KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - USTAVNO PRAVO
VSL00004275
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 29. KZ člen 244. KZ-1 člen 20, 20/1, 38, 55, 55/1, 228, 230, 240, 240/1, 240/2. ZOPOKD člen 4, 4-1, 4-3, 5, 5/4. ZKP člen 95, 95/1, 98, 98/1, 98/2, 105, 105/2, 105/3, 344, 344/1, 358, 358-1, 358-3, 370, 370-1, 370-2, 370-3, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 383, 383/1, 386, 391, 394, 394/1. ZGD-1 člen 247, 248, 248/1, 248/3, 263, 263/1, 545, 545/1, 545/3, 547, 547/1.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - pomoč pri kaznivem dejanju - odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - isti historični dogodek - kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - konflikt interesov - fiktivni posli - prevzem dolga - pridobivanje lastnih delnic - dokapitalizacija - izpodbijanje dokazne ocene - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - udeležba pri kaznivem dejanju - napeljevanje - skrbnost dobrega strokovnjaka - odvzem premoženjske koristi - kršitev kazenskega zakona - skrbnost dobrega in vestnega gospodarstvenika - načelo zakonitosti - tiha blanketa - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljivost izreka - temelji odgovornosti pravne osebe - razpolaganje s protipravno premoženjsko koristjo - kršitev enakega varstva pravic - določena kazen - enotna kazen - znižanje kazni - sprememba odločbe o kazenski sankciji - sprememba sodbe
Medtem ko je obtoženčevo ravnanje s položaja direktorja krovne koncernske družbe pomembno zaradi izpolnitve objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja, je njegov položaj večinskega lastnika koncerna ključen za razumevanje motiva za kaznivo dejanje ter za presojo poslovnih potez s kaznivim dejanjem prikrajšanih hčerinskih podjetij. Obtoženčeva funkcija v krovni družbi je bila uporabljena kot sredstvo za evidentno zlorabo položaja v odvisni družbi, kjer je obtoženec prav tako opravljal funkcijo direktorja, vse v očitnem konfliktu interesov. Ravnanje obtoženca, pravno opredeljeno kot storilstvo, mora biti presojano v vsej celovitosti, tako z vidika obvladujočih procesov v strukturi dejanskega koncerna, v časovnem pogledu, kot tudi glede posameznih izvršitvenih ravnanj. Ob osredinjenju interesa za načrtno vzpostavitev finančnih tokov v koncernskem sistemu izključno v osebi obtoženca, kriminalna količina njegovih ravnanj ustreza opredelitvi storilstva v okvirih očitanega kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1.
Ob sprejemanju dokazne ocene izpodbijane sodbe, da so bili predstavniki družb posojilodajalk glede okoliščin plasiranja posojil zavedeni s strani obtoženega, z dajanjem posojil niso izpolnili subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 oziroma subjektivne biti dejanja. Upoštevaje pravilo akcesornosti udeležbe pa obtoženec, ki jim je kreditiranje družb posojilojemalk odredil, ne more veljati za napeljevalca, saj domnevni "glavni storilci", ki to niso, sploh niso izpolnili biti kaznivega dejanja.
Razpolaganje pravne osebe s protipravno premoženjsko koristjo kot temelj njene odgovornosti po 3. točki 4. člena ZOPOKD mora že pojmovno hkrati pomeniti tudi neko vrsto prispevka njenih vodstvenih ali nadzornih organov h kaznivemu dejanju, kar se odrazi v kombinaciji z drugimi temelji odgovornosti iz 4. člena ZOPOKD. V situacijah, ko v pravni osebi ni organa, ki bi vodil ali nadziral storilca, ni mogoče identificirati posebnega, ločenega avtorstva in vsebine prispevka pravne osebe v razmerju do storilčevega kaznivega dejanja. Že zavestna (naklepna) odločitev obtoženca kot direktorja družbe, da bo protipravno ravnal, pomeni sprejem ter (v tej zadevi) nato tudi izvršitev protipravnega sklepa vodstvenega organa pravne osebe, kar je temelj njene odgovornosti za kaznivo dejanje po 1. točki 4. člena ZOPOKD.
