OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00033180
OZ člen 840, 922, 937, 937/4, 964, 965. ZNPosr člen 6, 14.
plačilo odškodnine - poslovna odškodninska odgovornost - odškodnina za premoženjsko škodo - zavarovanje poklicne odgovornosti - obvezno zavarovanje pred odgovornostjo - pogodba o nepremičninskem posredovanju - ustna pogodba o nepremičninskem posredovanju - uveljavljanje zahtevka za povrnitev škode neposredno od zavarovalnice (direktna tožba) - direktna tožba oškodovanca - skrbnost dobrega strokovnjaka - preklic naročila za posedovanje - odpoved zavarovalne pogodbe - zavarovalni primer - strokovna napaka - odbitna franšiza
Pogodba o posredovanju pri nakupu nepremičnine je veljavna, četudi je sklenjena ustno, saj ZNPosr pomanjkanja pisnosti ne sankcionira, OZ pa pisnosti posredniške pogodbe ne predvideva.
Zavarovalni primer pomeni že sam škodni dogodek oz. nastane s samo kršitvijo obveznosti zavarovanca, oškodovančeva zahteva po povrnitvi škode pa je le nadaljnji pogoj za nastanek obveznosti zavarovalnice. Bistvo obveznega zavarovanja poklicne odgovornosti (6. člen ZNPosr) je v kritju odškodninskih zahtevkov, ki so posledica strokovne napake zavarovanca pri opravljanju registrirane dejavnosti. Določba 964. člena v povezavi z 922. členom OZ opredeljuje vsebino/pojem zavarovalnega primera s trenutkom nastanka škodnega dogodka. Dodatno pogojevanje, z zahtevo po dodatni aktivnosti zavarovanca, da bi dogodek predstavljal zavarovalni primer, je v nasprotju z namenom obveznega zavarovanja - da se zagotovi kritje škode zaradi dogodka, ki je nastal v času trajanja zavarovanja.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo - duševna neprištevnost
Neutemeljeno je zavzemanje tožnika, da sodna razveza pogodbe o zaposlitvi ni dopustna, ker je bilo ugotovljeno, da je očitano kršitev, zaradi katere mu je tožena stranka podala izredno odpoved, storil v stanju neprištevnosti. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu pojasnilo, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča o samodejni prepovedi sodne razveze v primeru, ko delavec stori kršitev v stanju neprištevnosti, ker trpi za kronično psihično boleznijo, kot v tožnikovem primeru. Ne drži namreč, da bi v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi tožnik izgubil delo zaradi bolezni oziroma da v tem primeru sodišče tožniku v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi ne bi zagotovilo enake obravnave glede na njegovo zdravstveno stanje (6. člen ZDR-1). Pri sodni razvezi po 118. členu ZDR-1 ne gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ali za kakšno drugo odpoved, temveč za drug način prenehanja delovnega razmerja (77. člen ZDR-1). Mora pa sodišče glede na podan predlog za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1 presojati vse okoliščine in interese obeh strank ter ugotavljati, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje med strankama tega postopka.
