Kavza prodajne pogodbe je v vzajemnih izpolnitvah, po katerih ena pogodbena stranka na drugo prenese lastninsko pravico na stvari, druga pa za to izroči dogovorjeno kupnino. V konkretnem primeru prodajna pogodba obstoja vzajemnih izpolnitev ni imela, saj je bila v času sklepanja sporne prodajne pogodbe tožnica že lastnica nepremičnine, zaradi česar toženka svoje pogodbene obveznosti ne more izvršiti, zato je navedena pogodba nična. Namen kupca pri kupoprodajni pogodbi že po naravi stvari ni v tem, da kupi lastno stvar.
OZ člen 79, 909, 911, 919. Posebne uzance v gostinstvu (1995) uzanca 67.
pravna narava pogodbe - alotmajska pogodba - pisna oblika - pogodba o hotelskih storitvah - opustitev odpovedi rezervacije - pravica do odstopa od najetih nastanitvenih zmogljivosti - denarna odškodnina - omejitev odškodnine - dobri poslovnimi običaji - gostinstvo - uporaba uzanc
Kolikor bi se za razmerje med pravdnima strankama (smiselno) uporabljala določila alotmajske pogodbe, bi opustitev odpovedi rezervacije s strani tožeče stranke lahko imela za posledico plačilo celotnih najetih nastanitvenih zmogljivosti ne glede na to, ali so bile dejansko izkoriščene s strani gostov, za katere so bile rezervirane. V skladu z 911. členom OZ je namreč agencija (tožeča stranka) dolžna obveščati gostinca (toženo stranko) o zasedanju nastanitvenih zmogljivosti. Če tega ne stori, če hotelirja (vnaprej) ne obvesti, da ne more zasesti vseh najetih nastanitvenih zmogljivosti, ali, če od uporabe najetih nastanitvenih zmogljivosti začasno ne odstopi v skladu z 919. členom OZ, bi gostincu - hotelirju dejansko lahko nastala škoda zaradi neizkoriščenih nastanitvenih zmogljivosti v polni višini cene nastanitve. Bistveno za alotmajsko pogodbo je namreč, da agencija prevzame popoln nadzor nad najetimi zmogljivostmi in da z njimi upravlja, zato se temu ustrezno zmanjša skrb hotelirja za zmogljivosti, ki jih je oddal z alotmajsko pogodbo.
Obravnavanemu razmerju je po mnenju pritožbenega sodišča mnogo bližja pogodba o hotelskih storitvah, ki je sicer urejena v Posebnih uzancah v gostinstvu. Četudi v obravnavanem primeru njihova uporaba med strankama ni bila dogovorjena niti ne izhaja iz okoliščin primera, da sta jih imeli v mislih, so v uzancah zapisani dobri poslovni običaji in pravila poštenih praks, ki naj veljajo na obravnavanem področju. Zato pritožbeno sodišče kljub temu opozarja na pravilo omejitve odškodnine, zapisano v 67. določilu PUG, ki se ne sklada s stališčem tožene stranke v tem postopku, da je že zgolj z rezervacijo nastanitve, t.j z nudenjem rezerviranih hotelskih zmogljivosti na razpolago tožeči stranki, izpolnila svojo obveznost do tožeče stranke. Citirana določba namreč določa, da je gostinec, če se rezervacija odpove z zamudo ali sploh ne, upravičen (le) do odškodnine v višini cene pogodbenih storitev za tri dni, če gre za več kot tridnevno bivanje v glavni sezoni. Hotelir/gostinec bi torej lahko v primeru, ko se stranki za uporabo uzanc nista dogovorili, kvečjemu uveljavljal višjo odškodnino, vendar pa zgolj zaradi opustitve odpovedi rezervacije nikakor ni (avtomatično) upravičen do plačila vseh naročenih, vendar neopravljenih storitev. Hotelir je torej dolžan sam skrbeti za ustrezno zasedenost svojih kapacitet, kar med drugim pomeni, da mora spremljati tudi izvrševanje rezervacij ter v najkrajšem možnem času ustrezno ukrepati, če se gostje ob času ne pojavijo.
Preklic pooblastila ter njegova zožitev nimata učinka nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem ali opravil kakšen drug pravni posel, ni pa vedel in ni bil dožan vedeti, da je pooblastilo preklicano.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - PREVZEMI
VSL00034331
URS člen 22, 29. ZGD-1 člen 388, 388/2, 607, 607/5. ZPre-1 člen 68, 69, 69/1, 69/2. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem člen 15, 15-5, 16. ZNP-1 člen 8, 42. ZPP člen 328, 328/1, 339, 339/2, 339/2-10, 339/2-14.
sodni preizkus denarne odpravnine - izstop manjšinskega delničarja - izključitev manjšinskih delničarjev iz družbe - menjalno razmerje - nadomestilo, določeno v prevzemni ponudbi - primerno nadomestilo - sodna določitev primerne denarne odpravnine - pravica do izbire - poprevzemno obdobje - neodpravljiva nesklepčnost - neizvedba naroka - kontradiktornost postopka - pravica do izjave - enako varstvo pravic - navedba stranke v odločbi - očitna pomota - popravni sklep
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi imel manjšinski delničar pravico do sodnega varstva za sodni preizkus primernosti nadomestila in določitve primerne denarne odpravnine le v primeru, če bi navajal, da ponujena odpravnina ni enaka odpravnini iz prevzemne ponudbe, ali da je prevzemnik zlorabil svoje pravice na način, da je do sprejema prevzemne ponudbe prišlo s prevaro, prisilo, zavajajočimi informacijami, nedovoljenim dogovarjanjem in podobnimi ravnanji, kar pa predlagatelj v tem postopku niti ne navaja.
nepogodbena odškodninska odgovornost - zavarovanje odgovornosti lastnika plovila - skrbnost dobrega gospodarja - nepredvidljive okoliščine in višja sila
Po definiciji iz 745. člena Pomorskega zakonika (PZ) v zvezi z določbo 744. člena istega zakona je šlo za plovbno nezgodo ("trčenje ladij"), za katero se uporabljajo določbe PZ in ne splošne določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Po določbi 746. člena PZ za škodo, ki nastane v takih primerih, odgovarja ladja (njen lastnik), za katero se dokaže, da je škoda povzročena po njeni krivdi. V primerih iz 752. člena PZ (naključje, višja sila ali če vzroka ni mogoče ugotoviti) škodo trpi oškodovanec. Povedano pomeni, da ni objektivne odgovornosti in da je dokazno breme za krivdo na oškodovancu.
spori iz razmerja med starši in otroki - določitev preživnine za mladoletnega otroka - odmera preživnine - otrokova korist - preživninske zmožnosti staršev - preživninske potrebe otroka - kredit
Kredita, ki ju je nasprotni udeleženec dobil za gradnjo hiše, po sodni praksi ne moreta vplivati na znižanje njegove preživninske obveznosti. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da je gradnja hiše potrebna zaradi nujne rešitve bivalnih težav nasprotnega udeleženca.
Po sodni in ustavno-sodni praksi se lahko z uporabo 183. člena ZPIZ-2 odpravijo napake, do katerih je prišlo v postopku upokojevanja. Napake lahko izvirajo iz neupoštevanja določenih elementov, ki so pomembni za izračun pokojninske osnove. Gre za posebno izredno pravno sredstvo, s katerim se lahko z določenimi pogoji poseže v pravnomočno urejeno pravno razmerje, vendar je tak poseg v pravnomočno odločbo dopusten le, če je z njo kršeno materialno pravo tudi zaradi očitno napačnega ugotovljenega dejanskega stanja.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - pripadajoče zemljišče k več objektom - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - javni interes - grajeno javno dobro - originarna pridobitev lastninske pravice (pravice uporabe) na funkcionalnem zemljišču - originarna pridobitev lastninske pravice - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - prenos pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe
Navedbe druge nasprotne udeleženke v postopku na prvi stopnji so glede zatrjevanega grajenega javnega dobra in javnega interesa tudi povsem pavšalne, razen v delu nadstreška za avtobusno postajo, kar je izvedenka upoštevala in pritožbeno ni izpodbijano, ter v delu parcele 2250/96, ki ni bila predmet odločanja. Druga nasprotna udeleženka, ne samo, da je z izvedenskim mnenjem glede določitve skupnega pripadajočega zemljišča v celoti soglašala, ampak v postopku konkretno ni navajala, kateri so tisti deli sporne parcele, ki predstavljajo grajeno javno dobro ter ni podala nikakršnega drugačnega predloga glede izvzetja dodatnih površin iz te parcele. Zato gre soglašati z odgovorom na pritožbo predlagateljev, da je za status javnega dobra potrebno kaj več kot zgolj pavšalne trditve in sklicevanje na predpise, še posebej, ko slednji nimajo nobene povezave s konkretnim primerom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00033171
SZ člen 116. Zakon o stanovanjskih razmerjih (1982) člen 68. ZPDS člen 4. ZPP člen 190, 274, 291.
pridobitev lastninske pravice na stanovanju s preureditvijo skupnih prostorov - podstrešno stanovanje - podstreha in drugi skupni prostori - pridobitev lastninske pravice z adaptacijo skupnih prostorov - preureditev skupnih prostorov v stanovanjski hiši v družbeni lastnini - privatizacija stanovanj po SZ - pasivna legitimacija občine - zemljiškoknjižni lastnik - nujno sosporništvo - glavna intervencija - pravica uporabe - dejanska etažna lastnina - ničnost pogodbe - lastninjenje in privatizacija stanovanj - izpolnitev zakonskih pogojev - kumulativna izpolnitev pogojev - objektivni pogoj - subjektivni pogoj - odvetniški stroški - odmera odvetniških stroškov
Imetništvo stanovanjske pravice in pridobitev lastninske pravice po prvem odstavku 116. člena SZ/91 se izključujeta.
V času, ko je prišlo do zatrjevane adaptacije, to pa je bilo od leta 1981 naprej, je bilo prvotno podstrešje in kasneje adaptirano stanovanje v družbeni lastnini, zato je skladno s tretjim odstavkom 4. člena ZPDS/76 in sedmim odstavkom 68. člena ZSR/82 prenehala skupna pravica uporabe vsakokratnih etažnih lastnikov in uporabnikov podstrešja, saj je bilo tam ustvarjeno novo stanovanje v družbeni lastnini. Tudi če gre šteti, da je bila adaptacija pričeta pred sprejetjem ZSR/82, je imel ZSR/74 identične določbe. Navedeno stališče je zavzela tudi sodna praksa v odločbi VSL I Cp 3386/15, ki je bila potrjena z odločbo VSRS II Ips 716/05, kjer je izrecno navedeno, da po adaptaciji ni šlo več za skupne dele, ampak za posamezni del. Ob takšnem tolmačenju je tožeča stranka pravilno vložila tožbo le proti toženi stranki kot zemljiškoknjižni lastnici, saj s tožbo z ničemer ne posega v solastnino na skupnih delih stranskega intervenienta kot etažnega lastnika petih stanovanj. V obravnavani zadevi torej ne gre za nujno sosporništvo na toženi strani.
Tožena stranka in stranski intervenient imata prav, da sodna praksa daje varstvo dejanski etažni lastnini, a napačno izpostavljata odločbo VSRS II Ips 151/14, kjer je šlo za drugačno dejansko stanje, ko so bili v zemljiški knjigi zavedeni še solastniški deleži, v naravi pa je že obstajala etažna lastnina. V tu obravnavanem primeru pa stranskemu intervenientu ni mogoče dati varstva dejanske etažne lastnine, saj je sodišče zavrnilo zahtevek po glavni intervencijski tožbi. Ugotovilo je ničnost pogodbe iz leta 2014 zaradi neobstoječega predmeta pogodbe, kar pomeni, da stranski intervenient dejanske etažne lastnine ne izkazuje. Poleg tega je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na stanovanju ob lastninjenju z uveljavitvijo SZ/91, in tudi če bi bila pogodba med toženo stranko in stranskim intervenientom iz leta 2014 veljavna, tožena stranka lastninske pravice na stranskega intervenienta ni mogla več veljavno prenesti.
Tožeča stranka je tožbo pravilno naperila zoper toženo stranko in je njena pasivna legitimacija podana, vpis lastninske pravice na stranskega intervenienta po pogodbi iz leta 2014 po zaključku glavne obravnave pa na obstoj pravilne pasivne legitimacije ne more imeti vpliva.
