ZDR člen 11, 11/1, 12, 14, 72, 204, 204/3. OZ člen 45, 46, 49, 86, 86/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa člen 134.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlike v plači - poslovodna oseba - ničnost pogodbenega določila - absolutna bistvena kršitev postopka
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal ničnost določila o višini plače v (novi) pogodbi o zaposlitvi, ker naj bi bilo v nasprotju z določbo 134. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa, po kateri bi moral kot starejši delavec obdržati plačo v višini po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter plačilo razlike v plači po prejšnji pogodbi o zaposlitvi in novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal potem, ko mu je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. V roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR pa ni izpodbijal utemeljenosti odpovednega razloga. Stališče tožnika je zmotno, saj 134. člen kolektivne pogodbe velja le za delavce starejše od 55 let (kar sicer velja tudi za tožnika), vendar le v primeru, da delavec ni več zdravstveno sposoben za opravljanje svojega dela, zato se mu zagotovi opravljanje ustreznega dela, pri tem pa obdrži plačo, ki jo je prej prejemal oziroma plačo, ki je zanj ugodnejša. Ker v tožnikovem primeru ne gre za takšnem primer, tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbenega določila v pogodbi o zaposlitvi in za izplačilo razlike v plači, ni utemeljen.
Sodba glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik uveljavljal razliko v plači zaradi nadomeščanja sodelavca, nima razlogov, zato ni možna presoja njene pravilnosti in zakonitosti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZZVZZ člen 80, 81, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - delovni invalid
Tožnik (invalid III. kategorije) je bil v spornem obdobju zmožen za delo v skladu z odločbo ZPIZ, s katero je bila tožniku priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Zato tožbeni zahtevek za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni v spornem obdobju ni utemeljen.
oprostitev plačila sodne takse – nepopoln predlog – poziv na dopolnitev – izjava o premoženjskem stanju ni vložena na predpisanem obrazcu – zavrženje predloga
Zgolj dejstvo, da izjava o premoženjskem stanju ni vložena na predpisanem obrazcu, ni razlog za zavrženje predloga.
V skladu z 2. odstavkom 136. člena ZDR delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tožena stranka za odtegnitev tožnikovih plač in drugih prejemkov ni imela tožnikovega soglasja, med strankama pa ne glede na zahtevano obličnost tudi ni obstajal takšen ustni dogovor. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku po izplačilu neopravičeno odtegnjenih zneskov plače in drugih prejemkov v spornem obdobju.
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi začne učinkovati šele z dnem njene vročitve, zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno priznalo reparacijo za obdobje od 5. 2. 2013 do 27. 2. 2013. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je tožena stranka tožnici, kljub temu da ji je bila izredna odpoved vročena šele 27. 2. 2013, že 5. 2. 2013 prekinila delovno razmerje in jo odjavila iz socialnih zavarovanj.
PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0075161
ZPP člen 13, 214, 216, 337. ZPOmK-1 člen 62, 62/2.
vezanost sodišča na odločbo organa za varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja - odškodninska odgovornost - predhodno vprašanje - pritožbene novote - neprerekana dejstva - dokazna ocena - odmera odškodnine po prostem preudarku - kaznovalna premija
Pri ugotavljanju elementa protipravnosti odškodninske odgovornosti je sodišče vezano na pravnomočno in dokončno odločbo UVK kljub temu, da se v konkretnem gospodarskem sporu uporablja ZPOmK, ki še ni vseboval izrecne določbe o vezanosti sodišča na odločbo UVK o obstoju kršitve (prim. drugi odstavek 62. člena ZPOmK-1).
Vezanost na že rešeno predhodno vprašanje se nanaša na izrek odločbe o predhodnem vprašanju, ne zajema pa ugotovitev v obrazložitvi, s katerimi je bila odločba utemeljena.
