STANOVANJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL0055468
SZ-1 člen 25, 25/2. OZ člen 70, 271, 271/2, 274, 275, 347, 347/1, 349/1. SPZ člen 118, 118/4.
poslovno-stanovanjska stavba - dejanska etažna lastnina - upravnik - povrnitev stroškov upravljanja ter stroškov obratovanja in vzdrževanja - veljavnost pogodbe o upravljanju - določitev upravnika - posel rednega upravljanja - razmerja med etažnimi lastniki in tretjimi osebami - sklepanje poslov s tretjimi osebami - upravnik kot zastopnik etažnih lastnikov - plačilo dobaviteljem - izpolnitev s subrogacijo - subrogacija po zakonu - zastaranje - čas, ki je potreben za zastaranje - občasne terjatve - terjatve iz gospodarskih pogodb
Ena od oblik dejanske etažne lastnine je tudi izvenknjižna etažna lastnina, za katero je značilno, da niti stavba niti posamezni deli niso vpisani v zemljiško knjigo
Sodna praksa je upravnikom v tovrstnih primerih že priznala pravni interes, da plačajo tretjim (dobaviteljem). Ta interes izvira iz težnje, da stavba funkcionira kot celota.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - izvedenstvo - kazenska odgovornost - neprištevnost - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - varnostni ukrep - obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti - predpisana kazen - predlog, naj sodišče izreče varnostni ukrep - vložitev obtožnice
Ker sodišče prve stopnje ni izvedelo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, je na podlagi zgoraj obrazloženega, lahko vplivalo na pravilnosti ugotovitve, da je bil obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven. Pritožnica ima tudi prav, da je tako ravnanje sodišča prve stopnje tudi vplivalo na pravilnost ugotovitve, ali je obdolžencu utemeljeno izreči varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Res je, kot že rečeno, da je državna tožilka prvotno vloženo obtožnico spremenila v predlog, naj sodišče izreče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti (prvi odstavek 493. člena ZKP), vendar to ne pomeni, da je prekludirana pri (ponovni) vložitvi obtožnice. Šesti odstavek 492. člena ZKP namreč določa, da če državni tožilec na glavni obravnavi umakne predlog za izrek varnostnega ukrepa ali če sodišče ugotovi, da obdolženec v času storitve kaznivega dejanja ni bil neprišteven, zavrže predlog za uporabo varnostnega ukrepa. V tem primeru sme državni tožilec v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju predloga, zaradi istega kaznivega dejanja vložiti obtožnico oz. obtožni predlog. Po oceni pritožbenega sodišča lahko državni tožilec tako ravna tudi v primeru, ko pred tem že vloženo obtožnico spremeni tako, da predlaga, naj se izreče varnostni ukrep po prvem odstavku 491. člena ZKP (prvi odstavek 493. člena ZKP), saj sodišče šele na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi ugotovi, ali je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje in ali je bil ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven (tretji odstavek 492. člena ZKP). Pritožnica ima torej prav, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo zgoraj navedenih določb ZKP, kar je vplivalo oz. moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa. V tej posledici je tudi podan dvom o resničnosti odločilnih dejstev (neprištevnost in ocena tveganja ponovitve kaznivega dejanja).
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo člen 38, 38/1, 38/5, 38/5-1.
starostna pokojnina - Sporazum o socialnem zavarovanju - ponovna odmera pokojnine
V 1. odstavku 38. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do uveljavitve sporazuma, tudi z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po predpisih druge pogodbenice, po uradni dolžnosti ponovno odmerijo po določbah tega sporazuma. Tožniku je bila od 1. 2. 1996 pri slovenskem nosilcu zavarovanja priznana starostna pokojnina z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene pri srbskem nosilcu zavarovanja. Na temelju 38. člena mednarodnega sporazuma je zato tožena stranka po uradni dolžnosti z izpodbijanim prvostopenjskim upravnim aktom utemeljeno ponovno odmerila starostno pokojnino od 1. 12. 2010 dalje ob uporabi določb ZPIZ-1. Ker pa se je pri ponovni odmeri izkazalo, da je seštevek pokojnin, odmerjenih po pravnih predpisih obeh pogodbenic, nižji od že priznane pokojnine, je v izpodbijanem prvostopenjskem upravnem aktu hkrati zakonito izrečeno, da slovenski nosilec zavarovanja tožniku še nadalje izplačuje pokojninsko dajatev, priznano z dne 2. 2. 1996, in da srbski nosilec priznano srbsko pokojnino izplačuje nosilcu zavarovanja Republike Slovenije.
