ZVNDN člen 106a, 106a/6.. ZPP člen 7, 252, 252/2, 254, 339, 339/1.
povračilo stroškov prehrane med delom - izvedensko mnenje - razlike med izvedenskimi mnenji - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje
Utemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 254. členom ZPP), ker sodišče zaradi napačnega postopanja ni odpravilo bistvenih razlik med izvedenskima mnenjema - z novim zaslišanjem istih izvedencev in podrejeno ponovitvijo dokazov z istimi ali drugimi izvedenci. Ta kršitev je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.
Le zato, ker sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, saj je ob upoštevanju mehanografske obdelave podatkov, ki je sestavni del izpodbijane prvostopenjske upravne odločbe lahko samo preizkusilo pravilnost izračuna pokojninske osnove in višine odmerjene pokojnine, ni kršeno načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP niti 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic v postopku pred sodiščem.
Po 2. odstavku 41. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove poleg plač iz 39. člena ZPIZ-1 štejejo tudi nadomestila za bolniški stalež. ZPIZ-1 je v 41. členu izrecno določal, da se zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju za izračun pokojninske osnove upošteva plača oz. osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 330, 330/3, 334, 334/1, 345, 345/4. ZPP člen 365, 365-3.
stečajni postopek - sklep o prodaji premoženja stečajnega dolžnika - datum izdaje sklepa - epidemija - COVID-19 - objava sklepa na straneh AJPES - začetek teka pritožbenega roka - razpis javne dražbe - pritožba izločitvenega upnika - prodaja premoženja, ki je predmet izločitvene pravice - priposestvovanje - lastništvo nepremičnine - ovira za prodajo premoženja - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - razveljavitev sklepa - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje - vrnitev v nov postopek - pritožba ločitvenega upnika - prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice - mnenje ločitvenega upnika - poziv sodišča - pasivnost upnika
Ali glede na okoliščine konkretnega primera, ki izhajajo iz podatkov spisa, predstavlja prijavljena izločitvena pravica upnika na podlagi zatrjevanega priposestovanja oviro za začetek prodaje, bo moralo odgovoriti sodišče prve stopnje, potem ko bo ugotovilo vsa relevantna dejstva v zvezi z lastništvom nepremičnine, ki je predmet upraviteljevega predloga prodaje.
Upnik ne izpodbija ugotovljenega dejstva, da se na poziv ni z ničemer odzval. V kolikor je bil upnik mnenja, da poziv nima vseh podatkov za odločitev, bi moral svoje stališče pravočasno sporočiti sodišču, da le to lahko o njem odloči in svojo odločitev tudi ustrezno obrazloži, česar pa ni storil. Tudi sicer je nejasno njegovo pritožbeno stališče, da bi morala zahteva vsebovati že razloge odločitve, ki jih vsebuje pozneje izdani sklep o prodaji. Zato je neutemeljen tudi pritožnikov predlog, da je treba postopek prodaje ustaviti dokler sodišče nanj ne naslovi nove, popolne zahteve za podajo mnenja in dokler ne izteče 15 dnevni rok, ki ga za mnenje določa zakon.
zavrnitev predloga za taksno oprostitev - pogoji za taksno oprostitev pravne osebe - taksna oprostitev - insolventnost
Četrti odstavek 11. člena ZST-1 določa, da pravna oseba ne more biti oproščena takse, ki znaša do vključno 44,00 EUR. V tem pogledu zakon ne določa nobene izjeme, zato zatrjevana trajna insolventnost prvega tožnika ni relevantna. Prvega tožnika ni mogoče oprostiti plačila takse za pritožbo, ki znaša 33,00 EUR.
stečajni postopek nad pravno osebo - status upnika - odstop terjatve (cesija) - obvestilo o odstopu terjatve - obvestitev upravitelja - procesna legitimacija - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Časovna točka, od katere je odvisna procesna legitimacija pridobitelja terjatve v postopku zaradi insolventnosti je upraviteljeva seznanitev s prenosom terjatve.
