OZ člen 1012, 1019, 1019/3, 1020, 1022, 1025. ZFPPIPP člen 226.
poroštvo
Solidarni porok odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka ali pa od obeh hkrati. Porok se zaveže nasproti upniku izpolniti veljavno in zapadlo obveznost glavnega dolžnika. Njegova obveznost je akcesorna, saj sta njen nastanek in obstoj odvisna od glavne obveznosti. To pa pomeni, da zapadlost obveznosti glavnega dolžnika pomeni tudi zapadlost poroštvene obveznosti.
spor majhne vrednosti – nesporna dejstva – priznana dejstva – neizvedba naroka – spremenjene trditve stranke – preklic priznanja
V situacijah, ko stranka najprej prizna neko dejstvo, potem pa ga popolnoma zanika, mora stranka svoj preklic obrazložiti, to je pojasniti, zakaj je preklic upravičen in to upravičenost tudi izkazati.
Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.
Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.
invalid III. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina - pridobitev pravice - izplačevanje
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno ločiti med datumom, ko je priznana pravica iz invalidskega zavarovanja in datumom, od kdaj dalje se izplačuje delna invalidska pokojnina oziroma denarno nadomestilo. Za pridobitev pravic je odločilen 5. odstavek 156. člena ZPIZ-1, v katerem je določeno, da zavarovanec pridobi pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti. Od kdaj dalje se izplačuje delna invalidska pokojnina pa je določeno v 1. odstavku 159. člena ZPIZ-1, po katerem se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Zato se tožniku delna invalidska pokojnina lahko izplačuje šele od dneva, ko je začel delati s krajšim delovnim časom od polnega in ne že od dneva priznanja pravice do delne invalidske pokojnine.
ZZVZZ člen 28, 29, 81, 94. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 229. ZDR člen 137, 137/3.
začasna nezmožnost za delo - nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo - zavrženje tožbe - odškodninska odgovornost
Ugotovitvena tožba s tožbenim zahtevkom, da sodišče ugotovi, da je v odločbi tožene stranke že odločeno o izplačilu denarnega nadomestila, ni socialni spor, kjer bi bila tožba v teh mejah dopustna. Enako velja glede zahtevka za oceno skladnosti Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja z Ustavo RS in ZZVZZ. Kadar je pri sojenju med drugim potrebno uporabiti podzakonske splošne akte, jih sodišče sme uporabiti, če niso v nasprotju z ustavo in zakoni. V nasprotnem primeru jih ne sme uporabiti oziroma jih uporablja le ob zakonsko in ustavno skladni interpretaciji. Sodnega varstva tudi ni mogoče nuditi tožbi, kjer nekdo abstraktno zatrjuje, da naj sodišče nekomu naloži, da preneha z nadaljnjimi nezakonitimi ravnanji. Zato se tožba v delu s tako postavljenimi zahtevki zavrže.
Tožnik je vtoževal odškodnino za povzročeno nepremoženjsko škodo, ker je toženka v elektronskem poročilu, ki je bilo uporabljeno le znotraj tožene stranke, tožnika označila kot izredno konfliktno osebo, ki za vsako zadevo vlaga tožbe (med njimi tudi odškodninske). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da takšen zapis v elektronski pošti med dvema delavkama toženke ne pomeni takšnega posega v pravno zavarovano sfero tožnika, ki bi pri njem opravičevala odškodnino za povzročitev duševnih bolečin. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zapis ni bil dan z namenom zaničevanja. Zato tožbeni zahtevek za povračilo odškodnine ni utemeljen.
Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja. Zato je potrebno tožbo zavreči.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
Tožnikova partnerica ni popolnoma nezmožna za delo in ni trajno nezaposljiva oseba ter še ni dopolnila 63 let starosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da odrasli družinski član v tožnikovi družini ne izpolnjuje pogojev iz 49. člena ZSVarPre (da gre za trajno nezaposljivo osebo ali osebo, ki je trajno nezmožna za delo ali starejšo osebo nad 63 let) za povečanje osnovnega zneska minimalnega dohodka s ponderjem 0,73. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, saj ni podlage za priznanje varstvenega dodatka v višjem znesku.
