Tožnica je na proste dni opravljala podporne naloge kot pomoč dežurnemu, poleg tega se je vsak dan, torej tudi na prosti dan, udeležila obveznega sestanka. V zvezi s tem je tožnica podala zadostno trditveno podlago na prvem naroku za glavno obravnavo, torej pravočasno, pri čemer že iz dejstva, da je bil sestanek obvezen in da ga je sklical tožničin nadrejeni izhaja, da je predstavljal nalogo, ki je posegla v tožničino pravico do tedenskega počitka. Da je bil sestanek le "neformalno podajanje konkretnih zadolžitev za naslednji dan" oziroma da se je zahtevalo le "golo in kratko informacijo", so pritožbene navedbe, ki nimajo podlage v ugotovljenih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenih nalogah, ki jih je tožnica na proste dni opravljala in ki so ji bile odrejene, utemeljeno v pretežni meri ugodilo njenemu zahtevku za plačilo odškodnine za neizrabljeni tedenski počitek.

Skladno s tretjim odstavkom 98.a člena ZObr lahko pripadnik stalne sestave zoper akt o razporeditvi iz prvega in drugega odstavka tega člena vloži ugovor po službeni poti, ki ne zadrži izvršitve akta. Razporeditve ter pravna sredstva zoper te akte poveljevanje izrecno urejata ZObr ter ZSSloV, kot specialna predpisa, zato v tem delu ne velja drugačna ureditev glede varstva pravic po določbah Zakona o javnih uslužbencih oziroma Zakona o delovnih razmerjih. Razen pravice do ugovora po službeni poti (38. člen ZSSloV) in pritožbena odločitev (40. člen ZSSloV) niti ZObr niti ZSSloV zoper ukaz oziroma odredbo o razrešitvi in imenovanju na formacijsko dolžnost ne predvidevata drugih pravnih sredstev, zato ni dopustno sodno varstvo zoper akte o imenovanju in razrešitvi v Slovenski vojski, ki niso akti delovno pravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja.