institucionalno varstvo - plačilo - invalid - otrok - samska oseba
Polnoletnega invalidnega otroka je kljub temu, da ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovu svojih staršev, dejansko pa je nastanjen v centru, potrebno upoštevati kot samsko osebo. Pri ugotavljanju materialnega položaja ni mogoče upoštevati njegovih staršev, ki po noveliranem 123. členu ZZZDR, kljub podaljšani roditeljski pravici, nista več dolžna preživljati odraslega, polnoletnega invalidnega sina. Prav z novelo ZZZDR je bilo staršem nepreskrbljenega polnoletnega otroka z motnjami v telesnem in duševnem razvoju odpravljeno breme preživljanja.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-11/07-45 z dne 13. 12. 2007 med drugim izreklo, da Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb ni v skladu z ustavo (2.tč. izreka) ter Državni zbor RS hkrati zavezalo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku enega leta po objavi odločbe v ne opravičuje, da bi sodišče konkretno zadevo lahko presojalo po protiustavnih zakonskih podlagah. Materialno pravo je dolžno uporabiti ob ustrezni ustavno skladni razlagi. Torej v predmetni zadevi tako, da je pri odločanju o oprostitvi plačila institucionalnega varstva, potrebno polnoletnega invalidnega otroka šteti za samsko osebo.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
plačilo razlike plače - nov plačni sistem - nadzor - javni uslužbenci - prevedba plače - napredovanja
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob prevedbi v letu 2008 napredovanje tožnika nepravilno dvakrat upoštevala, in sicer je najprej upoštevala pet napredovanj pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače javnega uslužbenca, nato pa še pri uvrstitvi tožnika v 32. plačni razred, kar je storila tako, da je osnovnemu, 29. plačnemu razredu delovnega mesta strokovni sodelavec, ponovno prištela pet napredovanj, kar je v nasprotju z ureditvijo postopka prevedbe po ZSPJS.
Tožena stranka ob prevedbi tožnika v letu 2008 ni ravnala pravilno, ko je delavce ob prevedbi umestila na delovna mesta v višjem tarifnem razredu, kljub pomanjkanju izobrazbe za ta delovna mesta. Zato je po ugotovitvi nezakonitosti takšnih prevedb utemeljeno spremenila pravilnik in tožnika z veljavnostjo od 1. 7. 2010 dalje pravilno prevedla na delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I. To delovno mesto je obstajalo že ob prevedbi v letu 2008 in bi ob pravilni uporabi materialnega prava tožnikovo delovno mesto že takrat moralo biti prevedeno v delovno mesto strokovnega sodelavca I. Za drugačno prevedbo tožnika v višji tarifni razred ni bilo podlage v ZSPJS.
invalid III. kategorije - poslabšanje zdravstvenega stanja - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja
Tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti, je še vedno v polnem delovnem času in brez neposredne nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja zmožen za drugo ustrezno delo z omejitvami. Pri tožniku tako ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo ugotovitev novega primera invalidnosti v smislu vtoževane časovne razbremenitve pri delu (skrajšani delovni čas 4 ure dnevno).
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - inventurni manko
Tožnica od tožene stranke vtožuje odškodnino, ki predstavlja razliko med zatrjevano višino manka v določeni poslovalnici in zatrjevano višino viška v njenih ostalih poslovalnicah. V tožničinih poslovalnicah je bila na datum izvedbe inventure ugotovljena neusklajenost med popisnim in knjigovodskim stanjem, zato tožničine knjigovodske kartice ne izkazujejo resničnega stanja. Tožnica tako ni dokazala dejanskega manka v določeni poslovalnici ne dejanskega viška v drugih poslovalnicah, zato tudi razlika med tema dvema postavkama ni izkazana. Toženkino ravnanje ob medposlovalničnih premikih blaga (očitek, da ni redno poročala o morebitnih neskladjih med spremnimi dokumenti in resničnim stanjem prevzetega blaga) ni odstopalo od ravnanj drugih delavcev, zato ji ni mogoče očitati hude malomarnosti. Ker tožnica ni dokazala obstoja dveh predpostavk za odškodninsko odgovornost toženke, to je obstoja škode in toženkine odgovornosti (hude malomarnosti), tožbeni zahtevek na plačilo vtoževanega zneska ni utemeljen.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožnikovo zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - zavrženje tožbe
Tožnik je zamudil 5-dnevni pritožbeni rok zoper prvostopenjski posamični upravni akt. Prvostopenjska upravna odločba je tako postala pravnomočna. Meritorno sojenje ni dopustno (75. člen ZDSS-1), zato je potrebno tožbo zoper sklep o zavrženju rednega pravnega sredstva kot nedopustno zavreči.
Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za tožnikovo premestitev, to je, da je obstajala potreba po njegovem delu na policijski postaji, kamor je bil premeščen in da je pri premestitvi zasledovala cilj, da tožnika razporedi na čim manj stresno delovno mesto. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o premestitvi utemeljeno zavrnilo.
Tožena stranka je tožnici izdala ugotovitveni sklep, na podlagi katerega je tožnici ob upoštevanju drugega odstavka 188. člena ZUJF zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine prenehala veljati pogodba o zaposlitvi. Rok dveh mesecev iz 2. odstavka 188. člena ZUJF ni prekluzivne narave v smislu, da po njegovem izteku delodajalec javnemu uslužbencu ne more več podati dokončnega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Namen citirane določbe je v tem, da predstojniku onemogoča, da bi izdal sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, še preden bi iztekla dva meseca od dneva, ko bi javni uslužbenec izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zato izdaja sklepa po določilih 188. člena ZUJF po poteku roka ne povzroči njegove nezakonitosti.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici pogodba o zaposlitvi dne 12. 3. 2013 prenehala na nezakonit način, ker ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni bilo razloga (nadomeščanje odsotnega delavca), zaradi katerega je bila sklenjena za določen čas. Zato je tožnici za čas od 13. 3. 2013 do 8. 12. 2013 priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, za čas po 9. 12. 2013 pa je zahtevek zavrnilo, ker naj bi tožnica ta del tožbe umaknila. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da se je delni umik tožbe nanašal na zmanjšanje tožbenega zahtevka, ker je tožnica v času brezposelnosti prejemala denarno nadomestilo in ker se je 9. 12. 2013 zaposlila in ne na zahtevek za reintegracijo, priznanje delovnega razmerja, vključitev v sistem socialnih zavarovanj in obračun ter plačilo prejemkov iz delovnega razmerja za obdobja brezposelnosti do ponovne vrnitve tožnice nazaj na delo k toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo vse pravice iz delovnega razmerja le za čas od 13. 3. 2013 do 8. 12. 2013, ko se je zaposlila drugje. Delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju za polni delovni čas pri dveh delodajalcih, zato je tožnica del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na čas, ko je prejemala nadomestilo za brezposelnost in ko se je zaposlila drugje, zmanjšala. Glede na nezakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki in ker ni mogoče priznati delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati, je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja.
ZUstS člen 23, 23/1. ZPIZ-2 člen 204, 413, 413/10. ZObr člen 92, 92/11. ZDR-1 člen 83, 83/2, 87, 87/2.
prenehanje delovnega razmerja - vojak - izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine - obvezno dodatno zavarovanje
Ob ugotovitvi, da je tožnik že 8. 8. 2013 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določili ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je imela tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dnem 15. 6. 2014. V skladu z navedeno določbo vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Gre namreč za poseben, z zakonom določen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja ni utemeljen.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
Toženci so na študijah, ki so jih izdelali kot avtorji pri delodajalcu (tožeči stranki), obdržali moralne avtorske pravice, zato objava imen študij na spletni strani družbe A. d.o.o. ni bila protipravna, iz tega razloga pa tudi ni podana odškodninska odgovornost tožencev. Da študije niso vezane izključno na delodajalca, ampak so vezane na avtorje, izhaja tudi iz zapisov na posameznih študijah, saj imajo na mnogih listih opozorilo, da študij (elaboratov) ni dovoljeno spreminjati niti reproducirati brez soglasja avtorjev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine iz naslova protipravne objave referenc na spletni strani družbe A. d.o.o., ki so obsegale seznam študij, izdelanih s strani tožencev v času zaposlitve pri tožeči stranki.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi naknadno sporočenih podatkov o plačah za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/1, 11/3, 11/4, 12, 12/4. ZPP člen 212.