Naziranje, da tožnik ni upravičen do dela plače za poslovno uspešnost, ker v delu leta 2017 in v letu 2018 dejansko ni delal, nasprotuje bistvu reparacije, kot je uveljavljen v sodni praksi. Toženka je s svojim nezakonitim ravnanjem sama povzročila, da tožnik ni mogel sodelovati v delovnem procesu od avgusta 2017 v letu 2017 in v celotnem letu 2018 ter tako ni mogel prispevati h gospodarskemu uspehu delodajalca. Delavec mora biti s premoženjskega vidika po opravljeni reparaciji na istem, kot če bi ves čas delal, zato je tožnik iz tega naslova upravičen do izplačila dela plače za poslovno uspešnost tako za leto 2017 kot tudi za leto 2018.
OZ člen 3, 418, 428, 432. SPZ člen 128, 148. ZIZ člen 270.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - prenos terjatve - zavezanec za plačilo terjatve - vsebina pogodbe - prevzem terjatve - terjatev zavarovana z zastavno pravico - osebni dolžnik - zastavni dolžnik - zastavna pravica - vsebina pogodbenega razmerja - prevzemnik dolga - pristop k dolgu
Iz pogodbe o poplačilu ne izhaja dogovor, da bo dolg iz posojilne pogodbe (namesto posojilojemalke) tožnici poplačala toženka. Iz pogodbe o poplačilu je razvidno le, da ima tožnica na nepremičnini, ki je v lasti toženke, vknjiženo hipoteko za zavarovanje terjatve, ki je po opisu enaka tisti iz posojilne pogodbe. V pogodbi o poplačilu res ni izrecnega določila, da toženka tožnici jamči le do višine prejetih kupnin iz naslova prodaje nepremičnine, niti določila, da je toženka prosta obveznosti vračila posojila, ko se nepremičnina proda. Vendar pa oboje logično izhaja iz dejstva, da je v pogodbi o poplačilu ugotovljen le obstoj tožničine hipoteke na toženkini nepremičnini, ne pa tudi prevzem zavarovane obveznosti s strani toženke. Več kot to, da je bila toženka v času sklenitve pogodbe o poplačilu aktualna lastnica nepremičnine, ki je bila obremenjena s hipoteko v korist tožnice, ter s tem tožničina zastavna (realna) dolžnica, iz pogodbe o poplačilu ne izhaja. Sámo dejstvo, da je bila toženka tedaj tožničina zastavna (realna) dolžnica, še ne pomeni, da je bila tudi njena nova osebna dolžnica. S prenosom zavarovane terjatve se na prevzemnika terjatve prenese tudi hipoteka kot stranska pravica (glej 148. člen SPZ in 418. člen OZ), ne velja pa obratno, da novi lastnik s hipoteko obremenjene nepremičnine avtomatično postane tudi prevzemnik s hipoteko zavarovanega dolga (primerjaj 428. člen OZ).
Poimenovanje toženke kot dolžnice in tožnice kot upnika v pogodbi o poplačilu še ne kaže na to, da je dolg posojilojemalke iz posojilne pogodbe s tožnico prevzela toženka. Enako velja tudi glede poimenovanja pogodbe. Odločilna je njena vsebina. Ugotovitev, da ima upnica (tožnica) na nepremičnini v lasti dolžnice (toženke) vknjiženo hipoteko za zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe, ne pomeni, da je dolžnica upniku dolžna plačati celotno zavarovano terjatev. Navedena ugotovitev kaže le na obveznost toženke, da kot realna dolžnica (nova zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine) jamči za tožničino poplačilo zavarovane terjatve do višine vrednosti zastavljene nepremičnine. Ni namreč nujno, da se stvarnopravno razmerje strank glede njunih pravic na predmetu zavarovanja ujema z njunim obligacijskopravnim razmerjem glede terjatve, ki je predmet zavarovanja. Lastnik obremenjene nepremičnine ni nujno hkrati tudi dolžnik s hipoteko zavarovane terjatve. Da je temu tako, je razvidno iz določbe drugega odstavka 128. člena SPZ, po kateri se zastavna pravica lahko ustanovi za zavarovanje svojega ali tujega dolga.
Pravilna je ugotovitev, da pogodba o poplačilu, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, izkazuje obstoj upniško dolžniškega razmerja med njima, a ne z vsebino in pod pogoji, kot izhajajo iz posojilne pogodbe, predvsem pa ne med osebnim dolžnikom in zatrjevanim prevzemnikom dolga. Zmotna pravna kvalifikacija te pogodbe kot pogodbe o pristopu k dolgu, s katero tretji stopi v zavezo, da bo izpolnil upnikovo terjatev do dolžnika poleg dolžnika (432. člen OZ), na odločitev sodišča prve stopnje nima vpliva. V resnici gre za inominatni kontrakt, s katerim sta stranki prosto uredili razmerje (3. člen OZ).
