ZPPOGD člen 1, 4, 4/3. OZ člen 83. KPDŽP člen 192. ZSDU člen 64.
razlika v plači - dodatek za delovno dobo - dodatek za stalnost - obveznost plačila
V plačo, ki jo je tožnik prejemal v obdobju od 1. 7. 2010 do 12. 12. 2011 v višini 70 % plače delavskega direktorja, sta bila že vključena dodatek za delovno dobo in stalnost. Nova določitev tožnikove plače (pred tem je tožnik prejemal plačo v višini 60 % plače delavskega direktorja, v kateri sta bila obračunan tudi dodatek za delovno dobo in stalnost) je bila posledica sprejetega ZPPOGD, ki v tretjem odstavku 4. člena med omejitvami pri določitvi višine osnovnega plačila določa, da so vsi dodatki (dodatek za delovno dobo, ipd.) že vključeni v osnovno plačilo. Iz 1. člena ZPPOGD sicer res izhaja, da ne ureja prejemkov predsednika sveta delavcev (funkcija, ki jo je tožnik opravljal od 17. 5. 2007 do 12. 12. 2011), temveč ureja zgolj prejemke predsednikov in članov uprav, izvršnih direktorjev, poslovodij ter prokuristov v gospodarskih družbah, v katerih so neposredno ali posredno imetnice večinskega deleža Republika Slovenija oziroma samoupravne lokalne skupnosti, vendar pa je bila plača tožnika na funkciji predsednika sveta delavcev vezana na višino plače delavskega direktorja, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Delavski direktor je član uprave oziroma ga je mogoče šteti med izvršne direktorje, za katere velja ZPPOGD. Na podlagi navedenega je ZPPOGD uporabljiv v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je tudi za obdobje od 13. 12. 2011 do 31. 5. 2012 (tj. ko je tožniku prenehala funkcija predsednika sveta delavcev in je bil imenovan za delavca, ki za potrebe sveta delavcev delo opravlja poklicno s polnim delovnim časom) pravilno zaključilo, da mu je tožena stranka izplačevala plačo v dogovorjeni višini, v katero sta bila dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost že vključena. Zato tožbeni zahtevek, da se tožniku za sporno obdobje priznata še dodatek za stalnost in delovno dobo ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015626
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-c, 5/2. ZPP člen 17, 17/2.
odškodnina zaradi nesreče pri delu - atrakcija pristojnosti - nepristojnost - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo odškodninski zahtevek zoper prvo toženko (delodajalca) in se izreklo za stvarno nepristojno za obravnavanje odškodninskega zahtevka zoper drugo toženko (zavarovalnico). Med individualne delovne spore se uvrščajo odškodninski spori med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi predniki ter odškodninski spori med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delavcem in uporabnikom (točka c prvega odstavka 5. člena ZDSS-1). Za reševanje takšnega individualnega delovnega spora je pristojno delovno sodišče tudi v primeru, če je kot sospornik tožena zavarovalnica (drugi odstavek 5. člena ZDSS-1). Določba ureja atrakcijo pristojnosti v individualnem delovnem sporu, v katerem kot toženki nastopata delodajalec in zavarovalnica, saj bi sicer lahko prihajalo do neutemeljene in škodljive razmejitve stvarne pristojnosti v vsebinsko istem sporu. Ker se po prvem in drugem odstavku 17. člena ZPP pristojnost sodišča določa po okoliščinah v času vložitve tožbe, je od odločitve tožnika odvisno, kdo je tožen v odškodninskem sporu. Iz vsebine dela določbe drugega odstavka 5. člena ZDSS-1 (če je kot sospornik tožena zavarovalnica), namreč izhaja, da je atrakcija pristojnosti odvisna od procesnega dejanja tožnika. Bistveno je torej le, ali delavec toži skupaj delodajalca in zavarovalnico. Okoliščina, da se kasneje (med postopkom) zoper delodajalca postopek konča z delno sodbo, ne vpliva na dejstvo, da je vložena skupna tožba zoper delodajalca in zavarovalnico tožnikovega delodajalca.
invalid III. kategorije invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Tožnica je delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 18. 11. 2000 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Priznana ji je bila tudi časovna razbremenitev, torej da opravlja delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Tožnica je nazadnje opravljala delo pomočniških del ter čiščenja prostorov in po mnenju sodne izvedenke bi tožnica to delo še lahko opravljala, upoštevaje že priznane omejitve pri delu. Ker pri tožnici še ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
začasno napoten delavec - plača - minimalni standardi
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi po 212. členu ZDR, ki govori o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za primer, če je delavec začasno napoten na delo v tujini. Zato bi morala tožena stranka upoštevati Direktivo o napotitvi delavcev 96/71/ES, po kateri morajo delodajalci upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi, v katero bodo delavci napoteni na delo, če bodo ti standardi za delavce ugodnejši. Potrebno je torej upoštevati minimum, ki je določen v državi gostiteljici, če je ta višji. V Republiki Nemčiji veljavni zakon o napotitvi delavcev temelji na tej direktivi. Sprejet je bil z namenom zaščititi domače delavce pred povečanjem konkurence nižje plačanih delavcev in morajo tudi za tuje delavce, zaposlene v Nemčiji, veljati enaki delovni predpisi in minimalni standardi kot za domače. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini, zanj ne morejo veljati določbe pogodbe o zaposlitvi o minimalni plači v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je bila ustno dogovorjena plača v višini urne postavke 13,00 EUR in mu pravilno prisodilo razlike med prejetimi plačami po pogodbi o zaposlitvi in plačami po dogovorjeni urni postavki.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - znaki kaznivega dejanja - obsodilna sodba . vezanost delovnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo
Ker so bile okoliščine, ki naj bi jih po mnenju pritožbe tožnika sodišče moralo ponovno raziskovati, povezane z obstojem kaznivega dejanja, in ugotovljene s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, na katero je v okvirih, ki jih določa 14. člen ZPP, vezano tudi delovno sodišče pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga po 1. alinei 111. člena ZDR, to je pri presoji, ali ima kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti vse znake kaznivega dejanja (objektivne in subjektivne), sodišču prve stopnje (po izdaji pravnomočne sodbe v kazenskem postopku) ni bilo potrebno izvajati dokazov, s katerimi naj bi se potrdil tožnikov zagovor (v kazenskem postopku ter v postopku, ki se je vodil v zvezi z izredno odpovedjo pogodbenih obveznosti), da očitanih kršitev (ki imajo vse znake kaznivega dejanja) ni storil. Ta dejstva so bila namreč že ugotovljena, sodišče prve stopnje pa je pravilno in v skladu s citirano določbo 14. člena ZPP upoštevalo te ugotovitve iz pravnomočne obsodilne sodbe, izdane v kazenskem postopku, ker se nanašajo na obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.
ZPP člen 274, 274/1. ZDSS-1 člen 6/1-c, 18, 19. Zakon o zavodih člen 45, 46. ZDR-1 člen 10. ZUS-1 člen 1, 2, 4. URS člen 157, 157/2.
kolektivni delovni spor - neskladnost splošnega akta z zakonom - sodna pristojnost
Spora o presoji skladnosti sprememb in dopolnitev Statuta Javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija, s katerimi sta bila spremenjena 72. in 74. člen Statuta, ni mogoče uvrstiti med spore iz 6. c člena ZDSS-1, po katerem je delovno sodišče med drugim pristojno tudi za odločanje v kolektivnem delovnem sporu o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami. ZRTVS-1 posebnih določb o splošnih aktih ne vsebuje. Statut bi bilo sicer mogoče uvrstiti v kategorijo splošnih aktov tudi upoštevaje določbe 45. in 46. člena ZZ, vendar spremembe in dopolnitve tega Statuta, ki so predmet predloga predlagatelja, nimajo narave splošnega akta delodajalca v smislu 10. člena ZDR-1, s katerimi bi nasprotni udeleženec določal organizacijo dela ali določal obveznosti, ki jih morajo poznati delavci zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti. Ker sporne spremembe in dopolnitve Statuta nimajo narave splošnega akta delodajalca iz 10. člena ZDR-1, se predmetni spor ne more obravnavati kot kolektivni delovni spor po členu 6. c ZDSS-1. Predlog za presojo zakonitosti sprememb in dopolnitev Statuta pa ne spada niti v pristojnost upravnega sodišča (ne gre za dokončni upravni akt, niti za posamični akt, niti ta akt ne posega v temelje ustavne pravice posameznika). Zato je sodišče prve stopnje predlog predlagatelja na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo.
Določba petega odstavka 47. člena KZ-1 o preklicu obročnosti za sodišče ni zavezujoča, ampak določa, da v primeru, če storilec zamudi s plačilom posameznega obroka, lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev. To pomeni, da mora sodišče v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je odreditev takojšnjega plačila edina ustrezna možnost, ali pa je mogoče počakati na morebitno pravočasno plačevanje preostalih obrokov.
V času storitve kaznivega dejanja veljaven KZ-1 odreditve takojšnjega plačila denarne kazni zaradi zamude s plačilom posameznega obroka ni določal, ampak šele novela KZ-1B, ki velja od 15. 2. 2012.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ni vzročne zveze med (tudi sicer neizkazano) kršitvijo Pogodbe in nastalo škodo, saj ni mogoče presojati kršitve glede na končni (materialni) rezultat, ki ga je tožena stranka želela doseči - torej izvedbo gradnje brez napak in zamud. Zgolj zato, ker je do tega kljub temu prišlo, pa ni mogoče reči, da je tožeča stranka odškodninsko odgovorna za nastalo škodo.
najemna pogodba – najemnina – uporabnina – neupravičena pridobitev – ugovor ugasle pravice – dokazovanje – trditveno in dokazno breme – nedovoljene pritožbene novote
Trditveno in dokazno breme za ugovor ugasle pravice je bilo na toženi stranki. Ne zadoščajo navedbe, da je vtoževane obveznosti poravnala. Ker o tem ni predložila dokazov, je bil njen ugovor pravilno zavrnjen kot nedokazan.
Če dogovorjena izpolnitev pomeni celoto, delna izpolnitev ne odgovarja namenu pogodbenih strank in se šteje za neizpolnitev. Posledica je, da je druga stranka prosta svoje obveznosti, če to ustrezno izjavi.
ZAVAROVANJE TERJATEV – STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0053088
ZIZ člen 268, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 273, 273/1, 273/1-2. ZZK-1 člen 243.
sredstva zavarovanja – začasna odredba – nedenarna terjatev – prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine – denarna kazen – materialno procesno vodstvo v postopku zavarovanja
Procesno vodstvo je v postopku zavarovanja zaradi hitrosti postopka zelo omejeno in v primerih, ko ni naroka za obravnavo predloga ali ugovora, celo izključeno. Na stranki, ki zahteva hitro in učinkovito zavarovanje svoje terjatve, je breme pravilne in popolne priprave ustreznega predloga tako glede same terjatve, ki naj se zavaruje, sredstva zavarovanja in povezave med njim in terjatvijo.
vrnitveni zahtevek – rei vindicatio – trditveno in dokazno breme – dokazovanje – dokaz z izvedencem – dokazna ocena
Ker tožnicama ni uspelo izkazati, da je toženka kakorkoli posegla v njuno nepremičnino, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, temelječ na določbi 92. člena SPZ, pravilno zavrnilo.
SPZ člen 65, 65/1, 66, 66/1, 67, 67/1, 67/2, 67/3. ZIZ člen 192, 192/2.
izpraznitev in izročitev nepremičnine - solastnina - izselitev dolžnika iz stanovanja - dogovor o razdelitvi posesti - soglasje dolžnika - posel rednega upravljanja
Kupec dolžničinega solastninskega deleža nepremičnine je upravičen zahtevati izselitev dolžnice iz tega dela nepremičnine, saj je predložil overjeno izjavo preostalih solastnikov o tem, kaj v naravi predstavlja kupljen delež, ter soglasje o tem, da je upravičen zahtevati izselitev dolžnice iz tega dela nepremičnine. Soglasje dolžnice o tem, kaj v naravi predstavlja delež posameznega solastnika na nepremičnini, ni potrebno.
IZVRŠILNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE - DAVKI
VSM0022773
ZDavP-2 člen 298. ZDoh-2 člen 38, 38/3, 48, 48/3. ZPIZ-2 člen 15, 18, 20, 20/1, 20/1-1, 143, 143/1. ZVZZ člen 17, 17-5, 17-10. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/3, 51, 51/1, 51/1-3.
plačilo nagrade in povrnitev stroškov sodnega cenilca - cenitev nepremičnine - stavbna in kmetijska zemljišča - prispevki za invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter zdravstveno zavarovanje - akontacija dohodnine
Drži sicer, da so nepremičnine, ki jih je ocenjevala cenilka, deloma stavbno deloma pa kmetijsko zemljišče, in da je zato sodna cenilka za cenitev morala uporabiti več različnih pristopov oziroma metod ocenjevanja vrednosti nepremičnin. Kljub temu pa sodišče druge stopnje pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da zgolj zaradi tega dejstva ne gre za več posameznih cenitev, in da sodni cenilki ne pripadata dve nagradi za izdelavo pisne cenitve. Čeprav je bilo ocenjenih več (po namenski oziroma dejanski rabi) različnih parcel, gre še vedno za eno mnenje.
ZSReg člen 4, 4/4. ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-2, 427/2, 427/2-2, 428, 433.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije – neutemeljen predlog lastnika objekta – overjena izjava o dovoljenju za poslovanje – neposlovanje na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register – izbrisni razlog – obveznost obveščanja o domnevi izbrisnega razloga
Izbrisni razlog iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP ne obstaja, če je registrsko sodišče dovolilo vpis poslovnega naslova na podlagi prijave, ki ji je bila priložena overjena izjava lastnika subjekta, da subjektu dovoljuje poslovanje na tem naslovu.
začasni odvzem vozniškega dovoljenja – prepoved vožnje motornega vozila – kršitev kazenskega zakona
S tem, ko v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije ni vštelo časa odvzema vozniškega dovoljenja, je sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.