ZPP člen 108, 108/4, 454, 454/2, 458, 458/1. OZ člen 355.
spor majhne vrednosti – nedovoljeni pritožbeni razlogi – izvedba naroka – nepopolna vloga – poprava vloge, vezane na rok – zastaranje – enoletni zastaralni rok – začetek teka zastaralnega roka – plačilo dimnikarskih storitev
Ker je nepopoln predlog za izvršbo upnik dopolnil v roku, ki mu ga je določilo sodišče, se šteje, da je bil vložen tistega dne, ko je bil pri sodišču prvič vložen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - reorganizacija poslovanja
Pri toženi stranki se je delo na stebernem rezkalnem stroju (na katerem je delo opravljal tudi tožnik) spremenilo iz troizmenskega v dvoizmensko delo. Ker tožena stranka zaradi zmanjšanja obsega dela na stebernem rezkalnem stroju ni več potrebovala treh delavcev, temveč le dva, se je odločila, da bo tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj sta imela druga dva delavca, ki sta tudi opravljala delo na tem stroju, višjo strokovno izobrazbo kot tožnik, imela pa sta tudi dodatna znanja, ki sta jih samostojno pridobila. S tem je tožena stranka dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v smislu prve alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022754
OZ člen 619, 289. ZPP člen 286b, 286b/1.
pogodba o delu - kooperacijska pogodba - odložni pogoj - plačilo podizvajalcu po prejemu plačila od naročnika - takojšnje grajanje procesnih kršitev
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in ocenilo, da ima sklenjena kooperacijska pogodba pravno naravo pogodbe o delu oziroma podjemne pogodbe po 619. členu OZ. Tožnik se je namreč kot podjemnik zavezal opraviti določen posel (oprava strojnih uslug), toženec kot naročnik pa se je zavezal, da bo tožniku plačal za opravljeno delo.
- Tak dogovor med tožencem kot izvajalcem in tožnikom kot podizvajalcem, da bodo dela plačana podizvajalcu potem, ko se bo izvajalec poplačal pri naročniku, je zgolj zavezoval podizvajalca, da počaka določen primeren čas, po poteku katerega šele lahko zahteva plačilo dogovorjene cene za opravljano delo od izvajalca – neodvisno od tega, ali je bil izvajalec poplačan od naročnika ali ne.
- Sodišče druge stopnje soglaša z nadaljnjim prvostopenjskim zaključkom iz točke 12 obrazložitve sodbe, da je najkasneje takrat, ko je jasno, da se pogoj ne bo uresničil (oziroma po poteku razumnega in primernega roka), treba šteti, kot da čas izpolnitve oziroma rok ni določen (289. člen OZ), zaradi česar upnik (podizvajalec) pridobi pravico zahtevati takojšnjo izpolnitev.
kršitev materialnih določb zakona – zastaranje pregona – pretrganje zastaranja – dejanje, ki meri na pregon – prekršek zoper varnost cestnega prometa – prekršek, ugotovljen s tehničnimi sredstvi
Določba tretjega stavka 42. člena ZP-1, se nanaša le na postopke o prekršku, ki so storjeni zoper varnost cestnega prometa, in ne velja za druge postopke o prekrških, ki so uvedeni zaradi kršitev s področja drugih predpisov.
ZUPJS člen 42c. ZSVarPre člen 36, 36/7, 36/8, 36/9. URS člen 50.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin
V 7. odstavku 36. člena ZSVarPre je določeno, da se v primeru, če je upravičenec do trajne denarne socialne pomoči ali upravičenec, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, lastnik nepremičnine, upravičencu z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist Republike Slovenije. Tožnik je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč 24-krat in je denarno socialno pomoč prejel tudi v mesecu januarju 2014. Tožnik je tudi solastnik nepremičnin. Zato je tožena stranka pravilno odločila o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, katerih lastnik je, v korist Republike Slovenije.
Varstvo pravice do socialne varnosti posameznika (iz 50. člena Ustave RS) zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči.
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b. ZST-1B, ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1.
izplačilo plače - regres za letni dopust - stroški prevoza in prehrane - odpravnina- ugovor zoper plačilni nalog - sodna taksa za postopek o pritožbi
Gre za postopek o individualnem delovnem sporu premoženjske narave in podana je stvarna pristojnost delovnega sodišča. Z začetkom veljavnosti ZST-1B so bile z dnem 10. 8. 2013 določene sodne takse tudi v individualnih delovnih sporih premoženjske narave (taksna tarifa 2.2). Za postopek o pritožbi z dne 29. 9. 2015 zoper zamudno sodbo z dne 18. 9. 2015 je nastala taksna obveznost ob vložitvi pritožbe. Ker tožeča stranka ob vložitvi pritožbe takse ni plačala, je sodišče utemeljeno izdalo plačni nalog za plačilo sodne takse z dne 28. 9. 2015.
