najemna pogodba - poslovni prostor - odstop od najemne pogodbe
Glede na zgoraj povzeto ugotovljeno dejansko stanje, ki pritožbeno ni izpodbijano, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da gre v konkretni pravdi za odstop od najemne pogodbe ob izpolnjenih pogojih iz 28. člena ZPSPP. Pravilno je tudi razlogovalo, da ugovor kršitve odpovednega roka ni bistven za to pravdno zadevo, ker ne gre za odpoved najemne pogodbe, temveč za odstop od najemne pogodbe. Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da nista pravno upoštevna ugovora nevzdrževanja poslovnih prostorov in tožnici podanega zahtevka za znižanje najemnine.
ZDR člen 126, 126/2, 137, 137/7.. ZDR-1 člen 126, 126/2.. OZ člen 191.. Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije (2006) člen 49, 49/3, 49/4.
plačilo razlike plače - pobot izplačila plače - plača
Plača predstavlja osnovo za obračun nadomestila plače, sestavljajo pa jo vse postavke plače, ki so naštete po drugem odstavku 126. člena ZDR in ZDR-1 in ne le osnovna plača in dodatek za delovno dobo.
dopolnilni sklep - predlog za izdajo dopolnilne odločbe - vročitev predloga v odgovor nasprotni stranki - vpis lastninske pravice - ukinitev parcele - nastanek novih parcel
Določba 325. člena (v povezavi s 332. členom) ZPP se uporablja tudi v nepravdnih postopkih. Omenjena določba ne predvideva, da je potrebno (pred odločitvijo sodišča) strankin predlog za izdajo dopolnilne odločbe poslati nasprotni stranki v izjasnitev.
prenehanje stvarne služnosti - pogoji za prenehanje služnosti - prenehanje služnosti zaradi nekoristnosti - bistveno spremenjene okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena
Po jasnem stališču teorije in sodne prakse mora biti nekoristnost objektivna in popolna, da bi lahko služnost iz tega razloga prenehala. Stvarna služnost poti je lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav to zemljišče pridobi ali že ima tudi drugačno povezavo. Na tej pravni podlagi tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj glede na ugotovljeno ni mogoč zaključek o popolni nekoristnosti služnosti.
odškodninska odgovornost - silobran - udarec z roko - konkretna in resna nevarnost - istočasnost napada in obrambe
Glede na zgoraj povzete ugotovitve sodišča prve stopnje ni mogoče zaključiti, da je toženčevo ravnanje, ko je udaril (vsaj enkrat) tožnika z odprto dlanjo v obraz, bila neogibno potrebna obramba. Ob dejstvu, da se toženec ni počutil v nevarnosti, ker je bil tožnik pijan, tožnikovo ravnanje ni pomenilo nedvoumne in dovolj konkretne ter resne grožnje za poškodovanje toženca. Toženec je z udarcem (vsaj enim) z odprto dlanjo povzročil poškodbe tožniku. Toženec v svojih trditvah ni navedel dejstva o tem, v kateri fazi konflikta s tožnikom je le-tega udaril z odprto dlanjo v obraz, svojega udarca ni časovno umestil v okoliščine škodnega dogodka.
Ob odsotnosti toženčeve trditve o dejstvu, da je tožnika udaril istočasno, ko se je tožnik zaletel vanj in ob upoštevanju ugotovitve v izpodbijani sodbi, da se toženec ni počutil v nevarnosti, ker je bil tožnik pijan, toženec pa je tožnika umiril s prijemom za vrat z levico in z dvignjeno desnico ter za grožnjo, da bo poklical policijo, niso podani ključni elementi silobrana. Istočasnost in neogibna potrebnost toženčevega ravnanja (udarca).
Tudi če je neposredni vzrok škodnemu dogodku npr. neurje, zaradi katerega odpade del gradbe, se bo imetnik gradbe lahko razbremenil odgovornosti le v primeru, če bo dokazal, da je bila gradba zgrajena v skladu z ustreznimi tehničnimi standardi oz. da je bila strokovno in skrbno vzdrževana.