Sodišče prve stopnje je obširno, razumljivo in argumentirano obrazložilo celotno metodo ugotavljanja višine vtoževane škode, pri čemer se je oprlo na podatke, ki jih je v spis vložila tožeča stranka ter na izvid in mnenje izvedenke ekonomske stroke. Na ta način je ugotovilo najbolj verjetni obseg nastale škode celo bistveno bolj poglobljeno in izčrpno, kot se to pričakuje pri ugotavljanju višine škode po prostem poudarku (216. člen ZPP). Za določitev škode po „prostem preudarku“ se običajno uporabijo znatno bolj ohlapne oz. manj definirane oporne točke, kot jih je v obravnavanem primeru uporabilo prvostopno sodišče. Ob tem pritožbeno sodišče še opozarja, da ugotavljanje višine škode (in odločanje o njej) na področju kršitev iz varstva konkurence v teoriji in praksi presega okvirje, ki jih v odškodninskem pravu določajo klasična civilnopravna pravila.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi naknadno sporočenih podatkov o plačah za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
Tožnik je v tekočem koledarskem letu (2010) izrabil 25 dni dopusta in se za preostalih šest dni dopusta s toženo stranko dogovoril, da ga bo izrabil v mesecu februarju 2011. Ker je bil od 3. 1. 2011 do 30. 6. 2011 odsoten zaradi bolniškega staleža, preostanka dopusta zaradi nepredvidljivih dogodkov ni mogel izkoristiti. Tožena stranka pa mu izrabe dopusta po izteku obdobja za prenos kljub njegovi prošnji ni odobrila. Zato je tožnik upravičen do nadomestila za šest dni neizrabljenega letnega dopusta.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - pravna podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi - odpad pravne podlage - sprememba pravnomočne sodbe
Pravna podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2014 med pravdnima strankama je bila izvršitev pravnomočne sodbe o ugotovljeni nezakonitosti s strani tožene stranke podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta podlaga je odpadla z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS, ki je v reviziji sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi, vključno z reparacijskim in reintegracijskih zahtevkom. Zato je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zakonito.
O spornem vprašanju glede priznavanja obdobij v pokojninsko dobo je bilo že pravnomočno razsojeno, zato je sodišče prve stopnje tožbo v delu, v katerem tožnik uveljavlja vštetje določenih obdobij v pokojninsko dobo, utemeljeno zavrglo.
Pri tožnici ni takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je bila razporejena, oziroma ga je nazadnje opravljala, zato ni podlage za razvrstitev tožnice v katero od kategorij invalidnosti in za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
plačilo razlike plače - nov plačni sistem - nadzor - javni uslužbenci - prevedba plače - napredovanja
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob prevedbi v letu 2008 napredovanje tožnika nepravilno dvakrat upoštevala, in sicer je najprej upoštevala pet napredovanj pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače javnega uslužbenca, nato pa še pri uvrstitvi tožnika v 32. plačni razred, kar je storila tako, da je osnovnemu, 29. plačnemu razredu delovnega mesta strokovni sodelavec, ponovno prištela pet napredovanj, kar je v nasprotju z ureditvijo postopka prevedbe po ZSPJS.
Tožena stranka ob prevedbi tožnika v letu 2008 ni ravnala pravilno, ko je delavce ob prevedbi umestila na delovna mesta v višjem tarifnem razredu, kljub pomanjkanju izobrazbe za ta delovna mesta. Zato je po ugotovitvi nezakonitosti takšnih prevedb utemeljeno spremenila pravilnik in tožnika z veljavnostjo od 1. 7. 2010 dalje pravilno prevedla na delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I. To delovno mesto je obstajalo že ob prevedbi v letu 2008 in bi ob pravilni uporabi materialnega prava tožnikovo delovno mesto že takrat moralo biti prevedeno v delovno mesto strokovnega sodelavca I. Za drugačno prevedbo tožnika v višji tarifni razred ni bilo podlage v ZSPJS.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi – trajanje začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice – trajanje začasnega zavarovanja v primeru razveljavitve obsodilne sodbe