Iz povzetega opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bile obdolženčeve navedbe o tem, da je pošten in resen poslovnež, ki ima določena denarna sredstva v tujini, lažne, niti se mu ne očita, kakršno koli drugo ravnanje oziroma zatrjevanje neresničnih dejstev ali zamolčanje relevantnih dejstev, ki bi pri predstavnici ali direktorju oškodovane družbe (že med izvajanjem posla kot se mu očita) ustvarilo zmoto o namenu obdolženca. Opisane obljube o plačilu, tudi po odobrenem popustu dolgovanega zneska, so zato povsem običajne okoliščine vsakega gospodarskega posla in pomenijo opis zgolj povsem običajnega civilnega razmerja, ki nima znakov očitanega kaznivega dejanja. Predvsem pa, kar je po presoji višjega sodišča bistveno poudariti, opisane obljube obdolženca se nanašajo na čas po zapadlosti terjatve, torej po tem, ko bi (oškodovana) družba svojo terjatev iz tega posla že lahko iztoževala pred sodiščem. Izvajanje pogodbe ali posla pri opravljanju gospodarske dejavnosti v smislu prvega odstavka 228. člena KZ-1, je namreč v skladu z načelom zakonitosti in načelom določnosti, končano že z zapadlostjo terjatve oziroma računov oškodovane družbe. Že Vrhovno sodišče Republike Slovenije je poudarilo, da je preslepitev v pomenu zakonskega znaka po prvem odstavku 228. člena KZ-1 mogoča v tistem obdobju, ko bi konkretna obveznost storilca tega dejanja morala biti izpolnjena, torej pred zapadlostjo posameznega izdanega računa oškodovane družbe. Navedena razlaga Vrhovnega sodišča namreč po presoji višjega sodišča pomeni, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije z zapadlostjo posameznega računa oziroma terjatve oškodovanca že dokončano, morebitno neplačilo oziroma kasnejša izterjava terjatve v ločenem sodnem postopku pa ne more več pomeniti izvrševanja kaznivega dejanja med izvajanjem posla.
Ob zaključku, da je podana resna in konkretna obdolženčeva ponovitvena nevarnost, ko je sodišče imelo pred očmi serijo očitanih mu kaznivih dejanj, izvršenih v kratkem obdobju in celo tekom preizkusne dobe, ter upoštevaje obdolženčevo kriminalno udeležbo v preteklosti, se tudi zaključek o neogibni potrebnosti pripora izkaže kot povsem utemeljen. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča tako intenzivne ponovitvene nevarnosti ni moč preprečiti z milejšimi ukrepi, niti s pritožbeno predlaganim hišnim priporom. Če pretnja izvršitve zaporne kazni ni bila garant za preprečitev kriminalnega recidiva, tudi po sodbi pritožbenega sodišča ni moč utemeljeno pričakovati, da bi obdolženec spoštoval pravila hišnega pripora in da bi bil ta nadomestni ukrep zadosten ukrep za preprečitev njegove ponovitvene nevarnosti.
Celo v primeru, če delodajalec delavca na podlagi 85. člena ZDR-1 pisno opozori na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, ta delavec nima samostojnega pravnega varstva zoper tako pisno opozorilo, čeprav se izrecno nanaša na delavcu očitane kršitve. Sodna presoja obstoja takih kršitev je mogoča šele ob sodni presoji kasneje izdane odpovedi.
Tudi če je neposredni vzrok škodnemu dogodku npr. neurje, zaradi katerega odpade del gradbe, se bo imetnik gradbe lahko razbremenil odgovornosti le v primeru, če bo dokazal, da je bila gradba zgrajena v skladu z ustreznimi tehničnimi standardi oz. da je bila strokovno in skrbno vzdrževana.
invalidnost - premestitev na drugo ustrezno delovno mesto
Ob dejstvu, da je v okoliščinah konkretnega primera izkazano poslabšanje zdravstvenega stanja v okviru II. kategorije invalidnosti, je na temelju 81. člena ZPIZ-2 mogoče tožniku prisoditi le novo pravico do premestitve na drugo ustrezno delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo za poln delovni čas zaradi dodatne stvarne razbremenitve pri delu, ne pa tudi nove pravice do poklicne rehabilitacije. V skladu z mnenjem izvedenke medicine dela, prometa in športa bo odločanje o poklicni rehabilitaciji predmet novega predsodnega upravnega postopka na podlagi nove medicinske dokumentacije po predhodni kompleksni obravnavi.
Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje izvedenskega organa. Nedvomno so pri tožnici podane številne zdravstvene težave, ki jih podrobno povzema že sodišče prve stopnje. Vendar pa pri tožnici zaenkrat še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - PREVZEMI
VSL00034331
URS člen 22, 29. ZGD-1 člen 388, 388/2, 607, 607/5. ZPre-1 člen 68, 69, 69/1, 69/2. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem člen 15, 15-5, 16. ZNP-1 člen 8, 42. ZPP člen 328, 328/1, 339, 339/2, 339/2-10, 339/2-14.
sodni preizkus denarne odpravnine - izstop manjšinskega delničarja - izključitev manjšinskih delničarjev iz družbe - menjalno razmerje - nadomestilo, določeno v prevzemni ponudbi - primerno nadomestilo - sodna določitev primerne denarne odpravnine - pravica do izbire - poprevzemno obdobje - neodpravljiva nesklepčnost - neizvedba naroka - kontradiktornost postopka - pravica do izjave - enako varstvo pravic - navedba stranke v odločbi - očitna pomota - popravni sklep
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi imel manjšinski delničar pravico do sodnega varstva za sodni preizkus primernosti nadomestila in določitve primerne denarne odpravnine le v primeru, če bi navajal, da ponujena odpravnina ni enaka odpravnini iz prevzemne ponudbe, ali da je prevzemnik zlorabil svoje pravice na način, da je do sprejema prevzemne ponudbe prišlo s prevaro, prisilo, zavajajočimi informacijami, nedovoljenim dogovarjanjem in podobnimi ravnanji, kar pa predlagatelj v tem postopku niti ne navaja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00033171
SZ člen 116. Zakon o stanovanjskih razmerjih (1982) člen 68. ZPDS člen 4. ZPP člen 190, 274, 291.
pridobitev lastninske pravice na stanovanju s preureditvijo skupnih prostorov - podstrešno stanovanje - podstreha in drugi skupni prostori - pridobitev lastninske pravice z adaptacijo skupnih prostorov - preureditev skupnih prostorov v stanovanjski hiši v družbeni lastnini - privatizacija stanovanj po SZ - pasivna legitimacija občine - zemljiškoknjižni lastnik - nujno sosporništvo - glavna intervencija - pravica uporabe - dejanska etažna lastnina - ničnost pogodbe - lastninjenje in privatizacija stanovanj - izpolnitev zakonskih pogojev - kumulativna izpolnitev pogojev - objektivni pogoj - subjektivni pogoj - odvetniški stroški - odmera odvetniških stroškov
Imetništvo stanovanjske pravice in pridobitev lastninske pravice po prvem odstavku 116. člena SZ/91 se izključujeta.
V času, ko je prišlo do zatrjevane adaptacije, to pa je bilo od leta 1981 naprej, je bilo prvotno podstrešje in kasneje adaptirano stanovanje v družbeni lastnini, zato je skladno s tretjim odstavkom 4. člena ZPDS/76 in sedmim odstavkom 68. člena ZSR/82 prenehala skupna pravica uporabe vsakokratnih etažnih lastnikov in uporabnikov podstrešja, saj je bilo tam ustvarjeno novo stanovanje v družbeni lastnini. Tudi če gre šteti, da je bila adaptacija pričeta pred sprejetjem ZSR/82, je imel ZSR/74 identične določbe. Navedeno stališče je zavzela tudi sodna praksa v odločbi VSL I Cp 3386/15, ki je bila potrjena z odločbo VSRS II Ips 716/05, kjer je izrecno navedeno, da po adaptaciji ni šlo več za skupne dele, ampak za posamezni del. Ob takšnem tolmačenju je tožeča stranka pravilno vložila tožbo le proti toženi stranki kot zemljiškoknjižni lastnici, saj s tožbo z ničemer ne posega v solastnino na skupnih delih stranskega intervenienta kot etažnega lastnika petih stanovanj. V obravnavani zadevi torej ne gre za nujno sosporništvo na toženi strani.