Civilnopravna pogodba, sklenjena med pravdnimi strankami, ni ovira za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja toženke pri tožeči stranki in posledično za ugotovitev delovnega razmerja, če so izkazani vsi elementi iz 4. člena ZDR (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca in opravljanje dela za plačilo, osebno in nepretrgano, po navodilih in pod nadzorom delodajalca).
ZDR v 11. členu določa, da se pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če zakon ne določa drugače. OZ pa v prvem odstavku 86. člena določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnimi predpisom ali moralnim načelom nična, če namen kršenega predpisa ne odkazuje na drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Glede na ugotovitev, da je utemeljen toženčev ugovor o ničnosti poroštvene pogodbe - pogodbe o vodenju lokala in garanciji (1024. člen OZ), s katero je bila določena njegova solidarna obveznost za dolgove toženke, je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da solidarna odškodninska odgovornost toženca na tej podlagi ni podana.
Celo v primeru, če delodajalec delavca na podlagi 85. člena ZDR-1 pisno opozori na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, ta delavec nima samostojnega pravnega varstva zoper tako pisno opozorilo, čeprav se izrecno nanaša na delavcu očitane kršitve. Sodna presoja obstoja takih kršitev je mogoča šele ob sodni presoji kasneje izdane odpovedi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00033180
OZ člen 840, 922, 937, 937/4, 964, 965. ZNPosr člen 6, 14.
plačilo odškodnine - poslovna odškodninska odgovornost - odškodnina za premoženjsko škodo - zavarovanje poklicne odgovornosti - obvezno zavarovanje pred odgovornostjo - pogodba o nepremičninskem posredovanju - ustna pogodba o nepremičninskem posredovanju - uveljavljanje zahtevka za povrnitev škode neposredno od zavarovalnice (direktna tožba) - direktna tožba oškodovanca - skrbnost dobrega strokovnjaka - preklic naročila za posedovanje - odpoved zavarovalne pogodbe - zavarovalni primer - strokovna napaka - odbitna franšiza
Pogodba o posredovanju pri nakupu nepremičnine je veljavna, četudi je sklenjena ustno, saj ZNPosr pomanjkanja pisnosti ne sankcionira, OZ pa pisnosti posredniške pogodbe ne predvideva.
Zavarovalni primer pomeni že sam škodni dogodek oz. nastane s samo kršitvijo obveznosti zavarovanca, oškodovančeva zahteva po povrnitvi škode pa je le nadaljnji pogoj za nastanek obveznosti zavarovalnice. Bistvo obveznega zavarovanja poklicne odgovornosti (6. člen ZNPosr) je v kritju odškodninskih zahtevkov, ki so posledica strokovne napake zavarovanca pri opravljanju registrirane dejavnosti. Določba 964. člena v povezavi z 922. členom OZ opredeljuje vsebino/pojem zavarovalnega primera s trenutkom nastanka škodnega dogodka. Dodatno pogojevanje, z zahtevo po dodatni aktivnosti zavarovanca, da bi dogodek predstavljal zavarovalni primer, je v nasprotju z namenom obveznega zavarovanja - da se zagotovi kritje škode zaradi dogodka, ki je nastal v času trajanja zavarovanja.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 47, 47/3, 48, 48/1, 48/1-2, 49, 49/1, 49/1-3, 51. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 54.
nagrada izvedenca - izvedensko mnenje - študij spisa - preučitev dokumentacije - dodatna dokumentacija - dopolnilno izvedensko mnenje - dodatno izvedensko mnenje
Mnenje je natančno in strokovno, zato je brez osnove pomislek iz odgovora na pritožbo, da izvedenec do nagrade ne bi bil upravičen. Nestrinjanje z mnenjem ni razlog za odrekanje plačila izvedencu. Dodatno izvedensko delo je bilo potrebno zaradi dodatnih vprašanj, ki sta jih stranki izpostavili po pregledu osnovnega mnenja, in ne zaradi pomanjkljivosti osnovnega izvedenskega mnenja.
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Sodišče prve stopnje je tožnikove navedbe glede sestankov zavrnilo z ugotovitvijo, da so bile delovne naloge in obveznosti vnaprej določene s tedenskimi in mesečnim razporedom, in da so bili sestanki namenjeni le krajšim informacijam, povezanim z nemotenim delovanjem vojaške misije. Vendar pa je tožnik v zvezi s sestanki zatrjeval (in izpovedal), da je s poveljnikom voda vsakodnevno opravljal sestanke, na katerih je prevzemal naloge in mu poročal o izvršenih nalogah, da mu je pomagal pri načrtovanju in usposabljanju ter da je v času odsotnosti poveljnika voda vodil sestanke s podrejenimi vojaki. Tožnik je torej zatrjeval dodatne obveznosti iz naslova opravljanja specifične funkcije na misiji, kar je tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS iz sodbe opr. št. VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019 lahko bistveno pri presoji kršitve pravice do tedenskega počitka zaradi udeležbe na sestankih. Sodišče prve stopnje bi zato do teh navedb moralo zavzeti jasno stališče.
odločitev o pravdnih stroških - individualni delovni spor - nastanek taksne obveznosti
V skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZST-1 taksna obveznost za postopek o individualnih delovnih sporih zaradi plačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja pred sodiščem prve stopnje nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 241, 241/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - vročanje vabila na zagovor - seznanitev delavcev - okoliščine, v katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor
Odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita, temelji na ugotovitvi, da tožniku ni bilo pravilno vročeno vabilo na zagovor s pisno obdolžitvijo, s čimer je tožena stranka kršila postopkovna pravila v zvezi s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 85. člena ZDR‑1. Ta določba ureja obveznost delodajalca, da delavca seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor, kar se običajno stori z vročitvijo pisne obdolžitve in vabila na zagovor. Vendar zakon vročitve pisne obdolžitve in vabila na zagovor ne določa kot nujnega pogoja za zakonitost "postopka" odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ne določa točno, kako mora delodajalec delavca pisno seznaniti s kršitvami in ga povabiti na zagovor. Glede na to za presojo zakonitosti ni pomembna pravilna vročitev, temveč je pomembna seznanitev delavca in dodatno – kar zakon izrecno določa – ali morda obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči seznanitev in zagovor.
Glede na vse navedeno je ob pravilni uporabi materialnega prava treba zaključiti, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih tožena stranka tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora oziroma glede na kratek prekluzivni rok za izredno odpoved in tožnikovo hospitalizacijo prestavljati datuma zagovora tako, da bi mu ga omogočila še po 13. 4. 2016. Zgolj dejstvo, da se je tožena stranka odločila, da bo tožnika vabila na zagovor, glede na ugotovljene okoliščine ne vpliva na to, da mu zagovora ni bila dolžna omogočiti. Odločitev sodišča prve stopnje, da je zaradi nezagotovitve zagovora tožniku nezakonita izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, tako ni materialnopravno pravilna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00033339
ZKP člen 148, 148/4, 358, 358-3.
privilegij zoper samoobtožbo - davčni postopek - zbiranje podatkov - pojasnilna dolžnost - krivda - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Na podlagi listinskih podatkov in izpovedbe priče C. C. je zaenkrat mogoče ugotoviti, da je davčni organ v postopku delnega nadzora poslovanja in davčnem inšpekcijskem postopku, ki sta bila začeta na podlagi mednarodne izmenjave podatkov davčnih organov, zaznal nepravilnosti pri obračunavanju oziroma plačevanju različnih vrst davkov v zvezi s poslovanjem davčnega zavezanca X. d. o. o. in v skladu z zakonsko obveznostjo (člen 145 ZKP) o sumu storitve kaznivih dejanj obvestil policijo. Razpoložljivo dokazno gradivo, upoštevaje že časovno distanco med naznanitvijo suma storitve kaznivih dejanj s strani davčnega organa ter pričetkom policijskih aktivnosti in neizkazanost morebitnega usmerjanja davčnega organa s strani organov odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, ne upravičuje ocene prvostopenjskega sodišča, da je davčni organ vodil prikrito preiskavo zoper obdolženca zaradi določenih kaznivih dejanj, torej pod krinko lastnega nekazenskega postopka, zato da bi se na ta način policija izognila privilegiju zoper samoobtožbo, ki pritiče osumljencu v predkazenskem postopku.
Pritrditi je pritožniku, da v do sedaj izvedenem dokaznem postopku ni mogoče prepoznati konkretne in določne dejstvene podlage, ki bi kazala na to, da je davčni organ že po dejanskem začetku (pred)kazenskega postopka usmerjeno zbiral podatke za kasnejši formalni policijski postopek, kar šele bi lahko razširilo domet prepovedi izsiljevanja samoobremenjujočih izjav oziroma predložitve samoobremenjujočih dokumentov tudi na davčni postopek. Kot vprašljiv se izkazuje tudi dokazni zaključek v sodbi sodišča prve stopnje, da obstaja resen dvom o dejanskem motivu obdolžencev za neizpolnitev sodelovalne in pojasnilne dolžnosti v davčnem postopku; nenazadnje sta bila obdolženca seznanjena, da se v zvezi s poslovanjem gospodarske družbe X. d. o. o. vodi davčni postopek zaradi davčne kontrole in davčnega nadzora, na kar upravičeno opozarja tožilec v pritožbi.
Dejansko stanje je glede bistvenega vprašanja, ki se nanaša na realni začetek predkazenskega postopka zoper obdolženca oziroma usmerjenost delovanja davčnega organa v zbiranje podatkov za kazenski postopek zoper obdolženca, ostalo nepopolno ugotovljeno.
Zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo kogentne določbe 241. člena DZ, da skrbnik ne more biti oseba, ki je z varovancem sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju.
skupno premoženje zakoncev - delež na skupnem premoženju - materialno procesno vodstvo - posebno premoženje zakoncev
Sodišče prve stopnje je napačno vrednotilo vrednost toženčevega posebnega premoženja le glede na vrednost ugotovljenega skupnega nepremičnega premoženja, ne pa glede na vrednost celotnega skupnega premoženja.
Ni utemeljen pritožbeni očitek o podanosti kršitve iz tretjega odstavka 286. člena ZPP. Šele v pripravljalni vlogi vloženi tik pred zadnjim narokom za glavno obravnavo in na zadnjem naroku za glavno obravnavo podane trditve toženca o skupni porabi po tožnici zatrjevanih skupnih prihrankov, že po svojem pomenu niso takšne, da njihova dopustitev ne zavlekla reševanje predmetnega spora, ki je bilo na naroku 19. 9. 2019 tudi zaključeno. Sodišče prve stopnje je v okviru materialno procesnega vodstva ne more prevzeti vloge pooblaščenca pravdnih strnak, tudi če tega stranka nima ter stranki ne more svetovati, na kakšen način naj dopolni svojo trditveno podlago, da bo v postopku uspela. Trditveno in dokazno breme je ne glede na materialno procesno vodstvo še vedno na strankah, sodišče pa z njim vzpostavi le morebitno nezakrivljeno porušeno ravnotežje med strankami, sicer pa ohranja nevtralno vlogo.
Toženec je vložil v gradnjo stanovanjske hiše poleg svojega dela in dohodkov tudi gradbeni material za gradnjo in zemljišča, ki jih je pridobil že pred zunajzakonsko skupnostjo in kar predstavlja njegovo posebno premoženje. Ta vložek posebnega premoženja toženca v skupno premoženje vpliva le na velikost njegovega delaža na skupnem premoženju. Vložki posebnega premoženja posameznega zakonca v obstoječo skupno premoženje vplivajo na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju kot celoti, ne morejo pa vplivati na višji delež pri posameznem predmetu iz skupnega premoženja. Vlaganja pravdnih strank (izgradnja nove stanovanjske hiše) v nepremičnino toženca so imela stvarnopravne posledice, saj je glede na pravno ureditev, kot je veljala v času te gradnje, ko je veljal še Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, nastala nova stvar, v smislu določb o gradnji na tujem zemljišču. To pomeni, da so toženčeva zemljišča izgubila svojo pravno naravo posebnega premoženja in se preoblikovala v skupno premoženje tožnice in toženca.
prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dediča na pravdo - izločitveni zahtevek dedičev - pomoč zapustniku - sporna dejstva med dediči - manj verjetna pravica dediča
Med dedičema so torej sporna dejstva glede izločitve dela nepremičnin iz zapustnikovega premoženja, zato je sodišče prve stopnje upravičeno prekinilo zapuščinski postopek in dediča napotilo na pravdo (2. točka prvega odstavka 212. člena ZD). Pravilno je pravico dediča štelo za manj verjetno (213. člen ZD), saj je logično, da je on tisti, ki mora to svojo pravico uveljaviti in dokazati in to, zaradi spornih dejstev, v kontradiktornem pravdnem postopku.
zahteva za preiskavo - zavrnitev zahteve za preiskavo - ponovna zahteva - oškodovanec kot tožilec - preiskava - utemeljen sum
Sodišče prve stopnje je vlogo oškodovancev kot tožilcev, ki sta jo vložila po svojem pooblaščencu 24. 12. 2019 in jo naslovila kot obtožnico, pravilno obravnavalo kot zahtevo, da se kazenski postopek zoper obdolženko, potem ko je bila zahteva za preiskavo pravnomočno zavrnjena, ponovno uvede. Pravilno je tudi zaključilo, da se oškodovanca kot tožilca v njej sklicujeta na dokaze, ki so bili v spisu že v času, ko je sodišče odločalo o zahtevi za preiskavo in da nista predložila novih dokazov, na podlagi katerih bi se senat prvostopenjskega sodišča lahko prepričal, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka.
SPZ člen 77, 77/4, 79, 80. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1. ZNP člen 37.
sodna ureditev meje - potek meje - zadnja mirna posest - stanje v zemljiškem katastru - ograja - skupna lastnina - izpodbojna zakonska domneva - dobrovernost posestnika - pisna izjava - pristnost podpisa - pravni prednik - katastrska meja
Za konkretni primer je neprepričljivo poudarjanje nasprotnega udeleženca, da sme v skladu z 79. členom SPZ lastnik nepremičnine do polovice širine s svoje strani uporabljati mejno ograjo, oziroma njegovo sklicevanje na domnevo iz 80. člena SPZ, v skladu s katero so mejne ograje skupna lastnina lastnikov sosednjih nepremičnin. V konkretnem primeru je bilo namreč ugotovljeno, da so ograjo z obeh strani uživali (vzdrževali, uporabljali) le predlagateljica in njeni pravni predniki.
Ob zaključku, da je podana resna in konkretna obdolženčeva ponovitvena nevarnost, ko je sodišče imelo pred očmi serijo očitanih mu kaznivih dejanj, izvršenih v kratkem obdobju in celo tekom preizkusne dobe, ter upoštevaje obdolženčevo kriminalno udeležbo v preteklosti, se tudi zaključek o neogibni potrebnosti pripora izkaže kot povsem utemeljen. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča tako intenzivne ponovitvene nevarnosti ni moč preprečiti z milejšimi ukrepi, niti s pritožbeno predlaganim hišnim priporom. Če pretnja izvršitve zaporne kazni ni bila garant za preprečitev kriminalnega recidiva, tudi po sodbi pritožbenega sodišča ni moč utemeljeno pričakovati, da bi obdolženec spoštoval pravila hišnega pripora in da bi bil ta nadomestni ukrep zadosten ukrep za preprečitev njegove ponovitvene nevarnosti.