POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - INVALIDI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014807
ZPIZ-1 člen 60, 143, 146.
invalidnina - telesna okvara - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec
Pri tožnici ni telesnih okvar po nobeni od točk Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar. Zato niso izpolnjeni pogoji 146. člen ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidnine.
Pri ocenjevanju invalidnosti po definiciji iz 60. člena ZPIZ-1 je potrebno upoštevati celoto psihofizičnih sprememb v zdravstvenem stanju in ne le ortopedskih ter psihiatričnih, za kateri je bilo pridobljeno sodno izvedensko mnenje. Neocenjen je ostal vpliv ostalih zdravstvenih sprememb na delazmožnost tožnice, in sicer od izkazane stresne in urgentne inkontinence urina, trajne somatoformne bolečinske motnje do fibromialgije. Ker se do tovrstnih zdravstvenih sprememb ni opredelil niti izvedenski organ v sodnem izvedenskem mnenju ni opredelil niti IK I in IK II v predsodnem postopku, je ostalo nerazčiščeno sporno vprašanje o tem, ali je pri tožnici še podana preostala delovna zmožnost za drugo ustrezno delo z že določenimi omejitvami, ali pa za organizirano pridobitno delo ni več zmožna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM0022842
OZ člen 190. SPZ člen 95, 96. ZPP člen 338, 338/1, 340, 341.
neupravičena obogatitev - kondikcijska terjatev - trditvena podlaga - materialnoprocesno vodstvo - plačilo uporabnine - nesklepčnost tožbe - bistvena kršitev določb postopka - specialne določbe - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - zmotna uporaba materialnega prava - zahteva na dopustitev uporabe nepremičnin
Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno sledilo izpostavljenemu stališču toženke, da bi morala v obravnavani zadevi tožnica zatrjevati, da je od toženke zahtevala dopustitev uporabe spornih nepremičnin. Držijo pritožbene navedbe, da prav vse odločbe, na katere se je v podkrepitev svojemu stališču na naroku sklicevala toženka (opr. št. II Ips 206/2014 in druge), obravnavajo zahtevke med solastniki nepremičnin iz naslova neupravičene pridobitve zaradi nemožnosti (so)uporabe solastne nepremičnine, pri katerih je zaradi specifičnosti razmerja med solastniki sodna praksa zavzela stališče, da je potrebno za sklepčnost tožbe postaviti tudi trditev o prikrajšanju v smislu, da je solastnik proti svoji volji izključen iz soposesti in možnosti uporabe stvari. To velja tudi za sodbo VS RS opr. št. II Ips 615/2009 z dne 30. 5. 2013, glede katere sicer v odgovoru na tožbo toženka neutemeljeno izpostavlja nasprotno, torej da ni šlo za nepremičnino v solastnini. Sodišče prve stopnje sicer v podkrepitev pravilnosti svojega stališča glede nesklepčnosti tožbe ni citiralo odločb, ki jih je navajala toženka, vendar je iz obrazložitve izpodbijane sodbe nedvoumno razvidno, da se je nanje dejansko oprlo.
obveznost plačila - dokazovanje - stroški za prehrano med delom - stroški za prevoz na delo in z dela - dokazna sredstva
ZPP pozna več vrst različnih dokaznih sredstev, s katerimi stranke v pravdnem postopku dokazujejo svoje trditve. Dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. To v obravnavani zadevi pomeni, da je lahko tožena stranka dejstvo plačila vtoževane terjatve (stroškov v zvezi z delom) dokazovala s katerimkoli od njih, tj. tudi (le) z zaslišanjem strank in prič. Zato je zmotno tožnikovo stališče, da tožena stranka dejstva, da je tožniku stroške v zvezi z delom že plačala, ne more dokazati, ker ne razpolaga z listinskimi dokazi - podpisanimi blagajniškimi izdatki. Tožena stranka je namreč navedeno dokazala z izpovedbami prič. Zato tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
ZDR člen 156, 156/1, 156/3. ZObr člen 97f, 97f/2. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2, 53/3.
plačilo odškodnine - neizkoriščen tedenski počitek - misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
Tožnik v tožbi navaja in izkazuje, da je zemljiškoknjižni solastnik nepremičnin in na tej podlagi uveljavlja zahtevke zaradi kršitve predkupne pravice. Tudi morebitna odločitev v drugem pravdnem postopku, ki bi zanj pomenila izgubo lastninske pravice na nepremičnini, na njegovo aktivno (procesno) legitimacijo ne bi vplivala in iz tega razloga niso izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka.