sodna taksa - oprostitev plačila - premoženjsko stanje
Oprostitev plačila sodne takse je mogoča, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama stranka ali se preživljajo njeni družinski člani (1. odstavek 11. člena ZST-1). Ker tožeča stranka s predloženimi podatki o njenem premoženjskem stanju ni uspela izkazati, da bi takojšnje plačilo odmerjene sodne takse resno ogrozilo njeno dejavnost, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi – trajanje začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice – trajanje začasnega zavarovanja v primeru razveljavitve obsodilne sodbe
Stališče pritožnice ni pravilno in je tudi v nasprotju z jasno določbo četrtega odstavka 502.b člena ZKP, ki določa, da po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let. Dejstvo, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje že enkrat razsodilo, to je, izreklo sodbo pred 14.6.2011, ni več pravno pomembno, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, s sodbo opr. št. I Ips 29407/2010 z dne 30.3.2015 v delu, ki se nanaša na obtoženega S.P. to sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo razsojo. V primeru, ko vrhovno sodišče v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavi pravnomočno sodbo in zadevo vrne v novo razsojo, se v novem sojenju vzame za podlago prejšnja obtožnica, kot to določa prvi odstavek 428. člena ZKP, kar pomeni, da po razveljavitvi sodbe ni več (obsodilne) sodbe in je potrebno glede trajanja začasnega zavarovanja upoštevati rok iz četrtega odstavka 502.b člena ZKP.
ZDR člen 11, 11/1, 12, 14, 72, 204, 204/3. OZ člen 45, 46, 49, 86, 86/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa člen 134.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlike v plači - poslovodna oseba - ničnost pogodbenega določila - absolutna bistvena kršitev postopka
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal ničnost določila o višini plače v (novi) pogodbi o zaposlitvi, ker naj bi bilo v nasprotju z določbo 134. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa, po kateri bi moral kot starejši delavec obdržati plačo v višini po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter plačilo razlike v plači po prejšnji pogodbi o zaposlitvi in novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal potem, ko mu je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. V roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR pa ni izpodbijal utemeljenosti odpovednega razloga. Stališče tožnika je zmotno, saj 134. člen kolektivne pogodbe velja le za delavce starejše od 55 let (kar sicer velja tudi za tožnika), vendar le v primeru, da delavec ni več zdravstveno sposoben za opravljanje svojega dela, zato se mu zagotovi opravljanje ustreznega dela, pri tem pa obdrži plačo, ki jo je prej prejemal oziroma plačo, ki je zanj ugodnejša. Ker v tožnikovem primeru ne gre za takšnem primer, tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbenega določila v pogodbi o zaposlitvi in za izplačilo razlike v plači, ni utemeljen.
Sodba glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik uveljavljal razliko v plači zaradi nadomeščanja sodelavca, nima razlogov, zato ni možna presoja njene pravilnosti in zakonitosti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi začne učinkovati šele z dnem njene vročitve, zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno priznalo reparacijo za obdobje od 5. 2. 2013 do 27. 2. 2013. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je tožena stranka tožnici, kljub temu da ji je bila izredna odpoved vročena šele 27. 2. 2013, že 5. 2. 2013 prekinila delovno razmerje in jo odjavila iz socialnih zavarovanj.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ustrezna zaposlitev
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da za tožnika (svetovalec uprave) zaposlitev na delovnem mestu „direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling“ z vidika izobrazbe ni ustrezna, ker iz opisov zahtevanih znanj in veščin obeh delovnih mest izhaja, da se za delovno mesto direktorja sektorja za finance, računovodstvo in kontrolinga zahtevajo tudi nekatera dodatna specifična znanja in veščine, ki se za delovno mesto svetovalca uprave ne zahtevajo. Za delovno mesto „direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling“ se poleg stopnje izobrazbe („VII. VS ali II. st. fakultete“) zahteva poklic, torej vrsta izobrazbe, univerzitetni diplomirani ekonomist, ki je povsem konkretizirano določen, zato ni potrebno, da bi sodišče moralo navedeno vrsto izobrazbe vsebinsko dopolnjevati z upoštevanjem znanj in veščin, ki se za to delovno mesto zahtevajo. Za takšno materialnopravno stališče ni podlage niti v tretjem odstavku 90. člena ZDR, ki izrecno določa, da se pri presoji ustrezne zaposlitve (poleg delovnega časa in kraja opravljanja dela) upošteva le vrsta in stopnja izobrazbe, ne pa tudi drugi zahtevani pogoji za zasedbo nekega delovnega mesta. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča 1. stopnje ter ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker tožena stranka ni spoštovala obveznosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR.