ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 226. ZDR člen 114, 201.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi - starejši delavec
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi uživajo le tisti delavci, ki so ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že stari 55 let in ne tisti, ki šele v teku odpovednega roka oz. v tekočem letu dosežejo to starost. ZDR-1 drugače kot ZDR opredeljuje pojem starejšega delavca, ki uživa posebno varstvo. ZDR je v 114. členu določal, da delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. ZDR je starejšega delavca opredeljeval kot delavca, ki je starejši od 55 let (201. člen ZDR). V skladu z 226. členom ZDR-1 pa je kot delavec, ki uživa posebno varstvo, izrecno opredeljen tudi delavec, ki v letu 2014 izpolni pogoj starosti 55 let. Glede na jezikovno razlago 226. člena ZDR-1 delavcu, ki je v letu 2014 izpolnil pogoj starosti 55 let, ni mogoče brez njegovega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi, dokler ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Med strankama ni sporno, da tožnik, roj. 24. 5. 1959, pogoja starosti 55 let ob vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 5. 5. 2014 še ni izpolnil, vendar pa ga je izpolnil v letu 2014, in sicer 19 dni po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo v skladu s 114. členom ZDR-1. Tožnik pisnega soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podal, kar pomeni, da mu je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
poškodba pri delu – padec z višine – zlom obeh petnic – vzročna zveza – teorija o adekvatni vzročnosti – teorija o ratio legis vzročnosti – trditveno in dokazno breme – dokazni standard pretežne verjetnosti
Opredelitev elementov (dejstev) vzročne zveze sodi v oškodovančevo trditveno in dokazno breme. Načeloma je potrebno za meritorno odločanje trditve o pravno relevantnih dejstvih dokazati tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost. Vendar pa je ravno pri vprašanju vzročne zveze dokazni standard prepričanja presežen in se je v položajih, ko je dokazno breme pretežko (v primerih dokazne stiske), zlasti ko škodnega vzroka ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, v praksi uveljavil dokazni standard pretežne verjetnosti.
Za padec je bil potreben dinamični odriv in ta je pretrgal vzročno zvezo med opustitvijo zaščitne ograje in škodnim dogodkom.
Tožena stranka ni predstavila argumentov, ki bi nakazovali na objektivno nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, tako da sodišče prve stopnje ob upoštevanju okoliščin, ki govore v prid tožniku (tožnik si želi zaposlitve nazaj k toženi stranki, bil je dolgoletni delavec tožene stranke, svoje delo je opravljal vestno), predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljeno ni sledilo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki še vedno mogoče.
Tožena stranka je tako imela pred izdajo sklepa stečajnega sodišča obligacijski zahtevek zoper tožečo stranko na vrnitev depozitov, torej veljavno pravno podlago za vračilo depozitov in je ta pravna podlaga obstajala tudi po razveljavitvi sklepa stečajnega sodišča, kakor to utemeljeno pritožbeno navaja tožena stranka. Dejstvo, da je tožeča stranka to svojo obveznost po vračilu depozitov izpolnila na podlagi izdanega sklepa stečajnega sodišča in da je bil ta sklep razveljavljen, na obstoj pravne podlage, kot ta izhaja iz pogodbenega razmerja, ne more imeti vpliva. S tem, ko je tožeča stranka toženi stranki deponirana sredstva vrnila, je tako izpolnila le svojo obveznost iz okvirne pogodbe in na njeni podlagi sklenjenih depozitnih poslov, torej je izpolnila le dolgovano obveznost, zato ne more biti govora o kakšnem neutemeljenem premiku premoženja zaradi katerega bi bila obogatena ena in prikrajšana druga stranka, kar je predpostavka za nastanek zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve.
Razveljavljen sklep je bil le sredstvo prisile, ne pa pravna podlaga obveznosti tožeče stranke.
neupravičena pridobitev - plačilo uporabnine - uporaba tuje stvari brez pravnega naslova - prikrajšanje in obogatitev - obogatitveni zahtevek
Podlago za plačilo uporabnine predstavlja 198. člen OZ, po katerem mora tisti, ki je tujo stvar uporabil v svojo korist, povrniti korist, ki jo je imel od uporabe. Navedeno določilo je treba obravnavati kot bolj specialno določilo v razmerju do 190. člena OZ. Zgolj dejstvo, da lastnik stvari ne uporablja, ne zadošča za zahtevek iz poglavja o neupravičeni pridobitvi. Za tak zahtevek je treba izkazati korist na strani tistega, ki stvar uporablja, ter prikrajšanje na strani tistega, ki stvari ne uporablja.
Pri obogatitveni zahtevkih je treba presoditi, ali je plačilo uporabnine pravna posledica, ki terja ugotovitev vseh sestavin zakonskega dejanskega stanu, ki velja za institut neupravičene obogatitve. Sklicevanje zgolj na določilo 198. člena OZ, brez presoje obstoja vseh predpostavk iz splošnega določila o neupravičeni pridobitvi, ni dovolj. Zgolj dejstvo, da tožnik nepremičnine ni mogel in je ne uporablja, ne zadošča za zahtevek iz poglavja o neupravičeni pridobitvi.
OZ člen 190, 198, 347, 347/1, 348, 348/1. ZPP člen 154, 154/2, 216, 339, 339/2, 339/2-14.
neupravičena pridobitev – uporabnina – neprivolitev v prikrajšanje – zastaranje – občasna terjatev – ugovor zastaranja – pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih – pobotni ugovor – prosti preudarek
Uporabnina, torej terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, ni občasna terjatev. Gre za neposlovno obveznost, ki že po naravi ne more biti redna, občasna, čeprav je njena višina obračunana glede na mesečna časovna obdobja.
Če je (stranka) ugovarjala zastaranje glavne terjatve, je v tem ugovoru obsežen tudi ugovor zastaranja obresti.
lastninjenje športnih objektov – športni objekt občinskega pomena – izročitev nepremičnine v posest – pravica do posesti – športno društvo – javni zavod – javni interes v športu – pridobitev lastninske pravice
Športna društva imajo po 21. členu ZSpo načeloma prednost pri uporabi javnih športnih objektov pred drugimi izvajalci. Sodišče prve stopnje bi moralo pri presoji, katera od pravdnih strank ima močnejši pravni naslov za posest spornih nepremičnin, upoštevati, da tožnica po lastnih trditvah izvršuje posest že od leta 1951 dalje in da ves ta čas sporne nepremičnine uporablja za izvajanje organizirane športne dejavnosti, medtem ko je toženec sporne športne objekte pridobil v upravljanje šele na podlagi sklepa o ustanovitvi javnega zavoda v letu 2007.
OZ člen 395, 395/1, 635, 637, 660, 662, 662/1, 662/4, 663, 663/1, 663/3, 664, 664/1, 664/2. ZFPIPP 301, 301/3, 301/4. ZPP člen 154, 154/2, 205, 205/4.
prodajna pogodba – gradbena pogodba - manjvrednost stanovanja zaradi napak na skupnih delih večstanovanjske zgradbe v etažni lastnini – odgovornost za solidnost gradbe - zamakanje fasade, kritine in nadstreška – pravočasnost obvestila o napaki - nedopusten dajatveni zahtevek - stečajni postopek – odločanje o stroških postopka ob upoštevanju vseh okoliščin primera
Skladno s četrtim odstavkom 301. člena ZFPPIPP velja, da upnikov predlog za nadaljevanje pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo upnika o umiku dajatvenega dela tožbenega zahtevka tako, da uveljavlja samo še zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve. Sodišče prve stopnje zato zoper drugo toženko za odločanje o dajatvenem zahtevku (več) ni imelo podlage.
špedicijska pogodba - prevozna pogodba - pogodba o cestnem prevozu - CMR - pogodba o pomorskem prevozu - zavarovanje transporta - stroški prevoza - naknadni ustni dogovor
Špediter se ne zaveže, da bo stvar prepeljal v namembni kraj, marveč je njegova zaveza, da bo za naročitelja (pošiljatelja) sklenil prevozno pogodbo in druge pogodbe v zvezi s prevozom.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - konoplja - gojenje z namenom prodaje - količina zasežene konoplje - odmera kazni
Ob ugotovitvi, da bi iz ene rastline pridobil 40 g uporabne konoplje, kar je potrdila tudi pritegnjena izvedenka, je sodišče izračunalo, da bi iz 43 rastlin lahko pridobil 1720 g uporabne konoplje, kar bi ob njegovem zatrjevanju, da je dnevno porabil po 5 g konoplje zadostovalo za 344 dni. Še približno za 48 dni pa bi zadostovala že posušena konoplja v teži 239,1 g. Na podlagi teh ugotovitev je utemeljeno sklepalo, da gre za takšne količine, ki presegajo običajno porabo odvisnika od konoplje, še posebej zato, ker je obtoženec v obravnavanem času že čakal na poziv za prestajanje kazni zapora in je vedel, da je vnos konoplje v zapor prepovedan. Zato je izkustveno sprejemljivo in razumno zaključilo, da je obtoženec konopljo gojil (kar je kaznivo že samo po sebi), zato da bi jo prodajal in da je z namenom prodaje tudi hranil 239,1 g že posušene konoplje. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je s sodbo obtožencu izrečena kazen zapora za kaznivo dejanje, ki ga je storil v mesecu februarju 1997 leta. V vmesnem obdobju do obravnavanega kaznivega dejanja ni storil novega kaznivega dejanja. Od storitve obravnavanega kaznivega dejanja je preteklo skoraj že štiri leta. V spisu ni podatka, da bi obtoženec po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja storil novo kaznivo dejanje. Za obtoženca je zato moč zagovarjati pozitivno prognozo, še posebej, ker je bil v času obravnavanega kaznivega dejanja hud odvisnik, med drugim tudi od trdih drog. Za zadovoljevanje te odvisnosti so potrebna znatna finančna sredstva in je bila tako očitno ravno s tem pogojena obtoženčeva storitev obravnavanega kaznivega dejanja. V spisu zbrani podatki pa izkazujejo, da je, kar zadeva trde droge, obtoženec sedaj zazdravljen.
