predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda naroka za glavno obravnavo - domneva umika tožbe - opravičljiv razlog za zamudo
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo o vprašanju ali je tožnik narok zamudil iz opravičljivih razlogov, že pravnomočno odločeno, zato se v to ni več dopustno spuščati, podrejeno pa pritrjuje vsem ugotovljenim razlogom, da tožnik ne izkazuje opravičljivih razlogov za zamudo z udeležbo na poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo.
neplačevanje preživnine - zakonski znaki kaznivega dejanja - zmožnost plačevanja preživnine - konkretizacija zakonskih znakov - kredit - način plačevanja preživnine - prednost obveznosti preživljanja pred drugimi obveznostmi
Okoliščina, da je preživnina bila v tistem času delno poplačana v izvršilnem postopku, pa na kazensko odgovornost obdolženca ne more vplivati.
ZPP člen 394, 394-4, 394-10, 395, 395/2, 396, 396/1, 396/1-6.
predlog za obnovo postopka - procesne predpostavke za dovoljenost predloga za obnovo postopka - faze odločanja o zahtevi za obnovo - izkazanost obnovitvenega razloga - prepozen predlog za obnovo postopka - nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog - prepozno predlaganje zaslišanja priče - prepozno predlagan dokaz - krivda za prepozno predlaganje dokazov - primerna skrbnost
Sodišče obnovitvenega razloga iz 10. točke 394. člena ZPP ne upošteva, če bi stranka ob primerni skrbnosti že v predhodnem postopku lahko uveljavljala oziroma dokazovala dejstva, ki tvorijo dejanski stan obnovitvenega razloga. Predložitev novega dokaza torej sama po sebi ne zadošča za uspeh s predlogom, ampak mora predlagatelj zatrjevati in izkazati tudi to, da ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že prej, to je še v času do pravnomočnega zaključka postopka. Ob tem je ključno, da izkaže, da pri zbiranju procesnega gradiva ni ravnal procesno neskrbno.
Postopka sprejema v zavod institucionalnega varstva in postopek odločanja o oprostitvah pri plačilu storitve institucionalnega varstva sta dva ločena postopka. Postopka nista združena in se o upravičenosti do storitve za posameznega upravičenca ter o oprostitvah plačila stroškov institucionalnega varstva odloča v dveh različnih postopkih.
Ker je bil tožnik za svojo mamo oproščen plačila storitev institucionalnega varstva, s predmetno tožbo svojega pravnega položaja, glede na svojo trditveno podlago, ne more več izboljšati in ne more doseči izdaje zanj ugodnejše odločbe.
nadaljevanje izvršilnega postopka zoper družbenika izbrisane družbe - prekinitev postopka
Izpodbijano odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi drugega odstavka 2. člena Zakona o prekinitvi postopkov proti družbenikom izbrisanih družb (ZPPDID) v posledici ugotovitve, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zadevi Lekić proti Sloveniji dne 11. 12. 2018 sprejelo dokončno odločitev, v kateri je ugotovilo, da Republika Slovenija ni kršila človekovih pravic s sprejetjem pravne ureditve prenosa obveznosti izbrisanih družb na družbenike.
Ker iz navedene pravne podlage ZPPDID izhaja, da če ESČP ugotovi, da Republika Slovenija ni kršila človekovih pravic s sprejetjem pravne ureditve prenosa obveznosti izbrisanih družb na ustanovitelje oziroma na družbenike na podlagi zakonov navedenih v prvem odstavku prejšnjega člena, se prekinjeni postopki nadaljujejo po uradni dolžnosti po dokončnosti sodbe ESČP, je izpodbijano odločitev potrditi kot zakonito.
zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - novo sojenje pred drugim sodnikom - kaznivo dejanje velike tatvine - sostorilstvo - pogojna obsodba - seja senata sodišča druge stopnje - prepoznava osumljenca po fotografijah na policiji
Glede na zgoraj povzeta pritožbena izvajanja se tudi pritožbenemu sodišču poraja dvom v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede celokupnega prispevka obdolžene k storitvi kaznivega dejanja in zanesljivost ugotovljene identitete obdolženega.
Po očitku obtožbe predstavlja odločilen pogoj za neposredno izvršitev kaznivega dejanja tudi obdolženkino opazovanje okolice in preprečevanje, da ju s storilcem vlomne tatvine kdo ne zasači. Tega odločilnega dejstva, in s tem zanesljivega odgovora na vprašanje ali je obdolženkino sodelovanje pri kaznivem dejanju treba šteti za sostorilstvo ali zgolj za pomoč, pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.
