glavna obravnava v odsotnosti toženca - vabilo na glavno obravnavo - javna listina
Tisti del potrdila o vročitvi, ki ga je sestavilo sodišče, namreč vsebina sodne pošiljke, je javna listina (230. čl. ZPP/77). Dokazne moči javne listine pa zgolj trditve pritožnice, češ da vabila na narok ni prejela, ne morejo omajati (prim. 3. odst. 230. čl. ZPP/77). Da je tožena stranka prejela 18.3.1999 sodno pošiljko, naslovljeno nanjo, pa potrjuje, kot je bilo že zapisano, zlasti njen žig na potrdilu. Drugačne zgolj pavšalne pritožbene trditve, ne morejo vzbuditi dvoma v to okoliščino.
Ker po izreku izpodbijane sodbe pravnomočno že določena preživnina za čas od 1.8.1996 dalje ni nadomeščena (spremenjena oz. zvišana) z novo, temveč je tožencu naložena poleg že določene preživnine, bi v primeru pravnomočnosti izpodbijane sodbe mld. tožnika pridobila ob že obstoječem izvršilnem naslovu za izterjavo njune preživninske terjatve zoper toženca za čas od 1.8.1996 dalje še enega. Ker sta si izrek izpodbijane sodbe in njeni razlogi v nasprotju, ima to za posledico bistveno kršitev določb postopka iz 13. tč. drugega odst. 354. člena ZPP/77.
Ker zakon za vročitev vabila na prvi narok za glavno obravnavo ne zahteva osebne vročitve, se šteje, da je stranka pravilno vabljena, če vabilo prejme eden od odraslih članov njegovega gospodinjstva.
Tretjetožena stranka je samostojna pravna oseba, ki razen istega družbenika s prvotoženo stranko nima nič skupnega. Tudi, če bi se izkazalo, da je drugotožena stranka prvotoženo zlorabila v korist tretjetožene stranke (primerjaj 3. alineo 1. odstavka 6. člena ZGD), zahtevka zoper tretjetoženo stranko na podlagi 6. člena ZGD tožeča stranka ne more uveljavljati. Tega lahko uveljavlja le zoper družbenika ali tihega družbenika prvotožene stranke, takega statusa tretjetožene stranke pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.
ZOR člen 444, 444/1, 444, 444/1. ZPPSL člen 125, 125/1, 125, 125/1.
terjatev
Pri odstopu terjatve namesto izpolnitve preide terjatev v premoženje prevzemnika že s samo sklenitvijo pogodbe in se zato praviloma s tem tudi zmanjša bodoča stečajna masa odstopnika. Vendar pa je drugače v primeru sočasne izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika oziroma njene izpolnitve vnaprej.
Račun izstavljen s strani tožeče stranke je enostranska listina, zato ne zadostuje za dokaz poslovnega razmerja strank. Zato je ugovor nasprotne stranke o pomanjkanju legitimacije ob tako ugotovljenem dejanskem stanju utemeljen.
Pritožnik sam navaja, da je obtoženki mogoče dokazati eventualni naklep, pri čemer pa pritožbeno sodišče pripominja, da je za tovrstno kaznivo dejanje že glede na njegovo naravo potrebna najvišja stopnja krivde, to je zavedanje in hotenje storilca, da uporabi ponarejen vrednostni papir kot pravi.
Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev terjatve, ki pa jih upnik lahko (uspešno) uveljavlja le zoper osebo s katero je v dolžniško-upniškem razmerju, čemur pa dolžnik (smiselno) tudi ugovarja, zato je tak ugovor potrebno šteti za obrazložen.
Ker je dolžnik navedel, da ne zanika svojega dolga, je treba šteti, da izpodbija sklep o izvršbi samo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo in postopek nadaljevati kot postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova (3. odst. 62. člena ZIZ). Slabo finačno stanje oziroma nelikvidnost dolžnika ne more biti razlog, da upnik ne bi smel z izvršbo uveljaviti svoje terjatve.
Sodišče prve stopnje je obtoženčevo ravnanje, ko je pazniku v Zavodu za prestajanje kazni nudil aktivni odpor, zato so morali pazniki uporabiti silo, pravilno pravno opredelilo poskus kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi. S postavitvijo sodnega izvedenca psihiatra je pridobilo izvedeniško mnenje, na podlagi katerega je pravilno zaključilo, da je bil obtoženec vsled kaznivega dejanja prišteven, saj je sodni izvedenec upošteval zdravstveno dokumentacijo, svoje mnenje pa je oprlo tudi na samo vedenje obtoženca ob storitvi kaznivega dejanja in na njegov zagovor glede dogodka, ki ga je obtoženec natančno opisal.
Dolžnik s tem navaja dejstvo, s katerim ni uspel v pravdnem postopku iz katerega izvira izvršilni naslov, tj. v postopku v katerem mu je bila v plačilo naložena v predmetni izvršbi uveljavljana terjatev, ter dejstvo, ki izhaja iz obdobja (10.4.1996) pred nastopom izvršljivosti izvršilnega naslova, dolžnik pa ni zatrjeval, da tega dejstva ni mogel navajati v zgoraj navedenem pravdnem postopku, zato sta takšni ugovorni navedbi neutemeljeni.
Z navedbo, da prispevki niso bili plačani, ker niso bile izplačane plače, dolžnik ugovarja svoji obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, kar pa v izvršilnem postopku ni (več) mogoče.
Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali razliko med zneskom uveljavljane terjatve 31.032.220,90 SIT na dan 31.05.1998 in zneskom terjatve, za katero je sodišče dovolilo izvršbo - glavnico 25.000.000,00 SIT z obrestmi po kreditni pogodbi z dne 19.10.1995, predstavljajo pravilno obračunane obresti (revalorizacijske, pogodbene in zamudne) do katerih je upnik upravičen na podlagi izvršilnega naslova.
Kazenska odgovornost je pogoj za izrek denarne kazni ali mladoletniškega zapora pri starejšem mladoletniku. Pri mlajšem mladoletniku, kot je obravnavani mladoletnik, pa se kazenska odgovornost ne ugotavlja, pač pa je po čl. 75 KZ treba pri izbiri vzgojnega ukrepa upoštevati mladoletnikovo starost in njegovo duševno razvitost, njegove psihične lastnosti in nagnjenja ter nagibe, iz katerih je dejanje storil, pa tudi težo in naravo kaznivega dejanja ter še ostale okoliščine, navedene v tem zakonitem določilu.
Če sodišče druge stopnje razveljavi zemljiškoknjižni sklep o vknjižbi, potem zemljiškoknjižni referent ne izda novega sklepa o vzpostavitvi v prejšnje zemljiškoknjižno stanje ampak postopa po 33. členu Pravilnika o vodenju zemljiške knjige.