zemljiška knjiga - zaznamba spora - tožba za ugotovitev lastninske pravice - ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine - vpis pravnega dejstva - vpis pravnega dejstva v breme idealnega deleža
Predlagateljica v konkretnem primeru predlaga vpis zaznambe spora pri osnovnem pravnem položaju lastninski pravici nasprotnega udeleženca do celote, tožba na ugotovitev lastninske pravice, glede katere je zaznamba spora predlagana, pa se vodi le glede solastniškega deleža 1/3, skladnosti med predlogom in listino ni. Iz listine, ki je podlaga za vpis, ne izhaja utemeljenost zahteve za vpis. Gre za neutemeljen predlog, ki mu ni mogoče ugoditi niti delno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00006635
ZVEtL člen 7, 7/3, 7/4, 30, 30/4, 30/6. ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/1-1.
pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - stavba, zgrajena pred januarjem 2003 - definicija pripadajočega zemljišča - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - funkcionalno zemljišče k stavbi - velikost zemljišča - postavitev izvedenca
Pri stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, se pripadajoče zemljišče lahko določi tudi na zemljiških parcelah, ki niso nastale iz zemljiške parcele, na katerih stavba stoji (četrti odstavek 30. člena ZVEtL). Za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe, se primarno šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče (četrti odstavek 7. člena ZVEtL). Pri iskanju in razlagi upravnih aktov, lahko sodišču pomaga izvedenec urbanist (ni pa to nujno). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje izvedenca urbanista določilo, njegovega mnenja - tolmačenja upravnih aktov, pa nato ni sprejelo. S tem ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti ni kršilo pravice pritožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Svoje stališče je pojasnilo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene, s tem pa je tudi v zadostni meri opravilo dokazno oceno izvedenskega dela. Nato pa je na podlagi predložene dokumentacije in ostalih izvedenih dokazov (tudi ogleda) določilo pripadajoče zemljišče, kar je v njegovi pristojnosti in ne v pristojnosti izvedenca.
Kriterij velikosti zemljišča, namenjenega za redno rabo stavbe, je potrebno presojati tudi z zgodovinskega vidika, po merilih urbanistične prakse v času gradnje objekta. V konkretnem primeru gre za gradnjo v povojnem obdobju, v času družbene lastnine, s posebnim poudarkom tudi na ureditvi zunanjega prostora namenjenega vsem stanovalcem. Pri tem je potrebno izpostaviti tudi dejstvo, da ni šlo za gradnjo v ožjem mestnem središču, temveč na njegovem obrobju, ko je bilo kot zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe neredko načrtovano tudi zemljišče s prostorom za vrtove in zelenice, kot je bilo to tudi v konkretnem primeru.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - STVARNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00007361
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2. ZVPot člen 1, 1/3, 23. ZPotK člen 6, 7, 7/1, 7/1-9, 11, 11/1, 21. OZ člen 86, 87, 90, 372. SPZ člen 142. ZZK-1 člen 243. ZPP člen 350, 358.
kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - nastanek hipoteke na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - vsebina kreditne pogodbe - posojilo v tuji valuti - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost pogodbenega določila - informacijska dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodba Sodišča EU C-186/16 - vsebina pojasnilne dolžnosti - denarne obveznosti - valorizacija denarnih obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - neveljavnost pogodb - nične pogodbe - posledice ničnosti
Kredit v tuji valuti sam za sebe ne predstavlja tipskega (oziroma s strani podjetja vnaprej pripravljenega) pogoja, ampak gre za posamičen dogovor (o glavnem predmetu pogodbe). Vendar pa je lahko zaradi neustreznega postopanja (opustitve) podjetja nedovoljen tudi dogovor (pogoj), ki se nanaša oziroma je povezan z glavnim predmetom (torej bistvenim elementom) pogodbe. Tako je Sodišče EU ob razlagi drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS v odločbah sprejetih v zadevah C-26/13 z dne 30. 4. 2014 in C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (med drugim) poudarilo, da jasnost pogodbenega pogoja o glavni stvari (kot predpostavke njegove dopustnosti) ne zajema le njegove slovnične razumljivosti, ampak se razteza tudi na pojasnilo okoliščin (delovanja mehanizma), ki potrošniku omogočajo oceno ekonomskih posledic, ki iz njega izhajajo. V sodbi C-186/16 je pojasnilo, da zahteva po določenosti pogodbenega pogoja v jasnem (razumljivem) jeziku predpostavlja, da morajo pri kreditnih pogodbah finančne ustanove (z ozirom na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe) posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Nadalje je v 49. točki omenjene sodbe izpostavilo posredovanje informacij, ki morajo vsebovati (vsaj to), kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima posojilojemalec stalno prebivališče (in povečanje tujih obrestnih mer), v 50. točki pa opozorilo (tudi) na dolžnost finančne ustanove navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti (v kateri posojilojemalec ne prejema svojih dohodkov). Zahteva po posredovanju potrebnih informacij naj bi pomenila (glej 51. točko omenjene sodbe), da potrošnik pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, razume tako formalno slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Kot gre torej razbrati iz navedene sodbe, gre za obveznosti finančne ustanove, katerih izpolnitev ne more biti odvisna ne od zainteresiranosti ("sodelovanja") nasprotne stranke (to je posojilojemalca), ne od okoliščine, ali je bila ta sama "iniciator" za sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti. Vsebinsko te dolžnosti zajemajo posredovanje informacije, ki predstavljajo pomembno nadgradnjo oziroma konkretizacijo (golega/abstraktnega) vedenja, da razmerja med valutami niso statična oziroma (pravilneje), da se spreminjajo in da zato obstaja "valutno tveganje".
Kljub temu, da je bila toženka po mnenju tega sodišča ob sklenitvi predmetne pogodbe seznanjena z (realno) možnostjo pomembne spremembe tečaje (povečanja vrednosti CHF) in posledičnega (občutnega) povečanja finančnega bremena tožnikov, pa ta dva ob sklepanju kreditne pogodbe ni opozorila na način, ki ga je sodišče EU (ob razlagi drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS) izpostavilo v prej omenjeni odločbi C-186/16 (z dne 20. 9. 2017) oziroma ga je v dopisu z dne 4. 7. 2006 izpostavila tudi Banka Slovenije.
Že opustitev navedene dolžnosti pa sama za sebe pomeni, da lahko pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu z dne 24. 1. 2008, katere ključni del je tudi dogovor (pogoj) o načinu njegovega vračila, kakor (posledično) tudi Sporazum o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini po 142. členu SPZ (ki predstavljata vsebino oziroma sestavna dela notarskega zapisa z dne 28. 1. 2008) ocenimo kot nedovoljena in iz tega razloga nična. Ker to nepravilno (nedopustno) postopanje toženke sega že v (pred)sklenitveno fazo (torej v čas nastanka pogodbenega razmerja), okoliščina, da naj bi slednja kasneje (to je po sklenitvi obravnavane pogodbe/sporazuma) organizirala predavanje na temo "Pasti zadolževanja v CHF", da je bila v tretjem odstavku 1. člena pogodbe z dne 24. 1. 2008 predvidena možnost konverzije valute kredita (in obrestnega indikatorja LIBOR) v EUR (in obrestni indikator EURIBOR) oziroma da sta imela tožnika tudi v skladu z določbo prvega odstavka 11. člena ZPotK pravico v roku 5-ih dni odstopiti od pogodbe (česar vsega nista izkoristila) in da naj bi ju toženka z dopisoma iz maja 2011 in februarja 2012 opozorila na njuno izpostavljenost valutnemu tveganju (ter ju opozorila, da bo prišlo v primeru krepitve tečaja CHF do EUR do višanja anuitete in salda kredita v EUR), v septembru 2011 pa jima po lastnih navedbah ponudila ugodno menjavo valute kredita, na ugotovitev o ničnosti nima vpliva. Nična pogodba namreč (zaradi poznejšega dogajanja) ne more konvalidirati.
Po določilu 3. člena ZST-1 je zavezanec za plačilo takse tisti, ki je predlagal uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če zakon ne določa drugače. V obravnavanem primeru se postopek vodi na predlog predlagateljic, ki sta zato tudi zavezanki za plačilo sodnih taks. Po določilu 104. člena ZNP (na katero se sklicujeta predlagateljici) trpi stroške postopke udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Citirano določilo ne nalaga plačila taksne obveznosti nasprotnemu udeležencu, ki mu plačilo odškodnine niti ni bilo naloženo. Citirano določilo je podlaga za razporeditev stroškovnega bremena pri odločitvi o zadevi. Še vedno pa ostane taksna obveznost zaveza tistega, ki predlaga uvedbo postopka ali posameznega dejanja. To pa sta v obravnavanem primeru predlagateljici.
stranke in njihovi zakoniti zastopniki - postavitev začasnega zastopnika - nagrada in stroški začasnega zastopnika - sklep o odmeri stroškov začasnega zastopnika - povrnitev stroškov začasnega zastopnika - pravočasnost zahteve za povrnitev stroškov začasnega zastopnika - založitev predujma za začasnega zastopnika
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo biti o stroških začasne zastopnice odločeno po uspehu, ker je že v celoti znan izid postopka na prvi stopnji. Izpodbijani sklep je (šele) sklep o odmeri stroškov začasnega zastopnika, na katerega odločitev o glavni stvari oziroma o uspehu strank v postopku ne vpliva. Začasni zastopnik plačilo za svoje delo dobi v vsakem primeru (ne glede na uspeh stranke, ki ji je bil postavljen), stroški (ki jih krije stranka, ki ga je predlagala) pa postanejo del pravdnih stroškov, saj gre za izdatek, ki nastane med postopkom (151. člen ZPP), o slednjih pa se (v nadaljevanju) odloča glede na uspeh v pravdi.
naknadno najdeno premoženje - odstop dednega deleža - smrt dediča - dedičevi dediči - znano premoženje
Ker je dedič, ki je odstopil svoj dedni delež preostalim dedičem, umrl po zapustnici, je treba za naknadno najdeno premoženje upoštevati kot dediče dediče po pozneje umrlem dediču. Odstop dednega deleža tako ne velja za naknadno najdeno premoženje, ki ga je sodišče obravnavalo v dodatnem sklepu o dedovanju.
podatki o etažnih lastnikih - poravnava zapadlih obveznosti
Sodišče prve stopnje je iz predloženih seznamov neplačnikov, ki jih je tožena stranka kot upravnik večstanovanjske stavbe posredovala tožeči stranki na njeno zahtevo, ker etažni lastniki niso plačali svojih obveznosti po izstavljenih računih tožeče stranke, ugotovilo, da ta seznama vsebujeta šifre etažnih lastnikov, njihov priimek in ime oziroma firmo, naslov, delež lastništva v % in datum od kdaj imajo tak delež. To pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča vsi potrebni podatki za izterjavo dolga od neplačnikov - etažnih lastnikov. Zaključek sodišča prve stopnje, da seznami etažnih lastnikov, kot jih je tožeči stranki posredovala tožena stranka ustrezajo seznamom etažnih lastnikov po določbi drugega odstavka 71. člena SZ-1 je zato pravilen. Posledično je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odgovorna za plačilo vtoževanih računov in tožeča stranka ni upravičena od nje terjati plačila teh računov.
Tožena stranka je zaradi tega, ker štipendistke ni zaposlila za toliko časa, kolikor je ta prejemala štipendijo, dolžna tožeči stranki vrniti vtoževani znesek sorazmernega dela prejetih refundacij štipendije. Tožena stranka je bila dolžna skleniti s štipendisti po zaključku izobraževanja Pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom vsaj za toliko časa, kolikor je trajalo štipendijsko razmerje. Neizpolnjevanje pogodbenih določil s strani delodajalca pa je sankcionirano z vračilom revalorizirane vrednosti izplačanih sredstev. Navedene določbe predstavljajo vnaprej dogovorjeno pogodbeno kazen za kršitev pogodbe. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka zaposlovala štipendistko le za 21 mesecev, medtem, ko je ta prejemala štipendijo za 44 mesecev, se upoštevaje zgoraj navedena določila izkaže, da tožena stranka ni izpolnila sprejetih zavez in jo zadene v Pravilniku določena sankcija oziroma pogodbena kazen.
Za zavezanca za davek od dobička, odškodnina za izgubljeni dobiček predstavlja (v njihovem izkazu) izredni prihodek, ki povečuje osnovo za obračun davka od dobička, zato se tega davka pri ugotavljanju izgubljenega dobička ne sme upoštevati kot odhodek.
SRS pravila o strokovnem ravnanju na področju računovodenja so pravila stroke, ki zakonsko določena temeljna pravila in zahteve računovodenja podrobneje razčlenjujejo, pojasnjujejo in določajo način njihove uporabe. Navedena pravila se torej uporablja pri računovodenju, izgubljeni dobiček pa ni računovodska, temveč poslovnofinančna kategorija.
Prosti preudarek se lahko uporabi le, če se višina izgubljenega dobička ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti le z nesorazmernimi težavami. Ker je v konkretnem primeru tožeča stranka trdila in predložila dokaze, ki omogočajo s stopnjo verjetnosti ugotoviti maržo, ki jo je tožeča stranka upravičeno pričakovala pri prodaji spornih pločevink v zadnji štirih mesecih leta 2012 (nenazadnje jo je iz trditev in dokazov tožeče stranke ocenil tudi izvedenec), bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka presoditi, ali je oziroma kakšno maržo je dokazala in posledično v kakšni višini je dokazala izgubljeni dobiček zaradi nerealiziranega letnega prodajnega plana.
sklepčnost tožbe - zavrženje dela tožbe - delna zavrnitev tožbenega zahtevka - eventualna objektivna kumulacija zahtevkov - edicijska dolžnost stranke
Nesklepčnost tožbenega zahtevka ni razlog za zavrženje tožbe. Če iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost zahtevka po materialnem pravu, je tožba nesklepčna. Če tožba vsebuje formalne podatke, ki jih vloga mora imeti, razlogov za zavrženje ni. Sodišče mora tožbo obravnavati in če ugotovi, da ni sklepčna, tožbeni zahtevek zavrniti.
Pri objektivni eventualni kumulaciji tožbenih zahtevkov je namreč vselej treba najprej odločiti o primarnem tožbenem zahtevku in šele, če je ta v celoti zavrnjen, lahko sodišče odloča o podrednem zahtevku. Tožeča stranka uveljavlja podredni zahtevek le eventualno, če bi bil njen primarni tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, torej hoče prvenstveno, da se ugodi primarnemu zahtevku in tudi istočasno noče, da se ugodi podrednemu zahtevku, ne da bi bilo prej odločeno o primarnem.
neupravičena pridobitev - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - izognitev sili - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - protispisnost
Plačilo opravljeno v sili v smislu 191. člena OZ je, kadar so podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne. Pod pojem izogniti se sili sodna praksa uvršča tudi primere, ko stranka z izpolnitvijo prepreči škodo.
prisilna hospitalizacija - zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih
Za zaključek, da grozi hujša nevarnost, ni treba, da bi bila hujša škoda že povzročena, saj je izrečeni ukrep namenjen njeni preprečitvi.
ZPP člen 76, 76/1, 76/2, 76/3, 80. SZ-1 člen 72, 72/1.
pravdna sposobnost - sposobnost biti stranka v postopku - priznanje lastnosti stranke v postopku - etažni lastniki kot stranka postopka - sredstva rezervnega sklada
Novejša sodna praksa in teorija etažnim lastnikom glede vplačila sredstev rezervnega sklada priznava izpolnjevanje glavnih pogojev za pridobitev sposobnosti biti stranka.
Dejstvo, da pravdni stranki predmetne pogodbe nista izvrševali več kot osem let, nadalje, da je rok za izdelavo zadevne dokumentacije elektroinstalacij kotlovnice potekel že dne 30.9.2005 in ga stranki nikoli nista podaljšali ter dejstvo, da tožena stranka od tožeče nikoli ni zahtevala predmetne izpolnitve, zadoščajo za zaključek, da sta pravdni stranki predmetno pogodbo v delu omenjene dokumentacije elektroinstalacij kotlovnice sporazumno razvezali.
Takšen zaključek dodatno utemeljuje tudi okoliščina, da sta se pravdni stranki v letu 2014 (sicer neuspešno) pogajali o sklenitvi aneksa k predmetni pogodbi, s katerim bi določili njune medsebojne pravice in obveznosti glede dokumentacije elektroinstalacij, iz česar po oceni pritožbenega sodišča izhaja, da sta se stranki zavedali, da njuna pogodbe z dne 21.6.2005 v delu te dokumentacije ne velja več in torej s prvotno vsebino ne more več predstavljati podlage za njuno sodelovanje glede omenjene dokumentacije.
ZSocP člen 8, 12, 14, 14/1, 14/1-1, 14/2, 15. ZSReg člen 9, 9/1, 10, 10/1, 10/2, 29, 30, 30/1.
zasebni zavod - statusno preoblikovanje - socialno podjetje - postopek vpisa v sodni register - predhodni preizkus predloga za vpis - poziv sodišča na dopolnitev predloga - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Poleg vsebine, ki je določena v aktu o ustanovitvi zasebnega zavoda, mora vsebovati akt socialnega podjetja še določbe o socialnem podjetju. V katerih primerih lahko nepridobitna pravna oseba pridobi status socialnega podjetja, je določeno v 8. členu ZScoP, ki loči med tipom A in B socialnega podjetja. Iz akta o socialnem podjetju mora jasno izhajati, ali gre za tip A ali tip B socialnega podjetja.
Če ustanovitelj v sodni register vpisanega zavoda spremeni akt o ustanovitvi zasebnega zavoda v akt o socialnem podjetju, mora ustrezno spremeniti tudi ime zavoda, tako da k že vpisanemu imenu doda dostavek: socialno podjetje.
Predlogu za vpis akta socialnega podjetja in za vpis spremembe imena mora biti predložen akt socialnega podjetja in listine, ki so navedene v prvem v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZScoP.
Odredba s pozivom za odpravo pomanjkljivosti mora biti jasna in predlagatelju razumljiva.
ZASP člen 147, 156, 156/4, 156/4-3, 156/7, 168. ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-1, 435, 442, 442/1. ZGD-1 člen 8, 8/1, 8/1-2.
spregled pravne osebnosti - odgovornost družbenika družbe z omejeno odgovornostjo za obveznosti družbe - vpliv družbenika na poslovanje izbrisane družbe - direktor družbe - edini družbenik izbrisane družbe - dejavnost organizatorja prireditve - izbris pravne osebe iz sodnega registra - zloraba družbe kot pravne osebe za oškodovanje njenih upnikov - učinek izbrisa za pravice upnikov in delavcev - avtorsko nadomestilo - civilna kazen po ZASP - materialna avtorska pravica - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic
Ker je toženec, ki je bil edini družbenik in direktor družbe, kljub vedenju, da družba dolguje tožeči stranki plačilo za organizirane prireditve, dopustil izbris delujoče družbe iz sodnega registra brez likvidacije, je zlorabil družbo za oškodovanje njenega upnika.
Konvencija CMR ne ureja obligacijsko pravnega razmerja med naročnikom prevoza in prevoznikom.
Dejstvo, da je bil prevoz opravljen, je mogoče dokazati tudi z nepopolnim CMR-voznim listom, pa tudi z drugimi sredstvi.
Določilo drugega odstavka 677. člena OZ zato ne razbremenjuje naročnika (pošiljatelja), pač pa nudi zgolj dodatno varovalko prevozniku, ki lahko v primeru, če pošiljatelj v tovornem listu ni izrecno naveden kot plačnik, prevoz zaračuna tudi prejemniku.
nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine - nagrada za pravdni postopek - nadaljevanje izvršbe na podlagi verodostojne listine v pravdnem postopku - višina nagrade odvetnika
Nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine se všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe.
ZZK-1 člen 38, 38/2, 120, 120/3, 148.. ZKZ člen 18.. URS člen 67, 71.. ZDKZ člen 1.
vknjižba lastninske pravice na podlagi pravnega posla - zaščitena kmetija - listine o izpolnitvi pogojev po posebnih predpisih - pogoji za dovolitev vpisa v zemljiško knjigo
Za zaščiteno kmetijo velja posebna ureditev glede pravnih poslov (18. člen ZKZ) in bi torej v obravnavanem primeru moral biti izveden upravni postopek odobritve pravnega posla in obravnavanemu predlogu glede na določbo drugega odstavka 38. člena ZZK-1 priloženo potrdilo upravne enote v smislu določb ZKZ. In ker taka listina predlogu ni bila priložena niso bili podani pogoji za predlagani vpis lastninske pravice na ime predlagatelja (148. člen ZZK-1).
NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00007607
ZVEtL člen 7, 7/4, 30, 30/5, 30/6. ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/1-1, 43/1-2, 43/1-3, 43/1-4, 43/2, 43/3, 57, 57/3. ZNP člen 37.
postopek za določitev pripadajočega zemljišča - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - določitev pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003 - pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - obseg funkcionalnega zemljišča - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - skupna pripadajoča zemljišča k stavbam - funkcionalno zemljišče k več stavbam - skupno funkcionalno zemljišče - ureditveni načrt - prostorski akti - zazidalni načrt - izvedenec geodetske stroke
43. člen ZVEtL-1 določa, kaj sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva. V prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 so navedeni štirje kriteriji, ki niso opredeljeni kot primarni ali subsidiarni (za razliko od ZVEtL) in jih je po oceni pritožbenega sodišča potrebno upoštevati celovito. Podanost posameznega kriterija avtomatsko še ne pomeni pravice do pripadajočega zemljišča. Ob presoji vseh naštetih kriterijev je pritožbeno sodišče ugotavljalo, ali so predlagatelji uspeli izpodbiti zakonsko domnevo o pripadajočem zemljišču v obsegu gradbene parcele, saj v postopku ni bilo sporno, da pripadajoče zemljišče ni bilo določeno z upravno odločbo.
Ob celoviti presoji vseh štirih meril pritožbeno sodišče ugotavlja, da so predlagatelji uspeli delno dokazati le preteklo rabo zemljišča z urejanjem in vzdrževanjem ter da so ga občasno uporabljali kot prostor za smetnjake. Ostali trije kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 kažejo na to, da je treba sporni del zemljišča opredeliti kot skupno funkcionalno zemljišče k več stavbam. Z merili iz prvega odstavka tega člena predlagatelji niso izpodbili zakonske domneve o funkcionalnem zemljišču v obsegu gradbene parcele pod stavbo. Tudi če bi pritožbeno sodišče upoštevalo pritožbene trditve, da ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je sporni del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče k več stavbam, ne bi bilo potrebno postaviti izvedenca urbanistične stroke. Po tretjem odstavku 43. člena ZVEtL-1 sodišče v tem primeru odloči po prostem preudarku. Prosti preudarek ne pomeni, da sodišče lahko odloča arbitrarno, ampak mora imeti tudi pri takšnem odločanju podlago v ugotovljenem dejanskem stanju. Takšna podlaga je podana z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki temeljijo na ugotovitvah izvedenke, zato bi bilo tudi po tej določbi sporno zemljišče šteti kot skupno funkcionalno zemljišče k več stavbam.