Tožena stranka in stranski intervenient imata prav, da sodna praksa daje varstvo dejanski etažni lastnini, a napačno izpostavljata odločbo VSRS II Ips 151/14, kjer je šlo za drugačno dejansko stanje, ko so bili v zemljiški knjigi zavedeni še solastniški deleži, v naravi pa je že obstajala etažna lastnina. V tu obravnavanem primeru pa stranskemu intervenientu ni mogoče dati varstva dejanske etažne lastnine, saj je sodišče zavrnilo zahtevek po glavni intervencijski tožbi. Ugotovilo je ničnost pogodbe iz leta 2014 zaradi neobstoječega predmeta pogodbe, kar pomeni, da stranski intervenient dejanske etažne lastnine ne izkazuje. Poleg tega je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na stanovanju ob lastninjenju z uveljavitvijo SZ/91, in tudi če bi bila pogodba med toženo stranko in stranskim intervenientom iz leta 2014 veljavna, tožena stranka lastninske pravice na stranskega intervenienta ni mogla več veljavno prenesti.
Tožeča stranka je tožbo pravilno naperila zoper toženo stranko in je njena pasivna legitimacija podana, vpis lastninske pravice na stranskega intervenienta po pogodbi iz leta 2014 po zaključku glavne obravnave pa na obstoj pravilne pasivne legitimacije ne more imeti vpliva.
Osnovni namen lastninjenja stanovanj po SZ/91 je bil v premoženjskem smislu, da družbeno stanovanje olastnini tisti, ki je prispeval sredstva za njegovo pridobitev, in v socialnem smislu, da se dotedanjim stanovalcem omogoči pridobitev lastninske pravice na družbenih stanovanjih, v katerih so živeli. Tako so po prvem odstavku 116. člena SZ/91 občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo in nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, postali z dnem uveljavitve tega zakona lastniki na tak način pridobljenih stanovanj in imajo pravico do vpisa lastninske pravice na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Za lastninjenje stanovanja po tej določbi so morali biti podani objektivni pogoj, da se je do leta 1991 zgradilo novo družbeno stanovanje na račun skupnih prostorov v družbeni lastnini in dva subjektivna pogoja, da ni šlo za samovoljno ravnanje in da si je investitor s tem reševal stanovanjsko vprašanje.
Za v 60-tih letih adaptirano stanovanje (27,60 m2) je bila pridobljena stanovanjska pravica, zato za pridobitev lastninske pravice na takšnem stanovanju ni podlage po prvem odstavku 116. člena SZ/91. V obravnavani zadevi je zato ključno vprašanje, ali so bili z drugo adaptacijo v 80-tih letih podani pogoji za pridobitev lastninske pravice po tej določbi.
Stanovanje, ki je bilo v 60- tih letih adaptirano in povečano na 27,60 m2, je z adaptacijo v 80-tih letih prenehalo obstajati ter je iz njega nastalo novo, bistveno večje in kvalitetnejše stanovanje. Zato o pridobitvi stanovanjske pravice na tem stanovanju ni mogoče govoriti in je tudi ni mogoče upoštevati.
Z adaptacijo v 80-tih letih je prišlo do izgradnje stanovanja na račun skupih prostorov.
Ker so podani tako objektivni pogoj kot tudi oba subjektivna pogoja po prvem odstavku 116. člena SZ/91, je odločitev o pridobitvi lastninske pravice na podstrešnem stanovanju pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00035817
ZZVZZ člen 87. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 9, 9-3. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15.
zahtevek zavoda za zdravstveno zavarovanje zoper delodajalca - regresni zahtevek - povrnitev škode - stroški zdravljenja - nadomestilo plače - nesreča pri delu - delo na višini - padec delavca - varstvo pri delu - odgovornost delodajalca - očitek protispisnosti - dokazna ocena - pravno relevantna dejstva - neizvedba dokaza - obrazloženost zavrnitve dokaznega predloga - postavitev izvedenca - trditveno breme - pomanjkljiva trditvena podlaga
Sprejete dokazne ocene tožeča stranka ne more izpodbiti s sklicevanjem na vprašalnik o poškodbi, ki ga je dne 5. 9. 2016 izpolnil poškodovani delavec (zavarovanec) in v katerem je ta navedel, da je padel z višine treh metrov. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi celovite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov pravilno presodilo, da je delavec padel z višine enega metra in pol, saj so to potrdili vsi ostali izvedeni dokazi. Tako tudi ni mogoče spregledati, da takšna višina izhaja iz listin v spisu, ki so bile sestavljene neposredno po samem škodnem dogodku, med tem ko je bil vprašalnik o poškodbi sestavljen več kot leto dni kasneje. Navedbe tožeče stranke v pritožbi, da je višino padca v tej listini naknadno vpisal zavarovanec sam, kar je na zaslišanju tudi priznal, skrbno in vestno sprejete dokazne ocene ne morejo izpodbiti. Pravno relevantno dejstvo v tem sporu je namreč zgolj ugotovitev prave višine, s katere je poškodovani delavec padel, ne pa okoliščine in razlogi poškodovanega delavca za nepravilno navedbo. Neutemeljen je zato očitek sodišču prve stopnje, da ni dalo končnega odgovora, saj se je to do pravno relevantnega dejstva določno opredelilo.
Pritožbeni očitek o kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Iz pritožbenega očitka je mogoče razbrati, da pritožnica meni, da sodišče prve stopnje ni dalo zadostne teže določenemu dokazu, to je obrazcu R8, saj je delavec višino padca 3 m na ta obrazec naknadno vpisal sam. Tožeča stranka s temi pritožbenimi navedbam dejansko ne uveljavlja zgoraj navedene kršitve določb postopka, saj niti ne trdi, da bi bilo podano nasprotje med tem, kar se o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov navaja v razlogih sodbe in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, pač pa napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, s tem pa ugotovljeno dejansko stanje. Ta pritožbeni očitek pa je pritožbeno sodišče že presojalo in ga kot neutemeljenega zavrnilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00035925
SPZ člen 67. OZ člen 190, 194, 199, 312. ZPP člen 324, 324/3.
skupno upravljanje stvari v solastnini - sanitarna sečnja - neupravičena obogatitev - prejeta kupnina - prodaja lesa - povrnitev stroškov - potrebni in koristni stroški - pobotni ugovor - procesni pobotni ugovor - materialni pobot - izvenpravdni pobot - poslovodstvo brez naročila - konkludentno ravnanje
Čeprav pravna teorija ni naklonjena sočasnosti obeh pobotnih ugovorov (materialnopravnega in procesnega), ju sodna praksa dopušča.
S tem, ko je svojo nasprotno terjatev uveljavljala v obliki materialnopravnega pobota, ki se lahko uveljavlja le brezpogojno, je tožena stranka konkludentno priznala terjatev tožeče stranke.
Trditve o uveljavljanju izvenpravdnega pobota se izključujejo s trditvami o nenastanku ali prenehanju tožbene terjatve.
nepogodbena odškodninska odgovornost - zavarovanje odgovornosti lastnika plovila - skrbnost dobrega gospodarja - nepredvidljive okoliščine in višja sila
Po definiciji iz 745. člena Pomorskega zakonika (PZ) v zvezi z določbo 744. člena istega zakona je šlo za plovbno nezgodo ("trčenje ladij"), za katero se uporabljajo določbe PZ in ne splošne določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Po določbi 746. člena PZ za škodo, ki nastane v takih primerih, odgovarja ladja (njen lastnik), za katero se dokaže, da je škoda povzročena po njeni krivdi. V primerih iz 752. člena PZ (naključje, višja sila ali če vzroka ni mogoče ugotoviti) škodo trpi oškodovanec. Povedano pomeni, da ni objektivne odgovornosti in da je dokazno breme za krivdo na oškodovancu.
