dodatni sklep o dedovanju - vrnitev premoženja agrarnim skupnostim - obseg vrnitve premoženjskih pravic članu vzpostavljene agrarne skupnosti - vračanje premoženja in pravic - dedovanje - skupna lastnina - podržavljeno premoženje - odškodnina za podržavljeno premoženje - član agrarne skupnosti - odškodnina članom agrarne skupnosti - denacionalizirano premoženje - delitev skupne lastnine
Član agrarne skupnosti lahko v skladu z ZPVAS uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju. V konkretnem primeru pa ob podržavljenju posameznim članom agrarne skupnosti niso bili odvzeti njihovi solastniški deleži, ampak je bilo odvzeto premoženje v skupni lasti članov agrarne skupnosti.
Višina deleža, ki pripada posameznemu članu, se bo ugotavljala v morebitnem postopku delitve (skupne lastnine).
dedovanje denacionaliziranega premoženja - dedni dogovor - oderuška pogodba - načelo enake vrednosti dajatev - nedopustnost podlage - pacta sunt servanda - ničnost pogodbe - morala - nemoralna pogodba - kavza pogodbe - nepoznavanje prava - skrbnost ravnanja
Okoliščine konkretnega primera presegajo abstraktni dejanski stan izpodbijanja pogodbe zaradi napake volje, presegajo pa tudi abstraktni dejanski stan iz 119. člena OZ, ker se bolj prekrivajo z abstraktnim dejanskim stanom iz 86. člena OZ. Namen tožnikov, ki se je oblikoval kot glavni razlog (kavza) za sklenitev dednega dogovora, je bil oškodovanje čeških dedičev, njuna ravnanja pa je moč oceniti kot hud poseg v temeljna moralna načela, ki veljajo v obligacijskih razmerjih. Razlog, zaradi katerega sta tožnika sklenila dedni dogovor, je bil usmerjen v uresničitvi interesa, ki je v nasprotju z moralnimi načeli.
DENACIONALIZACIJA - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00041523
ZPP člen 2, 13, 185, 185/1, 339, 339/1, 339/2. ZDen člen 19, 32, 88. ZLS člen 100. SPZ člen 7, 18. ZZK-1 člen 11, 243.
denacionalizacija - razpolaganje z nepremičninami za katere obstaja dolžnost vrnitve - dolžnost vrnitve v naravi - načelo prirejenosti postopkov - dobra vera - samostojen predmet stvarnih pravic - delna ničnost kupoprodajne pogodbe
Sodna praksa se je že izrekla, da določba 88. člena ZDen ne dopušča razlage, da je ničen le prvi pravni posel, ki pomeni razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, nadaljnji posli pa ne bi bili več nični. Zakon prepoveduje vsako nadaljnje razpolaganje s takim premoženjem, saj so le tako lahko ustrezno zavarovani interesi denacionalizacijskih upravičencev.
Dobrovernost je v teh primerih izključena oziroma se nanjo ni moč sklicevati. S prepovedjo razpolaganja iz 88. člena ZDen je bilo premoženje, ki je (lahko) predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, začasno izvzeto iz pravnega prometa. Izvzetje stvari iz pravnega prometa torej v klasičnih stvarnopravnih razmerjih pomeni, da lastninske pravice na stvari ni mogoče veljavno prenesti na drugega. Prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen je absolutna, zato velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje pridobitelje. To pa je razlog, zaradi katerega dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati nobenega od njih.
Odločanje o morebitnem obstoju ovir za vračanje nepremičnin v naravi je v pristojnosti upravnega organa pred katerim teče denacionalizacijski postopek in upoštevajoč načelo prirejenosti postopka sodišče o tem ne more odločati kot o predhodnem vprašanju.
Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je ob dejanski ugotovitvi, da tožnikov denacionalizacijski zahtevek za vrnitev v naravi obsega le del nepremičnine v obsegu 452 m2, ne pa tudi v preostalem delu, t.j. v obsegu 402 m2, zaključilo, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo toženi stranki sklenili 9. 3. 2004, delno nična v obsegu 452/860-tin.
S takšno odločitvijo je zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 18. člena SPZ, saj je bil denacionalizacijskemu upravičencu podržavljen prostorsko odmerjen del zemeljske površine prvotne parcele št. 572/1 k.o. ... (sedaj k.o. ...) v izmeri 452 m2, ki sedaj predstavlja del ozemlja današnje parc. št. 572/83 k.o. ... in da je to povsem nekaj drugega kot solastniški delež na omenjeni nepremičnini, ki ga je s svojo odločitvijo dejansko brez pravne podlage ustvarilo sodišče prve stopnje.
napotitev na pravdo - manj verjetna pravica - izročilna pogodba - predmet pogodbe - pozneje najdeno premoženje zapustnika - v denacionalizacijskem postopku vrnjene nepremičnine
Sodišče prve stopnje je štelo za manj verjetno pravico pritožnice in jo je zato utemeljeno napotilo na pravdo.
ZPVAS člen 1, 1/3-1, 1/3-2, 8, 11, 12, 12/1-1, 12/1-2. ZD člen 28, 52, 221. SPZ člen 65, 65/1, 72, 72/1. ZAgrS člen 4, 4/1, 4/1-1, 15, 15/4-1, 16, 16/3-4, 44, 58. Pravilnik o bistvenih sestavinah pravil agrarne skupnosti ter o vsebini registra agrarnih skupnosti in njihovih članov (1994) člen 2, 2/1, 2/1-12.
dedovanje premoženja agrarne skupnosti - pozneje najdeno premoženje zapustnika - članstvo v agrarni skupnosti - dodatni sklep o dedovanju - ugotovitev vrednosti zapuščine - določitev vrednosti daril - premoženjske pravice - vračanje premoženjskih pravic - skupna lastnina - solastnina - določitev deležev na premoženju - domneva enakih deležev
Uveljavljeni individualistični koncept lastnine ne omogoča vrnitve stvarnih pravic kolektivnim pravnim subjektom, kakšna je agrarna skupnost, temveč se stvarne pravice vračajo individualno določenim subjektom, konkretno članom agrarne skupnosti kot skupna lastnina. V primeru skupne lastnine pa deleži niso določeni.
Za odločitev o dedovanju pozneje najdenega premoženja ni potreben izračun nujnih deležev in vračun vrednosti daril (glej 28. in 52. člen ZD), zato ocena vrednosti naknadno najdene zapuščine ni eno od pravno odločilnih dejstev za izdajo izpodbijanega sklepa (ta vrednost je bila ocenjena le z namenom odmere sodne takse).
DENACIONALIZACIJA - NEPRAVDNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00040985
ZDen člen 51, 60, 60/1, 73. Navodilo za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (1991) člen 23.
denacionalizacijski postopek - odškodnina v obliki obveznic - postopek za določitev odškodnine - odškodnina po ZDen - vrnitev podržavljenega premoženja v naravi - denacionalizacijski zavezanec - možnost sodelovanja v postopku - upravni postopek - sodelovanje v upravnem postopku - položaj stranke v denacionalizacijskem postopku - pravica do izjave - vezanost sodišča na pravnomočno upravno odločbo - ugotavljanje pogoja vzajemnosti - državljanstvo denacionalizacijskega upravičenca
V postopku po 73. členu ZDen mora sodišče presoditi, ali so izpolnjene vse predpostavke za priznanje odškodnine. Ena od teh je, da je upravičenec do te odškodnine zavezanec v postopku denacionalizacije, nadaljnji pa, da se iz njegovih sredstev vrne nepremičnina v naravi in da je to nepremičnino pridobil odplačno.
