ZDR člen 73, 109, 109/1. Direktiva ES 2001/23 o približevanju zakonodaj držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetja, obratov ali delov podjetja ali obratov člen 1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina - delovnopravna kontinuiteta - plačilo nadur
Tožena stranka je prevzela delovna sredstva in pretežni del delavcev od podjetja A. (tožnikovega prejšnjega delodajalca), ki so z delom pri toženi stranki nadaljevali brez prekinitve delovnega razmerja, z opravljanjem iste dejavnosti in istega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med tožnikovima zaposlitvama pri A. in toženi stranki podana delovnopravna kontinuiteta, ki jo je potrebno upoštevati pri izračunu odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnik je zato upravičen do odpravnine za skupno 18 let delovne dobe, dopolnjene pri prejšnjem delodajalcu in pri toženi stranki.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba organizacije
Tožena stranka se je zaradi upada naročil in konkurence drugih ponudnikov odločila za ukinitev določenega področja. Pri tem delovnega mesta „komercialist II“, ki ga je zasedala tožnica, ni ukinila, ampak je zmanjšala število izvajalcev na delih, povezanih z ukinjenim področjem. Pri presoji poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bistveno, ali je bilo delo posameznega delovnega mesta v celoti ukinjeno oziroma se je prenehalo opravljati, temveč zadošča že, da delodajalec razporedi določene naloge med ostale zaposlene. Tožena stranka je določene naloge, ki jih je opravljala tožnica, prenesla na drugo delavko, ostale naloge pa so bile prenesene na tajništvo. Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da naloge nekega delovnega mesta razporedi med druge zaposlene, pa predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - ekonomski razlog
Zaradi izgube večjega sponzorja in slabe finančne situacije je tožena stranka ukinila tožnikovo delovno mesto (ekonom članskega moštva). Delo, ki ga pa je opravljal tožnik, pa je prenesla na zunanjega izvajalca.
Tožena stranka je dokazala, da je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju njegovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov na njeni strani, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zato je podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1.
izredna denarna socialna pomoč - izpolnjevanje pogojev
Izredna denarna socialna pomoč je namenjena za reševanje materialne ogroženosti, do katere je prišlo zaradi nastalih izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje, pa jih samska oseba z lastnimi dohodki oziroma dohodkom družine ne more pokriti. V enem koledarskem letu izredna denarna socialna pomoč ne sme presegati višine petih minimalnih dohodkov samske osebe, od katerih se lahko višina treh njenih minimalnih dohodkov dodeli le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile. Ker je tožnik v letu 2014 že prejel izredno denarno socialno pomoč v višini njegovega dvakratnega minimalnega dohodka, v vlogi pa ni uveljavljal izrednih stroškov, nastalih zaradi naravne nesreče ali višje sile, ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM0022842
OZ člen 190. SPZ člen 95, 96. ZPP člen 338, 338/1, 340, 341.
neupravičena obogatitev - kondikcijska terjatev - trditvena podlaga - materialnoprocesno vodstvo - plačilo uporabnine - nesklepčnost tožbe - bistvena kršitev določb postopka - specialne določbe - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - zmotna uporaba materialnega prava - zahteva na dopustitev uporabe nepremičnin
Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno sledilo izpostavljenemu stališču toženke, da bi morala v obravnavani zadevi tožnica zatrjevati, da je od toženke zahtevala dopustitev uporabe spornih nepremičnin. Držijo pritožbene navedbe, da prav vse odločbe, na katere se je v podkrepitev svojemu stališču na naroku sklicevala toženka (opr. št. II Ips 206/2014 in druge), obravnavajo zahtevke med solastniki nepremičnin iz naslova neupravičene pridobitve zaradi nemožnosti (so)uporabe solastne nepremičnine, pri katerih je zaradi specifičnosti razmerja med solastniki sodna praksa zavzela stališče, da je potrebno za sklepčnost tožbe postaviti tudi trditev o prikrajšanju v smislu, da je solastnik proti svoji volji izključen iz soposesti in možnosti uporabe stvari. To velja tudi za sodbo VS RS opr. št. II Ips 615/2009 z dne 30. 5. 2013, glede katere sicer v odgovoru na tožbo toženka neutemeljeno izpostavlja nasprotno, torej da ni šlo za nepremičnino v solastnini. Sodišče prve stopnje sicer v podkrepitev pravilnosti svojega stališča glede nesklepčnosti tožbe ni citiralo odločb, ki jih je navajala toženka, vendar je iz obrazložitve izpodbijane sodbe nedvoumno razvidno, da se je nanje dejansko oprlo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00018409
KZ-1-UPB2 člen 253, 253/1.. ZKP-UPB8 člen 3, 3/2.. ZZZDR člen 52, 53. ZZK-1 člen 79, 79/1, 79/1-1.
