nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine - nagrada za pravdni postopek - nadaljevanje izvršbe na podlagi verodostojne listine v pravdnem postopku - višina nagrade odvetnika
Nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine se všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe.
podatki o etažnih lastnikih - poravnava zapadlih obveznosti
Sodišče prve stopnje je iz predloženih seznamov neplačnikov, ki jih je tožena stranka kot upravnik večstanovanjske stavbe posredovala tožeči stranki na njeno zahtevo, ker etažni lastniki niso plačali svojih obveznosti po izstavljenih računih tožeče stranke, ugotovilo, da ta seznama vsebujeta šifre etažnih lastnikov, njihov priimek in ime oziroma firmo, naslov, delež lastništva v % in datum od kdaj imajo tak delež. To pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča vsi potrebni podatki za izterjavo dolga od neplačnikov - etažnih lastnikov. Zaključek sodišča prve stopnje, da seznami etažnih lastnikov, kot jih je tožeči stranki posredovala tožena stranka ustrezajo seznamom etažnih lastnikov po določbi drugega odstavka 71. člena SZ-1 je zato pravilen. Posledično je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odgovorna za plačilo vtoževanih računov in tožeča stranka ni upravičena od nje terjati plačila teh računov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - STVARNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00007361
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2. ZVPot člen 1, 1/3, 23. ZPotK člen 6, 7, 7/1, 7/1-9, 11, 11/1, 21. OZ člen 86, 87, 90, 372. SPZ člen 142. ZZK-1 člen 243. ZPP člen 350, 358.
kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - nastanek hipoteke na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - vsebina kreditne pogodbe - posojilo v tuji valuti - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost pogodbenega določila - informacijska dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodba Sodišča EU C-186/16 - vsebina pojasnilne dolžnosti - denarne obveznosti - valorizacija denarnih obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - neveljavnost pogodb - nične pogodbe - posledice ničnosti
Kredit v tuji valuti sam za sebe ne predstavlja tipskega (oziroma s strani podjetja vnaprej pripravljenega) pogoja, ampak gre za posamičen dogovor (o glavnem predmetu pogodbe). Vendar pa je lahko zaradi neustreznega postopanja (opustitve) podjetja nedovoljen tudi dogovor (pogoj), ki se nanaša oziroma je povezan z glavnim predmetom (torej bistvenim elementom) pogodbe. Tako je Sodišče EU ob razlagi drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS v odločbah sprejetih v zadevah C-26/13 z dne 30. 4. 2014 in C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (med drugim) poudarilo, da jasnost pogodbenega pogoja o glavni stvari (kot predpostavke njegove dopustnosti) ne zajema le njegove slovnične razumljivosti, ampak se razteza tudi na pojasnilo okoliščin (delovanja mehanizma), ki potrošniku omogočajo oceno ekonomskih posledic, ki iz njega izhajajo. V sodbi C-186/16 je pojasnilo, da zahteva po določenosti pogodbenega pogoja v jasnem (razumljivem) jeziku predpostavlja, da morajo pri kreditnih pogodbah finančne ustanove (z ozirom na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe) posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Nadalje je v 49. točki omenjene sodbe izpostavilo posredovanje informacij, ki morajo vsebovati (vsaj to), kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima posojilojemalec stalno prebivališče (in povečanje tujih obrestnih mer), v 50. točki pa opozorilo (tudi) na dolžnost finančne ustanove navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti (v kateri posojilojemalec ne prejema svojih dohodkov). Zahteva po posredovanju potrebnih informacij naj bi pomenila (glej 51. točko omenjene sodbe), da potrošnik pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, razume tako formalno slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Kot gre torej razbrati iz navedene sodbe, gre za obveznosti finančne ustanove, katerih izpolnitev ne more biti odvisna ne od zainteresiranosti ("sodelovanja") nasprotne stranke (to je posojilojemalca), ne od okoliščine, ali je bila ta sama "iniciator" za sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti. Vsebinsko te dolžnosti zajemajo posredovanje informacije, ki predstavljajo pomembno nadgradnjo oziroma konkretizacijo (golega/abstraktnega) vedenja, da razmerja med valutami niso statična oziroma (pravilneje), da se spreminjajo in da zato obstaja "valutno tveganje".
Kljub temu, da je bila toženka po mnenju tega sodišča ob sklenitvi predmetne pogodbe seznanjena z (realno) možnostjo pomembne spremembe tečaje (povečanja vrednosti CHF) in posledičnega (občutnega) povečanja finančnega bremena tožnikov, pa ta dva ob sklepanju kreditne pogodbe ni opozorila na način, ki ga je sodišče EU (ob razlagi drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS) izpostavilo v prej omenjeni odločbi C-186/16 (z dne 20. 9. 2017) oziroma ga je v dopisu z dne 4. 7. 2006 izpostavila tudi Banka Slovenije.
Že opustitev navedene dolžnosti pa sama za sebe pomeni, da lahko pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu z dne 24. 1. 2008, katere ključni del je tudi dogovor (pogoj) o načinu njegovega vračila, kakor (posledično) tudi Sporazum o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini po 142. členu SPZ (ki predstavljata vsebino oziroma sestavna dela notarskega zapisa z dne 28. 1. 2008) ocenimo kot nedovoljena in iz tega razloga nična. Ker to nepravilno (nedopustno) postopanje toženke sega že v (pred)sklenitveno fazo (torej v čas nastanka pogodbenega razmerja), okoliščina, da naj bi slednja kasneje (to je po sklenitvi obravnavane pogodbe/sporazuma) organizirala predavanje na temo "Pasti zadolževanja v CHF", da je bila v tretjem odstavku 1. člena pogodbe z dne 24. 1. 2008 predvidena možnost konverzije valute kredita (in obrestnega indikatorja LIBOR) v EUR (in obrestni indikator EURIBOR) oziroma da sta imela tožnika tudi v skladu z določbo prvega odstavka 11. člena ZPotK pravico v roku 5-ih dni odstopiti od pogodbe (česar vsega nista izkoristila) in da naj bi ju toženka z dopisoma iz maja 2011 in februarja 2012 opozorila na njuno izpostavljenost valutnemu tveganju (ter ju opozorila, da bo prišlo v primeru krepitve tečaja CHF do EUR do višanja anuitete in salda kredita v EUR), v septembru 2011 pa jima po lastnih navedbah ponudila ugodno menjavo valute kredita, na ugotovitev o ničnosti nima vpliva. Nična pogodba namreč (zaradi poznejšega dogajanja) ne more konvalidirati.
naknadno najdeno premoženje - odstop dednega deleža - smrt dediča - dedičevi dediči - znano premoženje
Ker je dedič, ki je odstopil svoj dedni delež preostalim dedičem, umrl po zapustnici, je treba za naknadno najdeno premoženje upoštevati kot dediče dediče po pozneje umrlem dediču. Odstop dednega deleža tako ne velja za naknadno najdeno premoženje, ki ga je sodišče obravnavalo v dodatnem sklepu o dedovanju.
neupravičena pridobitev - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - izognitev sili - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - protispisnost
Plačilo opravljeno v sili v smislu 191. člena OZ je, kadar so podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne. Pod pojem izogniti se sili sodna praksa uvršča tudi primere, ko stranka z izpolnitvijo prepreči škodo.
prisilna hospitalizacija - zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih
Za zaključek, da grozi hujša nevarnost, ni treba, da bi bila hujša škoda že povzročena, saj je izrečeni ukrep namenjen njeni preprečitvi.
NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00007607
ZVEtL člen 7, 7/4, 30, 30/5, 30/6. ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/1-1, 43/1-2, 43/1-3, 43/1-4, 43/2, 43/3, 57, 57/3. ZNP člen 37.
postopek za določitev pripadajočega zemljišča - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - določitev pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003 - pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - obseg funkcionalnega zemljišča - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - skupna pripadajoča zemljišča k stavbam - funkcionalno zemljišče k več stavbam - skupno funkcionalno zemljišče - ureditveni načrt - prostorski akti - zazidalni načrt - izvedenec geodetske stroke
43. člen ZVEtL-1 določa, kaj sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva. V prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 so navedeni štirje kriteriji, ki niso opredeljeni kot primarni ali subsidiarni (za razliko od ZVEtL) in jih je po oceni pritožbenega sodišča potrebno upoštevati celovito. Podanost posameznega kriterija avtomatsko še ne pomeni pravice do pripadajočega zemljišča. Ob presoji vseh naštetih kriterijev je pritožbeno sodišče ugotavljalo, ali so predlagatelji uspeli izpodbiti zakonsko domnevo o pripadajočem zemljišču v obsegu gradbene parcele, saj v postopku ni bilo sporno, da pripadajoče zemljišče ni bilo določeno z upravno odločbo.
