oprostitev plačila sodne takse – nepopoln predlog – poziv na dopolnitev – izjava o premoženjskem stanju ni vložena na predpisanem obrazcu – zavrženje predloga
Zgolj dejstvo, da izjava o premoženjskem stanju ni vložena na predpisanem obrazcu, ni razlog za zavrženje predloga.
V skladu z 2. odstavkom 136. člena ZDR delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tožena stranka za odtegnitev tožnikovih plač in drugih prejemkov ni imela tožnikovega soglasja, med strankama pa ne glede na zahtevano obličnost tudi ni obstajal takšen ustni dogovor. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku po izplačilu neopravičeno odtegnjenih zneskov plače in drugih prejemkov v spornem obdobju.
vrnitev sodne takse - pravica do vrnitve sodne takse - časovno uveljavljanje predloga za vračilo takse
Določilo 3. odstavka 36. člena ZST-1 zgolj izenačuje položaj strank, ki jim procesna ureditev (ne glede na uspeh v pritožbenem postopku) ne omogoča od nasprotne stranke zahtevati povračila takse, s položajem tistih, ki takšno možnost (in med njimi je tudi pritožnik) imajo. Zato ne omogoča vračanja plačanih taks strankam, ki bi sicer ob pravočasni priglasitvi stroška v pritožbi lahko dosegle plačilo takse od nasprotne stranke.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
pritožbeni rok – prepozna pritožba – pravočasnost vloge – vložitev vloge pri nepristojnem sodišču – očitna pomota vložnika – nevednost stranke – pravni pouk
Če stranka pošlje vlogo nepristojnemu sodišču, si s tem ne zavaruje roka. Vloga bo v takšnem primeru pravočasna le, če bo nepristojno sodišče še pravočasno poslalo vlogo pristojnemu sodišču in bo to pristojno sodišče vlogo dobilo pred potekom roka. Od navedenega sicer ZPP določa dve izjemi, in sicer primere, ko stranke ne zastopa odvetnik ali pravnik s pravosodnim izpitom ter je okoliščino, da je stranka vlogo poslala nepristojnemu sodišču, mogoče pripisati njeni nevednosti, ter primere, ko je vložitev pri nepristojnem sodišču mogoče pripisati očitni pomoti vložnika.
O očitni pomoti lahko govorimo, ko je na vlogi napisano pravilno sodišče, napačno pa na pisemski ovojnici; gre torej za t. i. lapsus in ne za neznanje ali neskrbnost.
Sklicevanje na nevednost, ki bi lahko opravičila izjemo, ne pride v poštev, če je bila stranka v pravnem pouku pravilno in izrecno poučena o tem, kam mora vložiti pravno sredstvo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014436
OZ člen 174, 174/1, 335, 335/1, 335/2, 336, 336/1, 337.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - renta - zastaranje terjatve - invalid - izguba na zaslužku
Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja plačilo materialne škode iz naslova razlike v plači za čas od nastanka poškodbe do upokojitve in denarno mesečno rento od upokojitve dalje zaradi nezgode pri delu, ki jo je utrpela pri drugotoženi stranki (delodajalcu). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da začne teči zastaranje za terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo, ko stranka zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Subjektivni zastaralni rok torej začne teči takrat, ko oškodovanec zve oziroma bi ob ustrezni skrbnosti mogel zvedeti za obseg škode in storilca, objektivni zastaralni rok pa tedaj, ko je škoda nastala, pri čemer zastaranje terjatve za izgubo na zaslužku, ki je posledica delovne nezmožnosti, začne teči od dneva, ko se je pojavila ta oblika škode. Za začetek teka zastaralnega roka ni nujno, da je obseg škode že točno znan, oziroma da je znan določen znesek škode, ampak je pomembno, da so znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Za odločitev v konkretni zadevi je odločilno, kdaj se je tožničino stanje dokončno stabiliziralo, saj je najkasneje takrat tožnici zaradi izgube na zaslužku začela nastajati škoda, glede katere je bilo ob normalnem teku stvari gotovo, da bo nastajala tudi v bodoče in sicer trajno, ker ni bila več sposobna za svoje delo. Po presoji pritožbenega sodišča je dokončna stabilizacija zdravstvenega stanja tožnice takšno vprašanje, za katerega je potrebno strokovno medicinsko znanje, s katerim sodišče ne razpolaga in bi moralo zato angažirati predlaganega izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
zahteva za sodno varstvo – pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo
Pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo je izrecno urejena v prvem odstavku 59. člena ZP-1, kjer so taksativno naštete osebe, ki lahko le to vložijo, in sicer: oseba, ki ji je bila izrečena sankcija (kršitelj), njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov. Kdo je upravičen do vložitve zahteve za sodno varstvo zoper obravnavani plačilni nalog, je bil storilec pravilno poučen tudi v pravnem pouku plačilnega naloga. V obravnavanem primeru je zahtevo vložil oče storilca, ki pa ni upravičenec do vložitve zahteve za sodno varstvo v imenu svojega sina.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
ZUstS člen 23, 23/1. ZPIZ-2 člen 204, 413, 413/10. ZObr člen 92, 92/11. ZDR-1 člen 83, 83/2, 87, 87/2.
