ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev pogodbenih obveznosti -
Tožnik je storil vseh pet očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti, navedenih v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s tem, ko strankam, ki so kupovale in z gotovino plačale blago, ni izdal in vročil ustreznih računov za te nakupe. V vseh očitanih primerih je tožnik po odhodu stranke posegel v odprte, še nezaključene račune in iz njih v nasprotju z navodili delodajalca (ki jih je poznal) izbrisal posamezne postavke za kupljeno blago. Te račune je nato sicer izdal, vendar niso vsebovali vseh postavk za blago, ki je bilo s strani strank dejansko kupljeno. Posledica tožnikovega ravnanja pa je bil tudi gotovinski višek v vrednosti postavk, ki jih je tožnik iz računov izbrisal in zato niso bile evidentirane. S takšnim ravnanjem je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.
Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, saj je prišlo zaradi tožnikovega ravnanja do popolne izgube zaupanja s strani tožene stranke.
odškodnina - nesreča pri delu - plačilo takse za pritožbo
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da tožeča stranka takse za pritožbo ni dolžna plačati, ker je ni bila dolžna plačati za tožbo in da je bistvena okoliščina trenutek vložitve tožbe. Po prehodnih in končnih določbah (1. odstavek 26. člena ZST-1B) se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Ob vložitvi tožbe z dne 23. 2. 2010 ni obstajala taksna obveznost v individualnih delovnih sporih premoženjske narave, zato je tožeča stranka tudi ni bila dolžna plačati. Ta obveznost je nastala z novelo ZST-1B in velja za postopek ali dejanja, ki so opravljena po uveljavitvi tega zakona. Ker je tožeča stranka po uveljavitvi tega zakona vložila pritožbo, je tedaj (z dnem vložitve pritožbe) nastala taksna obveznost po ZST-1B za plačilo takse za postopek o pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari v individualnih delovnih sporih premoženjske narave.
Zakon v postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki uveljavlja prosti preudarek (413. člen ZPP). Pri uporabi tega pa se kot izhodiščno načelo ne izkazuje načelo uspeha, ampak načelo pravične izenačitve stroškovnega bremena.
ZNP člen 140, 141. SPZ člen 88. ZPP člen 319, 319/1, 319/2.
nujna pot – postopek za določitev nujne poti – ponovno odločanje o predlogu – identičnost sporov – subjektivna istovetnost – objektivna istovetnost – res iudicata – načelo kontradiktornosti
Zmotna je presoja sodišča, da ni mogoče (več) odločati o ponovnem predlogu predlagatelja za določitev nujne poti po spornih nepremičninah. Drži, da o identični stvari ni mogoče ponovno sojenje. Po ustaljenih stališčih sodne prakse sta dva spora identična, kadar je podana subjektivna in objektivna istovetnost. Istovetnost dveh zahtevkov se presoja po njuni podlagi. Podana je, če je pravno razmerje, o katerem je že pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekočega postopka. Če je dejanska podlaga različna, ne gre za res iudicata. Obseg pravnomočnosti sodbe (sklepa) se torej presoja z razlago celotne odločbe – izreka, dejanskega stanja in razlogov odločbe.
plačilo plače - regres za letni dopust - dnevnice - dogovor o plačilu
Dogovor o neto izplačilu za opravljeno delo (14 % od prometa), ki je višje, kot bi šlo delavcu po zakonu in kolektivni pogodbi, je dopusten, saj lahko delodajalec vedno priznava večji obseg pravic, kot izhaja iz splošnih aktov.
ZIZ člen 17, 55, 55/1, 55/1-2, 226, 238, 238/2. OZ člen 427, 434, 434/1, 434/2.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi – razlogi za ugovor – izvršilni naslov – sodna poravnava – nedenarna terjatev – prevzem izpolnitve – kreditna pogodba – dolžnost podati izjavo volje – prevzem dolga
Višje sodišče ugotavlja, da je obveznost dolžnice poplačati kredit, ki ga je najel upnik, po svoji vsebini pravno okvalificirana kot prevzem izpolnitve, ki je urejen v 434. členu OZ. Po tej določbi se izpolnitev prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku.
V predmetni zadevi iz spornega dela sodne poravnave izhaja, da je dolžnica v vlogi prevzemnice izpolnitve in je kot taka zavezana opraviti izpolnitev namesto upnika tega izvršilnega postopka (kot dolžnika banke iz naslova omenjene kreditne pogodbe). Upnik tega postopka na podlagi prevzema izpolnitve ni bil razbremenjen obveznosti izpolnitve v razmerju do banke in banka lahko kljub prevzemu izpolnitve še naprej terja (le) upnika tega izvršilnega postopka.
Tudi alternativno določena obveznost iz sodne poravnave, da bo dolžnica uredila prenos kredita po sporni kreditni pogodbi tako, da bo upnik prost vseh obveznosti po njej, ne predstavlja izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi bilo mogoče terjati dolžnico za izpolnitev nedenarne obveznosti. Gre za izjavo volje, ki se jo zahteva od dolžnice, se ta obveznost skladno z drugim odstavkom 238. člena ZIZ šteje za izpolnjeno z dnevom zapadlosti sodne poravnave.
Ekonomski interes tožnika za posestno varstvo je treba presojati (tudi) z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic.V tem smislu je preprečevanje samovolje in nasilja kot razlog posestnega varstva v svojem končnem bistvu tudi varovanje ekonomskih interesov. Ekonomski interes tožnika za posestno varstvo je torej treba presojati (tudi) z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov (toženke) v obstoječe posestno stanje.
ustavitev postopka o prekršku - ni dokazov, da je obdolženi storil prekršek - priča - dokazi izvedeni na sodišču - zavarovanje dokazov
V prekrškovnem postopku je o cestnoprometnih prekrških, kjer ne nastane posledica z materialno škodo in telesnimi poškodbami, praviloma edini dokaz na strani vlagateljice obdolžilnega predloga neposredna ugotovitev policista, ki je prekršek obravnaval, zaradi česar je v takšni zadevi ključen dokaz izpovedba policista, ki je prekršek neposredno zaznal oziroma ga obravnaval.
priznanje krivde - odmera kazni - narok za izrek kazenske sankcije - olajševalne in obteževalne okoliščine
Olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih upošteva pri odmeri kazni, lahko sodišče, upoštevaje obtoženčevo priznanje, črpa tudi iz dokazov v spisu in okoliščin obtoženčeve krivde.
Dejstvo, da sta izvedenca potem, ko sta vsak zase proučila dokumentacijo in opravila pregled tožnika, podala skupen izvid in mnenje, potrjuje odločitev sodišča prve stopnje, ki je obema izvedencema za opravljeno delo odmerilo nagrado in priznalo priglašene stroške. Podaja skupnega izvida in mnenja ni zmanjšala obsega dela, ki je bilo potrebno za izdelavo posameznega mnenja, ampak je nasprotno zahtevala določeno stopnjo sodelovanja in usklajevanja.
Za izrek obsodilne sodbe morajo biti odločilna dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja, ugotovljena s stopnjo gotovosti, ne pa s tem, kaj se je najverjetneje zgodilo. Oškodovanec ni niti omenil, kaj šele zatrjeval, da bi se med vožnjo obračal k obdolžencu kot vozniku, da bi ga ta lahko udarjal s pestjo po desni strani glave. Omenil tudi ni, da bi se pred zatrjevanim obdolženčevim napadom branil, kar bi zlahka storil s tem, da bi si glavo zaščitil z rokama, ali pa se sedeč na sopotniškem sedežu v vozilu sklonil. Sodišče prve stopnje v izpovedbi oškodovanca ni imelo podlage za zaključek, da je v posledici zatrjevanega obdolženčevega ravnanja prišlo pri njemu do vznemirjenosti in ogroženosti. Oškodovanec je na glavni obravnavi jasno povedal, da ga ni bilo strah, kljub temu, da ga je obdolženec tepel. Povedal je tudi, da je po vsem tem dogajanju, za katerega bremeni obdolženca, hotel na B. nazaj v vozilo, kar pa mu ni uspelo, ker je obdolženec sunkovito odpeljal.
Dejanje, za katero se postopek o prekršku začne, ni prekršek, če v opisu dejanja že v obdolžilnem predlogu manjka kateri od zakonskih znakov prekrška, kot tudi, če znaki prekrška v opisu prekrška niso dovolj konkretizirani.