ZZVZZ člen 28, 29, 81, 94. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 229. ZDR člen 137, 137/3.
začasna nezmožnost za delo - nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo - zavrženje tožbe - odškodninska odgovornost
Ugotovitvena tožba s tožbenim zahtevkom, da sodišče ugotovi, da je v odločbi tožene stranke že odločeno o izplačilu denarnega nadomestila, ni socialni spor, kjer bi bila tožba v teh mejah dopustna. Enako velja glede zahtevka za oceno skladnosti Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja z Ustavo RS in ZZVZZ. Kadar je pri sojenju med drugim potrebno uporabiti podzakonske splošne akte, jih sodišče sme uporabiti, če niso v nasprotju z ustavo in zakoni. V nasprotnem primeru jih ne sme uporabiti oziroma jih uporablja le ob zakonsko in ustavno skladni interpretaciji. Sodnega varstva tudi ni mogoče nuditi tožbi, kjer nekdo abstraktno zatrjuje, da naj sodišče nekomu naloži, da preneha z nadaljnjimi nezakonitimi ravnanji. Zato se tožba v delu s tako postavljenimi zahtevki zavrže.
Tožnik je vtoževal odškodnino za povzročeno nepremoženjsko škodo, ker je toženka v elektronskem poročilu, ki je bilo uporabljeno le znotraj tožene stranke, tožnika označila kot izredno konfliktno osebo, ki za vsako zadevo vlaga tožbe (med njimi tudi odškodninske). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da takšen zapis v elektronski pošti med dvema delavkama toženke ne pomeni takšnega posega v pravno zavarovano sfero tožnika, ki bi pri njem opravičevala odškodnino za povzročitev duševnih bolečin. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zapis ni bil dan z namenom zaničevanja. Zato tožbeni zahtevek za povračilo odškodnine ni utemeljen.
ZDR člen 6, 6/3, 6/7. ZDR-1 člen 46, 46/3, 47, 111, 111/1, 111/1-8.
odpravnina - odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - izredna odpoved - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnica v predmetni zadevi uveljavljala plačilo odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Tožnica je namreč že v tožbi navedla, da je v posledici izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka, upravičena do odpravnine in odškodnine. ZDR-1 v 8. točki 111. člena določa, da lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi tudi iz razloga, če delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 45. členom tega zakona. Pri tem ima delavec v primeru odpovedi zaradi takšnih kršitev pravico do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot to določa 3. odstavek 111. člena ZDR-1. Navedenega sodišče prve stopnje ni raziskalo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
invalid III. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina - pridobitev pravice - izplačevanje
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno ločiti med datumom, ko je priznana pravica iz invalidskega zavarovanja in datumom, od kdaj dalje se izplačuje delna invalidska pokojnina oziroma denarno nadomestilo. Za pridobitev pravic je odločilen 5. odstavek 156. člena ZPIZ-1, v katerem je določeno, da zavarovanec pridobi pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti. Od kdaj dalje se izplačuje delna invalidska pokojnina pa je določeno v 1. odstavku 159. člena ZPIZ-1, po katerem se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Zato se tožniku delna invalidska pokojnina lahko izplačuje šele od dneva, ko je začel delati s krajšim delovnim časom od polnega in ne že od dneva priznanja pravice do delne invalidske pokojnine.
Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.
Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-5, 116, 116/3. KZ člen 25, 244, 244/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - prestajanje zaporne kazni več kot šest mesecev - nadomestilo za neizrabljen del dopusta
ZDR-1 v 5. alineji prvega odstavka 110. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je delavcu po pravnomočni odločbi prepovedano opravljati določena dela v delovnem razmerju ali če mu je izrečen vzgojni, varnostni ali varstveni ukrep oziroma sankcija za prekršek, zaradi katerega ne more opravljati dela dalj kot šest mesecev ali če mora biti zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela. Tožnik je bil pravnomočno obstojen na kazen 4 let in 8 mesecev zapora zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Iz dopisa Zavoda za prestajanje kazni zapora je razvidno, da je tožnik kazen zapora nastopil dne 14. 4. 2014. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je tožnik vložil dne 4. 4. 2014, ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena in ne vpliva na utemeljenost odpovednega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 5. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Tožnik je pravnomočno kazensko sodbo prejel že 10. 1. 2014 in je vedel oziroma bi moral vedeti, da mu bo zaradi prestajanja zaporne kazni delovno razmerje prenehalo, oziroma da zaradi tega dopusta ne bo mogel izrabiti in bi pri toženi stranki lahko podal prošnjo za izrabo dopusta. Tožnik je torej imel možnost, da zaprosi za izrabo dopusta, vendar tega ni storil vse do 7. 4. 2014, pri čemer mu je bila 9. 4. 2014 že vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi in mu je tudi delovno razmerje s tem datumom prenehalo. Zato tožnik ni upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust.