overitev lažne vsebine - spravljanje v zmoto - ni dokazov - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - razpolaganje s skupnim premoženjem s strani enega zakonca - zaznamba spora
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da notar, ki je sestavil listino o ustanovitvi zemljiškega dolga, ni bil spravljen v zmoto, kar je bistven očitek obravnavanega kaznivega dejanja, ki je naslovljen na obdolženca. Kot izhaja iz izpovedbe notarja je v zemljiški knjigi preverjal lastništvo na nepremičnini, stranko, to je obdolženca pa ni spraševal, če ima mogoče še kdo tretji lastninsko pravico na nepremičnini. Pritožnica ima prav, da je obdolženec podpisal izjavo, da ni okoliščin, na podlagi katerih bi bil pravni posel v notarskem zapisu nedopusten, prav ima tudi, da je sklepanje nedopustnih poslov nedovoljeno (oziroma nično), vendar obdolženčeva zagovornica v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da obravnavani (enostranski) pravni posel ni bil nedopusten ampak je bil izpodbojen, saj je šlo v obravnavani zadevi dejansko za razpolaganje zakonca s skupnim premoženjem. Nedopusten je namreč le tisti pravni posel, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. V obravnavani zadevi pa je bil pravni posel sicer dopusten, le v primeru, če ga sklene le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca. Če ta predpostavka ni izpolnjena, posel ni ničen, temveč izpodbojen. V zemljiško knjigo se vpisuje tudi zaznamba spora o pridobitvi pravice na podlagi tožbe, s katero tožnik oziroma predlagatelj postopka od sodišča zahteva, med drugim, ugotovitev obstoja njegove lastninske pravice na nepremičnini, ki jo je pridobil po pravilih skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze. V obravnavani zadevi ni dvoma, da je T. P. vložila zoper obdolženca tožbo za ugotovitev obsega in razdelitve skupnega premoženja. Ker pa vpisa zaznambe spora ni predlagala, obdolžencu ni mogoče očitati, da je notarja pri sestavi listine o ustanovitvi zemljiškega dolga spravil v zmoto.
vračilo štipendije - uspešno zaključen letnik - dokazila o uspešno zaključenem letniku - pravočasnost predloženih dokazil
Štipendist je po 1. odstavku 50. člena ZŠtip v primerih prenehanja štipendijskega razmerja iz 49. člena tega zakona dolžan vrniti štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil. Ker je tožnik 1. letnik šolanja v študijskem letu 2011/2012 uspešno zaključil in je o tem pravočasno predložil dokazilo, niso izpolnjeni pogoji za vračilo štipendije s strani tožnika.
ZZVZZ člen 28, 29, 81, 94. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 229. ZDR člen 137, 137/3.
začasna nezmožnost za delo - nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo - zavrženje tožbe - odškodninska odgovornost
Ugotovitvena tožba s tožbenim zahtevkom, da sodišče ugotovi, da je v odločbi tožene stranke že odločeno o izplačilu denarnega nadomestila, ni socialni spor, kjer bi bila tožba v teh mejah dopustna. Enako velja glede zahtevka za oceno skladnosti Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja z Ustavo RS in ZZVZZ. Kadar je pri sojenju med drugim potrebno uporabiti podzakonske splošne akte, jih sodišče sme uporabiti, če niso v nasprotju z ustavo in zakoni. V nasprotnem primeru jih ne sme uporabiti oziroma jih uporablja le ob zakonsko in ustavno skladni interpretaciji. Sodnega varstva tudi ni mogoče nuditi tožbi, kjer nekdo abstraktno zatrjuje, da naj sodišče nekomu naloži, da preneha z nadaljnjimi nezakonitimi ravnanji. Zato se tožba v delu s tako postavljenimi zahtevki zavrže.
Tožnik je vtoževal odškodnino za povzročeno nepremoženjsko škodo, ker je toženka v elektronskem poročilu, ki je bilo uporabljeno le znotraj tožene stranke, tožnika označila kot izredno konfliktno osebo, ki za vsako zadevo vlaga tožbe (med njimi tudi odškodninske). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da takšen zapis v elektronski pošti med dvema delavkama toženke ne pomeni takšnega posega v pravno zavarovano sfero tožnika, ki bi pri njem opravičevala odškodnino za povzročitev duševnih bolečin. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zapis ni bil dan z namenom zaničevanja. Zato tožbeni zahtevek za povračilo odškodnine ni utemeljen.
letni dopust - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožnica izrabe letnega dopusta, z izjemo dveh dni, ni zahtevala.
Sodišče namreč pri odločitvi ni upoštevalo prošnje za odobritev letnega dopusta, s katero je tožnica prosila za izrabo letnega dopusta, vendar ji izrabe drugotožena stranka ni odobrila. Ker tožnica dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja ni mogla izrabiti iz objektivnih razlogov, čeprav je za letni dopust prosila, so izpolnjeni pogoji za priznanje nadomestila za preostali neizrabljen del letnega dopusta. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici priznalo nadomestilo še za preostali neizrabljen del letnega dopusta.
prosta presoja dokazov – skrajšani postopek - nenavzočnost
Po določbi 445. člena ZKP sodišče druge stopnje, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.
ZDR člen 79, 130, 130/2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 5, 5/2, 6, 6/1, 19.
obveznost plačila - voznik tovornega vozila - plačilo dnevnic - stroški postopka - zmotna uporaba materialnega prava - ničnost dogovora o odpovedi zakonskim pravicam
Tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu voznik tovornega vozila, je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke vtoževal plačilo neizplačanih dnevnic za službena potovanja v tujino. Tožnik in tožena stranka sta v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja med drugim soglašala, da je tožena stranka poravnala vse obveznosti iz delovnega razmerja ter da jih zato tožnik nima (več) pravice terjati. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je takšno določilo sporazuma nično. Sporazum namreč v tem delu predstavlja odpoved zakonskim pravicam (tj. pravicam iz delovnega razmerja), delavec pa se tem pravicam praviloma ne more odpovedati. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni izplačala dnevnic za službena potovanja, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.
Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.
ZPP člen 108, 108/4, 454, 454/2, 458, 458/1. OZ člen 355.
spor majhne vrednosti – nedovoljeni pritožbeni razlogi – izvedba naroka – nepopolna vloga – poprava vloge, vezane na rok – zastaranje – enoletni zastaralni rok – začetek teka zastaralnega roka – plačilo dimnikarskih storitev
Ker je nepopoln predlog za izvršbo upnik dopolnil v roku, ki mu ga je določilo sodišče, se šteje, da je bil vložen tistega dne, ko je bil pri sodišču prvič vložen.
pogodbena kazen - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - plačilo odpravnine - razrešitev vodilnega delavca - obstoj utemeljenega razloga
V pogodbi o zaposlitvi, ki sta sklenila tožnik in tožena stranka za vodilno delovno mesto, je med drugim določeno, da lahko direktor družbe, izhajajoč iz lastniških interesov delničarjev, kadarkoli razreši vodilnega delavca in da je v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga tožnik upravičen do odpravnine v višini najmanj 12 bruto plač v zadnjem mesecu pred razrešitvijo. Citirana določba je jasna,
odpravnina v višini 12 plač vodilnemu delavcu pripada le, če je razrešen na podlagi odločitve direktorja brez utemeljenih razlogov, če mu sočasno preneha tudi delovno razmerje. Ni mogoče šteti, da je bil v obravnavanem primeru tožnik razrešen brez utemeljenih razlogov, čeprav mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito izredno odpovedana iz razlogov po 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Zlasti ne zato, ker je bilo v sodnem sporu s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je izredna odpoved nezakonita iz formalnih razlogov ? ker je tožena stranka zamudila prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi, ne pa iz vsebinskih razlogov. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine ni utemeljen.
tožbeni zahtevek - predlog za izdajo dopolnilne sodbe
Ker z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o celotnem tožbenem zahtevku tožnika, je potrebno šteti pritožbo, s katero tožnik izpodbija zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje, ki ga izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje, šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Prvi odstavek 325. člena ZPP določa, da v primeru, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevku, lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni. Tretji odstavek 327. člena ZPP določa, da se v primeru, če se izpodbija sodba prve stopnje s pritožbo samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih, ki so bili predmet pravde, šteje pritožba za predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba.
Tožnik (policist) je s tem, ko je v uradni zaznamek o zbranih obvestilih zapisal lažno vsebino, to je, da je bil opravljen razgovor z določeno osebo na njenem domu, čeprav razgovor ni bil opravljen, temveč je bil razgovor opravljen le po telefonu, storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (prvi odstavek 259. člena KZ-1). S tem, ko je tožnik izpolnil obrazec za delo preko polnega delovnega časa za opravljeno delo v določeni zadevi (čeprav to delo ni bilo opravljeno), pa je izpolnil vse zakonske znake goljufije, pri tem pa ni pomembno, da gre za relativno nizek znesek (cca 8,00 EUR dodatka za nadurno delo).
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Tožnica je določenega dne odklonila neposreden ukaz za delo v. d. direktorice in ji ni izročila zahtevane dokumentacije v zvezi z najemnim razmerjem glede dveh garaž in pisnega pojasnila o tem, pa tudi ponovne (enake) zahteve v. d. direktorice ni upoštevala. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da glede na vse okoliščine primera ne gre za kršitev majhnega pomena, ampak za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti tožnice, ki je prekršila osnovno obveznost iz delovnega razmerja, to je opravljanja dela v skladu z navodili delodajalca in toženi stranki, saj zahtev v.d. direktorice ni upoštevala, čeprav je s sporno dokumentacijo razpolagala in jo je toženi stranki izročila šele drugi dan zagovora. Šlo pa je za listine, ki so bile podlaga za prijavo suma kaznivega dejanja pri pristojnem državnem tožilstvu. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, tožena stranka izgubila zaupanje v tožnico, zlasti glede na delovno mesto, ki ga zaseda, to je delovno mesto vodjo finančno računovodske službe pri toženi stranki. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
Tožena stranka je sklenila s tožečo stranko pogodbo o kadrovski štipendiji in se je po končanem študiju zaposlila pri toženi stranki ter bila pri njej zaposlena do 30. 9. 2013, ko ji je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi. V sporazumu sta se pravdni stranki dogovorili, da mora tožena stranka vrniti sorazmerni del izplačanih zneskov štipendije v višini 6.659,10 EUR z obrestmi (ki jih nista natančneje opredelili), oziroma da lahko tožena stranka svoje obveznosti izpolni na drug način, kar naj bi se uredilo s posebno pogodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo med strankama dogovorjeno, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 6.659,10 EUR in da ta znesek zapade v plačilo s 1. 10. 2013, ter da je od tega datuma dalje tožena stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. Zato je v tem obsegu utemeljeno ugodilo podrednemu zahtevku tožeče stranke, medtem ko je primarni tožbeni zahtevek in del podrednega zahtevka (ki je vseboval drugačen zahtevek glede zamudnih obresti) zavrnilo.
Določilo pogodbe o kadrovski štipendiji v delu, v katerem je dogovorjena obveznost tožene stranke, da ostane na delu pri tožeči stranki dvakratno dobo prejemanja štipendije, ki je bilo podlaga za dogovor o obveznosti tožene stranke (iz naslova vrnitve štipendije) po sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ni nično. V zvezi z vprašanjem ničnosti navedenega pogodbenega določila je sodišče prve stopnje upoštevalo sodno prakso, v kateri je bilo že zavzeto stališče, da ni očitnega nesorazmerja med zavezo delodajalca, da delavcu izplačuje plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja za čas opravljanja izobraževanja (za pravniški državni izpit) in zavezo delavca, da povrne stroške izobraževanja oz. njihov sorazmerni del, če ne ostane na delu pri delodajalcu dogovorjeno dobo (ki je v tem primeru znašala 3,75 - kratnik trajanja izobraževanja). Pogodbe o izobraževanju ni mogoče šteti za oderuško pogodbo, za katero pa ne zadošča le očitno nesorazmerje (med zavezo delodajalca in zavezo delavca), ampak gre tudi za izkoriščanje stiske, težkega premoženjskega stanja, neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti. To stališče velja tudi za obravnavani primer pri presoji sporne s pogodbo o štipendiranju prevzete obveznosti tožene stranke, da ostane na delu pri tožeči stranki dvakratno dobo prejemanja štipendije.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015654
ZIZ člen 270, 270/2, 270/3, 276.
začasna odredba - več začasnih odredb - odškodnina zaradi povzročene škode delodajalcu
Tožeča stranka v tem sporu vtožuje terjatev v višini 183.805,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za katere navaja, da znašajo 28.536,22 EUR, ob tem pa v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da je vrednost vsega, kar je bilo toženi stranki zaseženega na podlagi že izdane začasne odredbe, približno 400.000,00 EUR. Namen začasne odredbe je doseči zavarovanje terjatve, ki je predmet tega spora, glede katere je sodišče v tem sporu že izdalo eno začasno odredbo, tožena stranka pa ni izkazala, da je potrebno izdati še dodatno začasno odredbo. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka po vložitvi tožbe ugotovila, da je tožena stranka začela denar iz blagajne odtujevati že leta 2007 in da si je v obdobju od leta 2007 do 2014 neupravičeno prisvojila višji znesek, na pravilnost odločitve ne vpliva. V sodnem postopku se zavaruje bodoča izvršba terjatve, ki je predmet spora, ne pa kakšne druge terjatve.
obveznost plačila - dokazovanje - stroški za prehrano med delom - stroški za prevoz na delo in z dela - dokazna sredstva
ZPP pozna več vrst različnih dokaznih sredstev, s katerimi stranke v pravdnem postopku dokazujejo svoje trditve. Dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. To v obravnavani zadevi pomeni, da je lahko tožena stranka dejstvo plačila vtoževane terjatve (stroškov v zvezi z delom) dokazovala s katerimkoli od njih, tj. tudi (le) z zaslišanjem strank in prič. Zato je zmotno tožnikovo stališče, da tožena stranka dejstva, da je tožniku stroške v zvezi z delom že plačala, ne more dokazati, ker ne razpolaga z listinskimi dokazi - podpisanimi blagajniškimi izdatki. Tožena stranka je namreč navedeno dokazala z izpovedbami prič. Zato tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.