Iz obdolžilnega predloga v splošnem zapisu res izhaja, da je storilka v času prometne nesreče vozila po cestnem odseku na avtocesti A1, ko je bila megla, vidljivost je bila povprečna, vozišče suho, promet pa je bil redek, zato se pritožbeno zatrjevana okoliščina o veliki frekvenci prometa, izkaže celo za protispisno. V nadaljevanju pa je predlagatelj navedel očitek o tem, da je obdolženka v kritičnem času ravnala v nasprotju z določbo prvega odstavka člena 45 ZPrCP, čemur sledi prepis abstraktnega zakonskega teksta iz navedene zakonske določbe z opisom posledic. V tem delu pa iz zapisa predlagatelja ne izhaja, katerim lastnostim ceste, vremenskim razmeram, stanju vozišča, stanju vozila ter nenazadnje vozniškim sposobnostim obdolženka ni prilagodila svojega načina vožnje in hitrosti svojega vozila.
spor majhne vrednosti – podjemna pogodba – odgovornost za napake – pravica zahtevati odpravo napak – naročnikova pravica glede drugih napak izvršenega posla – grajanje točno določenih napak – servis vozila – skrbnost serviserja – skrbnost dobrega strokovnjaka
Tožeča stranka je kot serviser dolžna ravnati v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Vendar pa zahteva, da kljub grajanju točno določenih napak avtomobila, preverja tudi vse druge morebitne napake, ki jih pri ugotavljanju vzrokov za zatrjevane napake ne more opaziti in ki niso v povezavi z zatrjevano napako, presega celo takšno stopnjo skrbnosti.
Krajevno pristojno je praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno. Kraj storitve kaznivega dejanja se opredeljuje po 19. členu Kazenskega zakonika. Kaznivo dejanje je storjeno na kraju, na katerem je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica. Za ugotovitev kraja storitve kaznivega dejanja pa je odločilen opis kaznivega dejanja kot izhaja iz obtožnega akta, v konkretnem primeru iz obtožnice. Kot izhaja torej iz povzetega opisa dejanja, se obdolžencema preslepitveno ravnanje očita na naslovu oškodovane družbe. V nadaljevanju opis dejanja v obtožbi zajema tudi okoliščino podpisa pisne kupoprodajne pogodbe z odloženim plačilom za prodajo igralnih avtomatov, vendar ne navaja kraja podpisa te pogodbe. Za določitev kraja storitve kaznivega dejanja in krajevne pristojnosti sodišča, pa glede na zgoraj citirane zakonske določbe, nikakor ne more biti relevanten 8. člen omenjene kupoprodajne pogodbe (na katero se pritožnik sklicuje), ki v primeru spora iz te pogodbe za reševanje določa pristojno sodišče v Celju.
ZFPPIPP člen 400, 400/4, 401, 401/1. OZ člen 1019, 1019/3.
osebni stečaj – odpust obveznosti – preizkusna doba – solidarno poroštvo
Dolžnik je bil zakoniti zastopnik in družbenik gospodarske družbe, za obveznosti katere je nastopal kot porok. Solidarni porok mora že ob prevzemanju obveznosti računati na možnost, da bo moral izpolniti obveznosti do upnika. To ni le formalnost, je realna možnost, s katero mora solidarni porok računati. Zato niso pomembne samo okoliščine na strani glavnega dolžnika, predvsem so pomembne okoliščine na strani dolžnika - solidarnega poroka.
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - izvršilni postopek - prodaja nepremičnine na javni dražbi - predpostavke odškodninske odgovornosti - protipravnost ravnanja - trditvena podlaga - nedovoljene pritožbene novote
Pritožnik poskuša s pritožbenimi navedbami (ki so v pretežnem delu pritožbene novote), s katerimi meri na to, da je izvršilno sodišče zmotno razlagalo učinek zaznamb pri spornih nepremičninah, oziroma, da je pred javno dražbo pravno stanje nepremičnin napačno ugotovilo, posledično pa pri prodaji napačno uporabilo materialno pravo, nadomestiti pomanjkljivo trditveno podlago v postopku na prvi stopnji.
vložitev pritožbe – sodna taksa za pritožbo – preplačilo predhodne taksne obveznosti – pravica do vrnitve takse – plačilni nalog – zavezanec za plačilo sodne takse – navedba osebnega imena in naslova zavezanca v plačilnem nalogu
„Preplačilo“ predhodne taksne obveznosti ni razlog za „odpust“ ali „poračun“ naslednje taksne obveznosti. V takem primeru je moč zahtevati zgolj vrnitev preveč plačane sodne takse (1. odstavek 36. člena ZST-1).