Ni mogoče, da v primeru, če se del strokovnega pregleda ne more opraviti iz kakršnegakoli razloga (tudi, če je razlog na strani preizkušanca), posplošeno sklepati o odklonitvi že celotnega strokovnega pregleda. Pri tem pa tudi ne sme biti odločujoča “običajna praksa” oprave strokovnega pregleda in utečeno zaporedje opravljanja preiskav s predpostavko, da (ne)oprava ene faze, izključuje tudi ostale dele strokovnega pregleda. V členu 108 ZPrCP je namreč uzakonjena možnost, da se pri izvedbi strokovnega pregleda obseg odvzema vzorcev določi glede na potrebe preiskave. Zato je razumljivo, da se obseg odvzema vzorcev lahko razlikuje in je odvisen tudi od vrste različnih dejavnikov
Za izrek obsodilne sodbe morajo biti odločilna dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja, ugotovljena s stopnjo gotovosti, ne pa s tem, kaj se je najverjetneje zgodilo. Oškodovanec ni niti omenil, kaj šele zatrjeval, da bi se med vožnjo obračal k obdolžencu kot vozniku, da bi ga ta lahko udarjal s pestjo po desni strani glave. Omenil tudi ni, da bi se pred zatrjevanim obdolženčevim napadom branil, kar bi zlahka storil s tem, da bi si glavo zaščitil z rokama, ali pa se sedeč na sopotniškem sedežu v vozilu sklonil. Sodišče prve stopnje v izpovedbi oškodovanca ni imelo podlage za zaključek, da je v posledici zatrjevanega obdolženčevega ravnanja prišlo pri njemu do vznemirjenosti in ogroženosti. Oškodovanec je na glavni obravnavi jasno povedal, da ga ni bilo strah, kljub temu, da ga je obdolženec tepel. Povedal je tudi, da je po vsem tem dogajanju, za katerega bremeni obdolženca, hotel na B. nazaj v vozilo, kar pa mu ni uspelo, ker je obdolženec sunkovito odpeljal.
Dejanje, za katero se postopek o prekršku začne, ni prekršek, če v opisu dejanja že v obdolžilnem predlogu manjka kateri od zakonskih znakov prekrška, kot tudi, če znaki prekrška v opisu prekrška niso dovolj konkretizirani.
Iz obdolžilnega predloga v splošnem zapisu res izhaja, da je storilka v času prometne nesreče vozila po cestnem odseku na avtocesti A1, ko je bila megla, vidljivost je bila povprečna, vozišče suho, promet pa je bil redek, zato se pritožbeno zatrjevana okoliščina o veliki frekvenci prometa, izkaže celo za protispisno. V nadaljevanju pa je predlagatelj navedel očitek o tem, da je obdolženka v kritičnem času ravnala v nasprotju z določbo prvega odstavka člena 45 ZPrCP, čemur sledi prepis abstraktnega zakonskega teksta iz navedene zakonske določbe z opisom posledic. V tem delu pa iz zapisa predlagatelja ne izhaja, katerim lastnostim ceste, vremenskim razmeram, stanju vozišča, stanju vozila ter nenazadnje vozniškim sposobnostim obdolženka ni prilagodila svojega načina vožnje in hitrosti svojega vozila.
