prisilna hospitalizacija – sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih – zakonske predpostavke – pomanjkanje razlogov
Sodišče mora eksaktno ugotoviti kateri so tisti nujno potrebni ukrepi, ki jih razen na oddelku pod posebnim nadzorom ni mogoče izvajati. Zgolj sklicevanje sodišča, da v dani situaciji vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, je brez vsebine.
Med podanimi razlogi dejansko ni nobenega takšnega, ki bi pojasnjeval ali utemeljeval obstoj katerega od relevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku v tem delu in ki bi utemeljil uporabo določene materialnopravne podlage za ugotovitev nastanka obravnavane služnostne pravice, izstavitve zemljiškoknjižne listine za njeno vknjižbo in prepoved bodočega poseganja tožeči stranki v to služnostno pravico, kar predstavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Plačilni nalog je dokaz, s katerim bi bilo plačilo mogoče dokazati, ni po edini dokaz, ki dokazovanje plačila omogoča. Formalna pravila v zvezi z dokazno močjo posameznih dokazov oziroma posamezne vrste dokaznega gradiva niso predpisana.
Zakon v postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki uveljavlja prosti preudarek (413. člen ZPP). Pri uporabi tega pa se kot izhodiščno načelo ne izkazuje načelo uspeha, ampak načelo pravične izenačitve stroškovnega bremena.
kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine - kazniva dejanja zoper življenje in telo - ugrabitev - sestavljeno kaznivo dejanje - protipraven odvzem prostosti - prisiljenje - lahka telesna poškodba - kršitev kazenskega zakona - navidezen idealni stek - načelo inkluzije - stek kaznivih dejanj - izsiljevanje - pravna opredelitev - odmera kazni - sostorilstvo
Ker je oškodovanec pri kaznivem dejanju ugrabitve po 1. odstavku 134. člena KZ-1 utrpel poškodbe, ki so na spodnji meji lahkih telesnih poškodb in jih zato ni moč šteti za samostojno kriminalno količino, je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe zaradi razmerja inkluzije s kaznivim dejanjem ugrabitve izgubilo svojo samostojnost.
Tožnik je z vlogo podal delni umik zahtevka za plačilo 500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je izdalo poseben sklep, s katerim je odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe postopek v delu, ki se nanaša na plačilo 500,00 EUR iz naslova plače za mesec februar 2014, ustavi. Navedeni sklep je sodišče vročilo tožniku in toženi stranki, ki zoper sklep nista vložila pritožbe, zato je ta postal pravnomočen. V nadaljevanju pa je sodišče izdalo zamudno sodbo, kjer ni upoštevalo delnega umika tožbe in svojega pravnomočnega sklepa ter je odločilo, da se postopek za plačilo 500,00 EUR iz naslova plače za mesec februar ustavi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in razveljavilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 500,00 EUR bruto.
ZDR člen 7, 109. Kolektivna pogodba za dejavnosti elektroindustrije Slovenije člen 10, 56.
odpravnina - panožna kolektivna pogodba - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti
Tožena stranka je različno obravnavala delavce, ki jim je podala odpoved iz poslovnega razloga in jim je izplačala višji znesek odpravnine (kot neke vrste odmeno delavcem, ki jim je bil delodajalec primoran odpovedati pogodbo o zaposlitvi) in delavce, ki jim je podala odpoved iz razloga nesposobnosti in jim je izplačala nižji znesek odpravnine (ker je razlog nastal v sferi delavca). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni razumnega razloga za razlikovanje tožene stranke, da se višina odpravnine v primeru odpovedi iz poslovnega razloga določi po panožni kolektivni pogodbi, v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti pa po ZDR. Višino odpravnine v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti namreč ZDR izenačuje. Zato je tožnica (ki ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti) upravičena do odpravnine v skladu z panožno kolektivno pogodbo.
ZDR-1 člen 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 174, 174/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ravnanje tožnika (neprimerno dotikanje, božanje po ramenih, prijemanja za zgornje strani dlani ter prijemanje za spodnji del hrbta dijakinj) ne ustreza znakom kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja iz drugega odstavka 174. člena KZ-1. Navedeno dejanje po drugem odstavku 174. člena KZ-1 stori učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad 15 let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, za kar se kaznuje z zaporom od 1 do 8 let. Ravnanja tožnika ne dosegajo stopnje vseh znakov kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti iz 174. člena KZ-1, saj ni šlo za spolno občevanje ali druga neposredna spolna ravnanja, s katerega bi bila spolna sfera učenk direktno prizadeta.
Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno presojalo kršitev tožnika le z vidika 1. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po 1. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja z vsemi znaki kaznivega dejanja), temveč tudi po 2. alieni prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja). Tožena stranka je ta odpovedni razlog navedla v obrazložitvi izredne odpovedi ter ga utemeljila, zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati tudi, če ravnanje tožnika pomeni tudi odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh dejstev, ki se nanašajo na kršitev po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje.
Tožena stranka je tožnici očitala, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, ko je nezakonito odtujila premoženje delodajalca (merilec vlage), z namenom, da si ga protipravno prilasti, njena kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1. Tožnica je v postopku zatrjevala, da ni zagrešila kaznivega dejanja tatvine, temveč ji je bil merilec vlage podtaknjen. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča nepravilno navedlo, da tožnica ni podala trditvene podlage v zvezi s tem, kdo ji je podtaknil merilec vlage in na kakšen način naj bi se to zgodilo, zato je ostala trditev, da ji je bil merilec vlage dejansko podtaknjen, nedokazana. Trditvena podlaga tožnice je ves čas postopka bila, da ji je nekdo podtaknil v torbico merilec vlage v usnju. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je stališče sodišča prve stopnje glede trditvene podlage o tem, kdo ji je podtaknil merilec vlage in na kakšen način, nepravilno in neživljenjsko, saj ni mogoče zahtevati od tožnice, da zatrjuje oziroma pove, kdo konkretno in na kakšen način ji je merilec vlage podtaknil v torbico. Poleg tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo do uradnih zaznamkov organov pregona niti ni upoštevalo pravnomočne kazenske zadeve glede na identično dejansko stanje. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno.
Ker za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba, je nerelevantno, ali je zavarovanka toženke delavcem res dala navodila za (pravilno) ravnanje z odpadki, ustrezne posode in vršila tudi nadzor. Pomembno je, kako je ravnal njen delavec (v konkretnem primeru zdravstveni delavec, ki je po uporabi livček odvrgel med mešane odpadke).
Odvetniške nagrade zajemajo celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, pri čemer lahko prejme odvetnik v isti zadevi nagrade na vsaki stopnji. Če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo.
ZPP člen 30, 30/1, 48, 481, 481/1, 481/1-1, 482, 483.
spor o pristojnosti - zbornica - subjektivni kriterij za gospodarske spore - pristojnost okrajnega sodišča - spori o premoženjskopravnih zahtevkih - vrednost spornega predmeta
Tožeča stranka je zbornica in zato ne izpolnjuje subjektivnega kriterija za gospodarske spore iz 1. odstavka 481. člena ZPP.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0082586
ZZZDR člen 106. Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Haaška konvencija) člen 1, 11, 16.
začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - nujni postopek - odločitev o pravici do skrbi za otroka - sočasen postopek o določitvi stikov - določitev osebnih stikov - izvrševanje stikov pod nadzorom CSD - zadržanje otroka na dopustu brez soglasja drugega starša - mednarodni protipraven odvzem otroka - postopek po Haaški konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok - ustroj življenja staršev - način življenja pravdnih strank - kvalitetno izvajanje stikov - varstvo koristi otroka
Odločanje po Haaški konvenciji ni meritorno odločanje o vprašanju vzgoje in varstva otrok, niti tega odločanja ne prejudicira. Gre za nekakšen začasen ukrep, katerega cilj je, da se odpravijo posledice protipravnega ravnanja in da se otroka čim prej vrne v državo njegovega običajnega prebivališča. Tam pa naj se tudi meritorno rešujejo spori glede starševske odgovornosti.
Odločanje o zadevah starševske odgovornosti glede ugrabljenega otroka ima tako prednost pred izdajo meritorne odločbe o pravici do skrbi za otroka. V obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče o zahtevi za vrnitev ugrabljenega otroka še ni odločalo, prav tako ni izdalo meritorne odločbe o pravici do skrbi za otroka. Z začasnimi odredbami, s katerimi je skušalo urediti stike med mld. otrokom in materjo, ni meritorno odločilo o pravici do skrbi za otroka. Sodišče je z začasnimi odredbami skušalo urediti stike med otrokom in materjo, ki jih je potrebno zagotoviti tudi skladno s 1. členom Haaške konvencije.
plačilo plače - regres za letni dopust - dnevnice - dogovor o plačilu
Dogovor o neto izplačilu za opravljeno delo (14 % od prometa), ki je višje, kot bi šlo delavcu po zakonu in kolektivni pogodbi, je dopusten, saj lahko delodajalec vedno priznava večji obseg pravic, kot izhaja iz splošnih aktov.
Ekonomski interes tožnika za posestno varstvo je treba presojati (tudi) z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic.V tem smislu je preprečevanje samovolje in nasilja kot razlog posestnega varstva v svojem končnem bistvu tudi varovanje ekonomskih interesov. Ekonomski interes tožnika za posestno varstvo je torej treba presojati (tudi) z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov (toženke) v obstoječe posestno stanje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je v podani izredni odpovedi tožnici (članici kabinskega osebja) očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da na določeni relaciji ni izvajala prodaje določenih komercialnih artiklov (6 zavojev cigaret) potnikom na letalu, temveč je odplombirala voziček z artikli in beležila prodajo potnikom, čeprav je te cigarete vzela sama ter tega blaga ob carinski kontroli ni predložila carinskemu organu. Ker tožena stranka očitanih kršitev ni dokazala, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Tožena stranka je tako imela pred izdajo sklepa stečajnega sodišča obligacijski zahtevek zoper tožečo stranko na vrnitev depozitov, torej veljavno pravno podlago za vračilo depozitov in je ta pravna podlaga obstajala tudi po razveljavitvi sklepa stečajnega sodišča, kakor to utemeljeno pritožbeno navaja tožena stranka. Dejstvo, da je tožeča stranka to svojo obveznost po vračilu depozitov izpolnila na podlagi izdanega sklepa stečajnega sodišča in da je bil ta sklep razveljavljen, na obstoj pravne podlage, kot ta izhaja iz pogodbenega razmerja, ne more imeti vpliva. S tem, ko je tožeča stranka toženi stranki deponirana sredstva vrnila, je tako izpolnila le svojo obveznost iz okvirne pogodbe in na njeni podlagi sklenjenih depozitnih poslov, torej je izpolnila le dolgovano obveznost, zato ne more biti govora o kakšnem neutemeljenem premiku premoženja zaradi katerega bi bila obogatena ena in prikrajšana druga stranka, kar je predpostavka za nastanek zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve.
Razveljavljen sklep je bil le sredstvo prisile, ne pa pravna podlaga obveznosti tožeče stranke.
Tožnik je upravičen do popolne taksne oprostitve, saj njegov celotni dohodek, ki ga prejema iz naslova starševskega nadomestila, ne dosega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (ki znaša 538,40 EUR in ga opredeljuje 8. člen ZSVarPre) mesečno na osebo, pri čemer gre za dohodek, do katerega bo upravičen le določen čas.
ZPP člen 394, 394/1, 394/1-10, 395, 395/2, 400. ZDR člen 118.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obnova postopka - nova dejstva - novi dokazi - status upokojenke - delovno razmerje
Upokojitev tožnice predstavlja novo dejstvo v smislu 10. točke 394. člena ZPP, ki bi, če bi bilo to dejstvo znano v prejšnjem postopku, vplivalo na odločitev (o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki s priznanjem pravic iz delovnega razmerja). Tožena stranka pa tega dejstva oziroma novih dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Delavec ima lahko sklenjeno delovno razmerje za polni delovni čas le pri enem delodajalcu, zato tožnica ne more biti hkrati v delovnem razmerju ter imeti status upokojenke. Tožnici ni mogoče priznati delovnega razmerja za čas od 13. 9. 2011 dalje, kot je bilo to priznano s pravnomočno sodbo, saj je bilo z dokončno odločbo ZPIZ Slovenije odločeno, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in da ima pravico do invalidske pokojnine od 13. 9. 2011 dalje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnici ni mogoče priznati delovnega razmerja od 13. 9. 2011 do 27. 11. 2012, saj je bila tožnica v tem času upokojena in je zato posledično utemeljeno zavrnilo denarne zneske, izhajajoče iz delovnega razmerja za to obdobje. Ker se je tožnica upokojila pred datumom, ko je sodišče prve stopnje razvezalo pogodbo o zaposlitvi, je sodišče tudi pravilno zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo denarne odškodnine, ki jo je tožnica uveljavljala na podlagi 118. člena ZDR.