Prav tako v konkretnem primeru ne gre za dejanski stan iz 1. (oziroma 2.) odstavka 4. člena ZST-1. Omenjena določba velja za primer taksne obveznosti, ki nastane, ko skrbnik odsotnega (katerega prebivališče je neznano), skrbnik za premoženje (katerega lastnik je neznan) ter začasni zastopnik nastopajo v imenu (in na račun) zastopane stranke. V teh primerih je taksne obveznosti, ki ob tem zastopanju nastanejo, dolžan poravnati tisti, katerega zastopajo. V obravnavanem primeru pa imamo opravka s taksno obveznostjo za pritožbo, ki jo je pritožnik vložil zoper odločitev sodišča prve stopnje glede nagrade, ki mu je bila priznana za opravljeno zastopanje. Te pritožbe ni vložil kot zastopnik (torej v imenu zastopanega), ampak v svojem imenu, zaradi česar jo je dolžan sam sodišču tudi poravnati.
OZ člen 190, 190/3, 193. ZOdvT člen 21, 21/1. ZST-1 člen 5, 5/1, 51/-1, 32, 32/1.
kondikcijski zahtevek - prehod koristi - neupravičena pridobitev - krivda - dolžnost vrnitve koristi - odvetniški stroški - vrednost spornega predmeta
Bistvo kondikcijskega zahtevka iz 190. člena OZ je v tem, da je v zvezi z izjalovljeno podlago (npr. pogodbo) ena oseba pridobila določeno korist, druga oseba pa je za to isto korist prikrajšana. Če se podlaga za prehod koristi ni uresničila, je takšna pridobitev neupravičena, zato nastopi dolžnost vrnitve. Ob tem pa krivda za neuresničitev podlage (konkretno za nesklenitev pravnega posla, za katerega sta se stranki dogovarjali) za odločitev (v obravnavani zadevi) ni pomembna.
Vprašanje kdaj je sam postopek preizkusa zaključen, ne gre reducirati zgolj na fizično fazo oprave preizkusa z indikatorjem, saj je namreč celoten postopek širši in zajema vse faze, v katerih se terja najprej izjava (strinjanje oziroma nestrinjanje) preizkušanca, da sploh opravi preizkus, nato pa še seznanitev s stopnjo, ki jo pokaže indikator.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - konoplja - gojenje z namenom prodaje - količina zasežene konoplje - odmera kazni
Ob ugotovitvi, da bi iz ene rastline pridobil 40 g uporabne konoplje, kar je potrdila tudi pritegnjena izvedenka, je sodišče izračunalo, da bi iz 43 rastlin lahko pridobil 1720 g uporabne konoplje, kar bi ob njegovem zatrjevanju, da je dnevno porabil po 5 g konoplje zadostovalo za 344 dni. Še približno za 48 dni pa bi zadostovala že posušena konoplja v teži 239,1 g. Na podlagi teh ugotovitev je utemeljeno sklepalo, da gre za takšne količine, ki presegajo običajno porabo odvisnika od konoplje, še posebej zato, ker je obtoženec v obravnavanem času že čakal na poziv za prestajanje kazni zapora in je vedel, da je vnos konoplje v zapor prepovedan. Zato je izkustveno sprejemljivo in razumno zaključilo, da je obtoženec konopljo gojil (kar je kaznivo že samo po sebi), zato da bi jo prodajal in da je z namenom prodaje tudi hranil 239,1 g že posušene konoplje. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je s sodbo obtožencu izrečena kazen zapora za kaznivo dejanje, ki ga je storil v mesecu februarju 1997 leta. V vmesnem obdobju do obravnavanega kaznivega dejanja ni storil novega kaznivega dejanja. Od storitve obravnavanega kaznivega dejanja je preteklo skoraj že štiri leta. V spisu ni podatka, da bi obtoženec po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja storil novo kaznivo dejanje. Za obtoženca je zato moč zagovarjati pozitivno prognozo, še posebej, ker je bil v času obravnavanega kaznivega dejanja hud odvisnik, med drugim tudi od trdih drog. Za zadovoljevanje te odvisnosti so potrebna znatna finančna sredstva in je bila tako očitno ravno s tem pogojena obtoženčeva storitev obravnavanega kaznivega dejanja. V spisu zbrani podatki pa izkazujejo, da je, kar zadeva trde droge, obtoženec sedaj zazdravljen.