Pritožbi imata prav, da bi moralo v navedenem primeru sodišče prve stopnje, če je že štelo, da nasprotni udeleženec postopka ne želi nadaljevati, predlagatelj pa predujma za stroške izvedenca ni založil, pri čemer sodišče ni moglo odločiti, ne da bi izvedlo dokaz z izvedencem geodetske stroke, predlog šteti za umaknjen, ne pa izdati meritornega sklepa, da se delitev solastnih nepremičnin opravi s prodajo stvari in z razdelitvijo izkupička. Takšnega predloga nobeden od udeležencev tudi ni podal, poleg tega pa je bilo, kot rečeno, nesporno ugotovljeno, da je možna fizična delitev stvari.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve – subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe – insolventnost – nevarnost zaradi skrivanja, odtujevanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem
Trditve, da je tožena stranka insolventna, da njeno nepremično premoženje ne predstavlja ustreznega premoženja za poplačilo terjatev upnikov in da tudi ne pridobiva več zadosti denarnih sredstev za plačilo njenih dospelih obveznosti do upnikov, so odločilne za presojo pogojev insolventnosti dolžnika, ne pa za presojo subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve.
USTAVNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0077469
URS člen 22. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8.
sodni penali – določitev sodnih penalov – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – pravica do izjave v postopku
ZIZ ne vsebuje podrobnejših določb o dejanjih v postopku odločanja o predlogu stranke za določitev sodnih penalov, torej tudi ne o tem, ali se vloga in katera vroči nasprotni stranki v opredelitev. Zato je treba upoštevati bistvo ustavno zavarovane pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve, kar izhaja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.
DRUŽINSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084036
ZZZDR člen 60. ZPP člen 8, 286a, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354, 354/1.
razveza zakonske zveze – skupno premoženje – ugotovitev deležev na skupnem premoženju – povrnitev vlaganj – sredstva iz zavarovalne police – osebni avtomobil – gradbena vlaganja – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – trditveno in dokazno breme – neizvedba dokazov – nasprotovanje med izrekom in obrazložitvijo sodbe
Sredstva iz zavarovalne police, ki je predčasno razdrta, so (pod pogojem, da so bila vplačana iz skupnega premoženja) skupno premoženje, saj se na ta način zavarovalna pogodba glede samega izplačila sredstev približa obliki varčevanja: sredstva iz skupnega premoženja se „shranjujejo“ pri zavarovalnici, ki jih ta ob prekinitvi pogodbe skladno s svojimi pogoji izplača.
pridobitev lastninske pravice – lastninjenje – odločba o denacionalizaciji – priposestvovanje – predhodno vprašanje – ničnost odločbe o denacionalizaciji – prekinitev postopka
V položaju, ko si konkurirata pridobitev lastninske pravice na objektu s priposestvovanjem in dejanskim izvrševanjem pravice uporabe na zemljišču ter pridobitev lastninske pravice z odločbo o denacionalizaciji, je močnejša pravica stranke, pridobljena z odločbo o denacionalizaciji, izdani pred uveljavitvijo ZLNDL.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – delna oprostitev plačila sodnih taks – pravna oseba – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – trditveno in dokazno breme – blokada transakcijskega računa – trditveno breme glede nezmožnosti unovčenja premoženja – dopolnitev vloge
Tožena stranka trditvenemu in dokaznemu bremenu glede dokazovanja okoliščin za (delno) oprostitev plačila sodnih taks ni zadostila. Zaradi pomanjkljivih navedb o okoliščinah, ki so lahko podlaga za oprostitev, predlog ni bil nepopoln in je sodišče ni bilo dolžno pozivati na dopolnitev.
USTAVNO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – JAVNI SHODI IN JAVNE PRIREDITVE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0073687
URS člen 26, 42. OZ člen 131, 131/1, 149, 156, 157, 963, 963/4, 963/5. ZJZ člen 1, 10, 22, 22/1. ZPol člen 43.
metanje predmetov udeležencev demonstracij v stavbo Državnega zbora – odškodninska odgovornost države – javni shod – nevarna dejavnost – splošne dolžnosti organizatorja – odgovornost vodje – objektivna odgovornost organizatorja in vodje javnega shoda – krivdna odgovornost – škoda na državnem premoženju – država kot oškodovanec – subrogacija – izključitev subrogacije – solidarna odgovornost – trditveno in dokazno breme – skupni interes oškodovanca in odgovorne osebe – pasivna legitimacija – standard skrbnosti – pravica do mirnega zbiranja – pravica do povračila škode
Javni shodi niso nevarna dejavnost sama po sebi, saj nasilje udeležencev ne izvira iz same narave shoda. Javni shodi naj bi bili predvideno mirni in jih kot take ureja tudi ZJZ (prim. 1. člen ZJZ). Zgolj obstoj večje možnosti sporov oziroma drugih dogodkov, ki ogrožajo javni red in mir, ni okoliščina zaradi katere bi bil mogoč zaključek, da je javni shod nevarna dejavnost. Slednje izhaja tudi iz zgradbe OZ, ki v poglavju „Posebni primeri odgovornosti“ določa kdaj v primeru javnih demonstracij oziroma prireditev gre za objektivno odgovornost, pri čemer to odgovornost veže na primere, ko škodni dogodek povzroči smrt ali telesno poškodbo (156. in 157. člen OZ). Iz navedenega je mogoč zaključek, da v drugih primerih oziroma v primerih, ko med javnimi demonstracijami pride „le“ do premoženjske škode, kot je bilo to v obravnavani zadevi, o objektivni odgovornosti organizatorja in vodje javnega shoda ni mogoče govoriti.
V konkretnem primeru je bila posledica škodnega dogodka škoda na stavbi DZ, torej na državnem premoženju. S tem je bil oškodovan organ države (DZ) in s tem država sama. Tožeča stranka kot zavarovalnica zato subrogacijski zahtevek iz 963. člena OZ uveljavlja zoper oškodovanca, ki je državni organ, za katerega odgovarja RS zaradi česar je podana situacija kot če bi RS uveljavljala odškodnino zoper samo sebe. Iz navedenih razlogov je po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru subrogacija zoper tretjetoženo stranko izključena in tožbeni zahtevek zoper njo že iz tega razloga ni utemeljen.
Tožbenega zahtevka ni zavrnilo, ker tožeča stranka ni navedla točno česa toženi stranki nista naredili, pa bi morali narediti, temveč zato, ker sta se toženi stranki odgovornosti razbremenili, saj sta dokazali, da sta zadostili zahtevanemu standardu skrbnosti in storili vse kar sta v skladu z zakonom morali oziroma kar se je v konkretnem primeru lahko od njiju zahtevalo. S tem pa se je trditveno in dokazno breme prevalilo nazaj na tožečo stranko, ki bi, v kolikor bi želela uspeti s tožbenim zahtevkom, morala podati ustrezne trditve in predlagati dokaze o tem, katere dolžnosti toženi stranki nista izpolnili oziroma v čem je njuna opustitev.
STANOVANJSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0053121
SZ-1 člen 109, 109/1. ZPP člen 163, 163/3.
najem stanovanja – sklenitev najemne pogodbe po smrti najemnika – dolžnost sklenitve najemne pogodbe – neprofitna najemnina – sklenitev nove najemne pogodbe pod istimi pogoji – zahteva za sklenitev najemne pogodbe – rok za vložitev zahteve – zamuda roka za vložitev zahteve za sklenitev najemne pogodbe – mnenje izvedenca psihiatra – mnenje brez neposrednega pregleda stranke – staro izvedensko mnenje – zanesljivost izvedenskega mnenja – rok za priglasitev stroškov postopka
Tožnik je upravičeno zahteval sklenitev najemne pogodbe za neprofitno najemnino, saj je bila taka najemnina določena tudi v pogodbi med prejšnjima pogodbenima strankama.
Odločilno sporno vprašanje v tej pravdi je bilo, ali je tožnik rok za zahtevo po sklenitvi najemne pogodbe zamudil iz opravičljivega vzroka. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, ki je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno, in sicer zaradi tožnikove nesposobnosti razumeti pomen pravočasnosti zahteve.
najemna pogodba – najemnina – uporabnina – neupravičena pridobitev – ugovor ugasle pravice – dokazovanje – trditveno in dokazno breme – nedovoljene pritožbene novote
Trditveno in dokazno breme za ugovor ugasle pravice je bilo na toženi stranki. Ne zadoščajo navedbe, da je vtoževane obveznosti poravnala. Ker o tem ni predložila dokazov, je bil njen ugovor pravilno zavrnjen kot nedokazan.
Določba petega odstavka 47. člena KZ-1 o preklicu obročnosti za sodišče ni zavezujoča, ampak določa, da v primeru, če storilec zamudi s plačilom posameznega obroka, lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev. To pomeni, da mora sodišče v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je odreditev takojšnjega plačila edina ustrezna možnost, ali pa je mogoče počakati na morebitno pravočasno plačevanje preostalih obrokov.
V času storitve kaznivega dejanja veljaven KZ-1 odreditve takojšnjega plačila denarne kazni zaradi zamude s plačilom posameznega obroka ni določal, ampak šele novela KZ-1B, ki velja od 15. 2. 2012.
STVARNO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0053110
ZVetl člen 1, 7, 20, 21, 23, 26, 26/3, 28, 30. ZNP člen 35, 37. ZPP člen 2.
predlog za vzpostavitev etažne lastnine – postopek za določitev pripadajočega zemljišča – pripadajoče zemljišče za stanovanjsko sosesko – ID znak stavbe – obvestilo o postopku in izjava udeležencev – pripravljalna opravila sodišča – postavitev izvedenca – stroški nepravdnega postopka
Ob procesni situaciji in predlogu predlagajoče stranke, ko etažni lastniki drugih stavb niso udeleženci v postopku, sodišče ne more brez ustreznih strank določiti pripadajočih zemljišč za stanovanjsko sosesko. Zato se je pravilno odločilo za ožjo obravnavo oziroma za določitev le po 7. členu ZVEtL. S tem res ni izčrpana možnost etažnih lastnikov po 30. členu ZVEtL (za ugotavljanje pripadajočih zemljišč za stanovanjsko sosesko), vendar v taki procesni situaciji sodišče prve stopnje tudi ni moglo ravnati drugače.
Sodišče prve stopnje je o tožnikovem prvem predlogu za taksno oprostitev odločilo s sklepom z dne 18. 4. 2012, s katerim ga je plačila sodnih taks v celoti oprostilo. Brez podlage je torej pritožbeno prepričanje, da naj bi izdani sklep o taksni oprostitvi veljal le za postopek na prvi stopnji, ne pa tudi za postopek s pritožbo.
ZVZD člen 5. Splošni pogoji za zavarovanje splošne civilne odgovornosti SC-odg-11 člen 2, 2/3, 2/3-7.
zavarovanje odgovornosti – zavarovalno kritje – krivdna odškodninska odgovornost – opustitev dolžnega ravnanja – pridobitev licence za vodnika raftinga – predpostavke odškodninske odgovornosti – vzročna zveza – teorija o ratio legis vzročnosti
V sodbi je ugotovljeno, da bi tožnik moral imeti licenco za vodenje spustov z raftom, ni pa ugotovitev o tem, kakšen je smisel in namen pridobitve te licence, na podlagi česar bi bil možen zaključek o (ne)obstoju vzročne zveze med ugotovljeno opustitvijo toženkinega zavarovanca in nastalo škodo.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ni vzročne zveze med (tudi sicer neizkazano) kršitvijo Pogodbe in nastalo škodo, saj ni mogoče presojati kršitve glede na končni (materialni) rezultat, ki ga je tožena stranka želela doseči - torej izvedbo gradnje brez napak in zamud. Zgolj zato, ker je do tega kljub temu prišlo, pa ni mogoče reči, da je tožeča stranka odškodninsko odgovorna za nastalo škodo.
Sodišče lahko zavrne predlog za izvedbo dokaza, če je neko dejstvo že dokazano, torej če je dokaz že uspel ali če izvedba dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev. Sodišče pa je opravilo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno s tem, da je zavrnilo dokazni predlog za dokazovanje dejstev, katera je štelo za nedokazana.
Mokra tla predstavljajo običajen in pričakovan rizik, na katerega povprečno skrbnega človeka ni treba opominjati s tablo z napisom 'pazi, drsi'. Opustitev namestitve opozorilnih tabel tako ne predstavlja protipravnega ravnanja.
Dovolj varna tla ne terjajo kakšne dodatne protizdrsne zaščite.
Ni krajevno običajno, da voda iz večjega asfaltiranega zemljišča odteka na tuje zemljišče, če jo lastnik na svojem prepustnem zemljišču lahko usmeri v podtalnico.