Priča Z.P. je v preiskavi in na glavni obravnavi določno trdil, da je na policiji prepoznal osumljenca po fotografijah, vendar v sodnem postopku obdolženca ni prepoznal. Da se odstranijo dvomi bo zato potrebno pričo podrobneje in natančneje kot do sedaj izprašati o tem, kako je potekala prepoznava osumljenca po fotografijah na policiji.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00034983
OZ člen 247, 417. ZFPPIPP člen 261. ZPP člen 190.
gradbena pogodba - stvarne napake - procesni pobot - pogodbena kazen - deljena odgovornost - pobot terjatev ob začetku stečajnega postopka - odstop terjatve med stečajnim postopkom - jamčevalni zahtevek - odstop terjatve med pravdo
Terjatev je bila s strani podizvajalca veljavno odstopljena toženi stranki pred stečajem tožeče stranke. Pogoji za pobot so se izpolnili s trenutkom, ko je bila tožeča stranka obveščena o odstopu terjatve, to pa je bilo z vročitvijo pripravljalne vloge na naroku. Odstopljene terjatve toženi stranki tudi ni bilo treba prijaviti v stečajnem postopku. ZFPPIPP v 261. členu namreč določa pobot na podlagi zakona v kolikor obstajata medsebojni terjatvi med stečajnim dolžnikom in posameznim upnikom ob začetku stečajnega postopka. Upnik svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki preneha zaradi pobota, ne prijavi v stečajnem postopku, mora pa v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka o pobotu obvestiti upravitelja.
Pogodbena kazen olajšuje položaj pogodbi zvesti stranki, saj ji ni treba dokazati vseh elementov odškodninske odgovornosti nasprotne stranke pač pa mora dokazati le, da gre za kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja (v tem primeru zamude) in da vzrok za kršitev obveznosti izvira iz dolžnikove sfere. Zamudo lahko povzroči več vzrokov - npr. tako ravnanja izvajalca kot naročnika. Zato je potrebno ugotoviti ali vzrok za posamezno obdobje zamude izhaja iz sfere izvajalca ali naročnika. Če je vzrok za zamudo tudi v sferi naročnika, se izvajalec ne glede na to ne more razbremeniti plačila pogodbene kazni, v kolikor je tudi sam izvajalec že v zamudi iz vzroka, za katerega sam odgovarja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00035946
ZIZ člen 272, 272/1, 278. ZZZDR člen 84. DZ člen 110. OZ člen 540. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 365, 365-3.
spor o premoženjskih razmerjih med zakoncema - tožba za vrnitev darila - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - darilna pogodba med zakoncema - nagib za darilo - razveza zakonske zveze - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - verjeten obstoj terjatve - verjetnost kot dokazni standard - nesklepčnost tožbe - zavrnitev tožbenega zahtevka - skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakonca - pomanjkljiva obrazložitev sklepa o začasni odredbi - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Ni pravilno stališče, da terjatev za vrnitev darila ni verjetno izkazana že zato, ker tožbeni zahtevek na vrnitev darila ni zapadel, saj zakonska zveza med pravdnima strankama še ni razvezana. Za verjetnost omenjene terjatve glede na prvi odstavek 272. člena ZIZ zadostujejo trditve obeh pravdnih strank o vloženi tožbi na razvezo zakonske zveze in o prenehanju njune življenjske skupnosti.
Četudi je cilj hitra odločitev o utemeljenosti začasnega sodnega varstva in je dokazni standard pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe nižji kot pri dokončni odločitvi (verjetnost), odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe ne sme ostati neobrazložena.
OZ člen 7, 488, 488/1, 490, 490/1, 490/2. SPZ člen 64, 64/2, 64/4.
pravna napaka - pravna napaka prodane stvari - odgovornost prodajalca za pravne napake - jamčevanje za pravne napake pri prodani stvari - predpostavke prodajalčeve odgovornosti za napako - sankcije za pravne napake - obvestilo o napaki - izguba pravice iz pravne napake - zloraba pravice
Obvestilo o napaki ni predpostavka prodajalčeve odgovornosti za pravne napake. V takem primeru je lahko podana kvečjemu odškodninska odgovornost kupca, ne more pa opustitev notifikacijske dolžnosti prodajalca razbremeniti odgovornosti iz naslova pravnih napak.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSC00033753
ZSKZDČEU-1 člen 3, 190, 190/1.
vezanost na odločitev tujega organa - vzajemno priznavanje in izvrševanje sodnih odločb - dejansko stanje prekrška
Pritožbene navedbe, da vozila ni vozil on, da tudi ni in v času storitve prekrška ni bil odgovorna oseba družbe S. d. o. o., temveč je to B. S., ki tudi sprejema pošto in da od začetka leta 2018 v tej družbi ni več aktiven (čeprav je po podatkih iz Poslovnega registra pri AJPES bil do 23. 9. 2019 vpisan kot direktor in tudi sam navaja, da ni več odgovorna oseba od 13. 9. 2019), so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nerelevantne. To je namreč stvar dejanskega stanja v postopku odločanja o odgovornosti za storjeni prekršek
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00033755
KZ-1 člen 47, 47/5. ZKP člen 129, 129/2.
obročno plačilo denarne kazni - poziv na plačilo - izvršitev denarne kazni
Zagovornik tako utemeljeno izpostavlja, da je bil poziv za plačilo stranske denarne kazni z dne 29. 8. 2019, izdan in obsojencu poslan preuranjeno, saj se v skladu z drugim odstavkom 129. člena ZKP sodba izvrši šele, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir. Pri tem ne zadošča, da je pravnomočna sodba vročena zgolj tožilstvu in obsojenčevemu zagovorniku, temveč mora biti vročena tudi oz. predvsem obsojencu, kar pomeni, da bi v predmetni zadevi obsojenec lahko bil pozvan za plačilo denarne kazni šele po 22. 11. 2019. Tako poziv z dne 29. 8. 2019ne more biti podlaga za ugotavljanje, ali je obsojenec v zamudi s plačilom obrokov
V tem sporu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstva glede sestankov - da se jih je tožnik moral udeležiti, da jih je sklical nadrejeni, da so se na njih izmenjale informacije o nalogah za naslednji dan, ki so bile za pripadnike pomembne, in da so sestanki trajali vsaj 20 minut (ni šlo za kratke, neobvezne in neorganizirane "sestanke", kot prikazuje toženka v pritožbi; kot tudi ni bistveno, da tožnik ni bil tisti, ki je bil zadolžen za prenos informacij). Na podlagi teh dejstev kot tudi ob upoštevanjem priprav za delo naslednjega dne je utemeljeno razsodilo, da toženka tožniku tedenskega počitka kot počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur ni zagotovila (saj na dan, ki je bil previden kot prost, ni bil 24 neprekinjenih ur prost). Zato je zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, kot ga je postavil tožnik, utemeljeno ugodilo.
plačilo sodne takse - zavezanec za plačilo sodne takse - uspeh stranke v postopku - uspeh stranke v postopku, ki je bila oproščena plačila sodnih taks - dolžnost plačila sodne takse kot stroškov postopka nasprotne stranke - pritožbene novote v pritožbenem postopku
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo četrtega odstavka 15. člena ZST-1, ki govori o dolžnosti plačila sodne takse stranke, ki je v postopku delno uspela.
Tožnik mora razumeti, da pravdni postopek, v katerem lahko uveljavlja svoje pravice, predpisuje tako formalne kot vsebinske zahteve, ki jih ne s tožbo ne z njeno popravo ni izpolnil. Tožnik sploh ni opisal konkretnega življenjskega primera, iz katerega naj bi izhajala odškodninska obveznost tožencev, ki jo je opredelil v dopolnitvi tožbe na 100.000,00 EUR za prvega in na 150.000,00 EUR in 20.000,00 EUR za drugega in tretjega; ne tožba ne njena dopolnitev nista docela razumljivi, obe skupaj in vsaka zase sta nepopolni in ne ustrezata vlogi, ki bi bila sposobna obravnavanja. V tožbi navaja zgolj to, da naj bi ga prvi toženec 21. 8. 2019 fizično napadel, v dopolnitvi tožbe pa, da so toženci na sodišču lagali in da je bil sam obsojen na 4 in pol leta zapora. Na podlagi tega se tožnikovega tožbenega zahtevka se ne da individualizirati – ni jasno, kakšna oz. katera škoda naj bi mu bila storjena, s čim konkretno, kaj predstavlja zahtevani znesek, predloženih ni nobenih dokazov, vlogi nista v zadostnem številu izvodov.
KORUPCIJA - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VSL00034492
URS člen 26. ZIntPK člen 13, 16, 46, 75. ZVOP-1 člen 9.
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države - odgovornost za delo državnega organa - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - kvalificirana protipravnost - varstvo osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - preprečevanje korupcije - nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev - izplačila na podlagi avtorskih pogodb - razpolaganje s proračunskimi sredstvi - javnost podatkov - objava osebnih podatkov - objava na spletni strani - zakonska podlaga - razlaga določb zakona - sporno pravno vprašanje - sodba vrhovnega sodišča
Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi bilo podlaga za odškodninsko odgovornost. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali odpravljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno ravnanje, ki utemeljuje pravico do povračila škode po 26. členu URS. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri tem je VSRS večkrat poudarilo, da je treba pri presoji, ali je bilo ravnanje nosilca oblasti protipravno, izhajati iz narave njegovega dela. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa, ki je ena od predpostavk odškodninske odgovornosti države, tista kršitev oziroma napaka organa, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.