Tožnik se določenega dne ni zapletel v žaljiv verbalni konflikt s sodelavcem in ni storil kršitve po 25. alineji drugega odstavka 5. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, za katero mu je bila izrečena denarna kazen v višini 5 % njegove bruto plače za čas enega meseca. Ker tožnik očitane kršitve ni storil, je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo izpodbijani sklep o disciplinski odgovornosti tožnika.
izredna denarna socialna pomoč - dodelitev - izpolnjevanje pogojev
Izredna denarna socialna pomoč se dodeli družini, ko se ta znajde v materialni stiski oziroma ima izredne stroške, ki so vezani na preživetje, in jih zaradi svojih nizkih dohodkov ne more odpraviti, na nastanek le teh pa ni mogla vplivati. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica obvezno zdravstveno in dopolnilno zdravstveno zavarovana, kar pomeni, da se iz navedenega zavarovanja krijejo stroški zdravil. Sredstva za živila in čistila pa so pokrita že iz redne denarne socialne pomoči. Toženka je tožnici za izredno denarno pomoč utemeljeno namenila 150,00 EUR za obutev, saj tožnica drugih izrednih stroškov ni izkazala. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločbe toženke ni utemeljen, saj za priznanje izredne denarne socialne pomoči v višjem znesku ni pravne podlage.
Izpodbijanega sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče preizkusiti v zvezi s pritožbenimi navedbami storilca, ker so razlogi sklepa nasprotujoči si, nejasni in tudi v nasprotju z zakonodajo.
Da bi bilo mogoče ugotoviti, ali je utemeljen njen konkretni tožbeni zahtevek, bi morala tožnica v skladu s pozivom sodišča prve stopnje (sklep z dne 9. 3. 2015) podati takšne trditve, ki bi omogočale njegovo nedvoumno individualizacijo oziroma ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. Morala bi torej podati celostno (pravno relevantno) konkretno dejansko podlago tako glede narave kot višine obveznosti, kar pomeni, da bi za vsak račun iz predloga za izvršbo morala pojasniti, v čem je njegova podlaga in katera dejstva utemeljujejo njegovo višino.
ZPP člen 154. Odvetniška tarifa tarifna številka 18, 18/1.
povrnitev stroškov – nagrada odvetnika – sestava tožbe
Tožniku ne pripada preostanek priglašenih stroškov v tožbi (za obračun obresti, pridobitev zemljiškoknjižnih in drugih izpiskov, za pregled spisov in preučitev pravnih virov v tujem jeziku). Te storitve so že zajete v postavki za sestavo tožbe po tar. št. 18/1 OT, saj so bile opravljene zaradi priprave tožbe. Do povračila teh stroškov bi bil tožnik upravičen le, če bi šlo za samostojno storitev.
izredna denarna socialna pomoč - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - izpolnjevanje pogojev
Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo pravico do izredne denarne socialne pomoči v višini 350,00 EUR, saj je štelo, da je pri tožniku izkazana trenutna materialna ogroženost zaradi izposoje denarja za plačilo položnic, ki jih je poravnal namesto plačila stroškov bivanja pri sinu in njegovi družini. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je zmotna. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo, da se tožniku prizna izredna denarna socialna pomoč v višini 350,00 EUR zmotno uporabilo materialno pravo, to je določilo tretjega odstavka 33. člena ZSVarPre, po katerem višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne sme presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe ali družine. Ugotovljena višina minimalnega dohodka tožnika pa znaša 269,20 EUR. Poleg tega je ob določitvi izredne denarne socialne pomoči potrebno določiti namen, za katerega se ta pravica prizna, da lahko tožnik dokaže namensko porabo te socialne pomoči v skladu s 34. členom ZSVarPre. Iz odločitve prvostopenjskega sodišča navedeno ni razvidno. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, ali se je tožnik s tem, ko naj bi si izposodil denar za plačilo položnic, sam spravil v položaj materialne ogroženosti in ali pomeni plačilo položnic zadevo, ki je vezana na preživljanje. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
nadaljevano kaznivo dejanje - pomoč pri kaznivem dejanju - sostorilstvo
Obtoženi je s sostorilci ravnal v skladu z njihovim medsebojnim dogovorom in usklajeno, njegov dogovor s J.S. pa je omogočil njegovo zlorabo uradnega položaja kot carinika.
Kljub temu, da je bila staršem upravičenke podaljšana roditeljska pravica čez njeno polnoletnost, ne obstaja obveznost staršev v smislu preživljanja. To pa pomeni, da se upravičenka v konkretni zadevi šteje za samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS in se njenih staršev pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke v zvezi z odločanjem o oprostitvi plačila institucionalnega varstva ne upošteva.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 48, 49, 49/3, 50. ZPP člen 249.
izvedenec - izvedensko mnenje - nagrada
Sodišče prve stopnje je izvedenskemu organu pravilno, v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedenih in sodnih cenilcih priznalo nagrado za študij spisa v višini 138,00 EUR, saj sodni spis (skupaj s prilogami in upravnim spisom) obsega več kot 200 strani in nagrado za opravljena osebna pregleda pri ortopedu in nevrologu v višini 92,00 EUR.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083295
OZ člen 67, 67/1, 67/2, 82, 82/1, 82/2, 111. ZPP člen 214, 339, 339/2, 339/2-15, 443, 443/2, 448, 448/1.
odstop od pogodbe – odstopna pravica – odstopnina – razlaga pogodb – uporaba določil in razlaga spornih določil – spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi
Odstopnina je denarni znesek, s plačilom katerega pogodbena stranka, v korist katere je bila ustanovljena pogodbena odstopna pravica, uresniči odstopno pravico in s tem povzroči razvezo osnovne pogodbe. Vendar se dogovor o ustanovitvi odstopne pravice ne domneva. Stranki se skladno s 67. členom OZ zanj lahko pogodbeno dogovorita. Odstopno pravico sporazumno – torej ob soglasju obeh strank, ustanovita s pravnim poslom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006451
KZ-1 člen 55, 55/1. ZKP člen 18, 18/1, 95, 95/1, 95/4, 355, 355/2, 372, 372-6. ZIKS-1 člen 108.
kršitev kazenskega zakona – odmera kazni obsojencu – predčasni odpust – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – stroški kazenskega postopka
V obravnavani zadevi je šlo za odpust obdolženke s prestajanja zaporne kazni brez kakršnega koli dodatnega pogoja, zato ji kot prestano kazen ni mogoče vštevati časa od odpusta dalje do dneva, ko bi sicer obdolženka prestala celotno kazen zapora. Glede na navedeno je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se obdolženki v izrečeno kazen všteje le čas prestan v zaporu po sodbi Okrajnega sodišča v Postojni I Kr 6335/2013 do dne predčasnega odpusta.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost
Pri tožniku je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker več ni zmožen za delo „pajkista“, ki ga je opravljal, temveč za dela na drugem, fizično lažjem delovnem mestu, ki ni terensko, v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Ker pri tožniku ni dokazano, da tožnik do konca predsodnega postopka ne bi bil več zmožen za organizirano pridobitno delo, oz. da pri njem ne bi bilo preostale delovne zmožnosti z določenimi omejitvami, tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
Tožnik je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, čeprav tožbe ni umaknil takoj, ko je izvedel za odločitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja. Zaradi tega toženi stranki niso nastali nobeni stroški. Zato tožena stranka neutemeljeno navaja, da tožnik iz tega razloga ni upravičen do povrnitve pravdnih stroškov. Tožena stranka se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na sklep opr. št. I Cp 2158/2004, v katerem je bilo zavzeto stališče, da mora tožnik, če želi uspešno terjati povrnitev pravdnih stroškov, ob umiku tožbe izrecno navesti, da jo umika zato, ker je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Iz tožnikovega umika tožbe namreč jasno izhaja, da je tožbo umaknil zato, ker je Komisija za pritožbe njegovima pritožbama zoper odločitve tožene stranke ugodila (podobno sklep opr. št. Cp 1447/2007). Drugačna situacija je bila tudi v zadevi opr. št. Pdp 2041/2003, saj je iz navedenega sklepa razvidno, da je tožnik tožbo umaknil šele na poravnalnem naroku, čeprav je tožena stranka njegov zahtevek izpolnila pred tem narokom, za kar je tožnik vedel.
Ker se mora tožnik s pomembnimi dejstvi v zvezi z njegovo premestitvijo seznaniti že pred vložitvijo tožbe, saj jih bo le tako tudi ustrezno prerekal oziroma jim nasprotoval in tako utemeljil svoj tožbeni zahtevek, izpodbijana odločba tožene stranke ne dosega standarda obrazloženosti pisne odločbe o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca. Izpodbijana odločba o napotitvi je zato nezakonita.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - odpoved večjemu številu delavcev - poslovna enota
Skladno z 98. členom ZDR-1, ki določa, v katerih primerih je delodajalec dolžan izdelati program presežnih delavcev, se število delavcev, katerih delo bo postalo nepotrebno zaradi poslovnih razlogov, ugotavlja pri delodajalcu, torej na ravni celotne pravne osebe, ki nastopa v razmerju do odpuščenih delavcev kot delodajalec, in ne npr. na ravni poslovne enote oziroma obrata. V konkretni zadevi zato kot enote za ugotavljanje kvote odpuščenih delavcev ni mogoče upoštevati določene poslovne enote, saj je glede na Direktivo 98/59/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti ureditev v ZDR-1 za delavce tožene stranke ugodnejša. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na ravni določene poslovne enote ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, zato toženi stranki ni bilo treba uporabiti (nacionalnih in evropskih) pravil, ki se nanašajo na t. i. kolektivne odpuste. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo števila delavcev, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana v obdobju odpovedi tožnici na ravni celotne družbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo tožnici dopustiti dokazovanje njene trditve, da je šlo pri toženi stranki za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov in bi posledično tožena stranka morala uporabiti določbe od 98. do 103. člena ZDR-1 o kolektivnih odpustih. Ker je te dokaze zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča zavrnilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.