Iz zdravniškega izvida in mnenja zdravniške komisije druge stopnje izhaja, da vzrok demence ni znan, kar pomeni, da vojna poškodba ne izključuje nastanka demence. Zato tožnik utemeljeno opozarja na določbo 6. odstavka 25. člena ZVojI, da v primeru, ko je vojnemu invalidu potrebna pomoč in postrežba tako na podlagi vojne invalidnosti, kot tudi na podlagi druge invalidnosti, pripada vojnemu invalidu dodatek za pomoč in postrežbo tiste stopnje in v tisti višini, ki je za vojnega invalida ugodnejša.
vojni invalid - civilni invalid vojne - teroristični napad - vojaška agresija
Dogodkov ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo ni mogoče razumeti v najširšem pomenu te besede kot (splošnega) stanja v času vojaške agresije. Zato tudi po presoji sodišča strah, ki so ga v tem obdobju doživljali prebivalci Slovenije, sam po sebi ne predstavlja dogodkov v smislu 1. točke 4. člena ZVojI.
ZVojI v 1. odstavku 97. člena določa, da upravna enota oz. ministrstvo ugotavlja odstotek invalidnosti na podlagi izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije. To pomeni, da ga mora upravni organ obvezno pridobiti, kar pa po mnenju sodišča ne izključuje ugotavljanja relevantnih dejstev tudi z drugimi dokazi in torej postopanja po določbi 1. odstavka 164. člena ZUP, po kateri se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi, pri čemer se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede (2. odstavek istega člena).
V izvidu in mnenju mora biti zato navedeno najmanj, katero konkretno medicinsko dokumentacijo je komisija pregledala oz. obravnavala pri svojem delu, kaj je iz nje razvidno, katera dejstva je ugotovila in kakšen je njen sklep na podlagi tako ugotovljenih dejstev.
S tem, ko je zdravniška komisija v mnenju z dne 17. 2. 2009 zavrnila uporabo RTG slik kot dokazov, ki bi jih lahko uporabila pri pripravi svojega mnenja z navedbo, da so brez imena slikane osebe in datuma, na dveh slikah pa je nalepljen rokopisni zapis imena, datum pa ni viden, je zdravniška komisija kot izvedenec s področja medicinske stroke ocenjevala (ne)verodostojnost predloženih posnetkov z argumenti, ki nimajo podlage v pravilih te stroke in na ta način prevzela pooblastila, ki jih ima v upravnem postopku le upravni organ.
ZZPI člen 75. Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov člen 17.
zaposlovanje invalidov - pravica do denarna nagrade za preseganje kvote - rok za vložitev vloge za priznavanje pravice - obdobje priznavanja pravice
Delodajalec, ki en mesec presega kvoto, lahko do 20. dne v naslednjem mesecu vloži na sklad vlogo za nagrado za preseganje kvote, ki se prizna največ za 6 zaporednih mesecev. V to obdobje se od preteklih mesecev lahko všteva največ en mesec pred vložitvijo vloge (2. odstavek 17. člena Uredbe).
ZVojI člen 11, 30, 89, 98, 99, 100. Pravilnik o zdraviliškem in klimatskem zdravljenju vojnih invalidov člen 8.
vojni invalid - pravica do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja
Upravičenost do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja ugotavlja upravna enota oziroma ministrstvo na podlagi izvedeniških mnenj, to je v tem primeru izvidov in mnenj pristojne zdravniške komisije (97. člen ZVojI). Ob izpolnjevanju pogojev iz 2. člena Pravilnika je praviloma zdraviliško zdravljenje zaradi iste bolezni možno le enkrat na dve leti.
ZVojI člen 19. Pravilnik o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti (1996) člen 10.
vojaški mirnodobni invalid - zahteva za povečanje odstotka invalidnosti
V skladu s 3. odstavkom 19. člena ZVojI in 4. odstavkom 10. člena Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti, v primerih, ko gre za endrogena nagnjenja oziroma za endrogene vzroke obolenj, priznanega odstotka invalidnosti pozneje ni mogoče povečati, ne glede na nadaljnje poslabšanje okvare zdravja. To pomeni,da v konkretnem primeru ni podlage za vsebinsko odločanje o tožnikovi zahtevi in bi bilo zato pravilneje, da se njegova vloga zavrže.
