Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen tudi v mesecu juliju 2013, sprejelo na podlagi zmotnega stališča, da ni pomembno, če je tožena stranka tožnika formalno prej razporedila v neko svoje drugo podjetje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko in da ni ves čas razpolagal s pogodbo o zaposlitvi. Tožnik zatrjuje, da je delo ves čas opravljal na delovišču, pogodbo o zaposlitvi pa je imel za obdobje do 30. 4. 2013 sklenjeno s toženo stranko, v obdobju od 1. 5. 2013 do 31. 8. 2013 pa z družbo B. d.o.o.. Gre za dvoje različnih pravnih subjektov, dejstvo, da naj bi bila zakonita zastopnica te družbe zakonska partnerica tožene stranke, pa tega ne spremeni. Dejstvo je, da tožnik od 1. 5. 2013 ni bil več zaposlen pri toženi stranki in da je delo ves čas opravljal pri tretjem subjektu. Tako je utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik od 30. 4. 2013 dalje ni bil več zaposlen pri toženi stranki. Zato mu plače za mesec julij 2013 ni dolžna obračunati in izplačati tožena stranka, pač pa tedanji delodajalec, to je družba B. d.o.o., ki pa ni stranka tega individualnega delovnega spora. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke je bilo treba sodbo v izpodbijanem delu spremeniti tako, da se zahtevek za obračun in plačilo plače za julij 2013 zavrne.
ZDR-1 člen 1, 84, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 83, 83/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - prenehanje potrebe po delu
Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto receptorka za nedoločen čas. V pogodbi o zaposlitvi je določeno, da bo opravljala delo v pisarni na enotah naročnikov oziroma v poslovnih enotah družbe. Glavna dejavnost tožene stranke je posredovanje začasne delovne sile. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana na podlagi 89. člena ZDR-1 zaradi spremembe seznama storitev pri naročniku in posledično prenehanja receptorskih storitev pri naročniku. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožena stranka namreč ni dokazala, da so prenehale potrebe po delu tožnice na delovnem mestu receptor. Sprememba organizacije dela pri naročniku, ob upoštevanju, da delavec sklene pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem, katerega glavna dejavnost je posredovanje začasne delovne sile, ne more biti poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku, s katerem je tožnica uveljavljala nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in intregracijo v celoti ugodilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0083826
ZPP člen 458, 458/1, 495, 495/1.
spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje - nastanitev delavcev
Z navedbami, da so v resnici delavci tožene stranke prenočevali samo 95-krat (in ne 116-kart, kot je z računi št. 54174, 54622 in 55116 zaračunala tožeča stranka), da navedeno izhaja iz fotokopij potnih listov delavcev (saj ti dokazujejo, kdaj je posamezni delavec vstopil v Slovenijo in kdaj jo je zapustil), da je bilo glede na ceno nočitve 14,15 EUR preveč zaračunano 297,15 EUR, da je bil za hrano in pijačo dvakrat obračunan DDV ter da je zato sodišče prve stopnje v tem postopku tožeči stranki iz naslova obračunanega davka prisodilo 237,40 EUR preveč, tožena stranka nedopustno izpodbija dejansko stanje.
predlog za oprostitev plačila, odlog in obročno plačilo sodne takse – izostanek odločitve o predlogu za odlog in obročno plačilo sodne takse – predlog za izdajo dopolnilnega sklepa – gola pritožba
Pritožba utemeljeno opozarja, da prvo sodišče ni odločilo o predlogu za odlog in za obročno plačilo taks. Čeprav je iz razlogov izpodbijanega sklepa smiselno razvidno, da je prvo sodišče presojalo tudi vprašanje odloga in obročnega plačila taks, o tem delu predloga tožnikov še ni odločilo. Ta del pritožbe je zato treba šteti za predlog tožnikov, da se izda dopolnilni sklep, o čemer je pristojno odločiti sodišče prve stopnje.
IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0053514
ZFPPIPP člen 45, 131, 131/1, 131/2, 132, 132/1, 157, 221b/1, 221b/2. ZPP člen 343, 343/1, 343/2.
dopolnitev pritožbe - poenostavljena prisilna poravnava - nedovoljenost izvršbe - vpliv začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave
V skladu s prvim odstavkom 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je pritožba, pa tudi vsaka dopolnitev pritožbe, prepozna, če je vložena po preteku zakonskega roka zanjo, zato je pritožbeno sodišče dopolnitev pritožbe z dne 25. 9. 2015 zavrglo kot prepozno.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je (tudi) za postopek poenostavljene prisilne poravnave uporabljiva določba 131. člena ZFPPIPP, ki v prvem odstavku določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju.
Sodna praksa glede neugodnih posledic za tožnika in toženca v primeru izdaje začasne odredbe res nima enotnega stališča o tem, ali je izdaja regulacijskih začasnih odredb mogoča tudi ob izpolnjenosti zgolj pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - USTAVNO PRAVO
VSL00004275
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 29. KZ člen 244. KZ-1 člen 20, 20/1, 38, 55, 55/1, 228, 230, 240, 240/1, 240/2. ZOPOKD člen 4, 4-1, 4-3, 5, 5/4. ZKP člen 95, 95/1, 98, 98/1, 98/2, 105, 105/2, 105/3, 344, 344/1, 358, 358-1, 358-3, 370, 370-1, 370-2, 370-3, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 383, 383/1, 386, 391, 394, 394/1. ZGD-1 člen 247, 248, 248/1, 248/3, 263, 263/1, 545, 545/1, 545/3, 547, 547/1.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - pomoč pri kaznivem dejanju - odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - isti historični dogodek - kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - konflikt interesov - fiktivni posli - prevzem dolga - pridobivanje lastnih delnic - dokapitalizacija - izpodbijanje dokazne ocene - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - udeležba pri kaznivem dejanju - napeljevanje - skrbnost dobrega strokovnjaka - odvzem premoženjske koristi - kršitev kazenskega zakona - skrbnost dobrega in vestnega gospodarstvenika - načelo zakonitosti - tiha blanketa - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljivost izreka - temelji odgovornosti pravne osebe - razpolaganje s protipravno premoženjsko koristjo - kršitev enakega varstva pravic - določena kazen - enotna kazen - znižanje kazni - sprememba odločbe o kazenski sankciji - sprememba sodbe
Medtem ko je obtoženčevo ravnanje s položaja direktorja krovne koncernske družbe pomembno zaradi izpolnitve objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja, je njegov položaj večinskega lastnika koncerna ključen za razumevanje motiva za kaznivo dejanje ter za presojo poslovnih potez s kaznivim dejanjem prikrajšanih hčerinskih podjetij. Obtoženčeva funkcija v krovni družbi je bila uporabljena kot sredstvo za evidentno zlorabo položaja v odvisni družbi, kjer je obtoženec prav tako opravljal funkcijo direktorja, vse v očitnem konfliktu interesov. Ravnanje obtoženca, pravno opredeljeno kot storilstvo, mora biti presojano v vsej celovitosti, tako z vidika obvladujočih procesov v strukturi dejanskega koncerna, v časovnem pogledu, kot tudi glede posameznih izvršitvenih ravnanj. Ob osredinjenju interesa za načrtno vzpostavitev finančnih tokov v koncernskem sistemu izključno v osebi obtoženca, kriminalna količina njegovih ravnanj ustreza opredelitvi storilstva v okvirih očitanega kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1.
Ob sprejemanju dokazne ocene izpodbijane sodbe, da so bili predstavniki družb posojilodajalk glede okoliščin plasiranja posojil zavedeni s strani obtoženega, z dajanjem posojil niso izpolnili subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 oziroma subjektivne biti dejanja. Upoštevaje pravilo akcesornosti udeležbe pa obtoženec, ki jim je kreditiranje družb posojilojemalk odredil, ne more veljati za napeljevalca, saj domnevni "glavni storilci", ki to niso, sploh niso izpolnili biti kaznivega dejanja.
Razpolaganje pravne osebe s protipravno premoženjsko koristjo kot temelj njene odgovornosti po 3. točki 4. člena ZOPOKD mora že pojmovno hkrati pomeniti tudi neko vrsto prispevka njenih vodstvenih ali nadzornih organov h kaznivemu dejanju, kar se odrazi v kombinaciji z drugimi temelji odgovornosti iz 4. člena ZOPOKD. V situacijah, ko v pravni osebi ni organa, ki bi vodil ali nadziral storilca, ni mogoče identificirati posebnega, ločenega avtorstva in vsebine prispevka pravne osebe v razmerju do storilčevega kaznivega dejanja. Že zavestna (naklepna) odločitev obtoženca kot direktorja družbe, da bo protipravno ravnal, pomeni sprejem ter (v tej zadevi) nato tudi izvršitev protipravnega sklepa vodstvenega organa pravne osebe, kar je temelj njene odgovornosti za kaznivo dejanje po 1. točki 4. člena ZOPOKD.
V opisu kaznivega dejanja, ki je očitano pomočniku, morata biti tako pomočnikovo izvršitveno ravnanje kot dejanje glavnega storilca konkretizirani do te mere, da je mogoče že iz samega opisa razbrati, ali pomočnikovo ravnanje pomeni prispevek, podporo in podobno olajšanje storitve kaznivega dejanja glavnemu storilcu. Naklep pomočnika je dvojen, zajeti mora tako ravnanje pomoči kot tudi ravnanje glavnega storilca, zato mora biti subjektivni odnos pomočnika v opisu dejanja konkretiziran v razmerju do izvršitvenega ravnanja glavnega storilca, ne le do prikrajšanih družb.
ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3, 73, 73/3. ZSPJS člen 3, 3/3, 3a.
plačilo za delo - dodatek k plači
Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da 20 % dodatek na osnovno plačo, predviden v 3. odstavku 73. člena ZJU, ni čisti denarni zahtevek in je zato tožnica do njega upravičena šele od podaje zahteve za odpravo nezakonitosti dalje. Takšno stališče je veljalo za spore iz naslova prikrajšanja pri plači (če ni šlo za čiste denarne zahtevke) po predpisih, ki so veljali do uveljavitve novega plačnega sistema, ker je bila podlaga za obračun in plačilo plače dokončen (pravnomočen) sklep oziroma odločba delodajalca, katere spremembo je lahko javni uslužbenec dosegel le z vložitvijo zahteve za varstvo pravic pri delodajalcu in nato s sodnim varstvom. Po uveljavitvi ZSPJS pa glede določanja plače in ravnanja v primeru nezakonitosti, vključno z varstvom pravic pri delodajalcu kot procesno predpostavko za sodno varstvo (če ne gre za čiste denarne terjatve), veljajo določbe ZSPJS kot specialnega predpisa in sicer določbe 3. in 3.a člena, po katerih je javni uslužbenec upravičen do izplačila razlik v plači za nazaj, če mu je izplačana nižja plača od pripadajoče. Tožnici je bila s tem, ko ni prejela 20 % dodatka na osnovno plačo po 3. odstavku 73. člena ZJU, ki je bil določen za delovno mesto, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas - za čas projektnega dela, in za delovna mesta, na katerih so zaposleni javni uslužbenci za določen čas delali isto delo in imeli določeno višjo osnovno plačo, finančna sredstva za to pa so zagotovljena, izplačana plača v nasprotju s predpisi. Za odločitev v tem sporu je bistvenega pomena določba 3. odstavka 3. člena ZSPJS, po kateri se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. To pomeni, da tožnici pripada 20 % višja osnovna plača od 1. 10. 2008 do 30. 6. 2015.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 67.
invalid i. kategorije invalidnosti - invalid - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti
Tožnica je bila že z 10. 12. 2008 zaradi posledic bolezni razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami ter s polnim delovnim časom. Ker pri tožnici še ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo člen 38, 38/1, 38/5, 38/5-1.
starostna pokojnina - Sporazum o socialnem zavarovanju - ponovna odmera pokojnine
V 1. odstavku 38. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do uveljavitve sporazuma, tudi z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po predpisih druge pogodbenice, po uradni dolžnosti ponovno odmerijo po določbah tega sporazuma. Tožniku je bila od 1. 2. 1996 pri slovenskem nosilcu zavarovanja priznana starostna pokojnina z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene pri srbskem nosilcu zavarovanja. Na temelju 38. člena mednarodnega sporazuma je zato tožena stranka po uradni dolžnosti z izpodbijanim prvostopenjskim upravnim aktom utemeljeno ponovno odmerila starostno pokojnino od 1. 12. 2010 dalje ob uporabi določb ZPIZ-1. Ker pa se je pri ponovni odmeri izkazalo, da je seštevek pokojnin, odmerjenih po pravnih predpisih obeh pogodbenic, nižji od že priznane pokojnine, je v izpodbijanem prvostopenjskem upravnem aktu hkrati zakonito izrečeno, da slovenski nosilec zavarovanja tožniku še nadalje izplačuje pokojninsko dajatev, priznano z dne 2. 2. 1996, in da srbski nosilec priznano srbsko pokojnino izplačuje nosilcu zavarovanja Republike Slovenije.
ZSVarPre člen 6, 8, 8/1. ZUPJS člen 29. ZUJF člen 152, 153.
denarna socialna pomoč - minimalni dohodek - izpolnjevanje pogojev
Tožnik bi bil upravičen do denarne socialne pomoči, v kolikor ne bi presegal minimalnega dohodka 265,22 EUR (1. odstavek 8. člena ZSVarPre in 152. ter 153. člen ZUJF). Ker vsota posredno ugotovljenega dohodka, oskrbe in ene tretjine prihrankov presega minimalni dohodek, tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči. V posledici tega tudi ni upravičen do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in do priznanja pravice do krijta prispevkov za osnovno zdravstveno zavarovanje.
izredna denarna socialna pomoč - pravni standard - materialna ogroženost
Izredna denarna socialna pomoč je opredeljena v 33. členu ZSVarPre kot posebna oblika denarne socialne pomoči, ki se lahko dodeli, če se ugotovi, da se samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla in ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti, oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Trenutna materialna ogroženost je pravni standard in ta v zakonu ni posebej definiran. Center za socialno delo ga ugotavlja v vsakokratnem primeru posebej. Pri tem gre za diskrecijsko pravico Centra za socialno delo, ki lahko pri istem dejanskem stanju izmed več pravno enako možnih odločitev izbere odločitev, ki jo šteje za konkretni primer za najbolj primerno. Toženec je v konkretnem primeru pravilno presodil, da je pri tožniku zaradi nastalih izrednih stroškov nastal razlog materialne ogroženosti in je sredstva dodelil za določen namen. Dodelitev izredne denarne socialne pomoči za plačilo zapadlih položnic električne energije, najemnine stanovanja in zapadlih stanovanjskih stroškov ogrevanja ter vode je, ob dodeljeni maksimalni višini izredne denarne socialne pomoči, dodelitev za namene, za katere jo je tožnik v okviru materialne ogroženosti najbolj potreboval. Zato tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb toženca in priznanje izredne denarne socialne pomoči v višjem znesku ni utemeljen.
Ker se mora tožnik s pomembnimi dejstvi v zvezi z njegovo premestitvijo seznaniti že pred vložitvijo tožbe, saj jih bo le tako tudi ustrezno prerekal oziroma jim nasprotoval in tako utemeljil svoj tožbeni zahtevek, izpodbijana odločba tožene stranke ne dosega standarda obrazloženosti pisne odločbe o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca. Izpodbijana odločba o napotitvi je zato nezakonita.
Tožnik je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, čeprav tožbe ni umaknil takoj, ko je izvedel za odločitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja. Zaradi tega toženi stranki niso nastali nobeni stroški. Zato tožena stranka neutemeljeno navaja, da tožnik iz tega razloga ni upravičen do povrnitve pravdnih stroškov. Tožena stranka se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na sklep opr. št. I Cp 2158/2004, v katerem je bilo zavzeto stališče, da mora tožnik, če želi uspešno terjati povrnitev pravdnih stroškov, ob umiku tožbe izrecno navesti, da jo umika zato, ker je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Iz tožnikovega umika tožbe namreč jasno izhaja, da je tožbo umaknil zato, ker je Komisija za pritožbe njegovima pritožbama zoper odločitve tožene stranke ugodila (podobno sklep opr. št. Cp 1447/2007). Drugačna situacija je bila tudi v zadevi opr. št. Pdp 2041/2003, saj je iz navedenega sklepa razvidno, da je tožnik tožbo umaknil šele na poravnalnem naroku, čeprav je tožena stranka njegov zahtevek izpolnila pred tem narokom, za kar je tožnik vedel.
Tožena stranka (delodajalec) tožnici v spornem obdobju ni izplačala plače, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je treba plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov, to je ZDoh-2, ZPIZ-2 in drugi zakoni, ki urejajo plačilo prispevkov za socialno varnost ter ZPSV.
jemanje podkupnine - zloraba uradnega položaja ali pravic - premoženjska korist - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkljivosti odločbe
Način delitve premoženjske koristi ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ, kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi ni podana, če sodba o tem nima razlogov.
Odločba toženca, s katero je bila tožnikovi materi (zdaj že pokojni) priznana pravica do vdovske pokojnine, je postala dokončna in pravnomočna, saj se zavarovanka oziroma nosilka pravice zoper njo ni pritožila. Pravice iz obveznega zavarovanja, kamor na podlagi 3. alinee točke a) prvega odstavka 4. člena ZPIZ-1 sodi
tudi pravica do vdovske pokojnine, so po 1. odstavku 5. člena ZPIZ-1 neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca, se podedujejo. To pomeni, da je s smrtjo nosilke pravice (tožnikove matere) ugasnila pravica do uveljavljanja pravice do vdovske pokojnine in je v imenu pokojne ne more uveljavljati nihče. Tožnik zato v tem postopku ne more uveljavljati pravice do vdovske pokojnine, niti izplačila višjega zneska vdovske pokojnine.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost
Pri tožniku je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker več ni zmožen za delo „pajkista“, ki ga je opravljal, temveč za dela na drugem, fizično lažjem delovnem mestu, ki ni terensko, v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Ker pri tožniku ni dokazano, da tožnik do konca predsodnega postopka ne bi bil več zmožen za organizirano pridobitno delo, oz. da pri njem ne bi bilo preostale delovne zmožnosti z določenimi omejitvami, tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.