gradbena pogodba - pogodbeno dogovorjena dela - dokazi in dokazovanje - dejansko stanje - izvedenec gradbene stroke - ogled - obseg del - pritožbena novota
Tožeča stranka ni upravičena do plačila za dela, ki bi jih morala predvideti, ker so bila razvidna iz projektne dokumentacije, prav tako ne za tista dela, ki jih je morala izvesti, ker del, ki jih je izvedla kot pogodbena dela, ni izvedla kvalitetno, kot tudi ne do plačila za dela, za katera ni dokazano, da jih je izvedla sama oziroma, da so bila sploh izvedena. Upravičena je le do plačila za dela, ki jih je toženka poleg s pogodbo zajetih del in njihove vrednosti, naročila izven teh pogodbenih del ali pa pristala, da jih dodatno plača.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00007617
OZ člen 190, 299, 299/2, 378, 378/1, 420, 432, 433, 631. - člen 3, 4, 5. ZJN-2 člen 4, 4/6.
neposlovna odškodninska odgovornost naročnika del podizvajalcu - javna naročila - podjemna pogodba - podizvajalska pogodba - gradbena pogodba - plačilo podizvajalcu - neposredno plačilo naročnika podizvajalcu - neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev do naročnika - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - predpostavke za neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - direktni zahtevek podizvajalca - stečajni postopek - pravne posledice začetka stečajnega postopka - pripoznanje terjatve - dospelost terjatve - koneksnost terjatev - začasna situacija - potrjena situacija - trditveno in dokazno breme - prevalitev trditvenega in dokaznega bremena - zakonska cesija - učinki cesije - cesijska pogodba - obvestilo o cesiji - pogodba o odstopu terjatev - odškodninska odgovornost zaradi opustitve vnovčenja bančne garancije za plačilo podizvajalcu - asignacijska pogodba
Stečajni postopek nad glavnim izvajalcem nima neposrednih posledic na zahtevek podizvajalca do naročnika iz 631. člena OZ, saj gre za samostojno terjatev podizvajalca do naročnika in dodatno - solidarno obveznost naročnika glede iste terjatve, za katero sicer odgovarja tudi glavni izvajalec. Pravne posledice začetega stečajnega postopka pa nastanejo samo za terjatve upnikov (tudi podizvajalcev) do stečajnega dolžnika - glavnega izvajalca. Naziranje tožene stranke, da je zaradi stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem terjatev tožeče stranke do tožene stranke prenehala, je zmotno.
Pravno razmerje med podizvajalcem in naročnikom se vzpostavi šele, ko podizvajalec naročniku postavi konkreten zahtevek na podlagi 631. člena OZ, ga hkrati dokumentira s potrjenimi situacijami ali računi ter določno in konkretizirano izkaže obstoj ostalih kumulativno zahtevanih pogojev za neposredno plačilo podizvajalcem. Sodišče je zmotno presodilo, da je v obravnavanem primeru že dopis z dne 3. 12. 2009 predstavljal pravno upošteven zahtevek za neposredno plačilo. Ob ugotovitvi, da je šlo zgolj za obvestilo tožeče stranke toženi, da se finančne obveznosti ne poravnavajo kljub danim obljubam, in za splošen poziv, naj ji tožena stranka zagotovi način in termin plačila izvedenih del, je treba pritrditi toženi stranki, da navedeno splošno obvestilo oziroma poziv za zagotovitev plačila brez natančne opredelitve terjatve tožeče stranke ne predstavlja pravno relevantnega zahtevka za neposredno plačilo po 631. členu OZ.
S prejemom obeh neposrednih zahtevkov je med pravdnima strankama nastalo samostojno pravno razmerje po 631. členu OZ. Nastopili so učinki zakonske cesije. Od 29. 1. 2009 ter 10. 4. 2010 (dodatna dela) je bila tožena stranka dolžna dela iz XIII. začasne situacije glavnega izvajalca, ki jih je opravila tožeča stranka (podizvajalec), plačati njej, ne pa glavnemu izvajalcu ali pa tretjim osebam, ki jim je glavni izvajalec odstopil svoje terjatve. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa jih je tožena stranka plačala 18. 5. 2010 glavnemu izvajalcu. Presoja, da je bilo tako njeno ravnanje v nasprotju s 631. členom OZ v zvezi z ZJN-2 in Uredbo ter tudi protipravno in da je zaradi tega tožeči stranki nastala škoda v ugotovljeni višini, je pravilno oprta na 631. člen OZ v zvezi z ZJN-2 in Uredbo ter na določbe o neposlovni odškodninski odgovornosti tožene stranke.
odstop od pogodbe - če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe - učinki razvezane pogodbe - dodatni rok - primeren dodaten rok
Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da ima večmesečno pozivanje tožene stranke, naj izpolni svojo obveznost, značaj primernega dodatnega roka iz 105. člena OZ. To določilo ni namenjeno temu, da bi se s pretirano formalističnimi zahtevami upniku onemogočalo ali praktično oteževalo doseči prenehanje pogodbe, saj bi to nasprotovalo namenu citiranega določila in načelu vestnosti in poštenja pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti v smislu 5. člena OZ. Toženi stranki je lahko postalo jasno, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe, najkasneje s prejemom tožbe v predmetni zadevi.
ZPP člen 244, 244/2, 246, 246/3, 246/4. - člen 45.
upravičeni razlogi - izdelovalec mnenja, ki ni sodni izvedenec - imenovanje izvedenca - institucija kot izvedenec - izvedenec, ki ni v seznamu sodnih izvedencev - razrešitev izvedenca
Zakon o pravdnem postopku časovno ne omejuje izvedenca predlagati, da se ga oprosti dolžnosti izvedenstva, če nastopijo upravičeni razlogi za to.
Izvedensko mnenje lahko izdela tudi izvedenec, ki sicer nima potrebne tehnične opreme. Analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida namreč lahko da opraviti drugim gospodarskim družbam ali zavodom (zunanje institucije), ki te storitve opravljajo.
krivdna odškodninska odgovornost - deljena odgovornost - soprispevek oškodovanca - telesni napad - verbalni napad - žalitev - odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - zelo lahka telesna poškodba - dokazna ocena - dokazni standard
Četudi je tožnica toženca žalila, je toženec ne bi smel udariti in telesno poškodovati. Ne gre za deljeno odgovornost, za škodni dogodek je v celoti odgovoren toženec. Praviloma fizično nasilje ni dopustna reakcija na verbalne žaljivke. Ob tem je treba imeti pred očmi tudi okoliščino, da je tožnica starejša ženska, toženec pa torej od nje mlajši, močnejši moški in da ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica pri tožencu povzročila kakšen afekt ali ga kakorkoli pozivala (izzivala) k telesnemu napadu.
Denarna odškodnina predstavlja satisfakcijo za poškodovanca, zato je zgrešen pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče priznati višjo odškodnino, ker je toženec po poklicu učitelj.
Tožena stranka je zaradi tega, ker štipendistke ni zaposlila za toliko časa, kolikor je ta prejemala štipendijo, dolžna tožeči stranki vrniti vtoževani znesek sorazmernega dela prejetih refundacij štipendije. Tožena stranka je bila dolžna skleniti s štipendisti po zaključku izobraževanja Pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom vsaj za toliko časa, kolikor je trajalo štipendijsko razmerje. Neizpolnjevanje pogodbenih določil s strani delodajalca pa je sankcionirano z vračilom revalorizirane vrednosti izplačanih sredstev. Navedene določbe predstavljajo vnaprej dogovorjeno pogodbeno kazen za kršitev pogodbe. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka zaposlovala štipendistko le za 21 mesecev, medtem, ko je ta prejemala štipendijo za 44 mesecev, se upoštevaje zgoraj navedena določila izkaže, da tožena stranka ni izpolnila sprejetih zavez in jo zadene v Pravilniku določena sankcija oziroma pogodbena kazen.
Odvetniku, ki se ne odloči za postavitev zahtevka na podlagi presoje, da zaradi pomanjkanja dokazov o relevantnem dejanskem stanju, ki je sporno, nima možnosti za uspeh, ni mogoče očitati neskrbnega zastopanja.
OZ člen 587, 587/1, 619. ZPP člen 212, 214, 214/2, 286b, 286b/1.
plačilo za opravljena dela - najem opreme - priznana dejstva - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - pravočasno grajanje procesnih kršitev - odpoved pogodbe - substanciranost dokaznega predloga
Tožena stranka je predlagala zaslišanje prič zato, da bi potrdile resničnost trditev glede naročil in izvedbe storitev. V ugovoru pa ni določno trdila, katere storitve naj ne bi bile izvršene, in katera naročila dana. Trditve v to smer bi lahko podale šele priče. Takšen dokaz bi bil nedovoljen raziskovalni dokaz. Pritožbeno sodišče takšne kršitve določb pravdnega postopka ne more upoštevati tudi zato, ker bi tožena stranka zatrjevano kršitev lahko grajala že na naroku za glavno obravnavo, pa tega ni storila.
