Na (ne)obstoj kršitve načela vestnosti in poštenja je mogoče sklepati iz okoliščin, na kakršen se je med pravdnima strankama dogovarjalo glede podaljšanja pogodbenega roka, ko je v zapisniku z dne 20. 4. 2012 zgolj zapisan sklep naročnika, da se ponovni pregled pomanjkljivosti izvede v torek 24. 4. 2012, nič pa ni zapisano glede podaljšanja pogodbenega roka, nato pa iz zapisnika o primopredaji investicije z dne 24. 4. 2012 pod točko 1g izhaja, da naročnik ugotavlja zamudo izvajalca v obsegu štirih dni, zato obstaja možnost uveljavljanja pogodben kazni, ki pa ne bo uveljavljena, če bodo ugotovljeni objektivni razlogi za zamudo. Tudi pritožba opozarja na to nejasnost v sodbi in utemeljeno opozarja, da bi se glede na zatrjevanja tožeče stranke o kršitvi načela vestnosti in poštenja moralo sodišče prve stopnje jasno in nedvoumno opredeliti glede tega očitka tožeče stranke kot utemeljeno opozarja tudi na izostalost opredelitve sodišča prve stopnje do zatrjevanj tožeče stranke, da ni do zamude ni prišlo iz vzroka, za katerega je odgovorna tožeča stranka.
Kadar se dejstva, ki so pomembna za uporabo dveh ali več pravnih norm, večinoma prekrivajo, gre brez dvoma za eno dejansko stanje, ki ga je mogoče subsumirati pod različne pravne norme. Ko gre za en historični dogodek in s tem za eno dejansko podlago, pa pomeni sklicevanje na drugo vrsto (odškodninske) odgovornosti samo spremembo pravne kvalifikacije zahtevka.
prosta presoja dokazov – skrajšani postopek - nenavzočnost
Po določbi 445. člena ZKP sodišče druge stopnje, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.
Ker je bila tožeči stranki terjatev v celoti priznana, je sodišče prve stopnje skladno z osmim odstavkom 301. člena ZFPPIPP in določbo 274. člena ZPP, tožbo glede denarnih terjatev pravilno zavrglo, ker je zaradi priznanja denarne terjatve prenehala pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi. Glede na to, da je v stečajnem postopku potrebno prijaviti le denarne terjatve, ne pa tudi nedenarnih terjatev, ki ne morejo vplivati na obseg stečajne mase, pritožba utemeljeno uveljavlja, da ima tožeča stranka še vedno pravni interes na ugotovitvenem delu tožbe (za ugotovitev, da ji je nezakonito prenehalo delovno razmerje), saj je od tega vprašanja odvisno, ali ima pravico do uvelajvljanja pravic za primer brezposelnosti na zavodu za zaposlovanje.
Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.
Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b. ZST-1B, ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1.
izplačilo plače - regres za letni dopust - stroški prevoza in prehrane - odpravnina- ugovor zoper plačilni nalog - sodna taksa za postopek o pritožbi
Gre za postopek o individualnem delovnem sporu premoženjske narave in podana je stvarna pristojnost delovnega sodišča. Z začetkom veljavnosti ZST-1B so bile z dnem 10. 8. 2013 določene sodne takse tudi v individualnih delovnih sporih premoženjske narave (taksna tarifa 2.2). Za postopek o pritožbi z dne 29. 9. 2015 zoper zamudno sodbo z dne 18. 9. 2015 je nastala taksna obveznost ob vložitvi pritožbe. Ker tožeča stranka ob vložitvi pritožbe takse ni plačala, je sodišče utemeljeno izdalo plačni nalog za plačilo sodne takse z dne 28. 9. 2015.
Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja. Zato je potrebno tožbo zavreči.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
Ker je bila tožba vročena toženi stranki na njenem poslovnem naslovu, je bila pravilno vročena. Tožena stranka v pritožbi navaja, da jo je lastnik lokala, v katerem je poslovala do 1. 3. 2015, ko je prenehala poslovati in 2. 3. 2015 odjavila firmo, o prispelem pismu obvestil šele 26. 3. 2015, ko so v nabiralniku pustili pismo in ne 19. 3. 2015, zato je odgovor na tožbo podala v roku. Tožena stranka ni trdila, da pisanja ni sprejela, temveč trdi, da ga je prejela kasneje. Na kršitev pravil o vročanju se ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. Tožena stranka ni z ničemer izkazala, da vročitev ni bila pravilno opravljena. Ker je bila tožba puščena v hišnem predalčniku 19. 3. 2015 in ne 26. 3. 2015, je izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe
Zagovornik v pritožbi podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, sprejete in argumentirane v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Sodišče v okviru dokazne ocene v obrazložitvi sodbe natančno označi in oceni zgolj tiste izvedene dokaze, ki so za presojo odločilnih dejstev pomembni.
Tožena stranka je sklenila s tožečo stranko pogodbo o kadrovski štipendiji in se je po končanem študiju zaposlila pri toženi stranki ter bila pri njej zaposlena do 30. 9. 2013, ko ji je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi. V sporazumu sta se pravdni stranki dogovorili, da mora tožena stranka vrniti sorazmerni del izplačanih zneskov štipendije v višini 6.659,10 EUR z obrestmi (ki jih nista natančneje opredelili), oziroma da lahko tožena stranka svoje obveznosti izpolni na drug način, kar naj bi se uredilo s posebno pogodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo med strankama dogovorjeno, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 6.659,10 EUR in da ta znesek zapade v plačilo s 1. 10. 2013, ter da je od tega datuma dalje tožena stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. Zato je v tem obsegu utemeljeno ugodilo podrednemu zahtevku tožeče stranke, medtem ko je primarni tožbeni zahtevek in del podrednega zahtevka (ki je vseboval drugačen zahtevek glede zamudnih obresti) zavrnilo.
Določilo pogodbe o kadrovski štipendiji v delu, v katerem je dogovorjena obveznost tožene stranke, da ostane na delu pri tožeči stranki dvakratno dobo prejemanja štipendije, ki je bilo podlaga za dogovor o obveznosti tožene stranke (iz naslova vrnitve štipendije) po sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ni nično. V zvezi z vprašanjem ničnosti navedenega pogodbenega določila je sodišče prve stopnje upoštevalo sodno prakso, v kateri je bilo že zavzeto stališče, da ni očitnega nesorazmerja med zavezo delodajalca, da delavcu izplačuje plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja za čas opravljanja izobraževanja (za pravniški državni izpit) in zavezo delavca, da povrne stroške izobraževanja oz. njihov sorazmerni del, če ne ostane na delu pri delodajalcu dogovorjeno dobo (ki je v tem primeru znašala 3,75 - kratnik trajanja izobraževanja). Pogodbe o izobraževanju ni mogoče šteti za oderuško pogodbo, za katero pa ne zadošča le očitno nesorazmerje (med zavezo delodajalca in zavezo delavca), ampak gre tudi za izkoriščanje stiske, težkega premoženjskega stanja, neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti. To stališče velja tudi za obravnavani primer pri presoji sporne s pogodbo o štipendiranju prevzete obveznosti tožene stranke, da ostane na delu pri tožeči stranki dvakratno dobo prejemanja štipendije.
ZUPJS člen 42c. ZSVarPre člen 36, 36/7, 36/8, 36/9. URS člen 50.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin
V 7. odstavku 36. člena ZSVarPre je določeno, da se v primeru, če je upravičenec do trajne denarne socialne pomoči ali upravičenec, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, lastnik nepremičnine, upravičencu z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist Republike Slovenije. Tožnik je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč 24-krat in je denarno socialno pomoč prejel tudi v mesecu januarju 2014. Tožnik je tudi solastnik nepremičnin. Zato je tožena stranka pravilno odločila o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, katerih lastnik je, v korist Republike Slovenije.
Varstvo pravice do socialne varnosti posameznika (iz 50. člena Ustave RS) zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči.
invalidnina - telesna okvara - bolezen - sprememba predpisa
Tožnik uveljavlja priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zaradi posledic bolezni. V določbah ZPIZ-2 za priznanje te pravice ni podlage. Taka podlaga je bila podana v določbah ZPIZ-1, ki pa so prenehale veljati z 31. 12. 2012, razen izjeme, določene v 403. členu ZPIZ-2, ki pa se na tožnika ne nanaša. Po tem členu namreč lahko do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov zavarovanci na podlagi Seznama telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine za telesno okvaro le v primeru, ko je vzrok okvare poškodba pri delu ali poklicna bolezen.
ZPP člen 115, 115/2, 213, 278, 278/2, 339, 339/2, 339/2-8. ZDR člen 6, 88, 88/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – organizacijski razlog – ukinitev delovnega mesta – absolutna bistvena kršitev določb postopka – odškodninska odgovornost delodajalca – mobbing – trpinčenje na delovnem mestu – izvedba dokazov – obrazložitev zavrnitve dokazov
Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Na podlagi določbe 278. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je sodišče dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, v zvezi pa s tem ni sprejelo nobenega sklepa, niti ni v sodbi navedlo, katerih dokazov ni izvedlo ter razlogov za to. Zato je podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - tuja nega in pomoč - nečista denarna terjatev
Po ustaljeni sodni praksi se kot del premoženjske škode, ki se kaže v obliki potrebe po tuji pomoči in negi, priznava tudi tista, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. V takem primeru gre za netipično obliko materialne škode, ki ima naravo nečiste denarne terjatve, saj se v denarni znesek materializira šele s sodbo. Če je tuja pomoč potrebna in je ugotovljeno, da med škodnim ravnanjem in to vrsto škode obstaja vzročna zveza, je odgovorna oseba dolžna povrniti nastalo škodo, ne glede na to, ali pomoč nudi nekdo od družinskih članov. Žena je po določbah ZZZDR sicer res dolžna pomagati svojemu možu, vendar pa ne v tistem delu, ko je za stanje, zaradi katerega nekdo potrebuje tujo pomoč, odgovoren nekdo drug. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre za pomoč, ki so si jo zakonci dolžni nuditi, ker ne presega običajne pomoči. To ne drži, saj zaradi poškodbe tožnik ni mogel opravljati svojih vsakodnevnih aktivnosti, kaj šele biti v pomoč družini, ki je bila iz omenjenega razloga prikrajšana in dodatno obremenjena. Ker je tožnik v času zdravljenja potreboval pomoč pri vsakodnevnih opravilih ter osebni negi, to pomoč pa mu je nudila predvsem žena, je upravičen do zahtevane odškodnine iz tega naslova.
letni dopust - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožnica izrabe letnega dopusta, z izjemo dveh dni, ni zahtevala.
Sodišče namreč pri odločitvi ni upoštevalo prošnje za odobritev letnega dopusta, s katero je tožnica prosila za izrabo letnega dopusta, vendar ji izrabe drugotožena stranka ni odobrila. Ker tožnica dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja ni mogla izrabiti iz objektivnih razlogov, čeprav je za letni dopust prosila, so izpolnjeni pogoji za priznanje nadomestila za preostali neizrabljen del letnega dopusta. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici priznalo nadomestilo še za preostali neizrabljen del letnega dopusta.
ZDR člen 79, 130, 130/2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 5, 5/2, 6, 6/1, 19.
obveznost plačila - voznik tovornega vozila - plačilo dnevnic - stroški postopka - zmotna uporaba materialnega prava - ničnost dogovora o odpovedi zakonskim pravicam
Tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu voznik tovornega vozila, je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke vtoževal plačilo neizplačanih dnevnic za službena potovanja v tujino. Tožnik in tožena stranka sta v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja med drugim soglašala, da je tožena stranka poravnala vse obveznosti iz delovnega razmerja ter da jih zato tožnik nima (več) pravice terjati. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je takšno določilo sporazuma nično. Sporazum namreč v tem delu predstavlja odpoved zakonskim pravicam (tj. pravicam iz delovnega razmerja), delavec pa se tem pravicam praviloma ne more odpovedati. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni izplačala dnevnic za službena potovanja, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZPP člen 108, 108/4, 454, 454/2, 458, 458/1. OZ člen 355.
spor majhne vrednosti – nedovoljeni pritožbeni razlogi – izvedba naroka – nepopolna vloga – poprava vloge, vezane na rok – zastaranje – enoletni zastaralni rok – začetek teka zastaralnega roka – plačilo dimnikarskih storitev
Ker je nepopoln predlog za izvršbo upnik dopolnil v roku, ki mu ga je določilo sodišče, se šteje, da je bil vložen tistega dne, ko je bil pri sodišču prvič vložen.
lastnost zavarovanca - sprememba podlage zavarovanja - sprememba lastnosti zavarovanca
V ZZVZZ in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja ni pravne podlage za spreminjanje lastnosti zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja za nazaj, kadar ima oseba že urejen status. Gre za pravno varovan status, v katerega je dopustno posegati le za naprej. Vsakršno drugačno postopanje je v nasprotju z 158. členom Ustave RS, ki zagotavlja nespremenljivost pravnomočno urejenih pravnih razmerij. Zaradi pravne varnosti je v pravnomočno urejena pravna razmerja mogoče zakonito posegati le pod pogoji, na način in po postopku, določenem v zakonu. Torej kvečjemu z izrednimi pravnimi sredstvi, kot jih ureja Zakon o splošnem upravnem postopku.
pogodbena kazen - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - plačilo odpravnine - razrešitev vodilnega delavca - obstoj utemeljenega razloga
V pogodbi o zaposlitvi, ki sta sklenila tožnik in tožena stranka za vodilno delovno mesto, je med drugim določeno, da lahko direktor družbe, izhajajoč iz lastniških interesov delničarjev, kadarkoli razreši vodilnega delavca in da je v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga tožnik upravičen do odpravnine v višini najmanj 12 bruto plač v zadnjem mesecu pred razrešitvijo. Citirana določba je jasna,
odpravnina v višini 12 plač vodilnemu delavcu pripada le, če je razrešen na podlagi odločitve direktorja brez utemeljenih razlogov, če mu sočasno preneha tudi delovno razmerje. Ni mogoče šteti, da je bil v obravnavanem primeru tožnik razrešen brez utemeljenih razlogov, čeprav mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito izredno odpovedana iz razlogov po 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Zlasti ne zato, ker je bilo v sodnem sporu s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je izredna odpoved nezakonita iz formalnih razlogov ? ker je tožena stranka zamudila prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi, ne pa iz vsebinskih razlogov. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog
Tožena stranka se je odločila za novo organizacijo dela v finančno računovodskem sektorju (kjer je tožnica delala in še dela) zaradi potreb delovnega procesa v aprilu 2014, glede na to, da je prišlo do spremembe lastništva tožene stranke in je večinski lastnik zahteval spremembo plačnega sistema. Zato je tožena stranka sprejela nov Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila delovno mesto „finančni knjigovodja“, ki ga je zasedala tožnica. Delovni proces pri toženi stranki se je spremenil, tako da se je pojavila potreba po razdelitvi nalog in zadolžitev na delovnem mestu „finančni knjigovodja“ na delovno mesto „finančni knjigovodja II“, kjer se opravlja manj zahtevne naloge oz. dela in na delovno mesto „finančni knjigovodja I“, kjer se opravlja zahtevnejše naloge oz. dela. Tožena stranka je ocenila, da je tožnico možno zaposliti na delovnem mestu „knjigovodja II“, ker to delovno mesto za tožnico predstavlja ustrezno zaposlitev, saj se je na tem delovnem mestu zahtevala strokovna izobrazba, ki predstavlja enako vrsto in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za ukinjeno delovno mesto. Prav tako se delo opravlja v istem delovnem času in kraju, kot ga je tožnica opravljala do tedaj. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici oziroma, da je zaradi ukinitve delovnega mesta „finančni knjigovodja“ delo tožnice pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.