upravna zadeva - civilni invalid vojne - zakonske zamudne obresti od priznane invalidnine
V upravnem postopku je bilo pravnomočno odločeno o pravici tožeče stranke do statusa civilnega invalida vojne, od takrat je tudi prejela invalidnino za nazaj - od 1.1.1994 dalje. O zahtevi za plačilo zakonskih zamudnih obresti pa bi upravni organ lahko odločal le, kolikor bi za to imel podlago v upravnem pravu. Zakon o vojnih invalidih pa nima določb, ki bi predstavljale podlago za priznanje pravice do zamudnih obresti od priznanih dajatev po tem zakonu in tudi ne podlage za pristojnost upravnega organa, da bi o tem odločal. Gre torej za zahtevek civilnopravnega značaja, odločanje o katerem je v sodni pristojnosti.
vojni invalidi - upravna zadeva - odškodninski zahtevek
Ker je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične osebe na področju upravnega prava, kar pa zahtevek za plačilo odškodnine ni, je pravilen zaključek v izpodbijani odločbi, da stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva, zato je treba takšno vlogo zavreči.
vojni veteran - priznanje statusa vojnega veterana
S tem, ko pri podjetju A.A.A. ne gre za podjetje iz točke j) 7. alinee 2. člena ZVV, ni izpolnjen eden od zakonskih pogojev za priznanje statusa vojnega veterana
vojni veteran - priznanje statusa vojnega veterana
Pojem cestno podjetje zakonsko ni opredeljen v tem smislu, da bi se lahko nanašal le na podjetja, ki se imenujejo cestna. To pa pomeni, da se lahko nanaša tudi na komunalna podjetja, kolikor so v tistem času gospodarila s cestami in so imele ceste med svojimi osnovnimi sredstvi.
ZLPLS člen 11, 14, 11, 14. ZUP člen 214/1, 2, 2/2, 214, 214/1, 2, 2/2, 214.
obrazložitev upravnega akta - invalidi - financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij - dodelitev sredstev
Tožena stranka po določbi 14. člena ZLPLS uporablja sredstva izključno za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v skladu s Pravilnikom o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS; po določbi 1. odstavka 11. člena ZLPLS pa preko sveta fundacije med drugim odloča tudi o razporejanju sredstev na posamezne uporabnike. Tožena stranka izvaja financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij kot svojo osnovno in bistveno dejavnost s sredstvi oziroma premoženjem, pridobljenim pri izvedbi lastninskega preoblikovanju Loterije Slovenije d.d., in upravlja s sredstvi, ki jih pridobiva s plačevanjem dajatev za prirejanje iger na srečo po določbah Zakona o igrah na srečo, in s sredstvi, ki jih pridobiva z darili, volili in drugimi prihodki. Ker je zakonodajalec določil namen uporabe tako zbranih sredstev in z zakonom določil, da tožena stranka odloča o razporejanju teh sredstev na uporabnike, ta sredstva ne izgubijo značaja javnih sredstev. Čim pa je tako, tožena stranka, ko odloča o razporejanju teh sredstev na posamezne uporabnike, odloča o pravnih koristih posameznikov oziroma pravnih oseb pri pridobivanju javnih sredstev, s tem pa je po presoji sodišča vezana na uporabo določil ZUP. Glede na navedeno je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedla razlogov, na podlagi katerih je tožeči stranki dodelila sredstva v manjšem obsegu, kot so bila zaprošena, oziroma sploh ni navedla bistvenih razlogov za svojo odločitev glede razporeditve razpoložljivih sredstev za leto 2006. Tako pomanjkljiva obrazložitev sklepa tudi po presoji sodišča predstavlja takšno kršitev določb ZUP, zaradi katere izpodbijanega upravnega akta ni mogoče preizkusiti.
ZUZIO člen 32, 35, 32, 35. ZGD člen 569, 569. ZPPSL člen 2, 2/3, 2, 2/3.
invalidsko podjetje - odvzem statusa invalidskega podjetja
Po presoji sodišča dejstvo, da tožeča stranka v letu 2003 ni zaposlovala nobenega delavca in torej celo poslovno leto ni izpolnjevala predpisanega deleža invalidnih oseb v invalidskih podjetjih, v konkretni zadevi ne predstavlja razloga za (naknadno) izdajo izpodbijane odločbe, saj je bilo prenehanje delovnega razmerja delavcem tožeče stranke posledica stečajnega postopka. Vendar pa je tožeča stranka v času izdaje izpodbijane odločbe ponovno imela zaposlen predpisani minimalni delež invalidnih oseb in je torej ta pogoj izpolnjevala.