ZFPPIPP člen 400, 400/4, 401, 401/1. OZ člen 1019, 1019/3.
osebni stečaj – odpust obveznosti – preizkusna doba – solidarno poroštvo
Dolžnik je bil zakoniti zastopnik in družbenik gospodarske družbe, za obveznosti katere je nastopal kot porok. Solidarni porok mora že ob prevzemanju obveznosti računati na možnost, da bo moral izpolniti obveznosti do upnika. To ni le formalnost, je realna možnost, s katero mora solidarni porok računati. Zato niso pomembne samo okoliščine na strani glavnega dolžnika, predvsem so pomembne okoliščine na strani dolžnika - solidarnega poroka.
spor majhne vrednosti – podjemna pogodba – odgovornost za napake – pravica zahtevati odpravo napak – naročnikova pravica glede drugih napak izvršenega posla – grajanje točno določenih napak – servis vozila – skrbnost serviserja – skrbnost dobrega strokovnjaka
Tožeča stranka je kot serviser dolžna ravnati v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Vendar pa zahteva, da kljub grajanju točno določenih napak avtomobila, preverja tudi vse druge morebitne napake, ki jih pri ugotavljanju vzrokov za zatrjevane napake ne more opaziti in ki niso v povezavi z zatrjevano napako, presega celo takšno stopnjo skrbnosti.
Krajevno pristojno je praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno. Kraj storitve kaznivega dejanja se opredeljuje po 19. členu Kazenskega zakonika. Kaznivo dejanje je storjeno na kraju, na katerem je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica. Za ugotovitev kraja storitve kaznivega dejanja pa je odločilen opis kaznivega dejanja kot izhaja iz obtožnega akta, v konkretnem primeru iz obtožnice. Kot izhaja torej iz povzetega opisa dejanja, se obdolžencema preslepitveno ravnanje očita na naslovu oškodovane družbe. V nadaljevanju opis dejanja v obtožbi zajema tudi okoliščino podpisa pisne kupoprodajne pogodbe z odloženim plačilom za prodajo igralnih avtomatov, vendar ne navaja kraja podpisa te pogodbe. Za določitev kraja storitve kaznivega dejanja in krajevne pristojnosti sodišča, pa glede na zgoraj citirane zakonske določbe, nikakor ne more biti relevanten 8. člen omenjene kupoprodajne pogodbe (na katero se pritožnik sklicuje), ki v primeru spora iz te pogodbe za reševanje določa pristojno sodišče v Celju.
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - izvršilni postopek - prodaja nepremičnine na javni dražbi - predpostavke odškodninske odgovornosti - protipravnost ravnanja - trditvena podlaga - nedovoljene pritožbene novote
Pritožnik poskuša s pritožbenimi navedbami (ki so v pretežnem delu pritožbene novote), s katerimi meri na to, da je izvršilno sodišče zmotno razlagalo učinek zaznamb pri spornih nepremičninah, oziroma, da je pred javno dražbo pravno stanje nepremičnin napačno ugotovilo, posledično pa pri prodaji napačno uporabilo materialno pravo, nadomestiti pomanjkljivo trditveno podlago v postopku na prvi stopnji.
ustavitev postopka o prekršku - ni dokazov, da je obdolženi storil prekršek - priča - dokazi izvedeni na sodišču - zavarovanje dokazov
V prekrškovnem postopku je o cestnoprometnih prekrških, kjer ne nastane posledica z materialno škodo in telesnimi poškodbami, praviloma edini dokaz na strani vlagateljice obdolžilnega predloga neposredna ugotovitev policista, ki je prekršek obravnaval, zaradi česar je v takšni zadevi ključen dokaz izpovedba policista, ki je prekršek neposredno zaznal oziroma ga obravnaval.
Splošno navodilo o pogajanjih ter o predlaganju sankcij v primeru priznanja krivde in sporazuma o krivdi generalnega državnega tožilca št. Tu 66/12 z dne 26. 10. 2012 ne spada med predpise, na katere bi bilo sodišče prve stopnje, tudi pri odmeri kazni v primerih kot je ta, vezano. Pritožnica sama trdi, da bi morala biti izrečena kazen v primeru priznanja krivde nižja od maksimalno predpisane, pri tem pa pozablja, da je kazen dveh let zapora krepko nižja od maksimalne zagrožene predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje (15 let). Vloga obtoženca pri storitvi kaznivega dejanja ropa, katerega sta izvršila soobtoženca je bila pomembna, četudi je opravljal zgolj njun prevoz. Ni namreč prezreti, da je bil na kraju ropa z njima že prejšnjega dne, da sta si ga ogledala, naslednji dan pa jima z drugim vozilom nudil prevoz, ne le na kraj sam, ampak tudi z njega. Čeprav je res, da pri tem ni uporabljal orožja in da za opravljeno delo ni dobil plačila, je doslej povedano šteti za tehtne obteževalne okoliščine, katere ob drugih navedenih v točki 6 obrazložitve zahtevajo izrek občutnejše kazni zapora.