ZST-1 člen 11, 11/1, 12, 12/1. ZPP člen 365, 365-3.
sodna taksa – oprostitev plačila sodnih taks – delna oprostitev plačila sodnih taks – izjava o premoženjskem stanju – upoštevanje podatkov po uradni dolžnosti – občutno zmanjšana sredstva za preživljanje – pritožba – podpis pritožbe – nepodpisana pritožba – oddaja vloge neposredno na sodišču
Tožnik je prejemal mesečno okoli 1.170,00 EUR. To pa je dohodek, ki ne dopušča taksne oprostitve. Ta je namreč namenjena le socialno najšibkejšim slojem prebivalstva.
USTAVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – GRADBENIŠTVO
VSL0073685
ZPP člen 20, 80, 195, 199, 314, 314/1, 343, 343/4. ZGO-1 člen 66. URS člen 26. OZ člen 132, 459.
navadno sosporništvo – pravni interes za pritožbo – procesna sposobnost po smrti stranke – delna sodba – vmesna sodba – odškodninska odgovornost države – pravica do povračila škode – predpostavke odškodninske odgovornosti – obstoj škode – manjvrednost stanovanj zaradi poplav – uveljavljanje tuje škode – povrnitev škode leasingodajalcu za leasingojemalca – nesklepčnost – pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja – protipravnost pri izdaji gradbenega dovoljenja – vzročna zveza – razlaga pojma ohranitev in obnova objekta – stvarna napaka – kdaj gre za stvarne napake
Glede na samostojnost navadnih sospornikov v pravdi sme eden od sospornikov s pritožbo izpodbijati odločitev sodišča samo v tistem delu, v kolikor se nanaša na njegovo materialnopravno razmerje z nasprotno stranko. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo, ni z ničemer poseglo v procesni in materialnopravni položaj pritožnice v razmerju do tožnikov. Tožniki zoper ta del prvostopenjske sodbe niso vložili pritožbe. Ker pritožnica s svojimi procesnimi dejanji ne more vplivati na procesno razmerje tožnikov do drugotoženke, pritožnici ni mogoče priznati pritožbenega interesa za izpodbijanje sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženko.
Pojma ohranitve in obnove objekta pojmovno ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za predvidene gradbene posege v objekte na obstoječi lokaciji.
Četudi bi bilo pri izdanih gradbenih dovoljenjih kršeno dolžno ravnanje pritožnice, bi to pomenilo zgolj, da je bila investitorju omogočena izgradnja objektov, ki ne bi bili skladni s prostorskimi pogoji. Morebitna povečana poplavna ogroženost zaradi takšne pomanjkljivosti bi predstavljala lastnost objekta, ki zmanjšuje možnost njene uporabe. Te okoliščine pa so relevantne lastnosti stvari, ki so v pravnem prometu in se lahko kažejo tudi kot stvarna napaka v smislu 459. člena OZ.
Ustaljena sodna praksa protipravnost pri izdaji upravnih odločb kot podlago za odškodninsko odgovornost priznava le v primeru, če je odločitev pri izdaji upravne odločbe obremenjena s kvalificirano stopnjo napačnosti, in ne pri vsaki zmotni uporabi materialnega prava ali pri vsaki kršitvi postopka v upravnem postopku.
Tudi ob morebitni opustitvi pritožnice, ki bi z izdajo gradbenega dovoljenja dopustila gradnjo pod pogoji, ki bi za objekt predstavljali povečano poplavno tveganje, ne bi bilo mogoče utemeljiti vzročnosti med takšnim ravnanjem in premoženjskim položajem vsakokratnega lastnika objekta za škodo, ki je nastala kot posledica nastopa škodnega dogodka kot naravnega pojava. Premoženjskopravni položaj tožnikov (v smislu vrednosti premoženja, ki so ga prevzeli z nakupom nepremičnine od investitorja) je odvisen od pogodbenega razmerja tožnikov s prodajalcem, na katerega tožena stranka ni imela vpliva. Zato po prepričanju pritožbenega sodišča s tem, ko so tožniki na podlagi pogodbenega razmerja s tretjo osebo pridobili v last sporne nepremičnine, še ni vzpostavljeno njihovo razmerje s pritožnico v smislu, da bi bilo z njene strani podano jamstvo, da imajo zaradi izdanih gradbenih dovoljenj lastnosti, ki so jih pričakovali ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe s tretjo osebo. Zato ni mogoče pritrditi stališču tožnikov, da bi bila podana odškodninska odgovornost pritožnice v razmerju do vsakokratnega lastnika stvari, ker naj bi se uresničilo povečano tveganje, ki izvira iz lastnosti same stvari (stanovanja).
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014663
ZDR člen 184. OZ člen 179, 179/1, 179/2, 943, 943/1, 964, 964/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Poškodba (odrezanje končnih členkov drugega, tretjega in četrtega prsta desne roke) je tožniku povzročila takojšnje stalne hude bolečine, ki so trajale tri do štiri dni, nato je teden do dva trpel stalne srednje hude bolečine in še nadaljnji teden do dva stalne lahke bolečine. Občasno so bile bolečine tudi hujše intenzitete, tožnik pa jih bo lahko trpel tudi v bodoče. Tožnik je bil operiran v lokalni anesteziji, nato pa je zdravljenje nadaljeval s pregledi, rano so mu prevezovali in mu odstranili šive. Prste je sam kopal in razgibaval, hodil je tudi na fizikalno terapijo (10-krat). Slabo je spal, ker je moral roko ves čas držati pokonci. Roko je imel približno dva meseca povito, kar ga je oviralo, ovirala ga je tudi oteklina. Primerna odškodnina iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezo z zdravljenjem je 7.000,00 EUR.
POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - INVALIDI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014807
ZPIZ-1 člen 60, 143, 146.
invalidnina - telesna okvara - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec
Pri tožnici ni telesnih okvar po nobeni od točk Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar. Zato niso izpolnjeni pogoji 146. člen ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidnine.
Pri ocenjevanju invalidnosti po definiciji iz 60. člena ZPIZ-1 je potrebno upoštevati celoto psihofizičnih sprememb v zdravstvenem stanju in ne le ortopedskih ter psihiatričnih, za kateri je bilo pridobljeno sodno izvedensko mnenje. Neocenjen je ostal vpliv ostalih zdravstvenih sprememb na delazmožnost tožnice, in sicer od izkazane stresne in urgentne inkontinence urina, trajne somatoformne bolečinske motnje do fibromialgije. Ker se do tovrstnih zdravstvenih sprememb ni opredelil niti izvedenski organ v sodnem izvedenskem mnenju ni opredelil niti IK I in IK II v predsodnem postopku, je ostalo nerazčiščeno sporno vprašanje o tem, ali je pri tožnici še podana preostala delovna zmožnost za drugo ustrezno delo z že določenimi omejitvami, ali pa za organizirano pridobitno delo ni več zmožna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b. ZST-1B, ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1.
izplačilo plače - regres za letni dopust - stroški prevoza in prehrane - odpravnina- ugovor zoper plačilni nalog - sodna taksa za postopek o pritožbi
Gre za postopek o individualnem delovnem sporu premoženjske narave in podana je stvarna pristojnost delovnega sodišča. Z začetkom veljavnosti ZST-1B so bile z dnem 10. 8. 2013 določene sodne takse tudi v individualnih delovnih sporih premoženjske narave (taksna tarifa 2.2). Za postopek o pritožbi z dne 29. 9. 2015 zoper zamudno sodbo z dne 18. 9. 2015 je nastala taksna obveznost ob vložitvi pritožbe. Ker tožeča stranka ob vložitvi pritožbe takse ni plačala, je sodišče utemeljeno izdalo plačni nalog za plačilo sodne takse z dne 28. 9. 2015.
Tožnik v tožbi navaja in izkazuje, da je zemljiškoknjižni solastnik nepremičnin in na tej podlagi uveljavlja zahtevke zaradi kršitve predkupne pravice. Tudi morebitna odločitev v drugem pravdnem postopku, ki bi zanj pomenila izgubo lastninske pravice na nepremičnini, na njegovo aktivno (procesno) legitimacijo ne bi vplivala in iz tega razloga niso izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka.
V 34.a členu ZST-1 je določeno, da je ugovor zoper plačilni nalog dopusten, če je sodna taksa že plačana, ali če jo je sodišče napačno odmerilo. Ker ta razloga v postopku pred sodiščem prve stopnje nista bila uveljavljana, je sodišče prve stopnje ugovor zoper plačilni nalog utemeljeno zavrnilo.
ZPP člen 115, 115/2, 213, 278, 278/2, 339, 339/2, 339/2-8. ZDR člen 6, 88, 88/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – organizacijski razlog – ukinitev delovnega mesta – absolutna bistvena kršitev določb postopka – odškodninska odgovornost delodajalca – mobbing – trpinčenje na delovnem mestu – izvedba dokazov – obrazložitev zavrnitve dokazov
Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Na podlagi določbe 278. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je sodišče dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, v zvezi pa s tem ni sprejelo nobenega sklepa, niti ni v sodbi navedlo, katerih dokazov ni izvedlo ter razlogov za to. Zato je podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR člen 73, 109, 109/1. Direktiva ES 2001/23 o približevanju zakonodaj držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetja, obratov ali delov podjetja ali obratov člen 1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina - delovnopravna kontinuiteta - plačilo nadur
Tožena stranka je prevzela delovna sredstva in pretežni del delavcev od podjetja A. (tožnikovega prejšnjega delodajalca), ki so z delom pri toženi stranki nadaljevali brez prekinitve delovnega razmerja, z opravljanjem iste dejavnosti in istega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med tožnikovima zaposlitvama pri A. in toženi stranki podana delovnopravna kontinuiteta, ki jo je potrebno upoštevati pri izračunu odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnik je zato upravičen do odpravnine za skupno 18 let delovne dobe, dopolnjene pri prejšnjem delodajalcu in pri toženi stranki.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022754
OZ člen 619, 289. ZPP člen 286b, 286b/1.
pogodba o delu - kooperacijska pogodba - odložni pogoj - plačilo podizvajalcu po prejemu plačila od naročnika - takojšnje grajanje procesnih kršitev
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in ocenilo, da ima sklenjena kooperacijska pogodba pravno naravo pogodbe o delu oziroma podjemne pogodbe po 619. členu OZ. Tožnik se je namreč kot podjemnik zavezal opraviti določen posel (oprava strojnih uslug), toženec kot naročnik pa se je zavezal, da bo tožniku plačal za opravljeno delo.
- Tak dogovor med tožencem kot izvajalcem in tožnikom kot podizvajalcem, da bodo dela plačana podizvajalcu potem, ko se bo izvajalec poplačal pri naročniku, je zgolj zavezoval podizvajalca, da počaka določen primeren čas, po poteku katerega šele lahko zahteva plačilo dogovorjene cene za opravljano delo od izvajalca – neodvisno od tega, ali je bil izvajalec poplačan od naročnika ali ne.
- Sodišče druge stopnje soglaša z nadaljnjim prvostopenjskim zaključkom iz točke 12 obrazložitve sodbe, da je najkasneje takrat, ko je jasno, da se pogoj ne bo uresničil (oziroma po poteku razumnega in primernega roka), treba šteti, kot da čas izpolnitve oziroma rok ni določen (289. člen OZ), zaradi česar upnik (podizvajalec) pridobi pravico zahtevati takojšnjo izpolnitev.
vračilo štipendije - uspešno zaključen letnik - dokazila o uspešno zaključenem letniku - pravočasnost predloženih dokazil
Štipendist je po 1. odstavku 50. člena ZŠtip v primerih prenehanja štipendijskega razmerja iz 49. člena tega zakona dolžan vrniti štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil. Ker je tožnik 1. letnik šolanja v študijskem letu 2011/2012 uspešno zaključil in je o tem pravočasno predložil dokazilo, niso izpolnjeni pogoji za vračilo štipendije s strani tožnika.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00018409
KZ-1-UPB2 člen 253, 253/1.. ZKP-UPB8 člen 3, 3/2.. ZZZDR člen 52, 53. ZZK-1 člen 79, 79/1, 79/1-1.
overitev lažne vsebine - spravljanje v zmoto - ni dokazov - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - razpolaganje s skupnim premoženjem s strani enega zakonca - zaznamba spora
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da notar, ki je sestavil listino o ustanovitvi zemljiškega dolga, ni bil spravljen v zmoto, kar je bistven očitek obravnavanega kaznivega dejanja, ki je naslovljen na obdolženca. Kot izhaja iz izpovedbe notarja je v zemljiški knjigi preverjal lastništvo na nepremičnini, stranko, to je obdolženca pa ni spraševal, če ima mogoče še kdo tretji lastninsko pravico na nepremičnini. Pritožnica ima prav, da je obdolženec podpisal izjavo, da ni okoliščin, na podlagi katerih bi bil pravni posel v notarskem zapisu nedopusten, prav ima tudi, da je sklepanje nedopustnih poslov nedovoljeno (oziroma nično), vendar obdolženčeva zagovornica v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da obravnavani (enostranski) pravni posel ni bil nedopusten ampak je bil izpodbojen, saj je šlo v obravnavani zadevi dejansko za razpolaganje zakonca s skupnim premoženjem. Nedopusten je namreč le tisti pravni posel, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. V obravnavani zadevi pa je bil pravni posel sicer dopusten, le v primeru, če ga sklene le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca. Če ta predpostavka ni izpolnjena, posel ni ničen, temveč izpodbojen. V zemljiško knjigo se vpisuje tudi zaznamba spora o pridobitvi pravice na podlagi tožbe, s katero tožnik oziroma predlagatelj postopka od sodišča zahteva, med drugim, ugotovitev obstoja njegove lastninske pravice na nepremičnini, ki jo je pridobil po pravilih skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze. V obravnavani zadevi ni dvoma, da je T. P. vložila zoper obdolženca tožbo za ugotovitev obsega in razdelitve skupnega premoženja. Ker pa vpisa zaznambe spora ni predlagala, obdolžencu ni mogoče očitati, da je notarja pri sestavi listine o ustanovitvi zemljiškega dolga spravil v zmoto.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM0022842
OZ člen 190. SPZ člen 95, 96. ZPP člen 338, 338/1, 340, 341.
neupravičena obogatitev - kondikcijska terjatev - trditvena podlaga - materialnoprocesno vodstvo - plačilo uporabnine - nesklepčnost tožbe - bistvena kršitev določb postopka - specialne določbe - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - zmotna uporaba materialnega prava - zahteva na dopustitev uporabe nepremičnin
Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno sledilo izpostavljenemu stališču toženke, da bi morala v obravnavani zadevi tožnica zatrjevati, da je od toženke zahtevala dopustitev uporabe spornih nepremičnin. Držijo pritožbene navedbe, da prav vse odločbe, na katere se je v podkrepitev svojemu stališču na naroku sklicevala toženka (opr. št. II Ips 206/2014 in druge), obravnavajo zahtevke med solastniki nepremičnin iz naslova neupravičene pridobitve zaradi nemožnosti (so)uporabe solastne nepremičnine, pri katerih je zaradi specifičnosti razmerja med solastniki sodna praksa zavzela stališče, da je potrebno za sklepčnost tožbe postaviti tudi trditev o prikrajšanju v smislu, da je solastnik proti svoji volji izključen iz soposesti in možnosti uporabe stvari. To velja tudi za sodbo VS RS opr. št. II Ips 615/2009 z dne 30. 5. 2013, glede katere sicer v odgovoru na tožbo toženka neutemeljeno izpostavlja nasprotno, torej da ni šlo za nepremičnino v solastnini. Sodišče prve stopnje sicer v podkrepitev pravilnosti svojega stališča glede nesklepčnosti tožbe ni citiralo odločb, ki jih je navajala toženka, vendar je iz obrazložitve izpodbijane sodbe nedvoumno razvidno, da se je nanje dejansko oprlo.