Ker v obravnavanem primeru upravni organ nasprotnemu udeležencu ni priznaval položaja stranke v delu upravnega postopka, ki se je nanašal na vrnitev poslovnega prostora, temveč le v delu postopka glede podstrešnega stanovanja, ni mogoč zaključek, da je imel nasprotni udeleženec konkretno možnost uresničiti svojo pravico do izjave v upravnem postopka v delu, ki se je nanašal na vrnitev poslovnega prostora.
Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je vezano na upravno odločbo, na podlagi katere je bil upravičencem vrnjen poslovni prostor. Zgolj v primeru, če ima stranka sodnega postopka v predhodnem upravnem postopku konkretno možnost sodelovanja oziroma konkretno možnost uresničitve svoje pravice do izjave, jo v njem izdana pravnomočna odločba zavezuje v sodnem postopku.
ZDen člen 88. OZ-UPB1 člen 86. ZZK-1 člen 243, 243/1, 244, 244/1.
denacionalizacija - razpolaganje s premoženjem za katerega obstaja dolžnost vrnitve - ovire za vračilo v naravi - dobrovernost - ničnost prodajne pogodbe
Da denacionalizacija zaradi zakonskih ovir ni možna v obliki vračila v naravi, je lastno in neutemeljeno oziroma v tej pravdi neupoštevno mnenje pritožnikov, ki mu sodišče prve stopnje, pravilno in utemeljeno ni sledilo. Podobno velja glede sklicevanja na dobrovernost, ki v predmetni zadevi ni odločilna (glej npr. odločbi VS RS II Ips 331/2006 in II Ips 75/2015 ter številne druge). Morebitna dobrovernost tožencev ne vpliva na veljavnost izpodbijanih pravnih poslov. Pravni posli so namreč absolutno nični, to je nični zaradi nedopustnosti predmeta razpolaganja. V takšnih primerih tudi do nedopustnega posega v ustavne pravice tožencev (v lastninsko pravico tožencev) ni prišlo. Prva toženka, zavezanka za vračilo, in preostali toženci so namreč s predmetnimi nepremičninami razpolagali v nasprotju s prepovedjo iz 88. člena ZDen, pri čemer bi dopustitev takšnih razpolaganj pomenila zlorabo prava.
DENACIONALIZACIJA - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00035200
ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 43/1-2, 43/1-3. ZUreP-2 člen 245. ZPP člen 337, 337/1.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - funkcionalno zemljišče k stavbi - pogoji za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pravilna dokazna ocena - mestna občina kot pravdna stranka - vknjiženi lastnik - družbena lastnina - pravica uporabe - pravica uporabe na stavbnem zemljišču v družbeni lasti - denacionalizacija - denacionalizacijska odločba - javna površina - javno dobro - ugotovitvena odločba - infrastrukturni objekt - nedovoljena pritožbena novota
Dejstvo, da denacionalizacijski upravičenec ni zahteval vrnitve dela nepremičnine, ki sedaj predstavlja sporno nepremičnino, še ne more dokazovati, da naj bi bila ta parcela del javne ceste in da ne more biti pripadajoče oziroma funkcionalno zemljišče sporni stavbi.
Javno dobro ne pridobi tega statusa samodejno, temveč (še)le na podlagi ustrezne ugotovitvene odločbe.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da iz listine z dne 6. 7. 1995, naslovljene „dedni dogovor“, ki sta ga sklenila R. O. in K. M., izhaja, da slednja soglaša z oporočnim razpolaganjem v smislu 81. člena ZDen. Ker pritožnik veljavnosti dedne izjave zakonite dedinje z dne 6. 7. 1995 s pavšalnimi očitki neveljavnosti oziroma ničnosti ni uspel izpodbiti (ne v pravdnem ne v tem postopku), je odločitev sodišča prve stopnje, da nastopi dedovanje na podlagi oporoke z dne 21. 5. 1980, pravilno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00035271
ZPP člen 8, 154, 302, 359. OZ člen 358, 779, 779/1.
