Ker iz najemne pogodbe ne izhaja, da bi A. kot najemnik sklenil to pogodbo kot samostojni podjetnik posameznik, je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da so podani pogoji, ki jih določa 481. člen ZPP za to, da je mogoče nek spor opredeliti kot gospodarski spor.
ZPP člen 443, 443/1, 458, 458/1, 443, 443/1, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - nezgodno zavarovanje - odškodnina - izpodbijane sodbe - pritožbeni razlog
Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.
Glede na dejansko stanje, ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, da je do poškodbe tožeče stranke prišlo zaradi nenadnega nepravilnega giba, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, to je 5. člen Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb, ko je zaključilo, da dogodek, ki se je pripetil tožeči stranki, ustreza pojmu nezgode in je znano ob pravilni uporabi 7. odst. 14. člena Spošnih pogojev tudi pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo dnevne odškodnine.
Od dneva uvedbe stečajnega postopka ni mogoče dovoliti zoper dolžnika prisilne izvršbe v zavarovanje denarne terjatve z vknjižbo zastavne pravice, če ni bil določen vrstni red vknjižbe pred dnevom uvedbe stečajnega postopka.
S tem, ko je obdolženec od neznane osebe kupil na cesti GSM aparat le za tretjino dejanske vrednosti ter v svojem zagovoru tudi navedel, da se je vedno izogibal kupovati na ulici zlatnino sumljivega izvora, je uresničil vse zakonite znake kaznivega dejanja prikrivanja po II. v zvezi s I. odst. 221. čl. KZ, storjenega iz krivdne oblike nezavestne malomarnosti.
odlog izvršbe - stroški, ki so bili potrebni za izvršbo
Slabo zdravstveno stanje obeh dolžnikov ne predstavlja posebno upravičenih razlogov za odlog izvršbe v smislu drugega odstavka 71. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo (5. odstavek 38. čl. ZIZ), ko je zaključek o potrebnosti stroškov za izvršbo naredilo na podlagi računa, ki ne vsebuje specifikacije o tem, koliko ur dela je bilo potrebno v zvezi z delno odstranitvijo dvoriščne ograje in koliko materiala in v kakšni vrednosti je bilo uporabljenega. Zato je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.
Če je taksa za tožbo in opomin plačana v roku iz opomina, ni pogojev za domnevo o umiku tožbe po četrtem odstavku 180. člena ZPP zgolj iz razloga, ker potrdilo o plačilu kot dokaz ni bilo v tem roku predloženo sodišču.
Po 1. odstavku 14. člena ZTLR ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu solastniškemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. To pomeni, da solastnik participira na solastni stvari sorazmerno s svojim solastniškim deležem tako pri plodovih in drugih koristih, kot tudi pri stroških in drugih bremenih v zvezi z uporabo solastne stvari (prim. 6. odstavek 15. člena ZTLR). Z nakupom solastniškega deleža pa kupec vstopi v obstoječ lastninski položaj solastninske skupnosti z istimi pravicami in obveznostmi, ki jih je imel dotlej prodajalec, v sorazmerju z velikostjo svojega solastninskega deleža.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - obrazložitev ugovora
Dolžnik je sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine (postopek je tekel po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) ugovarjal obrazloženo, kot to določa 5. odst. 62. člena ZIZ v zvezi z 2. odst. 53. člena ZIZ. Dolžnik je namreč v ugovoru navedel, da je račun štev. 14/ARH-99 reklamiral in da je del zneska v višini 400.000,00 SIT tudi plačal, s čimer je navedel dejstva, s katerimi je svoj ugovor utemeljeval. V dokaz svojih trditev pa je predložil tudi reklamacijo (priloga B3) in ftk. potrdil o delnih plačilih (priloga B3 in B4), kot to določa 2. odst. 53. člena ZIZ.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - negativno dejstvo
Dolžnik je v ugovoru navedel, da se računi ne glasijo nanj, pač pa na podjetje D. d.o.o.. S temi dejstvi je torej smiselno zatrjeval, da ničesar ne dolguje, ker z upnikom ni v poslovnem razmerju.
Negativnega dejstva pa dolžnik ne more dokazati v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ. Dejstvo, da dolžnik upniku dolguje v izvršilnem predlogu navedeno terjatev, mora dokazati upnik. Zato zadostuje dolžnikova trditev, da se računi ne glasijo nanj.
Gola trditev, da tožena stranka tožeči stranki zastavljene opreme noče izročiti, pa je presplošna za zaključek, da je izpolnjen pogoj iz 2. odst. 270. čl. ZIZ, po katerem mora upnik verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine
Ker dolžnica sami terjatvi ne ugovarja, ugovor ter premičnine na tem naslovu niso njene, pa ni ugovorni razlog iz 55. čl. ZIZ, je bilo treba ugovor zavrniti in potrditi sklep o izvršbi.
Delni uspeh tožeče stranke v pravdi glede stroškov postopka narekuje uporabo določbe 2. odstavka 154. člena ZPP/77, po kateri lahko določi sodišče glede na doseženi uspeh, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
izvršba na podlagi verodostojne listine - postopek pri ugovoru - neobrazložen ugovor
Dolžnik ni določno navedel računov, katerih plačilo naj bi bilo odloženo in tudi ni postavil nobenih konkretnih ugovornih trditev v zvezi z dogovorom na katerega se sklicuje. Predlagal je sicer dokaz z zaslišanjem obeh direktorjev, vendar dokazov, na podlagi katerih bi se šele ugotavljala dejstva, ki jih dolžnik v ugovoru ne kritizira naše civilno pravno pravo ne pozna. Glede na to, da je upnik predlogu za izvršbo priložil račune, iz katerih je razvidna specifikacija opravljenih storitev, bi moral dolžnik konkretizirati tudi svojo ugovorno navedbo, "da se nekateri računi nanašajo na storitve, ki jih upnik ni opravil", s pojasnilom za katere račune in katere storitve gre. Dolžnikovega ugovora zato ni moč šteti za obrazloženega.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - neobrazložen ugovor
Dolžnik je ugovor vložil pravočasno, vendar pa v njem ni navedel dejstev, s katerimi bi obrazloženo oporekal obstoju terjatve. Zato je ugovor neutemeljen.
Taksna obveznost tožene stranke je nastala v letu 1997 in bi zato izterjava dolgovane takse zastarala s potekom leta 1999, vendar pa je bilo zastaranje pretrgano z dejanjem sodišča, in sicer z izdajo taksnega opomina dne 24.12.1997 kot tudi njegovo vročitvijo toženi stranki dne 6.1.1998.
Če bi zakon želel poskus mirne ureditve spornega razmerja predpisati kot procesno predpostavko za uvedbo pravdnega ali drugega postopka, bi to moral izrecno in na nedvoumen način določiti. Tako pa ni mogoče šteti, da stranka, ki se ni predhodno obrnila s svojim zahtevkom na državno pravobranilstvo v skladu s 14. čl. ZDPra, tega ne more uveljavljati v pravdi oziroma drugem postopku. Tožeča stranka je spor za povračilo plačane najemnine za obdobje od dneva, ko bi morala biti sklenjena pogodba o prodaji stanovanja, do dneva, ko je bila dejansko sklenjena, opredelila kot spor iz neupravičene pridobitve, torej na podlagi 210. čl. ZOR, sodišče prve stopnje pa kot odškodninski spor na podlagi 183. ZOR. Vendar pa določbe ZOR (ne 183. čl. ne 210. čl. in nadaljnji) v obravnavanem sporu ne pridejo v poštev. Primarni interes privatizacijskega upravičenca po SZ je sklenitev prodajne pogodbe. Njegovi interesi so v primeru kršitve kontrahirne dolžnosti zavarovani s prisilno sklenitvijo prodajne pogodbe za stanovanje za kupnino, ki se oblikuje po vrednosti točke na 30. dan po vložitvi zahteve za stanovanje (5. odst. 117. čl. SZ). Če bi bil poleg tega upravičen tudi do vrnitve plačane (neprofitne) najemnine, bi bil deležen dvojnega pravnega varstva: sklenitve prodajne pogodbe za kupnino po vrednosti točke na 30. dan po vložitvi zahteve za odkup in še do odškodnine zaradi kršitve kontrahirne dolžnosti.