Iz nobene izmed odločb ne izhajajo razlogi o odločitvi organa, še posebej ob upoštevanju okoliščine, da je tožnica invalidka I. kategorije s priznano 100% telesno okvaro, na invalidskem vozičku in da ima nefunkcionalno levo stran telesa, zaradi česar potrebuje vsaj delno pomoč pri opravljanju praktično vseh osnovnih življenjskih funkcij. Glede na namen osebne asistence, kot je opredeljen v 1. členu ZOA, bi moral organ jasno obrazložiti, zakaj konkretno tožnici ne pripada pravica do osebne asistence niti v obsegu 30 ur na teden, saj v nasprotnem primeru predmetne odločbe ni mogoče preizkusiti.
V skladu z načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi, ki je uveljavljeno kot eno temeljnih načel ZUP, je organ dolžan stranko seznaniti tudi z drugimi možnimi oblikami pomoči.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA izrecno določata, da je komisija (le) izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence, ni pa tista, ki v zadevi odloča. Odloča namreč vedno pristojni organ z odločbo, ki mora biti obrazložena v skladu s standardi, ki jih določa 214. člen ZUP.
osebna asistenca - pogoji za priznanje pravice - strokovno mnenje komisije - strokovna presoja komisije
Komisija Inštituta RS za socialno varstvo ni organ, ki bi odločal o dodelitvi ali utemeljenosti osebne asistence, temveč je zgolj strokovni pomočnik organa, ki na podlagi osebnega razgovora z uporabnikom in/ali njegovim zakonitim zastopnikom pri ocenjevanju vrste, vsebine in obsega potreb posameznika, poda mnenje o uporabnikovih potrebah. Ocena komisije je tako zgolj eden izmed dokazov v postopku.
V zadevi, ko je pritožbeni organ sam izvajal dokazni postopek in nato (po odpravi odločbe prve stopnje) sam odločil o tožničini pravici, ni mogoče odstopiti od zahteve po obrazloženosti odločbe v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP. V takih zadevah pritožbeni organ ne sme prezreti niti svoje primarne funkcije, to je odločanja o pritožbi, zato mora obrazložitev nove (drugačne) odločitve vsebovati tudi stališča pritožbenega organa do vseh relevantnih navedb pritožnika, kar mu izrecno nalaga drugi odstavek 254. člena ZUP.
Pravilnik o osebni asistenci določa obveznost seznanitve stranke z izvedenskim mnenjem, ne pa tudi njene pravice do izjave o izvedenskem mnenju. Pravilnik pravice do izjave ne izključuje (kar bi bilo v nasprotju z določbami ZUP), ki ga je potrebno uporabiti na podlagi prvega odstavka 5. člena ZOA), le ureja je ne. Sodišče tako meni, da je v zvezi s strankino pravico do izjave potrebno uporabiti ZUP.
Obrazložitev odločbe mora vsebovati dokazno oceno o izvedenih dokazih in posledično dejansko stanje, ki ga je ugotovil organ. Iz odločbe mora izhajati, katera dejstva je organ ugotovil za resnična in na podlagi katerih dokazov. Prav tako se mora opredeliti do vseh izvedenih dokazov, ne pa zgolj, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, do strokovnega mnenja. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Sodišče poudarja, da ZOA in na njegovi podlagi izdan Pravilnik res določata obligatorno pridobitev mnenja strokovne komisije, vendar mnenje ne nadomešča odločbe, temveč je zgolj dokaz oziroma eden od dokazov v postopku odločanja, s katerim se ugotavljajo dejstva, na podlagi katerih se izda odločba (prvi odstavek 164. člena ZUP). Pridobitev strokovnega (izvedenskega) mnenja pa ne odvezuje toženca dolžnosti, da ob upoštevanju načela proste presoje dokazov (10. člen ZUP) strokovno (izvedensko) mnenje in morebitne druge dokaze vestno in skrbno analizira in primerja ter na podlagi takšne presoje samo ugotovi za odločitev pomembna dejstva (dejansko stanje) in svoje ugotovitve in sklepe v odločbi obrazloži.
ZOA člen 20, 21. ZUP člen 8, 146, 214, 237, 254, 254/1.
osebna asistenca - obrazloženost - drugostopenjska odločba - meritorna odločitev - dejansko stanje - neobrazložena odločba
Iz obravnavane odločbe tako niso razvidni bistveni razlogi za odločitev. Ni pojasnjeno dejansko stanje, na podlagi katerega je organ presodil, da tožnici pripada pravica do osebne asistenca v obsegu 30 ur tedensko in ne do 60 ur tedensko, kakor je v svoji odločbi ugotovil organ prave stopnje. Ravno odločitev toženca, da mimo pritožbe poseže v odločitev organa prve stopnje in tožnici dodeli osebno asistenco v manjšem obsegu, kot je odločil organ prve stopnje, narekujejo konkretizirano obrazložitev razlogov, ki so toženca vodili do zaključka o obsegu pravic tožnice iz naslova osebne asistence. Navedba dejanskega stanja je skopa do te mere, da je pravzaprav izostala.
zaposlovanje invalidov - prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov - upravni postopek - dopustnost upravnega spora - aktivna legitimacija
Spor med določenimi javno-pravnimi subjekti je sicer možen po tretjem odstavku 7. člena ZUS-1, vendar ne v konkretnem primeru, saj gre za spor med dvema državnima organoma.
ZUS-1 člen 4, 33, 33/2, 33/2-1, 36, 36/1, 36/1-4. ZPIZ-1 člen 103. ZZRZI člen 40, 40/6.
mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe delavcu invalidu - tožba zaradi kršitve človekovih pravic in svoboščin - odpoved pogodbe o zaposlitvi - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Mnenje komisije o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu ni akt ali dejanje, s katerim bi se posegalo v ustavne pravice in ne bi bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo, zato je Upravno sodišče zaključilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo tožbe zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, torej subsidiaren upravni spor ni dopusten.
Obveznost začasnega skrbnka preneha, ko se postavi stalni skrbnik, ali ko postane odločba, s katero sodišče odloči, da ni razlogov za postavitev pod skrbništvo pravnomočna.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence. Ni pa komisija tista, ki bi na podlagi ocene vseh v postopku predloženih in izvedenih dokazov sprejela odločitev, niti tožena stranka na njeno mnenje ni vezana. Odločitev je namreč izključno v pristojnosti tožene stranke (tretji odstavek 20. člena ZOA), mnenje komisije pa je le eden od dokazov, ki jih izvede v postopku.
Odločitev o zavrženju nove, dne 15. 3. 2024 vložene tožnikove vloge v izpodbijanem sklepu ni ustrezno obrazložena (prim. 228. člen v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP), saj prvostopenjski organ ni obrazloženo utemeljil zaključka, da gre za isto upravno zadevo (tudi) z vidika za odločanje relevantnega dejanskega stanja in pravne podlage.
O zahtevku tožnika odloča tožena stranka in ne strokovna komisija. Odloča namreč vedno pristojni organ z ustrezno odločbo, ki mora biti obrazložena skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP. Tudi prvi in tretji odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija le izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence. Na podlagi mnenja komisije pristojni CSD izda odločbo o pravici do osebne asistence, v kateri določi obseg in vrsto storitev osebne asistence (peti odstavek 20. člena ZOA). Da pa je odločba lahko ustrezno obrazložena, je pred njeno izdajo treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP).
Iz odločbe, ki je predmet odločanja, morajo jasno izhajati razlogi, ki so organ vodili k njegovi odločitvi. Zagotovo iz izpodbijane odločbe ne more izhajati zgolj navedba, da je organ prejel mnenje Komisije iz katerega izhaja, da vlagateljica ni upravičena do osebne asistence, brez razlogov organa za sprejeto odločitev, saj na ta način iz odločbe izhaja, da je torej o vlogi odločila Komisija in ne organ, ki je pristojen odločati.
osebna asistenca - pogoji za priznanje pravice - mnenje komisije - obrazloženost odločbe - pomanjkljivo obrazložena odločba
Dejstvo, da je v postopek odločanja o pravici do osebne asistence pritegnjena strokovna komisija, upravnega organa ne odvezuje dolžnosti, da sprejme konkretizirano odločitev, zanjo navede razloge in opravi zaključek glede ocene vrste in obsega osebne asistence vlagatelja.
osebna asistenca - načelo varstva pravic strank in javne koristi - mnenje komisije - obrazložitev odločbe - pomanjkljivo obrazložena odločba
Iz nobene izmed odločb ne izhajajo razlogi o odločitvi organa, še posebej ob upoštevanju okoliščine, da ima tožnica hudo obliko epilepsije, zaradi česar potrebuje vsaj delno pomoč pri opravljanju praktično vseh osnovnih življenjskih funkcij. Upravni organ bi moral jasno obrazložiti, zakaj konkretno tožnici ne pripada pravica do osebne asistence niti v obsegu 30 ur na teden, saj v nasprotnem primeru predmetne odločbe ni mogoče preizkusiti.
V skladu z načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi, ki je uveljavljeno kot eno temeljnih načel ZUP, je organ dolžan stranko seznaniti tudi z drugimi možnimi oblikami pomoči.
ZUOPP-1 člen 10, 10/3. Pravilnik o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami (2013) člen 9. URS člen 52.
otrok s posebnimi potrebami - spremljevalec - pravica otroka do brezplačnega prevoza - posebno ustavno varstvo otrokovih pravic
Dolžnost države vključuje tudi zagotavljanje ustreznih ukrepov in prilagoditev v času vožnje v vzgojno-izobraževalni zavod glede na posameznikove potrebe. Če je posameznemu invalidnemu otroku zagotovljena le gola pravica do (brezplačnega) prevoza od bivališča do zavoda in nazaj, ne da bi država zagotovila ustrezne podlage, da se pri prevozu otrok s posebnimi potrebami odpravljaljo ovire oziroma zagotavljajo prilagoditve, ki jih posameznik potrebuje glede na svojo invalidnost, lahko pravica do izobraževanja ostane izvotljena, navidezna.
Drugostopenjski organ je sicer v postopku odločanja o pritožbi imenoval novo komisijo, ki je zaključila enako kot komisija, imenovana s strani organa prve stopnje, vendar pa se ni v ničemer vsebinsko opredelil do navedb tožnika v pritožbi, vključno z okoliščino, da je bila tožniku že predhodno priznana pravica do 40 ur osebne asistence tedensko. Drugostopenjski organ bi torej moral konkretizirano pojasniti, v čem so se tožnikove potrebe toliko spremenile, da sedaj ne potrebuje več niti 30 ur osebne asistence. Zgolj dejstvo, da je organ skladno z določbami Zakona o osebni asistenci določil novo komisijo, ki je izdelala mnenje, organa ne opravičuje njegove obveze konkretizirano obrazložiti razlogov, ki so ga vodili k sprejeti odločitvi in ki jih predhodno ni navedel organ prve stopnje.
Zgolj dejstvo, da je organ, skladno z določbami ZOA, določil novo komisijo, ki je izdelala mnenje, organa ne opravičuje njegove obveze konkretizirano obrazložiti razlogov, ki so ga vodili k sprejeti odločitvi in ki jih predhodno ni navedel organ prve stopnje. Organ bi moral jasno obrazložiti, zakaj konkretno tožniku pripada pravica do osebne asistence zgolj v obsegu 50 ur na teden, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da mu je bilo predhodno že priznanih 90 ur osebne asistence, saj je v nasprotnem tožniku kršena pravica do izjave, prav tako pa ob morebitni vložitvi pravnega sredstva predmetne odločbe ni mogoče preizkusiti.
Upravni organ je tisti, ki je pristojen sprejeti odločitev in jo nato tudi ustrezno obrazložiti. Navedeno velja tudi v primeru, ko je organ na prvi stopnji odločitev o obsegu ur osebne asistence dolžan sprejeti na podlagi mnenja strokovne komisije, ki ima že po samem zakonu naravo izvedenskega mnenja. Strokovna komisija kot strokovno telo pa je organu le v pomoč pri presoji strokovnih vprašanj, relevantnih za odločitev, ni pa ji dano pooblastilo, da namesto upravnega organa odloči o sami upravni stvari. Zato je dolžan organ v primeru, ko upravna odločba temelji na strokovnem mnenju izvedenskega organa, v obrazložitvi odločbe povzeti vsebino ugotovitev izvedenskega mnenja ter se do mnenja tudi opredeliti in pojasniti, kako so ugotovitve iz izvedenskega mnenja vplivale na odločitev v konkretni zadevi.
Mnenje strokovne komisije, pridobljeno v upravnem postopku, predstavlja ključen dokaz o pravno pomembnih dejstvih, ki bi ga upravni organ že pred odločitvijo na prvi stopnji moral posredovati tožniku v izjasnitev, da bi ta lahko, še preden je bilo v zadevi odločeno in so bile torej vse možnosti še odprte, učinkovito zavaroval svoj pravni položaj.