podržavljeno premoženje - premoženje vrnjeno v postopku denacionalizacije - dogovor o delitvi premoženja - skrbnik vrnjenega premoženja - nagrada skrbnika - ustni dogovor o plačilu - procesni pobot - zastaranje terjatve - začetek teka zastaralnih rokov - zadržanje zastaranja - zapadlost terjatve - verodostojnost priče - ponovno izvajanje dokazov - odklonitev pričanja - branje zapisnika o prejšnji izpovedbi - plačilo mandatarju - načelo vzajemnosti - načelo končnega uspeha
V okviru procesnega pobota je moč v pobot postaviti le nezastarane terjatve. Ne gre za materialnopravni pobot, ko terjatev preneha, ko so nastopili pogoji potrebni za pobot, ampak procesni pobot, ki ga (iz)oblikuje odločitev sodišča, kar pomeni, da je moč v pobot postaviti le terjatev, ki v trenutku podaje pobotnega ugovora ni zastarana.
denarna odškodnina za razlaščeno nepremičnino - višina denarne odškodnine - cenitev vrednosti nepremičnine
Sodni izvedenec in cenilec I.L. je svoje stališče glede negativnih ekonomskih vplivov za omenjeni parceli pojasnil pisno in ustno na naroku 5. 12. 2019. Zaslišan na naroku je pojasnil, da gre za oceno zemljišča, kot je bilo zatečeno v naravi v času razlastitve in je last razlaščenca ter se ceni kot tako in se pri cenitvi ne more upoštevati bodoče stanje takšnega zemljišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034562
OZ člen 131, 131/3, 132, 133, 187. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZGO-1 člen 32.
odškodninski tožbeni zahtevek - sestavine tožbe - trditvena podlaga - pravna podlaga - vzpostavitev prejšnjega stanja ali sanacija - pravno relevanten vzrok za nastalo škodo - konkurenca več vzrokov za nastanek škode - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - protislovnost razlogov sodne odločbe - odškodninski zahtevek - odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - odškodninska odgovornost izvajalca gradbenih del - gradnja kanalizacije - vzdrževanje komunalnega omrežja - zahteva, da se odstrani škodna nevarnost - krivda - obseg škode - protipravna škoda - povrnitev škode, ki presega običajne meje - škoda na stanovanjski hiši - stavbna škoda zaradi gradbenih del - razpokanje fasade objekta - statična stabilnost objekta - (ne)zavarovana škodna nevarnost - obseg zavarovalnega kritja - zmanjšanje premoženja - nadomestna gradnja - sanacija objekta
Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju tožničinega odškodninskega zahtevka izhajalo iz določila tretjega odstavka 133. člena OZ, ki se nanaša na škodo, nastalo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. Tožnica, čeprav se ni izrecno sklicevala na to pravno podlago, je vendarle navedla dovolj dejstev, ki so sodišču omogočila takšno presojo, ne da bi pri tem ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP. Sicer pa sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (tretji odstavek 180. člena ZPP). Navedba pravne podlage tudi ni obvezna sestavina tožbe. Sodišče mora zato dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, presoditi z vseh možnih pravnih vidikov.
Dejstvo, da so gradbena dela po ugotovitvah izvedenca potekala brez nepravilnosti, v skladu s projektom in gradbenim dovoljenjem ter ob upoštevanju pravil gradbene stroke, ni bistveno. Krivda v tem primeru ni predpostavka odškodninske odgovornosti toženk (tretji odstavek 131. člena OZ). Škoda, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, namreč ne izvira iz protipravnega ravnanja. Protipravna je le škoda, ki presega običajne meje.
V konkretnem primeru ni šlo za počasno škodljivo učinkovanje tresenja, značilno za dinamične obremenitve zaradi prometa, pač pa za posamezne tresljaje ob uporabi težke gradbene mehanizacije, ki so povzročili pokanje zidov in odpadanje ometa na tožničini hiši. Obravnavani škodni dogodek zato po presoji pritožbenega sodišča ustreza zavarovani nevarnosti, kot je opredeljena v toženkinih zavarovalnih pogojih.
Po 132. členu OZ je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in (ali) preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). Škodo torej predstavlja razlika v obsegu oškodovančevega premoženja pred škodnim posegom in po njem. Toženke zato upravičeno grajajo odločitev sodišča prve stopnje, ki ni ugotavljalo stanja objekta pred začetkom gradbenih del, češ da to ne bi bilo smotrno. Po presoji pritožbenega sodišča gre vsekakor za odločilno dejstvo, brez katerega ni mogoče ugotoviti, za koliko se je zmanjšalo tožničino premoženje zaradi spornih gradbenih del.
Če tožničina hiša že pred posegom toženk res ni bila več uporabna, potem toženke za povzročene razpoke ne odgovarjajo, saj te, upoštevaje trditveno podlago tožbe in v sodbi ocenjeno dokazno gradivo, niso zmanjšale tožničinega premoženja. Če pa je tožnica hišo kljub njenemu slabemu stanju še uporabljala, lahko od toženk zahteva le povračilo stroškov za sanacijo razpok, ki so jih povzročila sporna gradbena dela. Te stroške je izvedenec že ocenil, vendar sodišče teh njegovih ugotovitev v sodbi ni povzelo, kar pomeni, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.
dodatni sklep o dedovanju - premoženje agrarne skupnosti - vrnitev premoženja agrarne skupnosti - naknadno najdeno premoženje - razlaga oporoke
Iz določil oporoke ne izhaja, da bi zapustnik želel, da bi dedinja V.L. dedovala vso njegovo premoženje, prav tako pa v oporoki ni jasno (nedvomno) izkazano, da bi želel zapustnik V.L. nameniti tudi predmetno (kasneje vrnjeno) premoženje.
Glede na navedeno so neutemeljena pritožbena navajanja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati in razčiščevati širša družbeno - zgodovinska in družinska razmerja ter v zvezi s tem izvajati obsežen dokazni postopek.
DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00033107
ZDen člen 72, 72/2. SZ člen 125.
vrnitev nepremičnine v denacionalizacijskem postopku - nadomestilo za izgubo koristi z uporabo nepremičnine - plačilo nadomestila za uporabo - podlaga za plačilo nadomestila - zavezanec za plačilo nadomestila - premoženjska korist - izgubljena korist - trditveno in dokazno breme - višina izgubljene koristi - neprofitna najemnina za stanovanje - način uporabe
Določba 72. člena ZDen ne opredeljuje, kdo je zavezanec za plačilo izgubljene koristi, vendar je v sodni praksi ustaljeno stališče, da je to tisti, ki je zavezanec za vrnitev nepremičnine v naravi oziroma tisti, ki je kot tak določen v odločbi o denacionalizaciji. Tako razlago so sodišča zgradila na ekonomskem bistvu lastninske pravice (ali njej ustrezajoče pravice uporabe v nekdanjem sistemu družbene lastnine), ki je v tem, da je tisti, ki je titular lastninske ali njej ustrezajoče pravice, od uveljavitve ZDen, pa tudi od vložitve zahteve za denacionalizacijo dalje, vse do pravnomočnosti izdane odločbe, od nacionaliziranih nepremičnin pridobival oziroma bi lahko pridobival ekonomsko korist.
Nadomestilo po drugem odstavku 72. člena ZDen po vsebini predstavlja nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal, pa je ob uveljavitvi ZDen še ni mogel. Sodišče prve stopnje je to pravilno upoštevalo. Izbira metode, s katero sodišče ugotovi, kakšna je korist, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, je odvisna od okoliščin vsakega primera. Sodna praksa se večinsko opira na ugotavljanje koristi s pomočjo najemnine, zmanjšane za stroške upravljanja, ki bi bremenili upravičenca in stroške vzdrževanja, ki jih je kril zavezanec. Za ugotavljanje višine nadomestila je nadalje bistveno, da donosa od nepremičnin ni mogoče zgolj predpostavljati, temveč je na konkretnem upravičencu trditveno in dokazno breme o tem, ali in kakšno premoženjsko korist bi imel, če bi premoženje dobil v upravljanje in uporabo že pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji.
denacionalizacija - vrnitev podržavljenega premoženja v obliki nadomestnega premoženja - odmena zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja - izgubljena korist - uporaba denacionalizirane nepremičnine - delni umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških ob umiku tožbe
Zahtevek iz drugega odstavka 72. člena ZDen ne predstavlja običajnega (klasičnega) obogatitvenega zahtevka, zaradi česar (zavezančeva) korist ni pogoj za njegov obstoj oziroma ni merilo za višino nadomestila (izgubljene koristi), ki gre upravičencu. Omenjena terjatev predstavlja po svoji vsebini nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel. Posledično je potrebno izhajati izključno iz položaja upravičencev in je nepomembno, ali je zavezanec z uporabo podržavljenih nepremičnin (lahko) pridobila določeno korist ali ne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029850
ZPP člen 8, 286, 286b, 328. ZTLR člen 20, 20/1, 24, 28, 33. ZLNDL člen 5, 5/1. ZOR člen 67, 67/1, 70, 70/1. ZPN člen 5, 5/1, 5/2, 8, 8/1, 8/2, 8/3, 8/4. SPZ člen 43, 48. ZZD člen 245.
prepozna predložitev dokazov - takojšnje uveljavljanje procesne kršitve - lastninski spor - tožba na ugotovitev obstoja solastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla - priposestvovanje - gradnja na tujem svetu - najemna pogodba - aneks k najemni pogodbi - sprememba pogodbe - dogovor o pridobitvi lastninske pravice - dogovor o pridobitvi lastninske pravice z vlaganji - vlaganja najemnika v nepremičnino - priznanje solastniškega deleža - družbena lastnina - lastninjenje družbene lastnine - pisna oblika pogodbe o prenosu nepremičnin - pravica upravljanja, uporabe in razpolaganja z družbenimi sredstvi - dobra vera - neupravičena pridobitev - obligacijski zahtevek - obogatitveni zahtevek - povečanje vrednosti nepremičnine - zapadlost - prehod koristi z izgubo posesti - očitna pisna pomota
Tudi če bi bil dokazan obstoj aneksa oziroma dogovora o spremembi pravne pripadnosti nepremičnin z vlaganji, tožnika na njegovi podlagi ne bi mogla pridobiti solastninske pravice. Dogovor o priznanju solastninskega deleža je po funkciji v sistemu vlagateljeve oziroma graditeljeve lastninske pravice in v tem podoben pogodbi o prodaji in drugim pogodbam o odsvojitvi. Obravnavana nepremičnina je postala lastnina preoblikovane občine oziroma toženke na podlagi 5. člena ZLNDL. Za vsako nepremičnino v družbeni lastnini je do tedaj, ko je bila olastninjena, veljal pravni režim družbene lastnine in z njim povezane omejitve glede razpolaganja. V navedenem obdobju je promet z nepremičninami urejal ZPN, ki je določal, da mora biti pogodba, s katero se prenese pravica uporabe oziroma lastninska pravica na nepremičnini, pismena (prvi odstavek 5. člena ZPN). Določal je še, da je pogodba, ki je sklenjena v nasprotju s prejšnjim odstavkom, nična (drugi odstavek 5. člena ZPN). Namen pismene oblike kot konstitutivnega elementa je bil v tem, da se je omogočila družbena kontrola prometa nepremičnin. Pri tem za dosego tega namena zadostuje, da je v pismeni pogodbeni listini vsebovan sporazum strank o bistvenih elementih nakupa t.j. o predmetu in ceni. Teh bistvenih sestavin pa zatrjevani aneks ne vsebuje. Aneks, s katerim naj bi KS tožnikoma priznala solastninski delež, že zato ne bi bil veljaven. Ker je v primeru prometa z nepremičninami oblika predpisana zaradi družbenega interesa, ki mu kljub izpolnitvi ni bilo zadoščeno, pogodbe tudi ne bi bilo mogoče šteti za konvalidirano. Tudi ob izpolnjenem pogoju pismenosti bi bil takšen pogodbeni dogovor ničen, saj bi predstavljal obid tedaj veljavnih kogentnih zakonskih določb (ZPN), ki predpisujejo obvezen postopek prodaje stavb in posameznih delov stavb, če jih družbeno pravna oseba prodaja občanu, društvu ali civilno pravni osebi.
Ugotovljeni obstoj najemnega razmerja med pravdnima strankama izkazuje, da ni bil izpolnjen pogoj dobrovernosti oziroma pogoj, da tožnika nista vedela in niti nista mogla vedeti, da nista lastnika stvari. Če sta bila najemnika nepremičnin, jih nista mogla pridobiti na originaren način ne s priposestvovanjem ne z gradnjo na tujem svetu. Če sta tožnika uporabljala nepremičnino vedoč, da pripada toženki oziroma njeni pravni prednici, je njuna dobra vera izključena, saj ne ZTLR (28. člen) ne SPZ (43. člen) nedobrovernega priposestvovanja ne priznavata.
Trditev tožnikov, da sta vlagala v nepremičnino v dobri veri oziroma misleč, da bosta na njej pridobila solastninsko pravico, je nesklepčna, saj tak način ne vodi v pridobitev lastninske pravice. Izjalovitev pričakovanja pridobitve lastninske pravice z vlaganji bi lahko vodila le do obligacijskega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve.
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8. ZDen člen 72, 72/2. ZDoh-2 člen 75, 75/2, 125, 125/3. ZDavP-2 člen 12, 12/4, 59, 59/1, 325, 325/1, 325/4, 325/5. OZ člen 280, 280/1.
izvršilni naslov - izrek izvršilnega naslova - načelo formalne legalitete - bruto in neto znesek - izpolnitev obveznosti - denacionalizacija - denacionalizacijski zavezanec - nadomestilo za uporabo nepremičnine - davek - davčna obveznost - obračun davka - davčni odtegljaj - plačnik davka - plačilo davčnega odtegljaja za upnika s strani dolžnika
Na podlagi prvega odstavka 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Plačilo davčnega odtegljaja je pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). Denacionalizacijskemu upravičencu (tožniku) sodišče torej prisodi bruto znesek nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen, vendar pa zaradi davčne obveznosti in zakonsko predvidenega načina plačevanja davka prek plačnika davka (toženca) v neposredno razpolaganje lahko dobi le zmanjšan (neto) znesek.
ZPP člen 86, 86/3, 394, 394-10, 396, 396/1, 396/1-6, 397, 397/2. ZDen člen 5, 16, 16/3.
obnova pravdnega postopka - novi dokazi - vmesna sodba - končna sodba - pravnomočnost vmesne sodbe - pravni interes za obnovo postopka - denacionalizacija nepremičnin - vrnitev stanovanja denacionalizacijskemu upravičencu - stanovanjska pravica - odkupna pravica - obstoj obnovitvenega razloga - vsebina predloga za obnovo postopka - postulacijska sposobnost - rok za vložitev predloga za obnovo postopka
Vmesna sodba oziroma sklep se sme samostojno izpodbijati z obnovo le, če še ni bilo končne odločbe; stranka pa lahko ugovore, ki temeljijo na dejstvih, za katere je izvedela kasneje, že po pravnomočnosti končne odločbe, vendar so obstajali že pred pravnomočnostjo vmesne odločbe in ki se nanašajo na temelj zahtevka, uveljavlja tudi v postopku za obnovo zoper končno odločbo.
O dovoljenosti obnove sodišče odloči upoštevaje dejanske navedbe (le) v predlogu. Stranka mora tako že v predlogu izkazati obstoj obnovitvenega razloga, saj je to ena izmed obveznih sestavin predloga. Če tega ne navede, je treba predlog zavreči brez pozivanja k popravi predloga.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00031008
ZDen člen 72, 72/2. ZPP člen 182, 192, 192/2, 286b. ZKZ člen 4. OZ člen 299, 299/2. ZKZ-73 člen 14.
odškodnina - izgubljena korist - izgubljeni dobiček - nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja - odškodnina zaradi nemožnosti uporabe podržavljenega premoženja - denacionalizacijska odločba - dovoljena dejavnost - nedovoljena dejavnost - reklamni pano - oglasni pano - postavitev reklamnih objektov - kmetijsko zemljišče - hipotetična najemnina - dokazno breme - aktivna legitimacija - skupnost dedičev - pasivna legitimacija - eventualno sosporništvo - podredni zahtevek - stroški postopka
Ob pomanjkanju pojasnil s strani toženk, da bi bili od leta 1994 do danes uvedeni kakršnikoli postopki za odstranitev panojev, nasprotno, ostalo je neprerekano dejstvo, da so se tožniki na več mestih pozanimali, ali sta panoja na zemljišču veljavno postavljena, pa nikjer niso dobili podatkov, da bi bilo kaj narobe, je sodišče dopustilo možnost, da postavitev panojev v današnjem času ni dopustna, a je zaključilo, da prva toženka ni dokazala, da bi v času postavitve šlo za nedovoljeno dejavnost.
Predmet vsake denacionalizacijske odločbe je individualiziran in poseben, zato je treba po vsaki denacionalizacijski odločbi glede vrnjenega premoženja opraviti novo zapuščinsko obravnavo. Ker ni prerekano, da zapuščinski postopek glede sporne parcele, ki je bila vrnjena v denacionalizacijskem postopku, ni bil izveden, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je treba koristi vrniti v skupnost dedičev in ne neposredno tožnikom.
Sodišče se je odločilo za metodo hipotetične najemnine z oddajanjem zemljišča za namen reklamiranja z dvema reklamnima panojema. To pomeni, da je konkretna merila za izračun v obravnavanem primeru opredelilo. Tožniki zato do koristi ne morejo biti dodatno upravičeni še po drugem merilu, to je po zakupnini za kmetijsko zemljišče po ceniku prve toženke.
odškodnina zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja - zastaranje tožbenega zahtevka - sprememba tožbe - solidarnost na upniški strani - odškodninska podlaga - prekinitev zastaranja - začetek teka zastaralnega roka - vrnitev denacionaliziranega premoženja - denacionalizacijska odločba - pasivna legitimacija - prepoved razpolaganja po ZDen - uporaba denacionalizirane nepremičnine - višina koristi - najemnina - hipotetična najemnina - zakonske zamudne obresti - nečista denarna terjatev
Odločanje o enotni zahtevi denacionalizacijske upravičenke za vrnitev nacionalizirane nepremičnine je bilo dolgotrajno, predvsem pa razdrobljeno. Ob upoštevanju takega poteka postopka pa je prestrogo stališče, da bi moral prvi tožnik za del stavbe (ki v naravi predstavljajo le del kletnih prostorov) že v roku petih let po pravnomočnosti delne odločbe z dne 18. 10. 1995 vložiti tožbo, za ostale prostore (v isti) stavbi pa kasneje. Tako stališče bi prekomerno poseglo v pravico prvega tožnika do nadomestila po 72. členu ZDen. Nenazadnje je bila šele s pravnomočnostjo odločbe, ki je bila izdana v obnovljenem postopku, jasna celotna višina prikrajšanja.
Višina koristi se lahko ugotavlja bodisi preko metode hipotetične najemnine bodisi z upoštevanjem dejanskih najemnin iz konkretnih najemnih razmerij (pa tudi na druge načine), vendar pa v konkretnem primeru uporaba metode z upoštevanjem najemnine iz najemnega razmerja med prvo toženko in podjetjem L. ne pride v poštev. Trditvena podlaga tožnikov je bila v tem pogledu pomanjkljiva.