ZVojI člen 105, 105. ZVV člen 2/1-6, 24, 1, 1/1, 2, 1/1, 1, 24, 2/1-6, 2.
priznanje statusa
Opravljanje enotne kurirske službe pri občinskem upravnem organu pa tudi po mnenju sodišča ne pomeni formalne vključenosti v obrambo Republike Slovenije v okviru navedenih državnih organov (kot pripadnik Teritorialne obrambe RS, policist, oseba, vključena po odločitvi pristojnega organa ali poveljstva oziroma operativni delavec kriminalistične in obveščevalno varnostne službe, pripadnik narodne zaščite ali enote za zveze med RS in občinami), niti ne predstavlja dejavnosti opravljanja vojaških dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije.
Z odločbo tožene stranke z dne 23. 5. 2001 je bilo v upravnem postopku šele dokončno odločeno o pravici tožnika do statusa civilnega invalida vojna. Tožnik v tožbi postavlja svoj zahtevek na podlagi 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Vendar tožnikov pridobljeni status civilnega invalida vojne po svoji naravi ni predmet obligacijskega razmerja med tožnikom in toženo stranko, zato se citirano določilo Zakona o obligacijskih razmerjih ne more uporabiti v tem upravnem sporu.
Šteje se, da je revizija opravljena v roku 3 mesecev, če je odločba, izdana ob reviziji, v navedenem roku odposlana upravni enoti zaradi vročitve stranki. Dokazno breme glede pravočasnosti revizije nosi tožena stranka. Tožena stranka je še enkrat odposlala (popravljeno) izpodbijano odločbo prvostopenjskemu organu zaradi vročitve stranki. V takem primeru je treba šteti, da je bila odločba o reviziji odposlana prvostopenjskemu organu zaradi vročitve stranki, ko je bila odposlana druga odločba.
URS člen 50, 50/1, 2, 3, 3/2, 50, 50/1, 2, 3, 3/2. ZUS člen 60, 60/3. ZUP člen 8, 8.
dokazno pravo - načelo materialne resnice
Ker sodišče v upravnem sporu deluje kot oblastveni organ, ki skrbi za zakonitost delovanja izvršilne veje oblasti, mora tožena stranka določilo 3. odstavka 60. člena ZUS v ponovnem postopku dosledno upoštevati, sicer odločitev tožene stranke tudi ni v funkciji varovanja načela pravne države in pravne varnosti ter načela delitve oblasti oziroma varstva ravnotežij med izvršilno in sodno vejo oblasti. Pravice po Zakonu o vojnih invalidih, ki jih varuje tožnik, so zakonske pravice, ki imajo svojo ustavnopravno podlago v določilu 1. odstavka 50. člena Ustave in v ustavnem načelu socialne države glede na to, da gre v konkretnem primeru za tožnika, ki ima visoko stopnjo invalidnosti.
Ker iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov nesporno izhaja, da invalidi v tožeči stranki delajo v običajnem delovnem procesu in običajnem delovnem okolju, ki ni posebej prilagojeno invalidom, ki se glede na svojo invalidnost in preostalo delovno zmožnost ter glede na svoje zdravstveno stanje ne morejo usposabljati in zaposliti pod enakimi pogoji kot druge invalidne osebe, saj delajo v običajnem delovnem okolju oz. delovnih mestih na katerih lahko delajo tudi druge invalidne osebe oziroma delavci brez priznanega statusa invalida, je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.
Po določbi 96. člena ZVojI je potrebno v vsakem primeru, ko je do okvare zdravja prišlo zaradi bolezni, vložiti zahtevo za priznanje statusa vojaškega invalida najkasneje v petih letih po domnevnem nastanku bolezni. Ta rok je splošni pogoj in je določen za uveljavljanje statusa vseh skupin vojnih invalidov na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni.
Po določbi tretjega odstavka 121. člena ZvojI, ki je umeščena med prehodne in končne določbe zakona, je določen še poseben rok za uveljavljanje zahtevkov vojaških mirnodobnih invalidov na podlagi okvare zdravja, zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v pravno relevantnih okoliščinah, nastalih do uveljavitve tega zakona. Navedena določba pa se nanaša le na osebe, ki so status vojaškega mirnodobnega invalida pravočasno uveljavljale, pa ga niso mogle uveljaviti zaradi prenizkega odstotka invalidnosti.
priznanje statusa civilnega invalida vojne - načelo presoje dokazov
V postopku je upravni organ dolžan ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 70/99, 80/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP) o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odloči pooblaščena uradna oseba po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj na podlagi uspeh celotnega postopka (10. člen ZUP).