Stališče pritožnice ni pravilno in je tudi v nasprotju z jasno določbo četrtega odstavka 502.b člena ZKP, ki določa, da po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let. Dejstvo, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje že enkrat razsodilo, to je, izreklo sodbo pred 14.6.2011, ni več pravno pomembno, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, s sodbo opr. št. I Ips 29407/2010 z dne 30.3.2015 v delu, ki se nanaša na obtoženega S.P. to sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo razsojo. V primeru, ko vrhovno sodišče v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavi pravnomočno sodbo in zadevo vrne v novo razsojo, se v novem sojenju vzame za podlago prejšnja obtožnica, kot to določa prvi odstavek 428. člena ZKP, kar pomeni, da po razveljavitvi sodbe ni več (obsodilne) sodbe in je potrebno glede trajanja začasnega zavarovanja upoštevati rok iz četrtega odstavka 502.b člena ZKP.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - inventurni manko
Tožnica od tožene stranke vtožuje odškodnino, ki predstavlja razliko med zatrjevano višino manka v določeni poslovalnici in zatrjevano višino viška v njenih ostalih poslovalnicah. V tožničinih poslovalnicah je bila na datum izvedbe inventure ugotovljena neusklajenost med popisnim in knjigovodskim stanjem, zato tožničine knjigovodske kartice ne izkazujejo resničnega stanja. Tožnica tako ni dokazala dejanskega manka v določeni poslovalnici ne dejanskega viška v drugih poslovalnicah, zato tudi razlika med tema dvema postavkama ni izkazana. Toženkino ravnanje ob medposlovalničnih premikih blaga (očitek, da ni redno poročala o morebitnih neskladjih med spremnimi dokumenti in resničnim stanjem prevzetega blaga) ni odstopalo od ravnanj drugih delavcev, zato ji ni mogoče očitati hude malomarnosti. Ker tožnica ni dokazala obstoja dveh predpostavk za odškodninsko odgovornost toženke, to je obstoja škode in toženkine odgovornosti (hude malomarnosti), tožbeni zahtevek na plačilo vtoževanega zneska ni utemeljen.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožnikovo zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
zahteva za sodno varstvo – pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo
Pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo je izrecno urejena v prvem odstavku 59. člena ZP-1, kjer so taksativno naštete osebe, ki lahko le to vložijo, in sicer: oseba, ki ji je bila izrečena sankcija (kršitelj), njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov. Kdo je upravičen do vložitve zahteve za sodno varstvo zoper obravnavani plačilni nalog, je bil storilec pravilno poučen tudi v pravnem pouku plačilnega naloga. V obravnavanem primeru je zahtevo vložil oče storilca, ki pa ni upravičenec do vložitve zahteve za sodno varstvo v imenu svojega sina.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. OZ člen 86, 191, 346, 347. ZDR-1 člen 202.
vračilo preveč izplačanih plač - javni uslužbenec - kondikcijski zahtevek - zastaranje - rok za zastaranje
Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 48. plačni razred namesto v 47. plačni razred na podlagi 3.a člena ZSPJS. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, zato je potrebno uporabiti 86. člen OZ. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
Ob upoštevanju ugovora zastaranja s strani tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je del tožbenega zahtevka od oktobra 2008 do aprila 2009 zastaran, saj je bila tožba vložena 28. 5. 2014. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije z dne 16. 7. 2009. Zastaranje namreč začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače (10. v mesecu za pretekli mesec). Za terjatve iz delovnega razmerja pa 202. člen ZDR-1 določa, da zastarajo v roku 5 let. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka za glavnice so ob vložitvi tožbe dne 28. 5. 2014 že zastarale vse glavnice od avgusta oktobra 2008 do aprila 2009, ni pa zastarala glavnica za vračilo plač od maja 2009 do julija 2009, zato je tožbeni zahtevek za vračilo preveč izplačane plače v tem delu utemeljen.
invalid I. kategorije - invalid II. kategorije - invalid III. kategorije - preostala delovna zmožnost
Pri tožniku do izdaje dokončne izpodbijane odločbe toženca ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti in s tem do I. kategorije invalidnosti. Tožnikova delazmožnost je zmanjšana za manj kot 50 % in je pri njem podana III. kategorija invalidnosti, saj ni več zmožen opravljati dosedanjega dela „zidar“, je pa zmožen za drugo delo z omejitvami. Tožnik zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po ZPIZ-1 (67. člen). Tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti oziroma II. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.