pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici pogodba o zaposlitvi dne 12. 3. 2013 prenehala na nezakonit način, ker ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni bilo razloga (nadomeščanje odsotnega delavca), zaradi katerega je bila sklenjena za določen čas. Zato je tožnici za čas od 13. 3. 2013 do 8. 12. 2013 priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, za čas po 9. 12. 2013 pa je zahtevek zavrnilo, ker naj bi tožnica ta del tožbe umaknila. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da se je delni umik tožbe nanašal na zmanjšanje tožbenega zahtevka, ker je tožnica v času brezposelnosti prejemala denarno nadomestilo in ker se je 9. 12. 2013 zaposlila in ne na zahtevek za reintegracijo, priznanje delovnega razmerja, vključitev v sistem socialnih zavarovanj in obračun ter plačilo prejemkov iz delovnega razmerja za obdobja brezposelnosti do ponovne vrnitve tožnice nazaj na delo k toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo vse pravice iz delovnega razmerja le za čas od 13. 3. 2013 do 8. 12. 2013, ko se je zaposlila drugje. Delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju za polni delovni čas pri dveh delodajalcih, zato je tožnica del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na čas, ko je prejemala nadomestilo za brezposelnost in ko se je zaposlila drugje, zmanjšala. Glede na nezakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki in ker ni mogoče priznati delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati, je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - inventurni manko
Tožnica od tožene stranke vtožuje odškodnino, ki predstavlja razliko med zatrjevano višino manka v določeni poslovalnici in zatrjevano višino viška v njenih ostalih poslovalnicah. V tožničinih poslovalnicah je bila na datum izvedbe inventure ugotovljena neusklajenost med popisnim in knjigovodskim stanjem, zato tožničine knjigovodske kartice ne izkazujejo resničnega stanja. Tožnica tako ni dokazala dejanskega manka v določeni poslovalnici ne dejanskega viška v drugih poslovalnicah, zato tudi razlika med tema dvema postavkama ni izkazana. Toženkino ravnanje ob medposlovalničnih premikih blaga (očitek, da ni redno poročala o morebitnih neskladjih med spremnimi dokumenti in resničnim stanjem prevzetega blaga) ni odstopalo od ravnanj drugih delavcev, zato ji ni mogoče očitati hude malomarnosti. Ker tožnica ni dokazala obstoja dveh predpostavk za odškodninsko odgovornost toženke, to je obstoja škode in toženkine odgovornosti (hude malomarnosti), tožbeni zahtevek na plačilo vtoževanega zneska ni utemeljen.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - zavrženje tožbe
Tožnik je zamudil 5-dnevni pritožbeni rok zoper prvostopenjski posamični upravni akt. Prvostopenjska upravna odločba je tako postala pravnomočna. Meritorno sojenje ni dopustno (75. člen ZDSS-1), zato je potrebno tožbo zoper sklep o zavrženju rednega pravnega sredstva kot nedopustno zavreči.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - podjetniška kolektivna pogodba
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno pri presoji zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upoštevati tudi določbe podjetniške kolektivne pogodbe, ki so za tožnika kot delavca tožene stranke ugodnejše od določb ZDR-1. Pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga po podjetniški kolektivni pogodbi ne bi bila utemeljena, če bi bilo v postopku ugotovljeno, da ima tožena stranka v organizacijski enoti na delovnih mestih, za katera se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe kot za delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, osebe, ki so posebej naštete (študente, upokojence, delavce delodajalca, ki zagotavlja delo drugim uporabnikom). Odločilna je torej ugotovitev, kakšna vrsta in stopnja strokovne izobrazbe se je zahtevala za tožnikovo delovno mesto in če so te osebe opravljale dela na delovnih mestih (določene organizacijske enote), za katera se je zahtevala prav takšna vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, kot je bila zahtevana za tožnikovo delovno mesto (za delovno mesto „vodja poslovalnice“). Teh ugotovitev izpodbijana sodbe ne vsebuje, zato je ostalo dejansko stanje v zvezi z utemeljenostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nepopolno ugotovljeno.
ZDR člen 11, 11/1, 12, 14, 72, 204, 204/3. OZ člen 45, 46, 49, 86, 86/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa člen 134.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlike v plači - poslovodna oseba - ničnost pogodbenega določila - absolutna bistvena kršitev postopka
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal ničnost določila o višini plače v (novi) pogodbi o zaposlitvi, ker naj bi bilo v nasprotju z določbo 134. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa, po kateri bi moral kot starejši delavec obdržati plačo v višini po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter plačilo razlike v plači po prejšnji pogodbi o zaposlitvi in novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal potem, ko mu je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. V roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR pa ni izpodbijal utemeljenosti odpovednega razloga. Stališče tožnika je zmotno, saj 134. člen kolektivne pogodbe velja le za delavce starejše od 55 let (kar sicer velja tudi za tožnika), vendar le v primeru, da delavec ni več zdravstveno sposoben za opravljanje svojega dela, zato se mu zagotovi opravljanje ustreznega dela, pri tem pa obdrži plačo, ki jo je prej prejemal oziroma plačo, ki je zanj ugodnejša. Ker v tožnikovem primeru ne gre za takšnem primer, tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbenega določila v pogodbi o zaposlitvi in za izplačilo razlike v plači, ni utemeljen.
Sodba glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik uveljavljal razliko v plači zaradi nadomeščanja sodelavca, nima razlogov, zato ni možna presoja njene pravilnosti in zakonitosti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - nezagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu - odškodnina zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka
ZDR-1 v 6. alineji prvega odstavka 111. člena določa, da lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru nezagotavljanja varnosti in zdravja delavcev pri delu, če je od delodajalca predhodno zahteval odpravo grozeče neposredne in neizogibne nevarnosti za življenje in zdravje. Navedene določbe ni mogoče razlagati na način, da delavcu ni potrebno predhodno vložiti take zahteve v skladu s 6. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ker že ZDR-1 v drugem odstavku 111. člena določa, da mora delavec delodajalca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestiti inšpektorat za delo. Gre za pogoje, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Ker tožnik ni izpolnil obveznosti, ki mu jo nalaga 6. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1, saj predhodno od tožene stranke ni zahteval odprave grozeče, neposredne in neizogibne nevarnosti, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik, ni zakonita. Tožnik zato ni upravičen do odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
vrnitev sodne takse - pravica do vrnitve sodne takse - časovno uveljavljanje predloga za vračilo takse
Določilo 3. odstavka 36. člena ZST-1 zgolj izenačuje položaj strank, ki jim procesna ureditev (ne glede na uspeh v pritožbenem postopku) ne omogoča od nasprotne stranke zahtevati povračila takse, s položajem tistih, ki takšno možnost (in med njimi je tudi pritožnik) imajo. Zato ne omogoča vračanja plačanih taks strankam, ki bi sicer ob pravočasni priglasitvi stroška v pritožbi lahko dosegle plačilo takse od nasprotne stranke.
zahteva za sodno varstvo – pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo
Pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo je izrecno urejena v prvem odstavku 59. člena ZP-1, kjer so taksativno naštete osebe, ki lahko le to vložijo, in sicer: oseba, ki ji je bila izrečena sankcija (kršitelj), njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov. Kdo je upravičen do vložitve zahteve za sodno varstvo zoper obravnavani plačilni nalog, je bil storilec pravilno poučen tudi v pravnem pouku plačilnega naloga. V obravnavanem primeru je zahtevo vložil oče storilca, ki pa ni upravičenec do vložitve zahteve za sodno varstvo v imenu svojega sina.
invalid I. kategorije - invalid II. kategorije - invalid III. kategorije - preostala delovna zmožnost
Pri tožniku do izdaje dokončne izpodbijane odločbe toženca ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti in s tem do I. kategorije invalidnosti. Tožnikova delazmožnost je zmanjšana za manj kot 50 % in je pri njem podana III. kategorija invalidnosti, saj ni več zmožen opravljati dosedanjega dela „zidar“, je pa zmožen za drugo delo z omejitvami. Tožnik zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po ZPIZ-1 (67. člen). Tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti oziroma II. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
Tožnik je v tekočem koledarskem letu (2010) izrabil 25 dni dopusta in se za preostalih šest dni dopusta s toženo stranko dogovoril, da ga bo izrabil v mesecu februarju 2011. Ker je bil od 3. 1. 2011 do 30. 6. 2011 odsoten zaradi bolniškega staleža, preostanka dopusta zaradi nepredvidljivih dogodkov ni mogel izkoristiti. Tožena stranka pa mu izrabe dopusta po izteku obdobja za prenos kljub njegovi prošnji ni odobrila. Zato je tožnik upravičen do nadomestila za šest dni neizrabljenega letnega dopusta.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/1, 11/3, 11/4, 12, 12/4. ZPP člen 212.
sodna taksa - oprostitev plačila - premoženjsko stanje
Oprostitev plačila sodne takse je mogoča, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama stranka ali se preživljajo njeni družinski člani (1. odstavek 11. člena ZST-1). Ker tožeča stranka s predloženimi podatki o njenem premoženjskem stanju ni uspela izkazati, da bi takojšnje plačilo odmerjene sodne takse resno ogrozilo njeno dejavnost, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
Toženci so na študijah, ki so jih izdelali kot avtorji pri delodajalcu (tožeči stranki), obdržali moralne avtorske pravice, zato objava imen študij na spletni strani družbe A. d.o.o. ni bila protipravna, iz tega razloga pa tudi ni podana odškodninska odgovornost tožencev. Da študije niso vezane izključno na delodajalca, ampak so vezane na avtorje, izhaja tudi iz zapisov na posameznih študijah, saj imajo na mnogih listih opozorilo, da študij (elaboratov) ni dovoljeno spreminjati niti reproducirati brez soglasja avtorjev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine iz naslova protipravne objave referenc na spletni strani družbe A. d.o.o., ki so obsegale seznam študij, izdelanih s strani tožencev v času zaposlitve pri tožeči stranki.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi naknadno sporočenih podatkov o plačah za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014436
OZ člen 174, 174/1, 335, 335/1, 335/2, 336, 336/1, 337.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - renta - zastaranje terjatve - invalid - izguba na zaslužku
Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja plačilo materialne škode iz naslova razlike v plači za čas od nastanka poškodbe do upokojitve in denarno mesečno rento od upokojitve dalje zaradi nezgode pri delu, ki jo je utrpela pri drugotoženi stranki (delodajalcu). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da začne teči zastaranje za terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo, ko stranka zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Subjektivni zastaralni rok torej začne teči takrat, ko oškodovanec zve oziroma bi ob ustrezni skrbnosti mogel zvedeti za obseg škode in storilca, objektivni zastaralni rok pa tedaj, ko je škoda nastala, pri čemer zastaranje terjatve za izgubo na zaslužku, ki je posledica delovne nezmožnosti, začne teči od dneva, ko se je pojavila ta oblika škode. Za začetek teka zastaralnega roka ni nujno, da je obseg škode že točno znan, oziroma da je znan določen znesek škode, ampak je pomembno, da so znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Za odločitev v konkretni zadevi je odločilno, kdaj se je tožničino stanje dokončno stabiliziralo, saj je najkasneje takrat tožnici zaradi izgube na zaslužku začela nastajati škoda, glede katere je bilo ob normalnem teku stvari gotovo, da bo nastajala tudi v bodoče in sicer trajno, ker ni bila več sposobna za svoje delo. Po presoji pritožbenega sodišča je dokončna stabilizacija zdravstvenega stanja tožnice takšno vprašanje, za katerega je potrebno strokovno medicinsko znanje, s katerim sodišče ne razpolaga in bi moralo zato angažirati predlaganega izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožena stranka je tožnici izdala ugotovitveni sklep, na podlagi katerega je tožnici ob upoštevanju drugega odstavka 188. člena ZUJF zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine prenehala veljati pogodba o zaposlitvi. Rok dveh mesecev iz 2. odstavka 188. člena ZUJF ni prekluzivne narave v smislu, da po njegovem izteku delodajalec javnemu uslužbencu ne more več podati dokončnega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Namen citirane določbe je v tem, da predstojniku onemogoča, da bi izdal sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, še preden bi iztekla dva meseca od dneva, ko bi javni uslužbenec izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zato izdaja sklepa po določilih 188. člena ZUJF po poteku roka ne povzroči njegove nezakonitosti.
Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za tožnikovo premestitev, to je, da je obstajala potreba po njegovem delu na policijski postaji, kamor je bil premeščen in da je pri premestitvi zasledovala cilj, da tožnika razporedi na čim manj stresno delovno mesto. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o premestitvi utemeljeno zavrnilo.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi – trajanje začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice – trajanje začasnega zavarovanja v primeru razveljavitve obsodilne sodbe
Stališče pritožnice ni pravilno in je tudi v nasprotju z jasno določbo četrtega odstavka 502.b člena ZKP, ki določa, da po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let. Dejstvo, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje že enkrat razsodilo, to je, izreklo sodbo pred 14.6.2011, ni več pravno pomembno, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, s sodbo opr. št. I Ips 29407/2010 z dne 30.3.2015 v delu, ki se nanaša na obtoženega S.P. to sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo razsojo. V primeru, ko vrhovno sodišče v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavi pravnomočno sodbo in zadevo vrne v novo razsojo, se v novem sojenju vzame za podlago prejšnja obtožnica, kot to določa prvi odstavek 428. člena ZKP, kar pomeni, da po razveljavitvi sodbe ni več (obsodilne) sodbe in je potrebno glede trajanja začasnega zavarovanja upoštevati rok iz četrtega odstavka 502.b člena ZKP.