Ker je bila dikcija 75. člena ZIntPK pomensko odprta in ker je tudi 13. člen ZIntPk dajal KPK široke možnosti zbiranja osebnih podatkov (ne glede na določbe drugih zakonov), pritožbeno sodišče zaključuje, da je v trenutku objave KPK imela razumno podlago za sklepanje, da je njeno ravnanje v skladu z zakonom. Te zakonske določbe so dajale tudi podlago za sklepanje (ki ni bilo očitno nerazumno, arbitrarno ipd.), da lahko KPK objavi tudi podatke o prejemkih posameznikov za dvanajst let, čeprav so roki hrambe za podatke pri Upravi za javne prihodke minili po desetih letih in čeprav 46. člen ZIntPK določa, da lahko KPK na svoji spletni strani objavi le podatke o dohodkih in premoženju funkcionarja, ki so bili pridobljeni v času opravljanja funkcije in eno leto po prenehanju funkcije. Šele naknadno je VSRS zavzelo stališče, da je tako tolmačenje KPK napačno in da bi za vzpostavitev spletne baze Supervizor morala obstajati jasna zakonska podlaga.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Pogodba o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016 je prenehala veljati z dnem, ko je tožnica sprejela ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi, na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala po vrnitvi na delo k toženi stranki zaradi izvršitve pravnomočne sodbe v tem delovnem sporu (kljub vloženi reviziji zoper sodbo, ki je bila dopuščena le v zvezi z odločitvijo o predlogu tožene stranke za sodno razvezo). Pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehala veljati, pa ni mogoče razvezati po 118. členu ZDR-1. Prav tako pa je materialno pravno napačna tudi odločitev, da je delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016 trajalo do izteka odpovednega roka po redni odpovedi iz poslovnega razloga, ker prenehanje pogodbe o zaposlitvi po izteku odpovednega roka sploh ne pride v poštev v primeru, kadar delavec ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi sprejme.
Sodišče v primeru ugotovitve, da so izpolnjeni pogoji za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, nima možnosti tehtanja ali naj odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče ali ne, temveč je to dolžno storiti. Navedeno pa pomeni, da v postopku dokončne odločitve o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja sodišče nima zakonske podlage, da bi upoštevalo kakršnekoli okoliščine v zvezi s samim prekrškom ali v zvezi z osebnostjo storilca ter njegovo potrebo po veljavnem vozniškem dovoljenju. Storilec tako zmotno meni, da preklic odložitve izvršitve ni obligatoren in da je treba presojati vse okoliščine primera posebej.
razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - odločitev o pravdnih stroških - kriterij uspeha strank - sosporništvo na pasivni strani - različen uspeh zoper več toženih strank z istim pooblaščencem - delni uspeh v pravdi - pravnomočna odločitev - vsebina odločitve - izrek sodbe - poseg v pravnomočno odločbo - sprememba odločitve
V postopku razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti odločitve o stroških postopka je sporno, ali in v kakšnem delu je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo poseglo v stroškovno odločitev prvostopne sodbe glede stroškov, ki jih je tožnik tožencema dolžan povrniti.
Po določilu prvega odstavka 161. člena ZPP sosporniki krijejo stroške po enakih delih, pri čemer sodna praksa to določbo analogno uporablja tudi v primerih sosporništva na pasivni strani, kadar tožeča stranka proti enemu tožencu uspe, proti drugemu pa ne. S tem ko je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev zaradi soodvisnosti od uspeha v glavni stvari razveljavilo v delu, ki se nanaša na prvega toženca, je ostala v veljavi stroškovna odločitev zoper drugo toženko, ki pa je kot upnica upravičena le do polovice dosojenih skupnih stroškov obeh tožencev. Njeno nasprotno stališče, da je sodišče spremenilo prvostopno odločitev, tako da je postala edina upravičenka do celotnega zneska stroškov, ki se je nanašal na oba toženca, v sklepu sodišča druge stopnje nima podlage.
Po drugem odstavku 15. člena ZST-1 mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, plačati nasprotnik te stranke. Po ustaljenih stališčih sodne prakse to velja ne glede na to, ali je bila v pravdi uspešna stranka oproščena taks na podlagi zakona ali na podlagi prošnje za taksno oprostitev.