odlog izvršbe na predlog upnika – sprememba zakona – prehodne določbe ZIZ-J – čas odloga izvršbe – ustavitev izvršbe – dovoljenost predloga za odlog
Določba 3. odstavka 82. člena ZIZ-J, na katero opozarja pritožba, je v razmerju do 1. odstavka 82. člena ZIZ-J sicer v razmerju specialne določbe do splošne določbe, vendar le v kolikor ureja sam postopek izvršbe na nepremičnine, to je izvršilnih dejanj prodaje nepremičnine in poplačila iz kupnine, urejenih v posebnem delu izvršbe na nepremičnine, ne posega pa v skupne oziroma splošne določbe ZIZ iz prvega razdelka zakona, kjer je urejen tudi odlog izvršbe.
Upnikov predlog za odlog izvršbe je zato v predmetni zadevi treba presojati po določbah ZIZ, v okviru katerih je upoštevana tudi sprememba ZIZ-J, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo, vendar pa je navedene določbe uporabilo napačno. Prezrlo je namreč, da je odlog izvršbe mogoče predlagati le enkrat, nato pa upnik lahko predlaga le še podaljšanje že dovoljenega odloga, novega predloga za odlog izvršbe pa ne more več veljavno vložiti. Glede na navedeno je odločitev o ustavitvi izvršbe na nepremičnino preuranjena, saj je treba najprej presoditi, ali je nov predlog za odlog izvršbe sploh dovoljen.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0082586
ZZZDR člen 106. Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Haaška konvencija) člen 1, 11, 16.
začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - nujni postopek - odločitev o pravici do skrbi za otroka - sočasen postopek o določitvi stikov - določitev osebnih stikov - izvrševanje stikov pod nadzorom CSD - zadržanje otroka na dopustu brez soglasja drugega starša - mednarodni protipraven odvzem otroka - postopek po Haaški konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok - ustroj življenja staršev - način življenja pravdnih strank - kvalitetno izvajanje stikov - varstvo koristi otroka
Odločanje po Haaški konvenciji ni meritorno odločanje o vprašanju vzgoje in varstva otrok, niti tega odločanja ne prejudicira. Gre za nekakšen začasen ukrep, katerega cilj je, da se odpravijo posledice protipravnega ravnanja in da se otroka čim prej vrne v državo njegovega običajnega prebivališča. Tam pa naj se tudi meritorno rešujejo spori glede starševske odgovornosti.
Odločanje o zadevah starševske odgovornosti glede ugrabljenega otroka ima tako prednost pred izdajo meritorne odločbe o pravici do skrbi za otroka. V obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče o zahtevi za vrnitev ugrabljenega otroka še ni odločalo, prav tako ni izdalo meritorne odločbe o pravici do skrbi za otroka. Z začasnimi odredbami, s katerimi je skušalo urediti stike med mld. otrokom in materjo, ni meritorno odločilo o pravici do skrbi za otroka. Sodišče je z začasnimi odredbami skušalo urediti stike med otrokom in materjo, ki jih je potrebno zagotoviti tudi skladno s 1. členom Haaške konvencije.
postopek v zakonskih sporih - tožba za razvezo zakonske zveze - smrt tožnika - nadaljevanje postopka z dediči - predlog za nadaljevanje postopka - rok
Kadar v razvezni pravdi umre tožnik, mora dedič nadaljevanje postopka predlagati v šestih mesecih, in to z zahtevkom, naj sodišče ugotovi, da je bila tožba za razvezo oziroma razveljavitev zakonske zveze utemeljena.
ZDR-1 člen 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 174, 174/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ravnanje tožnika (neprimerno dotikanje, božanje po ramenih, prijemanja za zgornje strani dlani ter prijemanje za spodnji del hrbta dijakinj) ne ustreza znakom kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja iz drugega odstavka 174. člena KZ-1. Navedeno dejanje po drugem odstavku 174. člena KZ-1 stori učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad 15 let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, za kar se kaznuje z zaporom od 1 do 8 let. Ravnanja tožnika ne dosegajo stopnje vseh znakov kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti iz 174. člena KZ-1, saj ni šlo za spolno občevanje ali druga neposredna spolna ravnanja, s katerega bi bila spolna sfera učenk direktno prizadeta.
Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno presojalo kršitev tožnika le z vidika 1. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po 1. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja z vsemi znaki kaznivega dejanja), temveč tudi po 2. alieni prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja). Tožena stranka je ta odpovedni razlog navedla v obrazložitvi izredne odpovedi ter ga utemeljila, zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati tudi, če ravnanje tožnika pomeni tudi odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh dejstev, ki se nanašajo na kršitev po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje.
lastninjenje športnih objektov – športni objekt občinskega pomena – izročitev nepremičnine v posest – pravica do posesti – športno društvo – javni zavod – javni interes v športu – pridobitev lastninske pravice
Športna društva imajo po 21. členu ZSpo načeloma prednost pri uporabi javnih športnih objektov pred drugimi izvajalci. Sodišče prve stopnje bi moralo pri presoji, katera od pravdnih strank ima močnejši pravni naslov za posest spornih nepremičnin, upoštevati, da tožnica po lastnih trditvah izvršuje posest že od leta 1951 dalje in da ves ta čas sporne nepremičnine uporablja za izvajanje organizirane športne dejavnosti, medtem ko je toženec sporne športne objekte pridobil v upravljanje šele na podlagi sklepa o ustanovitvi javnega zavoda v letu 2007.
regresna pravda med solidarnima dolžnikoma – solidarna odgovornost za škodo – porazdelitev bremena med solidarnimi dolžniki – strokovnjak za varovanje – res iudicata
V regresni pravdi med solidarnima dolžnikoma ni mogoče presojati s sodbo ugotovljene solidarne odgovornosti pravdnih strank brez ustreznega upoštevanja razlogov za ugotovljeno soodgovornost toženca, saj se v navedenem postopku tožencu svoje odgovornosti ni uspelo ekskulpirati, oz. povedano drugače: v konkretni pravdi ni več mogoče ponovno razpravljati o dejanski in pravni podlagi sprejete pravnomočne odločitve.
neupravičena pridobitev - plačilo uporabnine - uporaba tuje stvari brez pravnega naslova - prikrajšanje in obogatitev - obogatitveni zahtevek
Podlago za plačilo uporabnine predstavlja 198. člen OZ, po katerem mora tisti, ki je tujo stvar uporabil v svojo korist, povrniti korist, ki jo je imel od uporabe. Navedeno določilo je treba obravnavati kot bolj specialno določilo v razmerju do 190. člena OZ. Zgolj dejstvo, da lastnik stvari ne uporablja, ne zadošča za zahtevek iz poglavja o neupravičeni pridobitvi. Za tak zahtevek je treba izkazati korist na strani tistega, ki stvar uporablja, ter prikrajšanje na strani tistega, ki stvari ne uporablja.
Pri obogatitveni zahtevkih je treba presoditi, ali je plačilo uporabnine pravna posledica, ki terja ugotovitev vseh sestavin zakonskega dejanskega stanu, ki velja za institut neupravičene obogatitve. Sklicevanje zgolj na določilo 198. člena OZ, brez presoje obstoja vseh predpostavk iz splošnega določila o neupravičeni pridobitvi, ni dovolj. Zgolj dejstvo, da tožnik nepremičnine ni mogel in je ne uporablja, ne zadošča za zahtevek iz poglavja o neupravičeni pridobitvi.
ZIZ člen 15, 64, 64/2, 64/3, 239. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
zavarovanje denarne terjatve - ugovor tretjega - konec postopka zavarovanja - zaznamba spora - zastavna pravica na nepremičnini - vknjižba zastavne pravice - dopusten ugovor - stroški ugovornega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - stroški odgovora na ugovor tretjega - prepozen ugovor tretjega
Ugovor tretjega je mogoče vložiti le do konca postopka zavarovanja, ta postopek pa je bil (uspešno) končan takrat, ko je vknjižba zastavne pravice v zemljiški knjigi postala pravnomočna.
ZIZ člen 17, 55, 55/1, 55/1-2, 226, 238, 238/2. OZ člen 427, 434, 434/1, 434/2.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi – razlogi za ugovor – izvršilni naslov – sodna poravnava – nedenarna terjatev – prevzem izpolnitve – kreditna pogodba – dolžnost podati izjavo volje – prevzem dolga
Višje sodišče ugotavlja, da je obveznost dolžnice poplačati kredit, ki ga je najel upnik, po svoji vsebini pravno okvalificirana kot prevzem izpolnitve, ki je urejen v 434. členu OZ. Po tej določbi se izpolnitev prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku.
V predmetni zadevi iz spornega dela sodne poravnave izhaja, da je dolžnica v vlogi prevzemnice izpolnitve in je kot taka zavezana opraviti izpolnitev namesto upnika tega izvršilnega postopka (kot dolžnika banke iz naslova omenjene kreditne pogodbe). Upnik tega postopka na podlagi prevzema izpolnitve ni bil razbremenjen obveznosti izpolnitve v razmerju do banke in banka lahko kljub prevzemu izpolnitve še naprej terja (le) upnika tega izvršilnega postopka.
Tudi alternativno določena obveznost iz sodne poravnave, da bo dolžnica uredila prenos kredita po sporni kreditni pogodbi tako, da bo upnik prost vseh obveznosti po njej, ne predstavlja izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi bilo mogoče terjati dolžnico za izpolnitev nedenarne obveznosti. Gre za izjavo volje, ki se jo zahteva od dolžnice, se ta obveznost skladno z drugim odstavkom 238. člena ZIZ šteje za izpolnjeno z dnevom zapadlosti sodne poravnave.
Tožena stranka je tožnici očitala, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, ko je nezakonito odtujila premoženje delodajalca (merilec vlage), z namenom, da si ga protipravno prilasti, njena kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1. Tožnica je v postopku zatrjevala, da ni zagrešila kaznivega dejanja tatvine, temveč ji je bil merilec vlage podtaknjen. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča nepravilno navedlo, da tožnica ni podala trditvene podlage v zvezi s tem, kdo ji je podtaknil merilec vlage in na kakšen način naj bi se to zgodilo, zato je ostala trditev, da ji je bil merilec vlage dejansko podtaknjen, nedokazana. Trditvena podlaga tožnice je ves čas postopka bila, da ji je nekdo podtaknil v torbico merilec vlage v usnju. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je stališče sodišča prve stopnje glede trditvene podlage o tem, kdo ji je podtaknil merilec vlage in na kakšen način, nepravilno in neživljenjsko, saj ni mogoče zahtevati od tožnice, da zatrjuje oziroma pove, kdo konkretno in na kakšen način ji je merilec vlage podtaknil v torbico. Poleg tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo do uradnih zaznamkov organov pregona niti ni upoštevalo pravnomočne kazenske zadeve glede na identično dejansko stanje. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno.
Ker za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba, je nerelevantno, ali je zavarovanka toženke delavcem res dala navodila za (pravilno) ravnanje z odpadki, ustrezne posode in vršila tudi nadzor. Pomembno je, kako je ravnal njen delavec (v konkretnem primeru zdravstveni delavec, ki je po uporabi livček odvrgel med mešane odpadke).
Odvetniške nagrade zajemajo celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, pri čemer lahko prejme odvetnik v isti zadevi nagrade na vsaki stopnji. Če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo.
Za učinkovit potek postopka je nujno, da ima sodišče zanesljiv dokaz o tem, da so bila strankam pisanja vročena. Institut, ki to zagotavlja, je vročilnica (149. člen ZPP). Vročilnica predstavlja javno listino v smislu določbe prvega odstavka 224. člena ZPP, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Ob upoštevanju določbe 4. odstavka 224. člena ZPP pa je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena. Ker toženec dokazuje, da so v vročilnici ugotovljena dejstva neresnična z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za neverodostojnost, je treba z gotovostjo ugotoviti, da sta bili vročitvi pisanj (tožba in zamudna sodba) opravljeni pravilno. Sodišče prve stopnje se do dokaznih predlogov ni opredelilo, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
ZZZDR člen 12, 59, 59/1. SPZ člen 65, 65/1, 72, 72/1.
skupnost pravdnih strank podobna izvenzakonski skupnosti – solastninska skupnost – premoženjske posledice ob razpadu skupnosti
Četudi se pritožniku zdi, da je bila skupnost pravdnih strank podobna izvenzakonski skupnosti, takšna na videz podobna skupnost ne more imeti enakih posledic kot izvenzakonska skupnost. To velja tudi za premoženjske posledice ob razpadu skupnosti.
ZDSS-1 člen 34, 34/1. ZPP člen 392, 392/1. OZ člen 46, 46/1, 46/2.
sodna poravnava - razveljavitev
Sodna poravnava ima učinke pravnomočne sodne odločbe, zato jo je mogoče izpodbijati samo s tožbo za
razveljavitev
sodne
poravnave
iz 392. člena ZPP, ki je izredno pravno sredstvo. Izpodbojni razlogi materialnopravne narave so podani le v primeru, da je bila sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače (1. točka drugega odstavka 392. člena ZPP). Napake volje pri sklepanju sodne poravnave se presojajo po pravilih OZ, zato je za razveljavitev sodne poravnave upoštevna le zmota, ki je bistvena in opravičljiva. V skladu s prvim odstavkom 46. člena OZ je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe (v obravnavanem primeru sodne poravnave) s tako vsebino ne bi sklenila. Ker je tožeča stranka (delodajalec) že pred sklenitvijo sodne poravnave vedela, da je toženec (delavec) ob škodnem dogodku utrpel le lažjo telesno poškodbo brez trajnih posledic, ob sklenitvi sodne poravnave ni bila v bistveni in opravičljivi zmoti. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek za razveljavitev sodne poravnave utemeljeno zavrnilo.
odškodnina za nepremoženjsko škodo – pravična denarna odškodnina – višina odškodnine – poškodbe glave in možganov – vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – strah – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti – akontacija odškodnine
Tožnik je v pritožbi utrpel obtolčenino možganov na desnem senčnem predelu, krvavitev pod mehko možgansko ovojnico na desni strani, zlom lobanje v desnem senčno temenskem predelu, odrgnine in udarnine prsnega koša po levi strani levega komolca, udarnina glave v desnem temenskem predelu, udarnina nosu, zlom prvega ledvenega vretenca. Primerna odškodnina za prestalo škodo je 40 povprečnih plač.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0082571
OZ člen 179, 299, 299/2. ZPP člen 14.
odškodninska odgovornost - poskus uboja - vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo - poškodovanje z baseballsko palico in ključem za vijačenje koles - pretep - poškodbe glave in možganov - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - kriteriji za odmero - huda telesna poškodba - obseg škode - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - začetek teka zakonskih zamudnih obresti
Zaradi posledic poškodbe glave in možganov je glede na vse okoliščine primera in ob primerljivih primerih za hudo obliko škode v okviru obravnavane monografije pravična odškodnina med 20 in 40 povprečnimi plačami.
poskusno delo - kršitev delovnih obveznosti - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da je ta podana, ker naj bi tožnica med trajanjem poskusnega dela kršila delovne obveznosti s tem, da je imela žaljiv odnos do strank in vodstva podjetja, da je večkrat nenapovedano izostala od dela in da je bila po pričanju strank alkoholizirana na delovnem mestu. Nedopustna ravnanja, ki jih tožena stranka očita tožnici v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kažejo na to, da bi lahko šlo za hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje 110. člena ZDR-1. Vendar je za zakonitost takšne odpovedi potrebno, da delodajalec delavca pred odpovedjo pisno seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Tožena stranka tožnici tega ni omogočila in tudi ni zatrjevala, da bi obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožnici to omogoči. Že zgolj iz tega razloga je izpodbijana odpoved nezakonita, če jo obravnavamo kot sicer pomanjkljivo sestavljeno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je nezakonita tudi, če jo obravnavamo kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela na podlagi 5. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR. V primeru takšne odpovedi ima tožnica pravico do enomesečnega odpovednega roka in ker ji ta v odpovedi ni bil zagotovljen, je izpodbijana odpoved v tem delu nezakonita že zgolj iz tega razloga.