Ob celoviti presoji vseh štirih meril pritožbeno sodišče ugotavlja, da so predlagatelji uspeli delno dokazati le preteklo rabo zemljišča z urejanjem in vzdrževanjem ter da so ga občasno uporabljali kot prostor za smetnjake. Ostali trije kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 kažejo na to, da je treba sporni del zemljišča opredeliti kot skupno funkcionalno zemljišče k več stavbam. Z merili iz prvega odstavka tega člena predlagatelji niso izpodbili zakonske domneve o funkcionalnem zemljišču v obsegu gradbene parcele pod stavbo. Tudi če bi pritožbeno sodišče upoštevalo pritožbene trditve, da ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je sporni del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče k več stavbam, ne bi bilo potrebno postaviti izvedenca urbanistične stroke. Po tretjem odstavku 43. člena ZVEtL-1 sodišče v tem primeru odloči po prostem preudarku. Prosti preudarek ne pomeni, da sodišče lahko odloča arbitrarno, ampak mora imeti tudi pri takšnem odločanju podlago v ugotovljenem dejanskem stanju. Takšna podlaga je podana z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki temeljijo na ugotovitvah izvedenke, zato bi bilo tudi po tej določbi sporno zemljišče šteti kot skupno funkcionalno zemljišče k več stavbam.
V postopku izvedeni dokazi podpirajo zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik izročil tožencu vtoževani znesek na račun kupnine, ter da med pravdnima strankama ni bil sklenjen dogovor o plačevanju najemnine, na podlagi katerega naj bi tožnik nakazoval tožencu posamezne zneske, oziroma naj bi ti zneski predstavljali plačila obrokov najemnine in ne kupnine.
Med pravdnima strankama ni bila sklenjena veljavna kupoprodajna pogodba, ki bi omogočila prenos lastninske pravice in se je pričakovanje tožnika, da bo postal lastnik navedenega poslovnega prostora izjalovilo, zaradi česar je upravičen do vrnitve tožencu izročenega zneska na račun kupnine.
Prepoved nelojalne konkurence ne varuje le tržnih konkurentov, ampak tudi druga podjetja, potrošnike in javni interes, zato je treba primernost oziroma pričakovanost ravnanja, kot enega od opredelilnih elementov pravnega standarda dobrega poslovnega običaja, presojati tudi v luči teh ostalih interesov.
Pravilo menjave jeklenk (oziroma ponudnikov plina), za kakršnega se v tem sporu zavzema tožeča stranka, končnim kupcem (potrošnikom) s tem, ko novim ponudnikom (oziroma njihovim distributerjem) prepoveduje, da bi za potrošnike uredili prenehanje razmerja s prejšnjim ponudnikom, otežuje menjavo ponudnikov, še posebej v primerjavi z dobavami drugih stvari. Tudi zato takšno pravilo ne more predstavljati dobrega poslovnega običaja.
Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, da se s samim prevzemanjem tujih jeklenk še ni uresničil dejanski stan nelojalne konkurence, je pravilna in zakonita.
ZPP člen 76, 76/1, 76/2, 76/3, 80. SZ-1 člen 72, 72/1.
pravdna sposobnost - sposobnost biti stranka v postopku - priznanje lastnosti stranke v postopku - etažni lastniki kot stranka postopka - sredstva rezervnega sklada
Novejša sodna praksa in teorija etažnim lastnikom glede vplačila sredstev rezervnega sklada priznava izpolnjevanje glavnih pogojev za pridobitev sposobnosti biti stranka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00007250
OZ člen 2, 3, 103 - 111, 239. - člen 14. ZPP člen 215.
franšizna pogodba - razveza pogodbe - sklepčnost tožbe - načelo avtonomije strank - denarna odškodnina za premoženjsko škodo - trditveno breme - sklicevanje na dokaz - povrnitev stroškov priči - izgubljeni zaslužek priče - odločanje po prostem preudarku
Pogodbeni stranki lahko sankcije za primer, če ena od strank ne bi izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti, sporazumno uredita že ob sklenitvi pogodbe. Le kadar se ne dogovorita drugače, nastopijo pravne posledice neizpolnitve, kakršne določa OZ.
V obravnavani zadevi je bilo sklicevanje na dokaza dopustno, saj je tožeča stranka z njima le natančneje substancirala svoje navedbe in ni šlo za (nedopustno) nadomeščanje trditvene podlage. Poleg tega so iz obeh cenovnih specifikacij vsa dejstva, na katera se sklicuje tožeča stranka, razvidna že na prvi pogled in brez zamudnega brskanja. Glede na takšno naravo listin bi bila zahteva, da tožeča stranka v vlogah dobesedno povzame njuno vsebino, nerazumna.
Odločanje po prostem preudarku ne pomeni, da bi lahko sodišče arbitrarno določalo višino izgubljenega zaslužka. Priča mora v vsakem primeru podati navedbe, ki lahko služijo kot podlaga za oceno višine izgubljenega zaslužka. Če te oporne točke manjkajo, je o zahtevku mogoče odločiti po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP. V nasprotnem primeru bi sojenje po prostem preudarku temeljilo le še na ugibanju.
Po določilu 3. člena ZST-1 je zavezanec za plačilo takse tisti, ki je predlagal uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če zakon ne določa drugače. V obravnavanem primeru se postopek vodi na predlog predlagateljic, ki sta zato tudi zavezanki za plačilo sodnih taks. Po določilu 104. člena ZNP (na katero se sklicujeta predlagateljici) trpi stroške postopke udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Citirano določilo ne nalaga plačila taksne obveznosti nasprotnemu udeležencu, ki mu plačilo odškodnine niti ni bilo naloženo. Citirano določilo je podlaga za razporeditev stroškovnega bremena pri odločitvi o zadevi. Še vedno pa ostane taksna obveznost zaveza tistega, ki predlaga uvedbo postopka ali posameznega dejanja. To pa sta v obravnavanem primeru predlagateljici.
Tožena stranka je zaradi tega, ker štipendistke ni zaposlila za toliko časa, kolikor je ta prejemala štipendijo, dolžna tožeči stranki vrniti vtoževani znesek sorazmernega dela prejetih refundacij štipendije. Tožena stranka je bila dolžna skleniti s štipendisti po zaključku izobraževanja Pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom vsaj za toliko časa, kolikor je trajalo štipendijsko razmerje. Neizpolnjevanje pogodbenih določil s strani delodajalca pa je sankcionirano z vračilom revalorizirane vrednosti izplačanih sredstev. Navedene določbe predstavljajo vnaprej dogovorjeno pogodbeno kazen za kršitev pogodbe. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka zaposlovala štipendistko le za 21 mesecev, medtem, ko je ta prejemala štipendijo za 44 mesecev, se upoštevaje zgoraj navedena določila izkaže, da tožena stranka ni izpolnila sprejetih zavez in jo zadene v Pravilniku določena sankcija oziroma pogodbena kazen.
odstop od pogodbe - če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe - učinki razvezane pogodbe - dodatni rok - primeren dodaten rok
Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da ima večmesečno pozivanje tožene stranke, naj izpolni svojo obveznost, značaj primernega dodatnega roka iz 105. člena OZ. To določilo ni namenjeno temu, da bi se s pretirano formalističnimi zahtevami upniku onemogočalo ali praktično oteževalo doseči prenehanje pogodbe, saj bi to nasprotovalo namenu citiranega določila in načelu vestnosti in poštenja pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti v smislu 5. člena OZ. Toženi stranki je lahko postalo jasno, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe, najkasneje s prejemom tožbe v predmetni zadevi.
razveza zakonske zveze - darilna pogodba med zakoncema - tožba za vrnitev darila - običajno darilo - stvarno breme - nepremičnina kot predmet darila - izpolnitev dogovora - aktivna legitimacija
V primeru razveze zakonske zveze se morajo darila, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, vrniti v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo. V obravnavanem primeru ni šlo za običajno darilo, ki ga ni treba vračati.
Aktivna legitimacija tožnika je podana, saj je pogodbena stranka darilne pogodbe, ki jo izpodbija.
krivdna odškodninska odgovornost - deljena odgovornost - soprispevek oškodovanca - telesni napad - verbalni napad - žalitev - odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - zelo lahka telesna poškodba - dokazna ocena - dokazni standard
Četudi je tožnica toženca žalila, je toženec ne bi smel udariti in telesno poškodovati. Ne gre za deljeno odgovornost, za škodni dogodek je v celoti odgovoren toženec. Praviloma fizično nasilje ni dopustna reakcija na verbalne žaljivke. Ob tem je treba imeti pred očmi tudi okoliščino, da je tožnica starejša ženska, toženec pa torej od nje mlajši, močnejši moški in da ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica pri tožencu povzročila kakšen afekt ali ga kakorkoli pozivala (izzivala) k telesnemu napadu.
Denarna odškodnina predstavlja satisfakcijo za poškodovanca, zato je zgrešen pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče priznati višjo odškodnino, ker je toženec po poklicu učitelj.
OZ člen 190, 190/1, 190/3, 198. ZPP člen 180, 180/3.
neupravičena obogatitev - trditvena podlaga - substanciranost dokaznega predloga - pravna podlaga tožbenega zahtevka - uporaba tuje stvari v svojo korist (uporabnina) - brezplačna uporaba - nadomestno vozilo - odpadla pravna podlaga
Stranka ni dolžna navesti pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo navede, sodišče nanjo ni vezano. To ne pomeni samo tega, da ni dolžna navesti zakonske določbe, na katero opira svoj zahtevek, pač pa tudi ni dolžna uporabljati pravnih pojmov in izrazov, ki jih vsebuje konkretno zakonsko določilo. Svojo zgodbo lahko torej tožeča stranka pove z vsakdanjimi besedami brez uporabe pravnega izrazoslovja, ali pa tudi celo z napačnimi pravnimi izrazi. Zahteva se le, da pri predstavitvi tega, kar terja in zakaj, jasna in razumljiva, da opiše historični dogodek, ki je podlaga njenemu zahtevku, na vsakomur razumljiv način, in da seveda ob tem navede prav tista dejstva, ki so relevantna za uporabo določene pravne norme. Sodišče pa mora zatrjevana dejstva preizkusiti z vidika vseh možnih pravnih podlag, ki bi lahko prišla v poštev.
Zahteva po substanciranosti dokazov ne pomeni, da mora stranka vsebino vsakega dokaza predstaviti v svoji trditveni podlagi, oz. če gre za listine, vsebino teh listin prepisati v vloge.
Stranka od sodišča ne more pričakovati, da se bo z vsebino in podlago zahtevka samoiniciativno seznanjalo s vpogledom v listine.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla - plačilo davka - potrdilo davčnega organa kot procesna predpostavka - predlog za vpis v zemljiško knjigo - predložitev potrdila o plačilu davka
V primeru, ko je davčni zavezanec pridobitelj nepremičnine in ne oseba, ki izstavlja zemljiškoknjižno dovolilo, je potrebno predlogu za vpis priložiti potrdilo davčnega organa o plačilu davka oziroma o tem, da je zavezanec oproščen plačila davka.
Res tretji odstavek 158. člena ZZK-1 napotuje zemljiškoknjižnega sodnika, da dovoli vpis na podlagi ugovora iz četrtega odstavka 146. člena ZZK-1, če so ugovoru priložene listine, na podlagi katerih bi bil vpis dovolj, če bi bile te listine priložene že zemljiškoknjižnemu predlogu in res v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka potrdilo še ni obstajalo, vendar bi v situaciji, ko je predlagateljica oproščena davka na plačilo nepremičnin (in ko v ničemer ne bi bilo kršeno načelo vrstnega reda vpisov), šlo za pretirano strogost, če vpisa ne bi dovolili zgolj zato, ker je potrdilo o tem, da je predlagateljica oproščena davka, izdano po začetku zemljiškoknjižnega postopka, vendar pred odločanjem o ugovoru.
ZZK-1 člen 38, 38/2, 120, 120/3, 148.. ZKZ člen 18.. URS člen 67, 71.. ZDKZ člen 1.
vknjižba lastninske pravice na podlagi pravnega posla - zaščitena kmetija - listine o izpolnitvi pogojev po posebnih predpisih - pogoji za dovolitev vpisa v zemljiško knjigo
Za zaščiteno kmetijo velja posebna ureditev glede pravnih poslov (18. člen ZKZ) in bi torej v obravnavanem primeru moral biti izveden upravni postopek odobritve pravnega posla in obravnavanemu predlogu glede na določbo drugega odstavka 38. člena ZZK-1 priloženo potrdilo upravne enote v smislu določb ZKZ. In ker taka listina predlogu ni bila priložena niso bili podani pogoji za predlagani vpis lastninske pravice na ime predlagatelja (148. člen ZZK-1).
spor majhne vrednosti - pravočasna vložitev vloge - vložitev vloge na nepristojno sodišče - nevednost ali očitna pomota vložnika - obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja - stroški izvršitelja - nedopusten pritožbeni razlog
Okrožno sodišče v Ljubljani, kamor je tožnik vložil tožbo, se je s sklepom z dne 4. 8. 2015 izreklo za stvarno nepristojno ter po pravnomočnosti spis odstopilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Tožniku je bil navedeni sklep vročen dne 24. 8. 2005. Po Okrajnem sodišču v Ljubljani je bil tožnik tudi pozvan na plačilo sodne takse s plačilnim nalogom z dne 9. 10. 2005 ter na vložitev pripravljalne vloge s pozivnimi listinami z dne 17. 12. 2015 ter hkrati poučen o tem, kdaj in v kakšnem roku naj to stori, da ga ne bo doletela pravna posledica, predpisana v določbi 453. člena ZPP v zvezi z določbo tretjega odstavka 452. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem sodišče prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za očitno pomoto tožnika, saj bi moral vedeti, da se zadeva obravnava pri Okrajnem sodišču v Ljubljani in je vložitev pripravljalne vloge na Okrožnem sodišču v Ljubljani pripisati njegovi neskrbnosti.