaznih predlogov - določna in obrazložena podaja dokaznih predlogov - trditvena in dokazna podlaga zahtevka - odločanje v mejah procesnega gradiva, ki ga ponudijo pravdne stranke (razpravno načelo)
Upoštevaje časovne meje pravnomočnosti sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upošteva zgolj tiste okoliščine, ki nastanejo do trenutka zaključka glavne obravnave. Ker je bilo v obravnavanem primeru na zadnjem naroku za glavno obravnavo 26. 11. 2014 še negotovo, ali bodo tudi drugi zatrjevani zakoniti dediči po zapustniku svojo dedno pravico v pravdi uspeli uspešno uveljaviti, saj bo o tem mogoče sklepati šele po pravnomočni odločitvi o zahtevku iz tožbe z dne 25. 7. 2014 (priloga A7), je sodišče prve stopnje pri presojanju utemeljenosti predmetnega zahtevka krog zakonitih dedičev po pokojnem pravilno ugotavljajo zgolj izhajajoč iz pravnomočnega sklepa o dedovanju po zapustniku I D 1525/2011 z dne 4. 1. 2013, upoštevaje pri tem tudi tožečo stranko.
Kot pravilen je potrebno podpreti prvostopenjski zaključek, da je bila tožeči stranki pravica do obravnavanja v zapuščinskem postopku in s tem možnost, da že v tem uveljavi svoja dednopravna upravičenja, odvzeta. Dejstvo, da je bila tožeča stranka na zapuščinski obravnavi navedena kot zakoniti dedič po pokojnem, zapuščinsko sodišče pa kljub temu, da biva v Sloveniji, njenega naslova ni skušalo ugotoviti z namenom vabljenja k sodišču, temveč jo je k sodišču vabilo z oklicem dedičem po 206. členu ZD, brez da bi ji predhodno kot dediču neznanega bivališča brez pooblaščenca postavilo začasnega zastopnika (4. točka drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZPP, vse v zvezi z 163. členom ZD, ter 3. odstavek 206. člena ZD), takšno sklepanje namreč narekuje.
Z ozirom, da se dedna pravica v pravdi skladno z 224. členom ZD uveljavlja pod pogoji za obnovo postopka po določbah ZPP, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je vložena v prekluzivnih rokih iz 396. člena ZPP.
Stranke so dogovorile in izvršile medsebojno verižno kompenzacijo, na podlagi katere je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost (dolg) do tožene stranke v višini 1.272,00 EUR (medsebojna verižna kompenzacija v prilogi A3). Na podlagi te kompenzacije pa je ugasnila tudi terjatev tožeče stranke do družbe Pr. d.o.o. v enaki višini, ki bi sicer (če ne bi bila sklenjena obravnavana medsebojna verižna kompenzacija) prišla v stečajno maso stečajnega dolžnika. Če izpodbijano dejanje ne bi bilo opravljeno, bi namreč terjatev tožeče stranke v znesku 1.272,00 EUR do družbe Pr. d.o.o. povečala stečajno maso stečajnega dolžnika in bi lahko upniki prejeli poplačilo svojih terjatev v večjem deležu.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZDR člen 88, 88/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog
Pri toženi stranki je zaradi odpovedi naročil ter zaradi neuspeha tožene stranke na razpisu v septembru 2014 prišlo do zmanjšanja obsega dela in upada prihodkov v letih 2013 in 2014 v primerjavi z letom 2012 in zato do slabših rezultatov poslovanja ter do likvidnostnih težav. Zaradi navedenega je bila tožena stranka prisiljena ukrepati in zmanjšati število delavcev. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, potrebnosti oziroma smotrnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela pa sodišče ne more presojati, ker so te odločitve v pristojnosti delodajalca. Tožena stranka je dokazala obstoj poslovnega razloga, tako organizacijskega kot ekonomskega razloga, iz 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Tako je tožena stranka tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ob dokazanem obstoju poslovnega razloga, ki je bil utemeljen in je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR-1, ko je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi reparacijski zahtevek ter zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 12 bruto tožnikovih plač zavrnilo.
ZIZ člen 272, 272/1. ZFPPIPP člen 131, 131/1, 131/3, 342, 342/5.
začasna odredba – verjetnost terjatve – dopustnost predlagane začasne odredbe – stečajni upravitelj kot organ – stečajni dolžnik
V postopku izdaje začasne odredbe upnik pravnega varstva ne more uspešno temeljiti na trditvi, da je pooblaščen od sodišča, ki odloča v drugem (stečajnem) postopku, zahtevati, da opusti izvedbo določenega procesnega dejanja. Takšna začasna odredba je nedopustna tudi v razmerju do stečajnega upravitelja, ko stečajni upravitelj nastopa kot organ stečajnega postopka.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0015048
ZPP člen 253, 253/1, 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - absolutna bistvena kršitev določb postopka - izvedenec - načelo neposrednosti
V obravnavani zadevi sta toženi stranki podali konkretizirane pripombe tako na izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu kot tudi na izvedensko mnenje izvedenke za medicino ter jasno navedli, v katerem delu se ne strinjata z ugotovitvami izvedenca. Ker bi bile navedene pripombe oziroma vprašanja, ki jih toženi stranki izpostavljata, lahko pomembne za odločitev o temelju odškodninske odgovornosti kot tudi o višini prisojene odškodnine, bi moralo sodišče prve stopnje izvedenca seznaniti s temi pripombami in od njiju zahtevati, da mnenji ustrezno (pisno) dopolnita in se opredelita do pripomb oziroma toženima strankama dati možnost, da od izvedencev na zaslišanju na obravnavi zahtevata tudi ustna pojasnila v zvezi s podanima mnenjema. Ker sodišče tega ni storilo, je kršilo določbo neposrednosti in strankam vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.