Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti člen 51, 51/1.
invalidska upokojitev - nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - povrnitev premoženjske škode - regres za letni dopust - dodatek za rekreacijo
Delavcu, ki zahteva regres za letni dopust za čas po invalidski upokojitvi, ki je bila posledica poškodbe pri delu, delodajalec ni odškodninsko odgovoren in zato ne gre za povračilo odškodnine za gmotno škodo. Tak zahtevek tudi sicer ni utemeljen, saj se nanaša na obdobje po upokojitvi, ko upokojenec prejema dodatek za rekreacijo, ki ima podobno naravo kot regres za letni dopust in ki se po 153. členu ZPIZ uskladi za toliko, kot je za uskladitev regresa za letni dopust določeno s kolektivno pogodbo.
ZZVZZ člen 80, 81, 80, 81. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 235, 235/1, 246, 235, 235/1, 246.
zdravstveno zavarovanje - začasna zadržanost z dela zaradi bolezni
Nepravilnost strokovno-medicinske presoje in postopanje osebnega zdravnika v nasprotju s pooblastili Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja zavarovancu ne more biti v škodo. Le ob takšnem izhodišču je mogoče pravilno zapolniti pravno praznino, ko s pravili niso posebej urejene pravne posledice postopanja osebnega zdravnika v nasprotju s pooblastili. Zato je v konkretnem primeru potrebno izključiti uporabo 246. člena pravil ter zadevo presoditi po 1. odst. 235. člena pravil ter tožnici ne glede na mnenje zdravniške komisije I. stopnje priznati bolniški stalež do dne, ko ga je zaključila osebna zdravnica.
ZPIZ člen 202. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1983) člen 165.
pokojninsko zavarovanje - kmet - prevzem kmetije - pokojninska doba
V pokojninsko dobo je po 165. členu ZPIZ-83 mogoče prevzemniku kmečkega gospodarstva čas poprejšnjega opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega in glavnega poklica všteti le, če je v času prevzema in ob vložitvi zahteve tudi sam zavarovanec na temelju opravljanja kmetijske dejavnosti.
Dokler komanditna družba kot delodajalec obstaja, je dolžna pozvati delavca nazaj na delo in ga prijaviti v zavarovanje. Komplementar je po 101. členu ZGD subsidiarno oziroma solidarno odgovoren za obveznosti družbe v primeru, če ga delavec pozove na izpolnitev, pa tega družba ne izpolni, vendar to velja le za premoženjske pravice iz pogodbe o zaposlitvi (nadomestilo plače in prispevki).
Tudi pri odločanju o stroških postopka po 2. odstavku 158. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki umakne pravno sredstvo, nasprotni stranki povrniti stroške, nastale zaradi pravnega sredstva, mora sodišče upoštevati določbo 1. odstavka 155. člena ZPP, ki določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Zato je potrebno pri umiku pravnega sredstva nasprotni stranki priznati le potrebne pravdne stroške. Ker odgovor na pritožbo ni vseboval navedb, dejstev oz. dokazov, ki bi prispevali k odločanju o utemeljenosti pritožbe, pritožnica ni dolžna nasprotni stranki povrniti priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.
Tožnik bi moral dokazati, da mu je delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu. Če bi mu v resnici delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu, bi bila odločba o tem izdana tudi tožniku. Ne gre za listino, ki bi bila po naravi stvari lahko samo pri prvotoženi stranki. Prvotožena stranka je na tožnikov predlog, naj predloži sklep o prenehanju delovnega razmerja, pojasnila, da listine nima, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na določbo petega odstavka 227. čl. ZPP, ki določa, da sodišče po prostem preudarku presodi, kakšnega pomena je to, da stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim je naloženo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej. Prvotožena stranka ni odklonila predložitve listin, ampak je povedala, da stečajni upravitej te listine ne najde, sodišče prve stopnje pa v njene navedbe ni podvomilo.
konkurenčna klavzula – soglasje delodajalca za novo zaposlitev – pravica do proste izbire zaposlitve
Čeprav tožnik v zvezi z delom pri novem delodajalcu ni konkurenčno deloval zoper toženo stranko, je bil zaradi vezanosti na konkurenčno klavzulo do bivšega delodajalca na splošno omejen v pravici do proste izbire zaposlitve. Soglasje tožene stranke za tožnikovo novo zaposlitev zato nima nobenega pomena. Tožnik je v skladu s pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko upravičen do dogovorjene odškodnine (odmene za spoštovnaje konkurenčne klavzule), saj se je s pogodbeno določbo o konkurenčni klavzuli že vnaprej zavezal, da po prenehanju delovnega razmerja zoper toženo stranko ne bo konkurenčno deloval, z novo zaposlitvijo pa takšno delovanje ni bilo izkazano.