Pritožba pravilno razloguje, da bi sodišče prve stopnje, ko je prejelo zahtevo Okrožnega državnega tožilstva za nadaljevanje postopka po prvem odstavku 408. člena ZKP zoper oba obdolženca, ker je bil obdolženi M.F. izsleden v ZDA in je sodišče zaprosilo za odreditev začasnega pripora in njegovo deportacijo tudi zaradi predmetne zadeve, potem ko je to storilo že v drugi kazenski zadevi istega sodišča III K 28981/2012, moralo odločiti o razveljavitvi sklepa o zavrženju obtožnice in o zahtevi za nadaljevanje kazenskega postopka. Navedeno pritožbeno razlagovanje je skladno s sodno prakso, kakor tudi pravno teorijo. V obeh prevlada namreč stališče, da je treba prejšnji pravnomočni sklep o zavrženju obtožnega akta razveljaviti z novim sklepom, zoper katerega je dopustna pritožba.
Izjave, od katerih so odvisna procesna dejanja sodišč in drugih organov v kazenskem postopku, so nepreklicne. Zlasti to velja za izjave zasebnih tožilcev in oškodovancev kot tožilcev, ki jih zakon, različno od državnih tožilcev, k pregonu ne zavezuje, ampak se zanj odločajo po lastni volji. Razlogi, motivi in nagibi za oblikovanje takšne volje so nepomembni, kot je nepomembno, zakaj je bila nato posamezna izjava spremenjena ali umaknjena. Bistveno je, da ni bila izsiljena (11. člen ZKP).
ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6, 402, 402/3. URS člen 22, 23.
zahteva za izločitev sodnika
Pri čemer se je strinjalo s pritožnikom, ki v jedru zatrjuje podobnost predmeta odločitve v obravnavani zadevi s predmetom odločitve v zadevi X K 17558/2019, v kateri je okrožna sodnica I.S. nekajkrat sodelovala ter se o tem predmetu, čeprav v drugem kontekstu, tudi izrekla. Dejstvo je namreč, da izvrševanje kazni zapora v eni kazenski zadevi ter izvrševanje pripora v drugi kazenski zadevi ne moreta potekati sočasno in da je treba vedeti, kaj ima prednost pred čim. Ker vlagatelj v zahtevi za odločitev o dovoljenosti izvršitve sodne odločbe z dne 30. 4. 2020 zatrjuje prednost izvrševanja kazni zapora pred izvrševanjem pripora, le to pa je bilo kot argument pri odreditvi in podaljševanju pripora vlagatelju v drugi kazenski zadevi zavrnjeno, podobnosti predmetov odločitve ali bolje njihovega prekrivanja ni mogoče zanikati.
Sorazmerni del starostne pokojnine je bil tožnici priznan in odmerjen ob uporabi 22. in 25. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Sporazum s Hrvaško) ter relevantnih določbah ZPIZ-1. Odločba z dne 28. 12. 2010 o priznanju in odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine je pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljano redno pravno sredstvo niti sodno varstvo pravic. Kategorija pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS pa izključuje nadaljnje razpravljanje o višini sorazmernega dela starostne pokojnine tudi v okoliščinah konkretnega primera.
zahtevek za povrnitev vlaganj - pravica do povračila - najemna pogodba po ZPSPP - predmet najema - jahališče na hipodromu - nujnost del - vzdrževalna dela - pogoji za uporabo - namenska uporaba - sanacija objekta - poseg brez soglasja - pogodbena podlaga tožbenega zahtevka - neupravičena pridobitev - prehod koristi - izguba posesti - izguba posesti vlagatelja - uporaba nepremičnine
Pri vlaganjih toženca v jahališče na hipodromu A. (razširitev jahališča, preplastitev jahališča in postavitev dodatnih namakalnih naprav) ne gre za nujna popravila v smislu 14. člena ZPSPP, ki jih je dolžan nositi najemodajalec. ZPSPP določa, da mora najemodajalec, če se stranki nista dogovorili drugače, poslovno stavbo oziroma poslovni prostor izročiti najemniku v takem stanju, da ga je mogoče uporabiti v namen, ki je določen s pogodbo, in ga v takem stanju vzdrževati. Jahališče, na katerega se nanašajo obravnavana vlaganja, je bilo tožencu dano v najem s Pogodbo o vhlevitvi konjev in uporabi kasaške steze in jahališča na hipodromu A. Ker je bilo s Pogodbo glede jahališča določeno zgolj, da tožnik daje tožencu v uporabo jahališče (1. člen Pogodbe), niso pa bili določeni nobeni specialni pogoji v zvezi z uporabo jahališča, je bilo treba v tej pravdi ugotoviti, ali je bilo brez vlaganj toženca mogoče jahališče uporabljati za jahanje s konji, kar je sicer toženec zanikal.