prenehanje delovnega razmerja - vojak - izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine - obvezno dodatno zavarovanje
Ob ugotovitvi, da je tožnik že 8. 8. 2013 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določili ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je imela tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dnem 15. 6. 2014. V skladu z navedeno določbo vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Gre namreč za poseben, z zakonom določen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja ni utemeljen.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi – trajanje začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice – trajanje začasnega zavarovanja v primeru razveljavitve obsodilne sodbe
Stališče pritožnice ni pravilno in je tudi v nasprotju z jasno določbo četrtega odstavka 502.b člena ZKP, ki določa, da po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let. Dejstvo, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje že enkrat razsodilo, to je, izreklo sodbo pred 14.6.2011, ni več pravno pomembno, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, s sodbo opr. št. I Ips 29407/2010 z dne 30.3.2015 v delu, ki se nanaša na obtoženega S.P. to sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo razsojo. V primeru, ko vrhovno sodišče v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavi pravnomočno sodbo in zadevo vrne v novo razsojo, se v novem sojenju vzame za podlago prejšnja obtožnica, kot to določa prvi odstavek 428. člena ZKP, kar pomeni, da po razveljavitvi sodbe ni več (obsodilne) sodbe in je potrebno glede trajanja začasnega zavarovanja upoštevati rok iz četrtega odstavka 502.b člena ZKP.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici pogodba o zaposlitvi dne 12. 3. 2013 prenehala na nezakonit način, ker ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni bilo razloga (nadomeščanje odsotnega delavca), zaradi katerega je bila sklenjena za določen čas. Zato je tožnici za čas od 13. 3. 2013 do 8. 12. 2013 priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, za čas po 9. 12. 2013 pa je zahtevek zavrnilo, ker naj bi tožnica ta del tožbe umaknila. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da se je delni umik tožbe nanašal na zmanjšanje tožbenega zahtevka, ker je tožnica v času brezposelnosti prejemala denarno nadomestilo in ker se je 9. 12. 2013 zaposlila in ne na zahtevek za reintegracijo, priznanje delovnega razmerja, vključitev v sistem socialnih zavarovanj in obračun ter plačilo prejemkov iz delovnega razmerja za obdobja brezposelnosti do ponovne vrnitve tožnice nazaj na delo k toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo vse pravice iz delovnega razmerja le za čas od 13. 3. 2013 do 8. 12. 2013, ko se je zaposlila drugje. Delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju za polni delovni čas pri dveh delodajalcih, zato je tožnica del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na čas, ko je prejemala nadomestilo za brezposelnost in ko se je zaposlila drugje, zmanjšala. Glede na nezakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki in ker ni mogoče priznati delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati, je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - inventurni manko
Tožnica od tožene stranke vtožuje odškodnino, ki predstavlja razliko med zatrjevano višino manka v določeni poslovalnici in zatrjevano višino viška v njenih ostalih poslovalnicah. V tožničinih poslovalnicah je bila na datum izvedbe inventure ugotovljena neusklajenost med popisnim in knjigovodskim stanjem, zato tožničine knjigovodske kartice ne izkazujejo resničnega stanja. Tožnica tako ni dokazala dejanskega manka v določeni poslovalnici ne dejanskega viška v drugih poslovalnicah, zato tudi razlika med tema dvema postavkama ni izkazana. Toženkino ravnanje ob medposlovalničnih premikih blaga (očitek, da ni redno poročala o morebitnih neskladjih med spremnimi dokumenti in resničnim stanjem prevzetega blaga) ni odstopalo od ravnanj drugih delavcev, zato ji ni mogoče očitati hude malomarnosti. Ker tožnica ni dokazala obstoja dveh predpostavk za odškodninsko odgovornost toženke, to je obstoja škode in toženkine odgovornosti (hude malomarnosti), tožbeni zahtevek na plačilo vtoževanega zneska ni utemeljen.
V predmetni zadevi je tožena stranka, kot izhaja že iz njenih navedb, delno izpolnitev sprejela oziroma ni uresničila odstopnega upravičenja iz 2. odstavka 472. člena OZ. Prodajna pogodba je zato glede dobavljenih izdelkov v celoti veljavna in zavezujoča, posledično pa odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženo stranko obsodilo na plačilo vtoževanega zneska, pravilna in skladna z določbo 1. odstavka 472. člena v zvezi s 1. odstavkom 435. člena OZ.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. OZ člen 86, 191, 346, 347. ZDR-1 člen 202.
vračilo preveč izplačanih plač - javni uslužbenec - kondikcijski zahtevek - zastaranje - rok za zastaranje
Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 48. plačni razred namesto v 47. plačni razred na podlagi 3.a člena ZSPJS. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, zato je potrebno uporabiti 86. člen OZ. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
Ob upoštevanju ugovora zastaranja s strani tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je del tožbenega zahtevka od oktobra 2008 do aprila 2009 zastaran, saj je bila tožba vložena 28. 5. 2014. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije z dne 16. 7. 2009. Zastaranje namreč začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače (10. v mesecu za pretekli mesec). Za terjatve iz delovnega razmerja pa 202. člen ZDR-1 določa, da zastarajo v roku 5 let. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka za glavnice so ob vložitvi tožbe dne 28. 5. 2014 že zastarale vse glavnice od avgusta oktobra 2008 do aprila 2009, ni pa zastarala glavnica za vračilo plač od maja 2009 do julija 2009, zato je tožbeni zahtevek za vračilo preveč izplačane plače v tem delu utemeljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - nezagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu - odškodnina zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka
ZDR-1 v 6. alineji prvega odstavka 111. člena določa, da lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru nezagotavljanja varnosti in zdravja delavcev pri delu, če je od delodajalca predhodno zahteval odpravo grozeče neposredne in neizogibne nevarnosti za življenje in zdravje. Navedene določbe ni mogoče razlagati na način, da delavcu ni potrebno predhodno vložiti take zahteve v skladu s 6. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ker že ZDR-1 v drugem odstavku 111. člena določa, da mora delavec delodajalca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestiti inšpektorat za delo. Gre za pogoje, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Ker tožnik ni izpolnil obveznosti, ki mu jo nalaga 6. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1, saj predhodno od tožene stranke ni zahteval odprave grozeče, neposredne in neizogibne nevarnosti, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik, ni zakonita. Tožnik zato ni upravičen do odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi začne učinkovati šele z dnem njene vročitve, zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno priznalo reparacijo za obdobje od 5. 2. 2013 do 27. 2. 2013. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je tožena stranka tožnici, kljub temu da ji je bila izredna odpoved vročena šele 27. 2. 2013, že 5. 2. 2013 prekinila delovno razmerje in jo odjavila iz socialnih zavarovanj.
plačilo razlike plače - nov plačni sistem - nadzor - javni uslužbenci - prevedba plače - napredovanja
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob prevedbi v letu 2008 napredovanje tožnika nepravilno dvakrat upoštevala, in sicer je najprej upoštevala pet napredovanj pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače javnega uslužbenca, nato pa še pri uvrstitvi tožnika v 32. plačni razred, kar je storila tako, da je osnovnemu, 29. plačnemu razredu delovnega mesta strokovni sodelavec, ponovno prištela pet napredovanj, kar je v nasprotju z ureditvijo postopka prevedbe po ZSPJS.
Tožena stranka ob prevedbi tožnika v letu 2008 ni ravnala pravilno, ko je delavce ob prevedbi umestila na delovna mesta v višjem tarifnem razredu, kljub pomanjkanju izobrazbe za ta delovna mesta. Zato je po ugotovitvi nezakonitosti takšnih prevedb utemeljeno spremenila pravilnik in tožnika z veljavnostjo od 1. 7. 2010 dalje pravilno prevedla na delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I. To delovno mesto je obstajalo že ob prevedbi v letu 2008 in bi ob pravilni uporabi materialnega prava tožnikovo delovno mesto že takrat moralo biti prevedeno v delovno mesto strokovnega sodelavca I. Za drugačno prevedbo tožnika v višji tarifni razred ni bilo podlage v ZSPJS.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožnikovo zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
institucionalno varstvo - plačilo - invalid - otrok - samska oseba
Polnoletnega invalidnega otroka je kljub temu, da ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovu svojih staršev, dejansko pa je nastanjen v centru, potrebno upoštevati kot samsko osebo. Pri ugotavljanju materialnega položaja ni mogoče upoštevati njegovih staršev, ki po noveliranem 123. členu ZZZDR, kljub podaljšani roditeljski pravici, nista več dolžna preživljati odraslega, polnoletnega invalidnega sina. Prav z novelo ZZZDR je bilo staršem nepreskrbljenega polnoletnega otroka z motnjami v telesnem in duševnem razvoju odpravljeno breme preživljanja.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-11/07-45 z dne 13. 12. 2007 med drugim izreklo, da Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb ni v skladu z ustavo (2.tč. izreka) ter Državni zbor RS hkrati zavezalo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku enega leta po objavi odločbe v ne opravičuje, da bi sodišče konkretno zadevo lahko presojalo po protiustavnih zakonskih podlagah. Materialno pravo je dolžno uporabiti ob ustrezni ustavno skladni razlagi. Torej v predmetni zadevi tako, da je pri odločanju o oprostitvi plačila institucionalnega varstva, potrebno polnoletnega invalidnega otroka šteti za samsko osebo.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - pravna podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi - odpad pravne podlage - sprememba pravnomočne sodbe
Pravna podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2014 med pravdnima strankama je bila izvršitev pravnomočne sodbe o ugotovljeni nezakonitosti s strani tožene stranke podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta podlaga je odpadla z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS, ki je v reviziji sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi, vključno z reparacijskim in reintegracijskih zahtevkom. Zato je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zakonito.