Tožena stranka je sklenila s tožečo stranko pogodbo o kadrovski štipendiji in se je po končanem študiju zaposlila pri toženi stranki ter bila pri njej zaposlena do 30. 9. 2013, ko ji je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi. V sporazumu sta se pravdni stranki dogovorili, da mora tožena stranka vrniti sorazmerni del izplačanih zneskov štipendije v višini 6.659,10 EUR z obrestmi (ki jih nista natančneje opredelili), oziroma da lahko tožena stranka svoje obveznosti izpolni na drug način, kar naj bi se uredilo s posebno pogodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo med strankama dogovorjeno, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 6.659,10 EUR in da ta znesek zapade v plačilo s 1. 10. 2013, ter da je od tega datuma dalje tožena stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. Zato je v tem obsegu utemeljeno ugodilo podrednemu zahtevku tožeče stranke, medtem ko je primarni tožbeni zahtevek in del podrednega zahtevka (ki je vseboval drugačen zahtevek glede zamudnih obresti) zavrnilo.
Določilo pogodbe o kadrovski štipendiji v delu, v katerem je dogovorjena obveznost tožene stranke, da ostane na delu pri tožeči stranki dvakratno dobo prejemanja štipendije, ki je bilo podlaga za dogovor o obveznosti tožene stranke (iz naslova vrnitve štipendije) po sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ni nično. V zvezi z vprašanjem ničnosti navedenega pogodbenega določila je sodišče prve stopnje upoštevalo sodno prakso, v kateri je bilo že zavzeto stališče, da ni očitnega nesorazmerja med zavezo delodajalca, da delavcu izplačuje plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja za čas opravljanja izobraževanja (za pravniški državni izpit) in zavezo delavca, da povrne stroške izobraževanja oz. njihov sorazmerni del, če ne ostane na delu pri delodajalcu dogovorjeno dobo (ki je v tem primeru znašala 3,75 - kratnik trajanja izobraževanja). Pogodbe o izobraževanju ni mogoče šteti za oderuško pogodbo, za katero pa ne zadošča le očitno nesorazmerje (med zavezo delodajalca in zavezo delavca), ampak gre tudi za izkoriščanje stiske, težkega premoženjskega stanja, neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti. To stališče velja tudi za obravnavani primer pri presoji sporne s pogodbo o štipendiranju prevzete obveznosti tožene stranke, da ostane na delu pri tožeči stranki dvakratno dobo prejemanja štipendije.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZGD-1 člen 268, 268/2, 268/2-4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - absolutna bistvena kršitev postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Sodišče prve stopnje ni presojalo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 2. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožniku, ampak je štelo, da je med strankama prišlo do sporazuma glede prenehanja delovnega razmerja. Takšno stališče sodišča je zmotno. Tožnik in tožena stranka sta podpisala dva sporazuma, pri čemer iz prvega sporazuma izhaja, da ta sporazum ne predstavlja pravne podlage za prenehanje delovnega razmerja člana uprave ter da je potrebno odpoklicanemu članu uprave odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ker sodišče ni presojalo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 2. 2013, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR člen 73, 109, 109/1. Direktiva ES 2001/23 o približevanju zakonodaj držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetja, obratov ali delov podjetja ali obratov člen 1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina - delovnopravna kontinuiteta - plačilo nadur
Tožena stranka je prevzela delovna sredstva in pretežni del delavcev od podjetja A. (tožnikovega prejšnjega delodajalca), ki so z delom pri toženi stranki nadaljevali brez prekinitve delovnega razmerja, z opravljanjem iste dejavnosti in istega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med tožnikovima zaposlitvama pri A. in toženi stranki podana delovnopravna kontinuiteta, ki jo je potrebno upoštevati pri izračunu odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnik je zato upravičen do odpravnine za skupno 18 let delovne dobe, dopolnjene pri prejšnjem delodajalcu in pri toženi stranki.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00007526
ZKP člen 371, 371/1-11. KZ člen 234.a, 244.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - opis kaznivega dejanja - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - obvestilo obdolžencu o preiskovalnih dejanjih - poslovna goljufija - zloraba položaja ali pravic - povezane družbe - odvisne družbe - obarvani naklep - bančna dejavnost - insolventnost - premoženjskopravni zahtevek
To, da je obtoženec vse tri družbe personalno obvladal pa še ne pomeni, da družbe medsebojno niso mogle poslovno sodelovati. Res je sicer, kar v svoji pritožbi navaja zagovornik, da je izvedenec izpovedal, da če bi vsi akterji oz. vse povezane družbe medsebojno izpolnjevale obveznosti, kakor so bile zastavljene, bi sistem deloval in do težav ne bi prišlo. Vendar pa je potrebno v zvezi s tem povedati, da predmet obsodilnega dela sodbe ni delovanje sistema kot takega oziroma ustreznosti ali neustreznosti poslovnih odločitev povezanih družb med seboj, temveč odnos navzven, do posameznih oškodovancev, ki so na podlagi pogodb o vezavi depozitov, certifikatov in blagajniških zapisov o sredstvih, deponiranih pri hranilnici, le tej zaupali svoje prihranke oz. sredstva.
ZPIZ-1 v 390. členu uživalcem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona (tožnica je vložila zahtevek za priznanje pravice do družinske pokojnine že 21. 5. 1998 in ji je bila družinska pokojnina priznana od 1. 1. 1998 dalje), tudi po uveljavitvi ZPIZ-1 zagotavlja te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (na podlagi ZPIZ/92), s tem da so te pravice za naprej (od 1. 1. 2000) usklajujejo po določbah ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je zato tožnici tudi po 1. 1. 2000 utemeljeno priznalo pravico do družinske pokojnine, uveljavljeno na podlagi 3. alineje prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92, čeprav ZPIZ-1 za vdovo pravice do družinske pokojnine ni več priznaval in urejal. Vdova, prejemnica družinske pokojnine na podlagi 3. alineje prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92, ki ji pravica do družinske pokojnine preneha po 45. letu pa pred dopolnitvijo 50. leta starosti, pa v skladu s 4. odstavkom 427. člena ZPIZ-1 ohranja pravico, da po dopolnitvi 50. leta starosti ponovno pridobi oziroma uveljavi pravico do družinske pokojnine (ob izpolnjenih drugih pogojih). Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke in tožnici priznalo pravico do družinske pokojnine od 1. 11. 2008 dalje ter toženki naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri, višini in izplačevanju družinske pokojnine in zapadle zneske izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
pogodbena kazen - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - plačilo odpravnine - razrešitev vodilnega delavca - obstoj utemeljenega razloga
V pogodbi o zaposlitvi, ki sta sklenila tožnik in tožena stranka za vodilno delovno mesto, je med drugim določeno, da lahko direktor družbe, izhajajoč iz lastniških interesov delničarjev, kadarkoli razreši vodilnega delavca in da je v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga tožnik upravičen do odpravnine v višini najmanj 12 bruto plač v zadnjem mesecu pred razrešitvijo. Citirana določba je jasna,
odpravnina v višini 12 plač vodilnemu delavcu pripada le, če je razrešen na podlagi odločitve direktorja brez utemeljenih razlogov, če mu sočasno preneha tudi delovno razmerje. Ni mogoče šteti, da je bil v obravnavanem primeru tožnik razrešen brez utemeljenih razlogov, čeprav mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito izredno odpovedana iz razlogov po 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Zlasti ne zato, ker je bilo v sodnem sporu s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je izredna odpoved nezakonita iz formalnih razlogov ? ker je tožena stranka zamudila prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi, ne pa iz vsebinskih razlogov. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine ni utemeljen.
ZDR-1 člen 88, 88/1, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2. ZDR člen 87, 87/1. ZOFVI člen 49.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - hujša kršitev delovnih obveznosti – nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da „podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi“ ni isto kot „vročitev odpovedi“. Vročitev odpovedi v smislu prvega odstavka 88. člena ZDR-1 je odločilna za začetek njenega učinkovanja v razmerju do delavca, čas podaje odpovedi pa je pomemben za delodajalca z vidika spoštovanja zakonskega roka za podajo odpovedi, ki je prekluzivnega značaja. Odpoved je podana, ko jo je delodajalec podal (sprejel), oziroma ko jo je sestavil v pisni obliki z izkazano resno namero, naj sestavljena odpoved tudi učinkuje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka od zagovora tožnice, tj. na dan, ko je bila sestavljena odpoved v pisni obliki, podpisana s strani pristojne osebe in priporočeno oddana na pošto. Kot dejanje delodajalca, ki izraža njegovo resno namero, da naj sestavljena odpoved tudi dejansko učinkuje, je treba šteti priporočeno oddajo odpovedi na pošto. Stališče tožnice, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi v roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 tudi pravilno vročena delavcu, je zato napačno.
Tožnica (defektologinja) je določenega dne po licu udarila osemletnega otroka z avtistično motnjo in ob hospitaciji ravnatelja ni imela ustreznih priprav na uro, pri čemer se je vedla nesprejemljivo, ravnateljevih zahtev ni spoštovala, ga zmerjala in nanj kričala, vse v prisotnosti otrok in sodelavk. S temi ravnanji je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Podan pa je tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je zaradi same narave kršitve, dela učiteljice oziroma specialne pedagoginje - defektologinje, ki ga je tožnica opravljala, za katerega veljajo posebni strokovni standardi, izgubila zaupanje v delo tožnice. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.