V opisu kaznivega dejanja, ki je očitano pomočniku, morata biti tako pomočnikovo izvršitveno ravnanje kot dejanje glavnega storilca konkretizirani do te mere, da je mogoče že iz samega opisa razbrati, ali pomočnikovo ravnanje pomeni prispevek, podporo in podobno olajšanje storitve kaznivega dejanja glavnemu storilcu. Naklep pomočnika je dvojen, zajeti mora tako ravnanje pomoči kot tudi ravnanje glavnega storilca, zato mora biti subjektivni odnos pomočnika v opisu dejanja konkretiziran v razmerju do izvršitvenega ravnanja glavnega storilca, ne le do prikrajšanih družb.
predlog za oprostitev plačila, odlog in obročno plačilo sodne takse – izostanek odločitve o predlogu za odlog in obročno plačilo sodne takse – predlog za izdajo dopolnilnega sklepa – gola pritožba
Pritožba utemeljeno opozarja, da prvo sodišče ni odločilo o predlogu za odlog in za obročno plačilo taks. Čeprav je iz razlogov izpodbijanega sklepa smiselno razvidno, da je prvo sodišče presojalo tudi vprašanje odloga in obročnega plačila taks, o tem delu predloga tožnikov še ni odločilo. Ta del pritožbe je zato treba šteti za predlog tožnikov, da se izda dopolnilni sklep, o čemer je pristojno odločiti sodišče prve stopnje.
IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0053514
ZFPPIPP člen 45, 131, 131/1, 131/2, 132, 132/1, 157, 221b/1, 221b/2. ZPP člen 343, 343/1, 343/2.
dopolnitev pritožbe - poenostavljena prisilna poravnava - nedovoljenost izvršbe - vpliv začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave
V skladu s prvim odstavkom 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je pritožba, pa tudi vsaka dopolnitev pritožbe, prepozna, če je vložena po preteku zakonskega roka zanjo, zato je pritožbeno sodišče dopolnitev pritožbe z dne 25. 9. 2015 zavrglo kot prepozno.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je (tudi) za postopek poenostavljene prisilne poravnave uporabljiva določba 131. člena ZFPPIPP, ki v prvem odstavku določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju.
Sodna praksa glede neugodnih posledic za tožnika in toženca v primeru izdaje začasne odredbe res nima enotnega stališča o tem, ali je izdaja regulacijskih začasnih odredb mogoča tudi ob izpolnjenosti zgolj pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.
Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen tudi v mesecu juliju 2013, sprejelo na podlagi zmotnega stališča, da ni pomembno, če je tožena stranka tožnika formalno prej razporedila v neko svoje drugo podjetje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko in da ni ves čas razpolagal s pogodbo o zaposlitvi. Tožnik zatrjuje, da je delo ves čas opravljal na delovišču, pogodbo o zaposlitvi pa je imel za obdobje do 30. 4. 2013 sklenjeno s toženo stranko, v obdobju od 1. 5. 2013 do 31. 8. 2013 pa z družbo B. d.o.o.. Gre za dvoje različnih pravnih subjektov, dejstvo, da naj bi bila zakonita zastopnica te družbe zakonska partnerica tožene stranke, pa tega ne spremeni. Dejstvo je, da tožnik od 1. 5. 2013 ni bil več zaposlen pri toženi stranki in da je delo ves čas opravljal pri tretjem subjektu. Tako je utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik od 30. 4. 2013 dalje ni bil več zaposlen pri toženi stranki. Zato mu plače za mesec julij 2013 ni dolžna obračunati in izplačati tožena stranka, pač pa tedanji delodajalec, to je družba B. d.o.o., ki pa ni stranka tega individualnega delovnega spora. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke je bilo treba sodbo v izpodbijanem delu spremeniti tako, da se zahtevek za obračun in plačilo plače za julij 2013 zavrne.