Prepoved nelojalne konkurence ne varuje le tržnih konkurentov, ampak tudi druga podjetja, potrošnike in javni interes, zato je treba primernost oziroma pričakovanost ravnanja, kot enega od opredelilnih elementov pravnega standarda dobrega poslovnega običaja, presojati tudi v luči teh ostalih interesov.
Pravilo menjave jeklenk (oziroma ponudnikov plina), za kakršnega se v tem sporu zavzema tožeča stranka, končnim kupcem (potrošnikom) s tem, ko novim ponudnikom (oziroma njihovim distributerjem) prepoveduje, da bi za potrošnike uredili prenehanje razmerja s prejšnjim ponudnikom, otežuje menjavo ponudnikov, še posebej v primerjavi z dobavami drugih stvari. Tudi zato takšno pravilo ne more predstavljati dobrega poslovnega običaja.
Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, da se s samim prevzemanjem tujih jeklenk še ni uresničil dejanski stan nelojalne konkurence, je pravilna in zakonita.
ZASP člen 147, 156, 156/4, 156/4-3, 156/7, 168. ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-1, 435, 442, 442/1. ZGD-1 člen 8, 8/1, 8/1-2.
spregled pravne osebnosti - odgovornost družbenika družbe z omejeno odgovornostjo za obveznosti družbe - vpliv družbenika na poslovanje izbrisane družbe - direktor družbe - edini družbenik izbrisane družbe - dejavnost organizatorja prireditve - izbris pravne osebe iz sodnega registra - zloraba družbe kot pravne osebe za oškodovanje njenih upnikov - učinek izbrisa za pravice upnikov in delavcev - avtorsko nadomestilo - civilna kazen po ZASP - materialna avtorska pravica - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic
Ker je toženec, ki je bil edini družbenik in direktor družbe, kljub vedenju, da družba dolguje tožeči stranki plačilo za organizirane prireditve, dopustil izbris delujoče družbe iz sodnega registra brez likvidacije, je zlorabil družbo za oškodovanje njenega upnika.
razveza zakonske zveze - darilna pogodba med zakoncema - tožba za vrnitev darila - običajno darilo - stvarno breme - nepremičnina kot predmet darila - izpolnitev dogovora - aktivna legitimacija
V primeru razveze zakonske zveze se morajo darila, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, vrniti v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo. V obravnavanem primeru ni šlo za običajno darilo, ki ga ni treba vračati.
Aktivna legitimacija tožnika je podana, saj je pogodbena stranka darilne pogodbe, ki jo izpodbija.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00007250
OZ člen 2, 3, 103 - 111, 239. - člen 14. ZPP člen 215.
franšizna pogodba - razveza pogodbe - sklepčnost tožbe - načelo avtonomije strank - denarna odškodnina za premoženjsko škodo - trditveno breme - sklicevanje na dokaz - povrnitev stroškov priči - izgubljeni zaslužek priče - odločanje po prostem preudarku
Pogodbeni stranki lahko sankcije za primer, če ena od strank ne bi izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti, sporazumno uredita že ob sklenitvi pogodbe. Le kadar se ne dogovorita drugače, nastopijo pravne posledice neizpolnitve, kakršne določa OZ.
V obravnavani zadevi je bilo sklicevanje na dokaza dopustno, saj je tožeča stranka z njima le natančneje substancirala svoje navedbe in ni šlo za (nedopustno) nadomeščanje trditvene podlage. Poleg tega so iz obeh cenovnih specifikacij vsa dejstva, na katera se sklicuje tožeča stranka, razvidna že na prvi pogled in brez zamudnega brskanja. Glede na takšno naravo listin bi bila zahteva, da tožeča stranka v vlogah dobesedno povzame njuno vsebino, nerazumna.
Odločanje po prostem preudarku ne pomeni, da bi lahko sodišče arbitrarno določalo višino izgubljenega zaslužka. Priča mora v vsakem primeru podati navedbe, ki lahko služijo kot podlaga za oceno višine izgubljenega zaslužka. Če te oporne točke manjkajo, je o zahtevku mogoče odločiti po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP. V nasprotnem primeru bi sojenje po prostem preudarku temeljilo le še na ugibanju.
sklepčnost tožbe - zavrženje dela tožbe - delna zavrnitev tožbenega zahtevka - eventualna objektivna kumulacija zahtevkov - edicijska dolžnost stranke
Nesklepčnost tožbenega zahtevka ni razlog za zavrženje tožbe. Če iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost zahtevka po materialnem pravu, je tožba nesklepčna. Če tožba vsebuje formalne podatke, ki jih vloga mora imeti, razlogov za zavrženje ni. Sodišče mora tožbo obravnavati in če ugotovi, da ni sklepčna, tožbeni zahtevek zavrniti.
Pri objektivni eventualni kumulaciji tožbenih zahtevkov je namreč vselej treba najprej odločiti o primarnem tožbenem zahtevku in šele, če je ta v celoti zavrnjen, lahko sodišče odloča o podrednem zahtevku. Tožeča stranka uveljavlja podredni zahtevek le eventualno, če bi bil njen primarni tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, torej hoče prvenstveno, da se ugodi primarnemu zahtevku in tudi istočasno noče, da se ugodi podrednemu zahtevku, ne da bi bilo prej odločeno o primarnem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - STVARNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00007361
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2. ZVPot člen 1, 1/3, 23. ZPotK člen 6, 7, 7/1, 7/1-9, 11, 11/1, 21. OZ člen 86, 87, 90, 372. SPZ člen 142. ZZK-1 člen 243. ZPP člen 350, 358.
kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - nastanek hipoteke na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - vsebina kreditne pogodbe - posojilo v tuji valuti - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost pogodbenega določila - informacijska dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodba Sodišča EU C-186/16 - vsebina pojasnilne dolžnosti - denarne obveznosti - valorizacija denarnih obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - neveljavnost pogodb - nične pogodbe - posledice ničnosti
Kredit v tuji valuti sam za sebe ne predstavlja tipskega (oziroma s strani podjetja vnaprej pripravljenega) pogoja, ampak gre za posamičen dogovor (o glavnem predmetu pogodbe). Vendar pa je lahko zaradi neustreznega postopanja (opustitve) podjetja nedovoljen tudi dogovor (pogoj), ki se nanaša oziroma je povezan z glavnim predmetom (torej bistvenim elementom) pogodbe. Tako je Sodišče EU ob razlagi drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS v odločbah sprejetih v zadevah C-26/13 z dne 30. 4. 2014 in C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (med drugim) poudarilo, da jasnost pogodbenega pogoja o glavni stvari (kot predpostavke njegove dopustnosti) ne zajema le njegove slovnične razumljivosti, ampak se razteza tudi na pojasnilo okoliščin (delovanja mehanizma), ki potrošniku omogočajo oceno ekonomskih posledic, ki iz njega izhajajo. V sodbi C-186/16 je pojasnilo, da zahteva po določenosti pogodbenega pogoja v jasnem (razumljivem) jeziku predpostavlja, da morajo pri kreditnih pogodbah finančne ustanove (z ozirom na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe) posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Nadalje je v 49. točki omenjene sodbe izpostavilo posredovanje informacij, ki morajo vsebovati (vsaj to), kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima posojilojemalec stalno prebivališče (in povečanje tujih obrestnih mer), v 50. točki pa opozorilo (tudi) na dolžnost finančne ustanove navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti (v kateri posojilojemalec ne prejema svojih dohodkov). Zahteva po posredovanju potrebnih informacij naj bi pomenila (glej 51. točko omenjene sodbe), da potrošnik pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, razume tako formalno slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Kot gre torej razbrati iz navedene sodbe, gre za obveznosti finančne ustanove, katerih izpolnitev ne more biti odvisna ne od zainteresiranosti ("sodelovanja") nasprotne stranke (to je posojilojemalca), ne od okoliščine, ali je bila ta sama "iniciator" za sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti. Vsebinsko te dolžnosti zajemajo posredovanje informacije, ki predstavljajo pomembno nadgradnjo oziroma konkretizacijo (golega/abstraktnega) vedenja, da razmerja med valutami niso statična oziroma (pravilneje), da se spreminjajo in da zato obstaja "valutno tveganje".
Kljub temu, da je bila toženka po mnenju tega sodišča ob sklenitvi predmetne pogodbe seznanjena z (realno) možnostjo pomembne spremembe tečaje (povečanja vrednosti CHF) in posledičnega (občutnega) povečanja finančnega bremena tožnikov, pa ta dva ob sklepanju kreditne pogodbe ni opozorila na način, ki ga je sodišče EU (ob razlagi drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS) izpostavilo v prej omenjeni odločbi C-186/16 (z dne 20. 9. 2017) oziroma ga je v dopisu z dne 4. 7. 2006 izpostavila tudi Banka Slovenije.
Že opustitev navedene dolžnosti pa sama za sebe pomeni, da lahko pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu z dne 24. 1. 2008, katere ključni del je tudi dogovor (pogoj) o načinu njegovega vračila, kakor (posledično) tudi Sporazum o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini po 142. členu SPZ (ki predstavljata vsebino oziroma sestavna dela notarskega zapisa z dne 28. 1. 2008) ocenimo kot nedovoljena in iz tega razloga nična. Ker to nepravilno (nedopustno) postopanje toženke sega že v (pred)sklenitveno fazo (torej v čas nastanka pogodbenega razmerja), okoliščina, da naj bi slednja kasneje (to je po sklenitvi obravnavane pogodbe/sporazuma) organizirala predavanje na temo "Pasti zadolževanja v CHF", da je bila v tretjem odstavku 1. člena pogodbe z dne 24. 1. 2008 predvidena možnost konverzije valute kredita (in obrestnega indikatorja LIBOR) v EUR (in obrestni indikator EURIBOR) oziroma da sta imela tožnika tudi v skladu z določbo prvega odstavka 11. člena ZPotK pravico v roku 5-ih dni odstopiti od pogodbe (česar vsega nista izkoristila) in da naj bi ju toženka z dopisoma iz maja 2011 in februarja 2012 opozorila na njuno izpostavljenost valutnemu tveganju (ter ju opozorila, da bo prišlo v primeru krepitve tečaja CHF do EUR do višanja anuitete in salda kredita v EUR), v septembru 2011 pa jima po lastnih navedbah ponudila ugodno menjavo valute kredita, na ugotovitev o ničnosti nima vpliva. Nična pogodba namreč (zaradi poznejšega dogajanja) ne more konvalidirati.
naknadno najdeno premoženje - odstop dednega deleža - smrt dediča - dedičevi dediči - znano premoženje
Ker je dedič, ki je odstopil svoj dedni delež preostalim dedičem, umrl po zapustnici, je treba za naknadno najdeno premoženje upoštevati kot dediče dediče po pozneje umrlem dediču. Odstop dednega deleža tako ne velja za naknadno najdeno premoženje, ki ga je sodišče obravnavalo v dodatnem sklepu o dedovanju.
podatki o etažnih lastnikih - poravnava zapadlih obveznosti
Sodišče prve stopnje je iz predloženih seznamov neplačnikov, ki jih je tožena stranka kot upravnik večstanovanjske stavbe posredovala tožeči stranki na njeno zahtevo, ker etažni lastniki niso plačali svojih obveznosti po izstavljenih računih tožeče stranke, ugotovilo, da ta seznama vsebujeta šifre etažnih lastnikov, njihov priimek in ime oziroma firmo, naslov, delež lastništva v % in datum od kdaj imajo tak delež. To pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča vsi potrebni podatki za izterjavo dolga od neplačnikov - etažnih lastnikov. Zaključek sodišča prve stopnje, da seznami etažnih lastnikov, kot jih je tožeči stranki posredovala tožena stranka ustrezajo seznamom etažnih lastnikov po določbi drugega odstavka 71. člena SZ-1 je zato pravilen. Posledično je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odgovorna za plačilo vtoževanih računov in tožeča stranka ni upravičena od nje terjati plačila teh računov.
neupravičena pridobitev - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - izognitev sili - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - protispisnost
Plačilo opravljeno v sili v smislu 191. člena OZ je, kadar so podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne. Pod pojem izogniti se sili sodna praksa uvršča tudi primere, ko stranka z izpolnitvijo prepreči škodo.
zemljiška knjiga - zaznamba spora - tožba za ugotovitev lastninske pravice - ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine - vpis pravnega dejstva - vpis pravnega dejstva v breme idealnega deleža
Predlagateljica v konkretnem primeru predlaga vpis zaznambe spora pri osnovnem pravnem položaju lastninski pravici nasprotnega udeleženca do celote, tožba na ugotovitev lastninske pravice, glede katere je zaznamba spora predlagana, pa se vodi le glede solastniškega deleža 1/3, skladnosti med predlogom in listino ni. Iz listine, ki je podlaga za vpis, ne izhaja utemeljenost zahteve za vpis. Gre za neutemeljen predlog, ki mu ni mogoče ugoditi niti delno.
Po določilu 3. člena ZST-1 je zavezanec za plačilo takse tisti, ki je predlagal uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če zakon ne določa drugače. V obravnavanem primeru se postopek vodi na predlog predlagateljic, ki sta zato tudi zavezanki za plačilo sodnih taks. Po določilu 104. člena ZNP (na katero se sklicujeta predlagateljici) trpi stroške postopke udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Citirano določilo ne nalaga plačila taksne obveznosti nasprotnemu udeležencu, ki mu plačilo odškodnine niti ni bilo naloženo. Citirano določilo je podlaga za razporeditev stroškovnega bremena pri odločitvi o zadevi. Še vedno pa ostane taksna obveznost zaveza tistega, ki predlaga uvedbo postopka ali posameznega dejanja. To pa sta v obravnavanem primeru predlagateljici.