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/1-1, 60/2, 60/2-3, 60/3, 61.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost
Pri tožnici je izvedenski organ ugotovil, da za delo kontrolor steklenih izdelkov in za delo pomožni steklarski delavec ni zmožna. Še vedno pa je zmožna za drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom in je torej pri njej še podana preostala delovna zmožnost v smislu 3. alineje 61. člena ZPIZ-1, kar ustrezna definiciji III. kategorije invalidnosti po 3. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Ker pri tožnici ni podana popolna in trajna izguba delovne zmožnosti, primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
ZDR člen 73, 109, 109/1. Direktiva ES 2001/23 o približevanju zakonodaj držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetja, obratov ali delov podjetja ali obratov člen 1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina - delovnopravna kontinuiteta - plačilo nadur
Tožena stranka je prevzela delovna sredstva in pretežni del delavcev od podjetja A. (tožnikovega prejšnjega delodajalca), ki so z delom pri toženi stranki nadaljevali brez prekinitve delovnega razmerja, z opravljanjem iste dejavnosti in istega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med tožnikovima zaposlitvama pri A. in toženi stranki podana delovnopravna kontinuiteta, ki jo je potrebno upoštevati pri izračunu odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnik je zato upravičen do odpravnine za skupno 18 let delovne dobe, dopolnjene pri prejšnjem delodajalcu in pri toženi stranki.
Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.
Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015654
ZIZ člen 270, 270/2, 270/3, 276.
začasna odredba - več začasnih odredb - odškodnina zaradi povzročene škode delodajalcu
Tožeča stranka v tem sporu vtožuje terjatev v višini 183.805,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za katere navaja, da znašajo 28.536,22 EUR, ob tem pa v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da je vrednost vsega, kar je bilo toženi stranki zaseženega na podlagi že izdane začasne odredbe, približno 400.000,00 EUR. Namen začasne odredbe je doseči zavarovanje terjatve, ki je predmet tega spora, glede katere je sodišče v tem sporu že izdalo eno začasno odredbo, tožena stranka pa ni izkazala, da je potrebno izdati še dodatno začasno odredbo. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka po vložitvi tožbe ugotovila, da je tožena stranka začela denar iz blagajne odtujevati že leta 2007 in da si je v obdobju od leta 2007 do 2014 neupravičeno prisvojila višji znesek, na pravilnost odločitve ne vpliva. V sodnem postopku se zavaruje bodoča izvršba terjatve, ki je predmet spora, ne pa kakšne druge terjatve.
tožbeni zahtevek - predlog za izdajo dopolnilne sodbe
Ker z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o celotnem tožbenem zahtevku tožnika, je potrebno šteti pritožbo, s katero tožnik izpodbija zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje, ki ga izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje, šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Prvi odstavek 325. člena ZPP določa, da v primeru, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevku, lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni. Tretji odstavek 327. člena ZPP določa, da se v primeru, če se izpodbija sodba prve stopnje s pritožbo samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih, ki so bili predmet pravde, šteje pritožba za predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00007526
ZKP člen 371, 371/1-11. KZ člen 234.a, 244.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - opis kaznivega dejanja - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - obvestilo obdolžencu o preiskovalnih dejanjih - poslovna goljufija - zloraba položaja ali pravic - povezane družbe - odvisne družbe - obarvani naklep - bančna dejavnost - insolventnost - premoženjskopravni zahtevek
To, da je obtoženec vse tri družbe personalno obvladal pa še ne pomeni, da družbe medsebojno niso mogle poslovno sodelovati. Res je sicer, kar v svoji pritožbi navaja zagovornik, da je izvedenec izpovedal, da če bi vsi akterji oz. vse povezane družbe medsebojno izpolnjevale obveznosti, kakor so bile zastavljene, bi sistem deloval in do težav ne bi prišlo. Vendar pa je potrebno v zvezi s tem povedati, da predmet obsodilnega dela sodbe ni delovanje sistema kot takega oziroma ustreznosti ali neustreznosti poslovnih odločitev povezanih družb med seboj, temveč odnos navzven, do posameznih oškodovancev, ki so na podlagi pogodb o vezavi depozitov, certifikatov in blagajniških zapisov o sredstvih, deponiranih pri hranilnici, le tej zaupali svoje prihranke oz. sredstva.
sodna taksa - oprostitev plačila sodnih taks - ustavna odločba - občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje - pravni standard
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, ki velja od 21. 3. 2015, odločilo, da je prvi odstavek 11. člena ZST-1 v neskladju z Ustavo RS. Do odprave ugotovljenega neskladja sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse v postopkih, za katere se uporablja ZPP, procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanj, tudi če stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. V navedeni ustavni odločbi je Ustavno sodišče RS kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse določilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B in ki ga je sodna praksa že v preteklosti napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka (analogna uporaba drugega odstavka 13. člena ZBPP). Glede na to, da tožnik prejema iz naslova pokojnine znesek 291,03 EUR neto mesečno, cenzusa (dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 538,49 EUR) ne dosega, zato je glede na premoženjsko stanje upravičen do oprostitve plačila sodnih taks v celoti.
kršitev materialnih določb zakona – zastaranje pregona – pretrganje zastaranja – dejanje, ki meri na pregon – prekršek zoper varnost cestnega prometa – prekršek, ugotovljen s tehničnimi sredstvi
Določba tretjega stavka 42. člena ZP-1, se nanaša le na postopke o prekršku, ki so storjeni zoper varnost cestnega prometa, in ne velja za druge postopke o prekrških, ki so uvedeni zaradi kršitev s področja drugih predpisov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00018409
KZ-1-UPB2 člen 253, 253/1.. ZKP-UPB8 člen 3, 3/2.. ZZZDR člen 52, 53. ZZK-1 člen 79, 79/1, 79/1-1.
overitev lažne vsebine - spravljanje v zmoto - ni dokazov - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - razpolaganje s skupnim premoženjem s strani enega zakonca - zaznamba spora
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da notar, ki je sestavil listino o ustanovitvi zemljiškega dolga, ni bil spravljen v zmoto, kar je bistven očitek obravnavanega kaznivega dejanja, ki je naslovljen na obdolženca. Kot izhaja iz izpovedbe notarja je v zemljiški knjigi preverjal lastništvo na nepremičnini, stranko, to je obdolženca pa ni spraševal, če ima mogoče še kdo tretji lastninsko pravico na nepremičnini. Pritožnica ima prav, da je obdolženec podpisal izjavo, da ni okoliščin, na podlagi katerih bi bil pravni posel v notarskem zapisu nedopusten, prav ima tudi, da je sklepanje nedopustnih poslov nedovoljeno (oziroma nično), vendar obdolženčeva zagovornica v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da obravnavani (enostranski) pravni posel ni bil nedopusten ampak je bil izpodbojen, saj je šlo v obravnavani zadevi dejansko za razpolaganje zakonca s skupnim premoženjem. Nedopusten je namreč le tisti pravni posel, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. V obravnavani zadevi pa je bil pravni posel sicer dopusten, le v primeru, če ga sklene le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca. Če ta predpostavka ni izpolnjena, posel ni ničen, temveč izpodbojen. V zemljiško knjigo se vpisuje tudi zaznamba spora o pridobitvi pravice na podlagi tožbe, s katero tožnik oziroma predlagatelj postopka od sodišča zahteva, med drugim, ugotovitev obstoja njegove lastninske pravice na nepremičnini, ki jo je pridobil po pravilih skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze. V obravnavani zadevi ni dvoma, da je T. P. vložila zoper obdolženca tožbo za ugotovitev obsega in razdelitve skupnega premoženja. Ker pa vpisa zaznambe spora ni predlagala, obdolžencu ni mogoče očitati, da je notarja pri sestavi listine o ustanovitvi zemljiškega dolga spravil v zmoto.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZGD-1 člen 268, 268/2, 268/2-4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - absolutna bistvena kršitev postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Sodišče prve stopnje ni presojalo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 2. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožniku, ampak je štelo, da je med strankama prišlo do sporazuma glede prenehanja delovnega razmerja. Takšno stališče sodišča je zmotno. Tožnik in tožena stranka sta podpisala dva sporazuma, pri čemer iz prvega sporazuma izhaja, da ta sporazum ne predstavlja pravne podlage za prenehanje delovnega razmerja člana uprave ter da je potrebno odpoklicanemu članu uprave odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ker sodišče ni presojalo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 2. 2013, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.