Tožena stranka ni sprejela programa po določbi 35. člena ZDR in 266. člena podjetniške kolektivne pogodbe, zato tožnici ni zakonito prenehalo delovno razmerje na tej pravni podlagi. Program razreševanja trajno presežnih delavcev mora biti pripravljen in sprejet tako, da upošteva konkretno situacijo in določi konkretne ukrepe, s katerimi se prepreči ali čim bolj omeji prenehanje delovnega razmerja delavcev oz., s katerim se v največji možni meri omili škodljive posledice prenehanja delovnega razmerja.
ZPP v 1. odst. 133. člena določa, da se pisanja državnim organom, pravnim osebam in podjetnikom posameznikom vročajo tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu podjetja. To pomeni, da je bila vročitev sodne pošiljke toženi stranki opravljena skladno z zakonom, tudi če je ni prevzela osebno toženka, temveč delavec, ki je bil pri njej zaposlen.
ZDR člen 23, 23. ZTPDR člen 17, 17/2, 18, 17, 17/2, 18.
prerazporeditev - organizacija dela - uvedba disciplinskega postopka
1. V okvir nujnih potreb delovnega procesa in organizacije dela so skladno z 2. odstavkom 17. člena ZTPDR vključeni tudi delovni odnosi. Pri navedeni razporeditvi je poleg ugotovljenih potreb delovnega procesa bistveno, da je delavec prerazporejen na tako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim ter za katerega so podane potrebe dela. Ker je bil tožnik prerazporejen zaradi organizacije dela in ne zaradi nedoseganja pričakovanega obsega dela, je neutemeljeno stališče pritožbe, da bi tožena stranka morala izvesti postopek ugotavljanja doseganja pričakovanih rezultatov dela po 18. členu ZTPDR in 23. členu ZDR.
2. Odločitev o uvedbi disciplinskega postopka je v sferi odločanja delodajalca in upravičenega predlagatelja za izdajo zahteve za uvedbo disciplinskega postopka. Če zahteva za uvedbo disciplinskega postopka ni podana, delodajalec takega postopka ne uvede.
1.Delodajalec je dolžan delavcu v disciplinskem postopku omogočiti pravico do obrambe. Zdravniško potrdilo, da se delavec ni sposoben udeležiti disciplinske obravnave, dokazuje opravičeno odsotnost delavca. Neupoštevanje takega opravičila in izvedba disciplinskega postopka brez navzočnosti obravnavanega delavca predstavlja absolutno bistveno kršitev po 2. odst. 63. čl. ZTPDR, ki se je v sodnem postopku ne da sanirati.
2. Za čas suspenza delavcu pripada razlika do polne plače oz. nadomestila plače, če je odločitev o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja razveljavljena v sodnem postopku, kar je določeno v 98. čl. ZDR.
prenehanje delovnega razmerja - disciplinski ukrep - suspenz - razlika v plačah - veljavnost - kolektivna pogodba
Podjetniška kolektivna pogodba, sklenjena pri pravnem predniku tožene stranke, je veljavna, saj jo je tožena stranka vseskozi uporabljala kot svojo in na podlagi te pogodbe sklenila delovna razmerja s tožnikoma, noben predpis pa ne določa, da zaradi statusnih sprememb prenehanjo veljati delovnopravni akti pravega prednika in bi zato morala tožena stranka sprejeti novo PKP.
Pooblaščenka tožene stranke je navedla, da je zahtevek tožnice v celoti zastaral in sicer da so zastarale vse terjatve razen tiste, ki izvira iz leta 1993. Iz teh navedb ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka uveljavljala tudi zastaranje plačila zamudnih obresti, temveč da je ugovarjala le zastaranju glavnic. Tudi ugovor zastaranja mora biti jasen in določen, zato je neutemeljen ugovor tožene stranke, da je ugovarjala zastaranje celotnega zahtevka, to pa zajema tudi obresti za čas treh let pred vložitvijo tožbe.
ZOR člen 360, 360/1, 371, 360, 360/1, 371. SZ člen 147, 147/1, 147, 147/1. Uredba o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA člen 2, 2/3, 2, 2/3.
sklenitev najemne pogodbe - zastaranje - zastaralni rok
Lastnik stanovanja je moral skleniti najemno pogodbo s prejšnjim imetnikom stanovanja v roku šest mesecev (1. odst. 147. čl. SZ), ki je za vojaška stanovanja začel teči po uveljavitvi Uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (3. odst. 2. čl.), torej 8.1.1993. Najemnik je svojo pravico do sklenitve pogodbe lahko uveljavljal s tožbo. Ker za zastaranje terjatve na sklenitev pogodbe zakon ne predpisuje posebnega zastaralnega roka, ta terjatev najemnika zastara v splošnem zastaralnem roku petih let (371. čl. ZOR). Tako od uveljavitve Uredbe kot tudi od izteka roka, v katerem bi moral lastnik stanovanja skleniti najemno pogodbo iz 1. odst. 147. čl. SZ, je zastaralni rok že potekel, saj je bila tožba za sklenitev pogodbe vložena šele 18.5.2001. Tedaj je torej pravica zahtevati izpolnitev obveznosti že prenehala (1. odst. 360. čl. ZOR).