ZDR-1 člen 1, 84, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 83, 83/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - prenehanje potrebe po delu
Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto receptorka za nedoločen čas. V pogodbi o zaposlitvi je določeno, da bo opravljala delo v pisarni na enotah naročnikov oziroma v poslovnih enotah družbe. Glavna dejavnost tožene stranke je posredovanje začasne delovne sile. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana na podlagi 89. člena ZDR-1 zaradi spremembe seznama storitev pri naročniku in posledično prenehanja receptorskih storitev pri naročniku. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožena stranka namreč ni dokazala, da so prenehale potrebe po delu tožnice na delovnem mestu receptor. Sprememba organizacije dela pri naročniku, ob upoštevanju, da delavec sklene pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem, katerega glavna dejavnost je posredovanje začasne delovne sile, ne more biti poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku, s katerem je tožnica uveljavljala nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in intregracijo v celoti ugodilo.
spor majhne vrednosti – izvedba naroka – odločitev brez naroka – nesporno dejansko stanje – domneva o priznanju dejstev – pavšalne ugovorne navedbe
Predmet pritožbene presoje je obstoj pogojev za uporabo pooblastila sodišča, da brez razpisa naroka odloči o sporu, pri čemer pa pritožbeno sodišče že na tem mestu pojasnjuje, da v primerih, ko ti pogoji po prvem odstavku 454. člena ZPP so izpolnjeni, sodišče odloči brez izvedbe naroka, ne glede na to, ali ga katera od strank zahteva ali ne.
STANOVANJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL0055468
SZ-1 člen 25, 25/2. OZ člen 70, 271, 271/2, 274, 275, 347, 347/1, 349/1. SPZ člen 118, 118/4.
poslovno-stanovanjska stavba - dejanska etažna lastnina - upravnik - povrnitev stroškov upravljanja ter stroškov obratovanja in vzdrževanja - veljavnost pogodbe o upravljanju - določitev upravnika - posel rednega upravljanja - razmerja med etažnimi lastniki in tretjimi osebami - sklepanje poslov s tretjimi osebami - upravnik kot zastopnik etažnih lastnikov - plačilo dobaviteljem - izpolnitev s subrogacijo - subrogacija po zakonu - zastaranje - čas, ki je potreben za zastaranje - občasne terjatve - terjatve iz gospodarskih pogodb
Ena od oblik dejanske etažne lastnine je tudi izvenknjižna etažna lastnina, za katero je značilno, da niti stavba niti posamezni deli niso vpisani v zemljiško knjigo
Sodna praksa je upravnikom v tovrstnih primerih že priznala pravni interes, da plačajo tretjim (dobaviteljem). Ta interes izvira iz težnje, da stavba funkcionira kot celota.
izredna denarna socialna pomoč - dodelitev - izpolnjevanje pogojev
Izredna denarna socialna pomoč se dodeli družini, ko se ta znajde v materialni stiski oziroma ima izredne stroške, ki so vezani na preživetje, in jih zaradi svojih nizkih dohodkov ne more odpraviti, na nastanek le teh pa ni mogla vplivati. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica obvezno zdravstveno in dopolnilno zdravstveno zavarovana, kar pomeni, da se iz navedenega zavarovanja krijejo stroški zdravil. Sredstva za živila in čistila pa so pokrita že iz redne denarne socialne pomoči. Toženka je tožnici za izredno denarno pomoč utemeljeno namenila 150,00 EUR za obutev, saj tožnica drugih izrednih stroškov ni izkazala. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločbe toženke ni utemeljen, saj za priznanje izredne denarne socialne pomoči v višjem znesku ni pravne podlage.
pregledovanje in prepisovanje spisov – vloga za pregled in prepis spisa – pravni interes – opravičena korist – trditveno breme – nedovoljene pritožbene novote – materialno procesno vodstvo
Pritožnik bi moral že v svoji vlogi obrazložiti, v čem se kaže njegova opravičena korist za pregled in prepis spisa. Pritožnik je v utemeljitvi svoje vloge navedel le, da naj bi imel „pravni interes“ po pridobitvi informacij, s čim tožnica utemeljuje svoj zahtevek zoper toženca (na podlagi istih historičnih dogodkov) in da je njegov „pravni interes“ izkazan s tem, da ista tožnica za škodo na podlagi iste kreditne pogodbe v drugem postopku bremeni njega. Navedeno ne zadošča. Trditev o postopku med tožnico in pritožnikom sama po sebi ne predstavlja obrazložitve opravičene koristi, saj gre zgolj za zatrjevanje dejstva, da teče določen postopek. Želena informacija (s čim tožnica utemeljuje svoj zahtevek zoper toženca) tudi ne izkazuje opravičene koristi, saj pritožnik v vlogi ni pojasnil, kako naj bi mu ta informacija pomagala oziroma pri uresničevanju katerih njegovih pravic ali koristi v postopku med tožnico in njim naj bi mu pomagala.
Materialno procesno vodstvo se nanaša na dolžno ravnanje sodišča v razmerju do strank in drugih oseb, udeleženih v pravdi, in nima nobene zveze z vlogo tretje osebe (pritožnika) za pregled in prepis spisa. V tem pogledu sodišče ni bilo dolžno pozivati pritožnika, da ustrezno dopolni vlogo.
URS člen 26. ZSVarPre člen 36. ZUPJS člen 29, 30. OZ člen 131. ZUP člen 222, 222/4. ZDSS-1 člen 72, 72/2.
denarna socialna pomoč - obdobje dodelitve - odškodninska odgovornost zavoda
Ker je tožnik prvič zaprosil za denarno socialno pomoč, mu je toženec to pravico utemeljeno priznal le za obdobje treh mesecev. V 36. členu ZSVarPre je namreč izrecno določeno, da se prvič lahko dodeli denarna socialna pomoč največ za obdobje treh mesecev. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu jo dodeli za daljše obdobje oziroma za čas odločanja pritožbenega organa.
Čeprav je bil pritožbeni postopek pri tožencu dolgotrajen (14 mesecev), se ni mogoče strinjati s trditvijo pritožbe, da že odločanje po dvomesečnem roku, ki ga ima v skladu z ZUP za odločitev na razpolago pritožbeni organ, pomeni protipravno ravnanje. Ker niso podani elementi odškodninske odgovornosti, je utemeljeno zavrnjen tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini denarne socialne pomoči za čas odločanja pritožbenega organa.
ZSS člen 1, 1/1, 4a, 23, 33, 60, 61, 74, 74/1, 74/1-7. ZDR-1 člen 89, 110. ZVDZ člen 12, 12/3. ZPos člen 9, 9/1, 9/2. URS člen 129. ZJU člen 160.
prenehanje službenega razmerja - sodnik - sodniška funkcija - prenehanje sodniške funkcije - službeno razmerje - sodniška služba - ocena sodniške službe - sodni svet
Prenehanje sodniške funkcije, ki nastopi z dnem, ko Sodni svet odloči o pritožbi sodnika zoper oceno sodniškega dela, ne pomeni istočasnega prenehanja službe, temveč je treba s smiselno uporabo določb ZDR-1, zaradi zagotovitve ustavnega načela enakosti zaposlenih oseb, katerih pravice in obveznosti so (razen v delu, ki se nanaša na sodnikovo neodvisnost pri odločanju), bistveno enake oziroma podobne, šteti, da lahko sodniku na ustavno skladen način preneha sodniška služba z dnem, ko mu je vročena (obrazložena) odločba Sodnega sveta o prenehanju sodniške funkcije, ne pa za nazaj, že na dan sprejema odločitve na Sodnem svetu.
ZSS nima določbe, iz katere bi izhajalo, da delodajalec oziroma službodajalec v primeru prenehanja sodniške službe sodnika razporedi na drugo ustrezno delo (pri sodiščih se kot takšno lahko izpostavi delo strokovnega sodelavca) oziroma da je dolžan preveriti, ali takšno prosto delovno mesto obstaja. Po določbi 4.a člena ZSS se glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja. ZSS torej določa, da se smiselno uporablja ZDR-1, ne določa pa smiselne uporabe ZJU. Zato tudi ni pravilno zavzemanje tožnice, da naj bi sodišče pravice sodnika, kateremu je prenehala sodniška funkcija, presojalo v skladu z določbo 160. člena ZJU, ki določa, da javnemu uslužbencu, za katerega se ugotovi, da je nesposoben za svoj položaj oziroma za svoje delovno mesto, delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi z učinkom po preteku odpovednega roka, če ga ni mogoče premestiti na drugo ustrezno delovno mesto, za katero izpolnjuje pogoje. Zato je mogoče glede datuma prenehanja sodniške službe smiselno uporabiti le določbe ZDR-1, ne pa tudi določb ZJU.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - izvedenstvo - kazenska odgovornost - neprištevnost - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - varnostni ukrep - obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti - predpisana kazen - predlog, naj sodišče izreče varnostni ukrep - vložitev obtožnice
Ker sodišče prve stopnje ni izvedelo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, je na podlagi zgoraj obrazloženega, lahko vplivalo na pravilnosti ugotovitve, da je bil obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven. Pritožnica ima tudi prav, da je tako ravnanje sodišča prve stopnje tudi vplivalo na pravilnost ugotovitve, ali je obdolžencu utemeljeno izreči varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Res je, kot že rečeno, da je državna tožilka prvotno vloženo obtožnico spremenila v predlog, naj sodišče izreče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti (prvi odstavek 493. člena ZKP), vendar to ne pomeni, da je prekludirana pri (ponovni) vložitvi obtožnice. Šesti odstavek 492. člena ZKP namreč določa, da če državni tožilec na glavni obravnavi umakne predlog za izrek varnostnega ukrepa ali če sodišče ugotovi, da obdolženec v času storitve kaznivega dejanja ni bil neprišteven, zavrže predlog za uporabo varnostnega ukrepa. V tem primeru sme državni tožilec v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju predloga, zaradi istega kaznivega dejanja vložiti obtožnico oz. obtožni predlog. Po oceni pritožbenega sodišča lahko državni tožilec tako ravna tudi v primeru, ko pred tem že vloženo obtožnico spremeni tako, da predlaga, naj se izreče varnostni ukrep po prvem odstavku 491. člena ZKP (prvi odstavek 493. člena ZKP), saj sodišče šele na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi ugotovi, ali je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje in ali je bil ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven (tretji odstavek 492. člena ZKP). Pritožnica ima torej prav, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo zgoraj navedenih določb ZKP, kar je vplivalo oz. moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa. V tej posledici je tudi podan dvom o resničnosti odločilnih dejstev (neprištevnost in ocena tveganja ponovitve kaznivega dejanja).
Ker se mora tožnik s pomembnimi dejstvi v zvezi z njegovo premestitvijo seznaniti že pred vložitvijo tožbe, saj jih bo le tako tudi ustrezno prerekal oziroma jim nasprotoval in tako utemeljil svoj tožbeni zahtevek, izpodbijana odločba tožene stranke ne dosega standarda obrazloženosti pisne odločbe o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca. Izpodbijana odločba o napotitvi je zato nezakonita.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 67.
invalid i. kategorije invalidnosti - invalid - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti
Tožnica je bila že z 10. 12. 2008 zaradi posledic bolezni razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami ter s polnim delovnim časom. Ker pri tožnici še ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo člen 38, 38/1, 38/5, 38/5-1.
starostna pokojnina - Sporazum o socialnem zavarovanju - ponovna odmera pokojnine
V 1. odstavku 38. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do uveljavitve sporazuma, tudi z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po predpisih druge pogodbenice, po uradni dolžnosti ponovno odmerijo po določbah tega sporazuma. Tožniku je bila od 1. 2. 1996 pri slovenskem nosilcu zavarovanja priznana starostna pokojnina z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene pri srbskem nosilcu zavarovanja. Na temelju 38. člena mednarodnega sporazuma je zato tožena stranka po uradni dolžnosti z izpodbijanim prvostopenjskim upravnim aktom utemeljeno ponovno odmerila starostno pokojnino od 1. 12. 2010 dalje ob uporabi določb ZPIZ-1. Ker pa se je pri ponovni odmeri izkazalo, da je seštevek pokojnin, odmerjenih po pravnih predpisih obeh pogodbenic, nižji od že priznane pokojnine, je v izpodbijanem prvostopenjskem upravnem aktu hkrati zakonito izrečeno, da slovenski nosilec zavarovanja tožniku še nadalje izplačuje pokojninsko dajatev, priznano z dne 2. 2. 1996, in da srbski nosilec priznano srbsko pokojnino izplačuje nosilcu zavarovanja Republike Slovenije.
jemanje podkupnine - zloraba uradnega položaja ali pravic - premoženjska korist - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkljivosti odločbe
Način delitve premoženjske koristi ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ, kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi ni podana, če sodba o tem nima razlogov.
Izpodbijanega sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče preizkusiti v zvezi s pritožbenimi navedbami storilca, ker so razlogi sklepa nasprotujoči si, nejasni in tudi v nasprotju z zakonodajo.
PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL0066209
ZP-1 člen 114, 114/4, 155, 155/1, 155/1-6, 155/2. ZPrCP člen 107, 107/7, 107/8, 114, 114/3. ZUP člen 80. Pravilnik o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu. Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog.
zaslišanje obdolženca - pravice obrambe - bistvena kršitev določb postopka o prekršku - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - preverjanje psihofizičnega stanja - prepovedane droge - strokovni pregled - zapisnik - nezakonit dokaz - uporaba predpisov
Ob pravilno danem opozorilu v obvestilu obdolženčevemu zagovorniku o naroku za zaslišanje policista, da obramba v postopku o prekršku ni obvezna in da narok ne bo prestavljen zaradi odsotnosti zagovornika (ki bi lahko imenoval substituta), je sodišče pravilno opravilo narok za zaslišanje priče kljub odsotnosti obdolženca in njegovega zagovornika.
Osmi odstavek 107. člena ZPrCP o postopku za prepoznavo znakov in simptomov je namenjen policistu, ki s preizkusom z napravo ali sredstvom za hitro ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu ali v postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov teh snovi prepozna znak oziroma simptom in posledično odredi udeležencu cestnega prometa strokovni pregled.
ZIZ člen 38, 38/5, 291, 291/3. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 30.
stroški izvršitelja prevzemnika – oprava izvršilnih dejanj – vpis v evidenco – potrebni stroški – sodna taksa za zahtevo, da o obračunu izvršitelja odloči sodišče
Izvršitelj kot prevzemnik poslov je upravičen do stroškov v zvezi z vpisom v evidenco in seznanitve s spisom od takrat dalje, ko od zbornice izvršiteljev prejme obvestilo, da je prevzel posle razrešenega izvršitelja.
Pri zahtevi, da o obračunu stroškov izvršitelja odloči sodišče, gre le zato, da sodišče presodi, ali je izvršitelj v zvezi z opravljenimi izvršilnimi dejanji pravilno zaračunal svoje stroške. Samo tisti stroški, ki so po odločbi sodišča odmerjeni izvršitelju in ta odločba postane pravnomočna, so stroški, ki so neposredno povezani z opravljanjem izvršilnih dejanj po izvršitelju in so potrebni za izvršbo. Plačilo sodne takse pa predstavlja zgolj procesno opravilo, ki se vlagateljici zahtevka naloži v plačilo, zato ne more predstavljati potrebnega stroška za izvršbo.