Navedbi o plačilnih pogojih in plačilih sta novi dejstvi, za kateri tožena stranka ni izkazala, da ju brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave. Preplačilo v višini 100.000,00 SIT je tožena stranka v postopku sicer že zatrjevala, vendar je s tem navedla in dokazala le, da je glavnico po obeh vtoževanih računih plačala, ne pa tudi, da jo je plačala pravočasno.
Če je skupščina delniške družbe že bila sklicana in je določeno materijo že obravnavala, potem manjšinski delničarji ne morejo zahtevati še enkrat sklica skupščine glede istega vprašanja, ampak lahko sprejete sklepe skupščine le izpodbijajo.
Pritožnik ni stranka v izvršilnem postopku (ne zajemajo ga subjektivne meje pravnomočnosti), zato nima pravnega interesa zahtevati razveljavitev klavzule o pravnomočnosti sklepa o izvršbi.
Obsojenčeva neaktivnost v smeri odplačila dolgovanega zneska kaže na to, da se ob izreku pogojne obsodbe sploh ni zavedal resnosti sankcije, iz njegovega pasivnega ravnanja tudi v postopku za preklic pogojne obsodbe pa je zaključiti, da dolga že od vsega začetka ni nameraval plačati, zaradi česar je preklic pogojne obsodbe povsem utemeljen.
Določba 1. odst. 255. člena ZIP jasno določa, da lahko sodišče dovoli zavarovanje v bodoče dospelih zneskov preživnine samo za tiste obroke, ki bodo zapadli v roku enega leta. V kolikor sodišče te omejitve ne spoštuje in v sklepu o predhodni odredbi zavarovanja ne omeji, zmotno uporabi materialno pravo.
Ker je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje oglas objavljen v reviji, katere izdajatelj je tožeča stranka, medtem ko tožena stranka ni dokazala svoje trditve, da je to storitev plačala "neposredno" oz.
komurkoli, njena obveznost plačila objave navedenega oglasa ni prenehala.
delni umik predloga za izvršbo - dolžnik brez pravnega interesa
Sklep o delni ustavitvi izvršbe za dolžnika ne pomeni neugodne odločbe, saj se bo po tem sklepu izvršba nadaljevala za nižji znesek, kot je bila dovoljena s sklepom o izvršbi, zato dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo.
sprememba predloga za izvršbo - naknadna objektivna kumulacija izvršilnih sredstev
Glede na to, da so v izvršilnem postopku določena pravila o pristopu k izvršbi, po katerih se za poplačilo istega ali več upnikov na istih predmetih izvršbe vodi samo en izvršilni postopek (prim. Triva, Belajec, Dika: Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb, 1984), s konkretno spremembo predloga za izvršbo pa je upnik uveljavljal le novo terjatev in ni predlagal drugega sredstva izvršbe, ki bi lahko pomenilo krajevno pristojnost drugega izvršilnega sodišča za odločanje o predlogu za izvršbo (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III R 11/97), ni nobene ovire, da sodišče prve stopnje (do konca tega izvršilnega postopka: s poplačilom upnika ali z ustavitvijo izvršbe) ne bi izdalo (dodatnega) sklepa o izvršbi na podlagi spremenjenega predloga za izvršbo.
utemeljen ugovor - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine
Dolžnik je v ugovoru (med drugim) navedel, da je bil račun zavrnjen in za to navedbo predložil tudi listino (dokaz); tak (obrazložen) ugovor je zato potrebno šteti za utemeljen v skladu z 2. odst. 53. člena in 1. odst. 61. člena ZIZ.
Sodišče je pri izdaji sklepa o izvršbi vezano na izrek pravnomočne sodne odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov in se zato ni upravičeno spuščati v vsebino obveznosti, o kateri je bilo pravnomočno odločeno v pravdi.
sodba na podlagi izostanka - preizkus po uradni dolžnosti
Tožbeni zahtevek je v obrestnem delu nesklepčen, saj tožeča stranka zahteva plačilo "zakonskih" zamudnih obresti od zapadlosti posameznega zneska do plačila, ki pa so (deloma) že zajete v vtoževani glavnici.
stanovanje - pravica do uporabe stanovanja - višina najemnine
Vrsta stanovanja, kakršno je tožnikovo, na katerem ima tožena stranka pravico do uporabe, nalaga tožniku, da lahko toženi stranki zaračuna le neprofitno najemnino.
obtožni predlog - poprava - oškodovanec kot tožilec
Če je oškodovanec kot tožilec opozorjen na napake v vloženem obtožnem predlogu in na posledice ne poprave, pa tega ne stori in predlaga zgolj podaljšanje roka za popravo, sklepa o zavrženju obtožnega predloga ni mogoče uspešno izpodbiti.
KZ člen 302, 302/4, 302, 302/4. Zakon o notranjih zadevah člen 2, 2/2, 2, 2/2. ZPol člen 3, 3.
preprečitev uradnega dejanja uradni osebi
Čeprav sedaj veljavni Zakon o policiji v 3. čl. eksplicitno ne določa, da je nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni promet, naloga javne varnosti, kot je to določila 2. točka 2. člena prej veljavnega Zakona o notranjih zadevah, je to nalogo policije prav zaradi vsebine dela policistov nedvomno šteti kot nalogo javne varnosti. Zaradi tega je potrebno preprečitev uradnega dejanja uradnim osebam pri opravljanju te naloge (nadzora javnega prometa) sankcionirati po IV. odst. 302. čl. Kazenskega zakonika (kvalificirana oblika).
Prav tako niso utemeljene pritožnikove navedbe, da bi bilo potrebno dejanje okvalificirati po 4. odst. 249. čl. KZ. Sodišče prve stopnje je namreč zanesljivo ugotovilo, da se je obtoženec zavedal, da je denar, ki ga poseduje ponarejen. Tako ni podlage za sklep, da je obtoženec spravljal v obtok denar, ki ga je prijel kot pravega, kar v pritožbi navaja pritožnik. Kaznivo dejanje ponarejanje denarja po 4. odst. 249. čl. KZ namreč lahko stori le tisti, ki ponarejen denar prejeme kot pravi in kasneje po ugotovitvi, da poseduje ponarejen denar, takšen ponarejen denar skuša spraviti v obtok in se ga znebiti. Za zaključek, da je obtoženec denar prejel kot pravega in da je šele kasneje ugotovil, da je denar ponarejen in se ga hotel znebiti, pa ni opore niti v obtoženčevem zagovoru, ki ves čas zatrjuje, čemur pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, da mu sploh ni bilo znano, da ima pri sebi ponarejen denar. Sodišče prve stopnje je tako pravilno po oceni tako obtoženčevega zagovora in vseh izvedenih dokazov lahko z vso zanesljivostjo zaključilo, da so v obtoženčevem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. in ne po 4. odst. 249. čl. Kazenskega zakonika.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - obdolženec
Dejstvo, da bivajo udeleženci kazenskega postopka v kraju in občini za novo krajevno pristojnost predlaganega sodišča, ki ni pomembno oddaljeno od sicer krajevno pristojnega sodišča, ..led katerih je vložen obtožni predlog, ni tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti.
Toženec, ki ni vedel, da je overitev podpisa na kupoprodajni pogodbi do točno določenega dne za tožnico bistvena, ker se je tako dogovorila v predpogodbi z novim kupcem, tožnici ni odškodninsko odgovoren za to škodo, saj za toženca to ni škoda, ki bi jo moral pričakovati.
Utemeljeno okrožna državna tožilka v pritožbi uveljavlja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I.
odstavka 371. člena ZKP zaradi tega, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih o tem, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da je dejanje obtoženemu dokazano in tudi nima razlogov o obtoženčevi krivdi. Glede na povezanost dejanj, saj je bil G.Č. spoznan za krivega pomoči h kaznivemu dejanju goljufije, ki naj bi ga storila Z.J. (pomoč h kaznivemu dejanju je akcesorne narave in predpostavlja obstoj osnovnega kaznivega dejanja), ker tudi ob upoštevanju, da je tudi kaznivo dejanje ponarejanja vrednotnic sicer storjeno v realnem steku zaobseženo z isto sodbo ter časovno in krajevno povezano z drugima dvema kaznivima dejanjema, je ob ugotovitvi, da je potrebno sodbo razveljaviti za obtoženega G.Č. iz razlogov, ki jih utemeljeno uveljavlja okrožna državna tožilka, bilo potrebno razveljaviti sodbo v celoti tudi za obtoženo Z.J. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo uveljavlja pritožnica, namreč za oba obtoženca pomeni takšno kršitev določb kazenskega postopka, ki je objektivno na škodo obeh. Ob takšni povezanosti obeh obtožencev bi se pokazal tudi procesni položaj Z.J., v kolikor sodišče druge stopnje ne bi ravnalo po določbi 387. člena ZKP, kot neugodnejši. Z.J. bi bila, čeprav sta oba obtoženca zajeta z isto sodbo in je njun pravni položaj enak, tako že pravnomočno spoznana za krivo. Bila bi zaradi tega v drugačnem, neugodnejšem položaju kot soobtoženi Č.