Če iz sporazuma pred sodiščem, ki predstavlja izvršilni naslov, ne izhaja, da se nanaša tudi na zakonite zamudne obresti, potem ni mogoče dovoliti izvršbe tudi za le-te.
Vsak solidarni dolžnik odgovarja upniku za celo obveznost. Njeno izpolnitev lahko upnik zahteva od vsakega od solidarnih dolžnikov vse dotlej, dokler ni izpolnjena.
Pri lastninski tožbi za izročitev stanovanja mora lastnik dokazati, da ima lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Toženčeve pritožbene trditve, da stanovanja ne zaseda, niso podprte z dokazi, zato jih ni mogoče upoštevati.
Lastnik stanovanja ne more (na primer pogodbeno) prevaliti na najemnika z zakonom lastniku naloženega bremena zagotovitve popravil v zvezi z vzdrževanjem najemnega stanovanja na svoje stroške. Če za taka popravila ne poskrbi najemnik stanovanja, to ni razlog za odpoved najemne pogodbe po drugi alinei prvega odstavka 53. člena SZ.
Če sodišče napačno revalorizira znesek že plačane odškodnine, na tak izračun ni mogoče opreti odločitve. Ker pa je to dejstvo odločilnega pomena, je dejansko stanje tako nepopolno ugotovljeno in je potrebno sodbo v tem delu razveljaviti.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - verjetnost obstoja dela terjatve
Ker iz predloga ne sledi verjetni obstoj terjatve, je sodišče utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Iz kazenske sodbe zoper fizično osebo, ki naj bi bila lastnik dolžniške firme, ne izhaja, da bi bili upniki oškodovanci.
postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine
Če dolžnik ne ugovarja plačilu terjatve po sklepu o dovolitvi izvršbe na podlagi verodostojne listine, postopa prvo sodišče nepravilno, ko z odločitvijo o ugovoru razveljavi dovoljeno izvršbo, da je o zahtevku in stroških odločeno v pravdi.
Kadar sodišče druge stopnje ne more odločiti o ugovoru, ker niso ugotovljena vsa odločilna dejstva, vrne zadevo sodišču prve stopnje, da vnovič odloči o ugovoru.
Po določbi 4. odstavka 399. člena velja tudi v primeru, če so dogovorjene višje obresti od dovoljenih, največja obrestna mera dovoljenih obresti. Sodišča ne smejo dajati pravnega varstva višjim obrestim.
opis dejanja - zakonski znak kaznivega dejanja - razžalitev - obrekovanje - žaljiva obdolžitev
Ker je sodišče prve stopnje štelo za dokazano resničnost žaljivih trditev in tega dejstva zasebni tožilec s pritožbo ni izpodbijal, bi se moralo v nadaljnjih razlogih sodbe omejiti zgolj na presojo, ali je obtoženec resnična dejstva s sicer žaljivo vsebino zatrjeval na žaljiv način, ker pa naj bi dejanje storil ob opravljanju časnikarskega poklica, pa glede na določbo 3. odstavka 169. člena tudi, ali je pri tem ravnal z namenom zaničevanja. Ker sodišče prve stopnje navedene presoje o obstoju kaznivega dejanja razžaltive ni opravilo na tak način, se v razlogih sodbe niti ne ugotavlja, da bi obtoženec dejstva z resnično vsebino raznašal z uporabo žaljivih in zaničevanih izrazov, istočasno pa glede vsebine članka izrecno ugotavlja, da je napisan objektivno in profesionalno, bi moralo že sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi zakona obtoženca oprostiti obtožbe kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po členu 171/1 in 2 KZ. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi zagovornika obtoženca in izpodbijano obsodilno sodbo za storitev kaznivega dejanja razžalitve po členu 169/2 in 1 KZ spremenilo tako, da je obtoženca iz razloga po 1. točki 358. člena KZ v zvezi s 4. odstavkom 171. člena KZ oprostilo obtožbe za storitev kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po členu 171/2 in 1 KZ.
V času trajanja zakonske in družinske skupnosti pa morata po čl. 49 ZZZDR oba zakonca prispevati za preživljanje svoje družine v sorazmerju s svojimi možnostmi (ne pa plačevati preživnine), na kar smiselno pravilno za obdobje, ko sta pravdni stranki še vedno živeli skupaj v stanovanju ob času vložitve tožbe (1.10.1995), pa do razveze njune zakonske zveze (4.10.1996), opozarja tudi pritožnik. Če pred razvezo zakonske zveze družina živi skupaj v skupnem gospodinjstvu in vsak zakonec prispeva za potrebe cele družine v sorazmerju s svojimi možnostmi (pa čeprav so med zakoncema že spori, ki pripeljejo do nevzdržnosti in razveze zakonske zveze), preživninski zahtevek za otroka namreč ni utemeljen. Ta je utemeljen le, če je družinska skupnost dejansko že razpadla in ni več skupnega življenja in gopodinjstva obeh zakoncev in mladoletnih otrok ali pa če ni ustreznega prispevka zakonca kot preživninskega zavezanca k stroškom za kritje potreb družine.
Če upnik izkaže, da je pravočasno ravnal v skladu s pozivom sodišča v smislu določbe tretjega odstavka 133. člena ZIZ (predložitev fotokopije oddajne knjige in fotokopije vloge sodišču), sodišče pa njegove vloge ni prejelo, tega dejstva ni mogoče šteti v upnikovo škodo in ustaviti izvršbe.
Dejstvo, da je nekdo tretji, ki v izvršilnem naslovu ni zajet, solastnik nepremičnine, katere izpraznitev se zahteva, ne more uspešno uveljavljati dolžnik kot ugovorni razlog; tako pravico, ki preprečuje izvršbo, mora uveljavljati tretji sam.
Za odločitev o tem, ali se je stranka istočasno poslužila samopomoči in sodnega varstva v primeru motenja posesti, je odločilno le stanje ob vložitvi tožbe. Kasnejše odstranjevanje posledic motitvenih dejanj s strani tožeče stranke ne pomenijo samopomoči, ki bi izključevala njegovo pravico do sodnega varstva, ampak gre le za spreminjanje dejanskih razmer, ki lahko vplivajo le na utemeljenost restitucijskega zahtevka in na vprašanje ali ima tožeča stranka še pravni interes na ugotovitvi motenja posesti, če ne zahteva ničesar drugega.