ZPIZ-1 v 390. členu uživalcem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona (tožnica je vložila zahtevek za priznanje pravice do družinske pokojnine že 21. 5. 1998 in ji je bila družinska pokojnina priznana od 1. 1. 1998 dalje), tudi po uveljavitvi ZPIZ-1 zagotavlja te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (na podlagi ZPIZ/92), s tem da so te pravice za naprej (od 1. 1. 2000) usklajujejo po določbah ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je zato tožnici tudi po 1. 1. 2000 utemeljeno priznalo pravico do družinske pokojnine, uveljavljeno na podlagi 3. alineje prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92, čeprav ZPIZ-1 za vdovo pravice do družinske pokojnine ni več priznaval in urejal. Vdova, prejemnica družinske pokojnine na podlagi 3. alineje prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92, ki ji pravica do družinske pokojnine preneha po 45. letu pa pred dopolnitvijo 50. leta starosti, pa v skladu s 4. odstavkom 427. člena ZPIZ-1 ohranja pravico, da po dopolnitvi 50. leta starosti ponovno pridobi oziroma uveljavi pravico do družinske pokojnine (ob izpolnjenih drugih pogojih). Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke in tožnici priznalo pravico do družinske pokojnine od 1. 11. 2008 dalje ter toženki naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri, višini in izplačevanju družinske pokojnine in zapadle zneske izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Ker je bila tožba vročena toženi stranki na njenem poslovnem naslovu, je bila pravilno vročena. Tožena stranka v pritožbi navaja, da jo je lastnik lokala, v katerem je poslovala do 1. 3. 2015, ko je prenehala poslovati in 2. 3. 2015 odjavila firmo, o prispelem pismu obvestil šele 26. 3. 2015, ko so v nabiralniku pustili pismo in ne 19. 3. 2015, zato je odgovor na tožbo podala v roku. Tožena stranka ni trdila, da pisanja ni sprejela, temveč trdi, da ga je prejela kasneje. Na kršitev pravil o vročanju se ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. Tožena stranka ni z ničemer izkazala, da vročitev ni bila pravilno opravljena. Ker je bila tožba puščena v hišnem predalčniku 19. 3. 2015 in ne 26. 3. 2015, je izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe
Tožnikova partnerica ni popolnoma nezmožna za delo in ni trajno nezaposljiva oseba ter še ni dopolnila 63 let starosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da odrasli družinski član v tožnikovi družini ne izpolnjuje pogojev iz 49. člena ZSVarPre (da gre za trajno nezaposljivo osebo ali osebo, ki je trajno nezmožna za delo ali starejšo osebo nad 63 let) za povečanje osnovnega zneska minimalnega dohodka s ponderjem 0,73. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, saj ni podlage za priznanje varstvenega dodatka v višjem znesku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - ekonomski razlog
Zaradi izgube večjega sponzorja in slabe finančne situacije je tožena stranka ukinila tožnikovo delovno mesto (ekonom članskega moštva). Delo, ki ga pa je opravljal tožnik, pa je prenesla na zunanjega izvajalca.
Tožena stranka je dokazala, da je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju njegovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov na njeni strani, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zato je podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1.
Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.
Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba organizacije
Tožena stranka se je zaradi upada naročil in konkurence drugih ponudnikov odločila za ukinitev določenega področja. Pri tem delovnega mesta „komercialist II“, ki ga je zasedala tožnica, ni ukinila, ampak je zmanjšala število izvajalcev na delih, povezanih z ukinjenim področjem. Pri presoji poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bistveno, ali je bilo delo posameznega delovnega mesta v celoti ukinjeno oziroma se je prenehalo opravljati, temveč zadošča že, da delodajalec razporedi določene naloge med ostale zaposlene. Tožena stranka je določene naloge, ki jih je opravljala tožnica, prenesla na drugo delavko, ostale naloge pa so bile prenesene na tajništvo. Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da naloge nekega delovnega mesta razporedi med druge zaposlene, pa predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
SZ-1 člen 25, 25/2, 25/4, 29, 29/2, 29/3. ZGO-1 člen 2, 2-10. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb člen 13.
plačilo dela stroškov za obnovo fasade – obnova fasade s toplotno izolacijo – uporaba novih energetsko učinkovitih materialov – posel, ki presega okvir rednega upravljanja – kvalificirana večina etažnih lastnikov glede na njihove solastne deleže – izboljšava – nezadostna večina glasov
Izdelava toplotne izolacije fasade na večstanovanjski stavbi spada med posel, ki presega okvire redne uprave, zato bi moralo zanj glasovati več kot 75 % etažnih lastnikov glede na njihove solastne deleže.