V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine in v nasprotju z izvedenskim mnenjem tožnici poleg časovne razbremenitve pri delu priznalo še stvarne razbremenitve. V takem primeru ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti te kršitve. Pooblastilo za odpravo takšne kršitve ima pritožbeno sodišče v drugi alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje.
spor majhne vrednosti - stroški upravljanja - vzdrževanje stavbe - sprememba lastništva - obvestilo o spremembi lastništva - nedovoljeni pritožbeni razlogi - izpodbijanje dejanskega stanja
Ob upoštevanju dejanske ugotovitve, da je tožeča stranka bila obveščena o spremembi lastništva sporne nepremičnine, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je s tem tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz prvega odstavka 17. člena SZ-1 in posledično po določbi tretjega odstavka 30. člena SZ-1 za stroške upravljanja, nastale po spremembi lastništva, o kateri je bila tožeča stranka, ustrezno notificirana, ne odgovarja.
pogodba o posredovanju - pravica posrednika do plačila - razmerje s posredniško pogodbo - pisen dogovor med naročnikom in posrednikom - sklenitev pogodbe
Če naročnik storitev posredovanja sprejme več kandidatov (tudi, če jih zaposli na drugo delovno mesto), se obveznost naročnika, da plača opravljene svetovalne aktivnosti, razteza do zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi s kandidatom, ki mu ga je predlagal posrednik. Prav ima sicer pritožba, da bi takšna razlaga določila tretjega in četrtega odstavka 7. člena pogodbe (A2), po kateri bi bil naročnik dolžan posredniku tudi po izpolnitvi pogodbenega predmeta (zaposlitvi enega kandidata za eno delovno mesto) plačevati še za vsako nadaljnjo zaposlitev kateregakoli od kandidatov, ki jih je v okviru pogodbe predlagala tožeča stranka, lahko povzročila negotovost pravnega položaja naročnika, če bi to veljalo za nerazumno dolgo obdobje po prenehanju posredniške pogodbe oz. zaposlitvi enega kandidata. Vendar bi v tem primeru postal vprašljiv obstoj psihološke povezanosti med prizadevanji posrednika in zaposlitvijo kandidata (ki je nujen pogoj, da posrednik pridobi pravico do plačila), saj ta vez s potekom časa med obema dogodkoma neizogibno plahni.
odvzem otroka staršem - odvzem otrok staršem in namestitev v rejniško družino - prenehanje ukrepa - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba v družinskih sporih - otrokova korist - ogroženost otroka - pravni standard - tehtanje okoliščin - sposobnosti in zmožnosti staršev - potrebnost in sorazmernost ukrepa - izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti - pravica do stikov otroka s starši
Med postopkom odločanja o potrebnosti izrečenega ukrepa za varstvo otrokove koristi trajnejšega značaja lahko sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Pri ugotavljanju otrokove ogroženosti gre za pravni standard, katerega vsebino napolni sodišče v vsakem primeru posebej. Za njegovo izpolnjenost daje DZ napotilo v drugem odstavku 157. člena. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in da je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju.
V otrokovo korist je zmerno povečevanje stikov z obema staršema in da se stiki, ki so bili določeni do sedaj enkrat mesečno pod nadzorom CSD, določijo prav tako na CSD, vendar brez nadzora.
Predlog za prenehanje ukrepa odvzema otroka staršem in namestitev v rejništvo ni utemeljen.
Ni izkazan temeljni pogoj (nevarnost odtujitve otroka in s tem njegova ogroženost) za izdajo začasne odredbe, s katero bi prenehal izrečen ukrep.
odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - kršitev pravic osebnosti - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - plačilo odškodnine - odločba, izdana v upravnem postopku - delno plačilo odškodnine za strah - podlage odškodninske odgovornosti - protipravno ravnanje - vzročna zveza - dokazovanje - dokaz z izvedencem medicinske stroke - vpogled v zdravstveno dokumentacijo - dokaz z izvedencem finančne stroke - trditveno in dokazno breme - substanciranost dokaznega predloga - zavrnitev dokaznega predloga - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga - zavrnitev tožbenega zahtevka po temelju - obseg in višina škode
Zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedencev medicinske in finančne stroke je pravilna, saj dokazni predlog ni bil substanciran v zadostni meri, tožnikova trditvena podlaga o konkretni škodi in posledicah izbrisa, ki naj bi jih ugotavljala izvedenca, pa je bila presplošna in pomanjkljiva. Tožnik je dokazovanje z izvedencema predlagal z namenom ugotovitve obsega in zlasti višine vtoževane škode, kar pride v poštev le ob izkazanem temelju odškodninske odgovornosti. Ta v konkretnem primeru ni podan. Ker je tožbeni zahtevek zavrnjen že po temelju, ni pogojev za presojanje višine zahtevka in izvajanje s tem povezanih dokazov. Glede vtoževane nepremoženjske škode iz naslova strahu, ki jo je sodišče prve stopnje tožniku priznalo in ocenilo na 4.000 EUR, pa tožnik pravilnosti te odločitve ne izpodbija.
Neutemljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posameznih postavk zahtevane odškodnine. Glavnina obrazložitve izpodbijane sodbe je namenjena ravno presoji vsake posamezne vtoževane škode. Sodišče prve stopnje se je tako opredelilo glede tožnikove nezmožnosti zaposlitve v času izbrisa, njegovega izvrševanja kaznivih dejanj, materialne škode zaradi plačevanja zdravnika in zdravil, nezmožnosti koriščenja socialnih transferjev, telesnih in duševnih bolečin, strahu in zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po celoviti presoji vseh okoliščin primera je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati nastanka posamezne zatrjevane škode, ali vzročne zveze med nastalo škodo in izbrisom iz registra prebivalstva. Delno mu je priznalo zgolj škodo iz naslova strahu (ki se zaradi drugega odstavka 5. člena ZPŠOIRSP na koncu sicer ni izrazila v delni ugoditvi zahtevku), kar pa tožnik v pritožbi popolnoma prezre. S presojo sodišča prve stopnje, ki je tudi dokazno podprta, se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče.
dokumentarni akreditiv - pravni interes za pritožbo - prekluzija - mednarodni tovorni list (CMR) - carinjenje blaga - odškodninska odgovornost bank - neposlovna odškodninska odgovornost - dokazno breme - vzročna zveza - soprispevek k nastanku škode - predvidljivost posledice
Zmotno je stališče pritožnika, da tožeči stranki zato, ker ni upravičena do plačila po osnovnem akreditivu zaradi opustitve predložitve dogovorjene oziroma predpisane dokumentacije, škoda ni mogla nastati, saj navedeno ni odločilno glede na dejansko podlago tožbenega zahtevka.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v vlogi z dne 28. 8. 2017 podala navedbe, ki jih povzema v pritožbi, le v zvezi s preuranjenostjo zahtevka. Šele v pripravljalni vlogi z dne 24. 10. 2017 pa je prvič zatrjevala, da naj bi tožeča stranka soprispevala k nastanku škode zato, ker je bila pri izterjavi plačila kupnine od svojega kupca povsem pasivna. Čeprav je šele iz vloge z dne 20. 9. 2017 tožena stranka izvedela, kdaj je tožeča stranka opravila prva dejanja, usmerjena v izterjavo plačila kupnine, to še ne pomeni, da zgoraj omenjenih trditev o soprispevku tožeče stranke k nastali škodi ne bi mogla podati že prej.
Spremembo dolžnika kot enega od učinkov prevzema dolga določa 429. člen OZ. Po zakonu se torej šteje, da je prevzem dolga privativen: prejšnji dolžnik je prost svoje obveznosti. Seveda se stranki lahko dogovorita o kumulativnem prevzemu, torej o pristopu novega dolžnika k dolgu, vendar pa se morata za kumulativno zavezo starega in novega dolžnika izrecno dogovoriti.