Iz drugega odstavka 213. člena in 287. čl. Zakona o pravdnem postopku izhaja, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, vendar lahko zavrne izvedbo nerelevantnih dokazov. Višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje nedopustno zavrnilo dokazna predloga tožnika, s tem pa je kršilo njegovo pravico do izjave v postopku in je zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.
Pravilnik o sodnih izvedencih in cenilcih (Ur. list RS št. 7/2002) ob določitvi vrednosti posameznih opravil in določitvi točke zanje nikjer ne določa, da gre za bruto zneske. Zgodovinska razlaga pa narekuje razlago, da je nagrada za delo izvedenca določena v neto znesku.
Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bo lahko predlagatelj sprožil sodni postopek v skladu z določili ZENDMPE le, če bo tudi po opravljeni ustni obravnavi meja ostala sporna. ZENDMPE nikjer ne določa, da je opravljen upravni postopek zaradi ureditve meje predpostavka za začetek sodnega postopka. V skladu z II. odst. 34. čl. ZENDMPE sodnega postopka ureditve meje ni dopustno sprožiti le, če je bila meja že urejena v postopku po ZENDMPE. Če pa je bil predhodni upravni postopek neuspešen, pa zaradi tega še ni omejen pristop k sodnemu reševanju ureditve meje.
Poleg tega pa v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti ZENDMPE, ker je le ta začel veljati šele 28.06.2000, medtem ko je predlagatelj vlogo vložil 16.03.2000 in je upravni organ izdal odločbo v upravnem postopku že 21.06.2000, torej še pred uveljavitvijo ZENDMPE. Predlagatelj je torej upravičeno vložil predlog za ureditev meje v nepravdnem postopku, potem ko niso bili izpolnjeni vsi pogoji za ureditev meje po Zakonu o zemljiškem katastru.
ZPPSL člen 182, 182/1, 182, 182/1. ZBan člen 171, 171/5, 171/7, 176, 178, 171, 171/5, 171/7, 176, 178.
likvidacija - stečajni postopek - upravičen predlagatelj - predpostavke
Predpostavka za začetek likvidacijskega postopka je torej po sedmem odstavku 171. člena ZBan obstoj dokončne ugotovitvene odločbe Banke Slovenije o obstoju likvidacijskega razloga. Sodišče, ki odloča o začetku likvidacijskega postopka, torej ne presoja obstoja likvidacijskega razloga, ker je to v pristojnosti Banke Slovenije. Pravilnost in zakonitost odločbe Banke Slovenije o obstoju likvidacijskega razloga pa prizadeta stranka lahko uveljavlja v postopku sodnega varstva po določbah 176. člena in nadaljnjih ZBan, v katerem odloča Vrhovno sodišče (primerjaj 178. člen ZBan). Zmotno je zato pritožbeno stališče, da bi moralo pravilnost in zakonitost odločbe Banke Slovenije o obstoju likvidacijskega razloga presojati sodišče v uvedenem likvidacijskem postopku, ali celo samo ugotavljati obstoj likvidacijskega razloga. Slednje bi pomenilo negiranje obstoja dokončne odločbe državnega organa - Banke Slovenije in pravnih posledic take odločbe, določenih v sedmem odstavku 171. člena ZBan.
ZOR člen 18, 18/2, 919, 919/2, 18, 18/2, 919, 919/2. ZPP člen 154, 154/2, 155, 155/1, 350, 350/2, 358/1-4, 154, 154/2, 155, 155/1, 350, 350/2, 358/1-4. OZ člen 1060, 1060.
negmotna škoda - nezgodno zavarovanje - veljavnost - zamuda
Obresti od zahtevane terjatve gredo od njene zapadlosti, ki se presoja glede na okoliščino ustalitve ugotovljene invalidnosti po končanem zdravljenju in objektivne možnosti toženke ugotovitve obstoja njene obveznosti.
Matematičen izračun invalidnosti samo na podlagi stopinj fleksije nima podlage v tabeli invalidnosti. V slednji je določen le razpon, iz katerega je razvidno, da gre za lažjo stopnjo omejene gibljivosti kolenskega sklepa v primerih od 91 do 135 stopinj in za tak primer omejene gibljivosti določa razpon invalidnosti do 10%. Če pa bi tožena stranka želela vsesplošno uporabo matematičnega izračuna, ki ga uporabljajo njeni cenzorji, bi morala tak način izračuna uvrstiti v pogodbena določila.