Toženec nima pravice do povračila obravnavanih vlaganj, kar uveljavlja v pobot, niti na pogodbeni podlagi niti na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. V 10. členu Pogodbe je bilo določeno, da toženec nima pravice, da bi brez vednosti in izrecnega pisnega soglasja tožnika opravljal različne gradbene posege v smislu večjega investicijskega vzdrževanja na objektih in napravah hipodroma ali v hlevu. O morebitnih investicijskih vlaganjih se obe pogodbeni stranki predhodno dogovorita o višini in načinu vrednotenja vložka. Iz povzete pogodbene določbe jasno izhaja, da je pogoj za povračilo vlaganj, ki jih opravi najemnik (toženec), soglasje tožnika k vlaganjem ter ustrezen dogovor, v katerem morajo biti vlaganja zneskovno opredeljena, določeno pa tudi mora biti, kdo in v kakšnem znesku jih bo kril. Toženec obstoja takšnega dogovora glede obravnavanih vlaganj, kot pravilno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ni zatrjeval oziroma so bile njegove trditve premalo substancirane.
Toženec, ki je pogodbeno obveznost kršil, saj je vlagal v najeto nepremičnino, ne da bi se predhodno dogovoril o višini in načinu ovrednotenja investicijskega vložka, se neutemeljeno sklicuje na neupravičeno obogatitev tožnika.
Najemnik lahko v skladu s sodno prakso, (če ni drugače dogovorjeno), zahtevek za povračilo vlaganj, ki niso vlaganja po 14. členu ZPSPP, uveljavljala šele po tem, ko izgubi posest, torej takrat, ko izroči predmet najema najemodajalcu. Pred tem ne pride do prehoda koristi, kar je temeljna predpostavka vsakega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve (190. člen OZ). V konkretnem primeru ta predpostavka ni podana.
predpogodba za sklenitev prodajne pogodbe - vsebina predpogodbe - neizpolnitev pogodbe - odgovornost stranke za neizpolnitev pogodbe - neizpolnitev pogodbe, za katero je odgovorna stranka, ki je prejela aro - zavezanec za vrnitev dvojne are - vrnitev dvojne are
Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je dala aro, sme druga stranka po lastni izbiri bodisi zahtevati izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, in povrnitev škode, aro pa všteti v odškodnino ali vrniti, bodisi se zadovoljiti s prejeto aro (prvi odstavek 65. člena OZ). Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je prejela aro, sme druga stranka po lastni izbiri zahtevati bodisi izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, bodisi povrnitev škode in vrnitev are, bodisi vrnitev dvojne are (drugi odstavek 65. člena OZ).
Za neizpolnitev predpogodbe oziroma za to, da ni prišlo do sklenitve glavne pogodbe, odgovoren toženec, ki je prejel aro 10.000,00 EUR. Tožnik ima pravico zahtevati vrnitev dvojne are. Ker je bilo 10.000,00 EUR že nesporno vrnjenih, mu toženec dolguje še 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrnitev predloga - premoženjsko stanje prosilca - pridobitev podatkov po uradni dolžnosti
Materialni položaj stranke in njenih družinskih članov ugotavlja sodišče, ki po uradni dolžnosti pridobi za to potrebne podatke (peti odstavek 12.a člen ZST-1). O tem stranke oz. prosilca izrecno ni treba posebej seznaniti (osmi odstavek 12.a člen ZST-1). Po izrecni določbi 2. alineje 12.b člena ZST-1 se pri ugotavljanju premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke, ki je samostojni podjetnik, upoštevajo tudi podatki o stanju na transakcijskih računih stranke in prilivih nanje v zadnjih treh mesecih.
ZIZ člen 62, 62/3, 83, 83/1, 84, 84/2. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 76.
izvršba na premičnine - neopravljen rubež - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - posest premičnine - pogoji za dovolitev izvršbe
Za razliko od drugih sredstev izvršbe, ko sodišče z vpogledom v elektronsko dosegljive evidence ugotovi, ali obstajajo viri za predlagana sredstva, in v primeru, da ti ne obstajajo, ne dovoli izvršbe, lahko sodišče pri premičninski izvršbi, ko ta glasi na nedoločene predmete oziroma na vse premičnine, ki se nahajajo na v sklepu o izvršbi navedenem naslovu dolžnika ali kjer koli drugje, šele na podlagi oprave procesnega dejanja izvršitelja in njegove neposredne zaznave, da dolžnik nima predmetov, ki so lahko predmet izvršbe, ugotovi neobstoj vira za izvršbo na to sredstvo in razlog za nenadaljevanje ter ustavitev premičninske izvršbe.
Sodišče prve stopnje je tudi sicer o stroških postopka odločalo v skladu z določbo 155. člena ZPP in ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera tožnici priznalo potrebne stroške. Tako je pravilno pripravljalno vlogo, v kateri je tožnica posredovala pripombe na izvedensko mnenje in modificirala tožbeni zahtevek, štelo za potrebno in ji priznalo 225 točk. Ne glede na to, da se je tožnica strinjala z izvedenskim mnenjem, si je z modifikacijo tožbenega zahtevka zagotovila varstvo svojih pravic. Od postavljenega tožbenega zahtevka je namreč odvisen uspeh stranke v pravdi. V obravnavanem primeru pa to pomeni, da je izpolnjen tudi zahtevani učinek v konkretnem postopku.
dolg zapuščine - odgovornost za dolgove zapuščine - pogrebni stroški
Po istih pravilih, kot morajo dediči izpolniti zapustnikove obveznosti, ki nanje preidejo ipso iure v trenutku zapustnikove smrti, so odgovorni dediči tudi za obveznosti oziroma dolgove zapuščine, kamor sodijo tudi pogrebni stroški. To sicer niso obveznosti, ki bi nastale zapustniku, ampak so obveznosti, ki so nastale dedičem zaradi zapustnikove smrti, vendar prav zato, ker so njegovi dediči. Odgovornosti za dolgove zapuščine ZD ne ureja, v pravni teoriji in sodni praksi pa velja stališče, da zanjo veljajo določbe o odgovornosti za zapustnikove dolgove. Tudi za dolgove zapuščine torej dedič odgovarja do višine vrednosti podedovanega premoženja oziroma, če je dedičev več, so ti nerazdelno odgovorni, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža. Glede na navedeno mora sodišče pri presoji odgovornosti dedičev za (preostale) zapustnikove dolgove upoštevati tudi nastale pogrebne stroške na enak način kot bi upoštevalo že opravljena poplačila drugih zapustnikov dolgov. Upoštevati je treba namen take ureditve, ki je v tem, da se izključi možnost, da bi bil dedič zaradi tega, ker je dedič, iz razlogov, na katere ni imel vpliva, v slabšem položaju, kot bi bil, če ne bi dedoval.
ZPP člen 82, 82/2, 82/2-5, 83, 84. OZ člen 179. Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ( vročanje pisanj ) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 1.
vročanje v tujino - začasni zastopnik - pogoji za postavitev začasnega zastopnika - pravična denarna odškodnina - odškodnina za strah - znižanje odškodnine
Po določilu 5. točke drugega odstavka 82. člena ZPP sodišče tožencu, ki nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, pa živi v tujini in se vročitev ni mogla opraviti, postavi začasnega zastopnika, če se med postopkom pokaže, da bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika predolgo trajal in bi zato za stranke lahko nastale škodljive posledice.
predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse - obročno plačilo sodne takse - taksni zavezanec - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke - blokada transakcijskega računa - nezmožnost plačila - plačilna sposobnost zavezanca
Blokiran transakcijski račun sam za sebe (še) ne dokazuje nelikvidnosti oziroma nezmožnosti stranke (taksnega zavezanca) zagotoviti sredstva za plačilo sodne takse.