Osnovni namen lastninjenja stanovanj po SZ/91 je bil v premoženjskem smislu, da družbeno stanovanje olastnini tisti, ki je prispeval sredstva za njegovo pridobitev, in v socialnem smislu, da se dotedanjim stanovalcem omogoči pridobitev lastninske pravice na družbenih stanovanjih, v katerih so živeli. Tako so po prvem odstavku 116. člena SZ/91 občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo in nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, postali z dnem uveljavitve tega zakona lastniki na tak način pridobljenih stanovanj in imajo pravico do vpisa lastninske pravice na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Za lastninjenje stanovanja po tej določbi so morali biti podani objektivni pogoj, da se je do leta 1991 zgradilo novo družbeno stanovanje na račun skupnih prostorov v družbeni lastnini in dva subjektivna pogoja, da ni šlo za samovoljno ravnanje in da si je investitor s tem reševal stanovanjsko vprašanje.
Za v 60-tih letih adaptirano stanovanje (27,60 m2) je bila pridobljena stanovanjska pravica, zato za pridobitev lastninske pravice na takšnem stanovanju ni podlage po prvem odstavku 116. člena SZ/91. V obravnavani zadevi je zato ključno vprašanje, ali so bili z drugo adaptacijo v 80-tih letih podani pogoji za pridobitev lastninske pravice po tej določbi.
Stanovanje, ki je bilo v 60- tih letih adaptirano in povečano na 27,60 m2, je z adaptacijo v 80-tih letih prenehalo obstajati ter je iz njega nastalo novo, bistveno večje in kvalitetnejše stanovanje. Zato o pridobitvi stanovanjske pravice na tem stanovanju ni mogoče govoriti in je tudi ni mogoče upoštevati.
Z adaptacijo v 80-tih letih je prišlo do izgradnje stanovanja na račun skupih prostorov.
Ker so podani tako objektivni pogoj kot tudi oba subjektivna pogoja po prvem odstavku 116. člena SZ/91, je odločitev o pridobitvi lastninske pravice na podstrešnem stanovanju pravilna.
načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - vezanost izvršilnega sodišča na vsebino izvršilnega naslova - zakonske zamudne obresti brez podlage v izvršilnem naslovu - sklep o končanju postopka osebnega stečaja
Dejstvo, da določba prvega odstavka 256. člena ZFPPIPP določa, da od terjatev upnikov, ki so se obrestovale do začetka stečajnega postopka, tečejo obresti po predpisani obrestni meri od začetka stečajnega postopka dalje, ne omaje vezanosti izvršilnega sodišča na izvršilni naslov in ne daje podlage za dovolitev izvršbe za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki niso zajete v izvršilnem naslovu. V skladu z načelom stroge formalne legalitete izvršilno sodišče namreč ni pristojno za presojo materialnopravne pravilnosti izvršilnega naslova.
Sodna praksa je zavzela stališče, da za substanciranje dokaznega predloga ne zadošča, da stranka zgolj navede sodni spis in listine, v katere naj sodišče vpogleda, brez da bi pri tem natančno navedla, katero dejstvo naj se z vpogledom v določeno listino posameznega spisa ugotovi in kako bi to vplivalo na končno odločitev. Takšen dokazni predlog ni ustrezno substanciran, strankine neaktivnosti pa ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo.
Niso utemeljeni pritožbeni očitki v zvezi z višino stroškov za odpravo novo ugotovljenih napak. Tožena stranka je stroške natančno opredelila in predložila račune za odpravo napak s specifikacijami ter dokazila o njihovem plačilu. Tožeča stranka pa ni pojasnila, zakaj višina stroškov ni ustrezna. Zgolj dvom tožeče stranke v višino stroškov ne zadošča niti standardu specificiranega prerekanja niti s takšnimi pavšalnimi trditvami ne more omajati predloženih dokazov tožene stranke.
Pritožbeno sodišče soglaša tudi z oceno prvostopenjskega sodišča, da navržena navedba tožeče stranke, da vzrok za napake ni slaba izvedba hidroizolacijskih del, kljub pravilu, da se negativnih dejstev ne dokazuje, ne zadošča za njen uspeh v pravdi. Tožeča stranka bi kot gradbenica in strokovnjak na svojem področju morala podrobneje pojasniti, zakaj zamakanje oziroma zatekanje vode s stropa v prostorih neposredno pod oziroma v bližini strehe ni posledica izvedbenih del gradbinca, čeprav je to po naravi stvari običajno vzročno povezano. Upoštevati je namreč treba, da tožena stranka kot naročnik ni strokovnjak na tem področju, zato od nje ni mogoče pričakovati poglobljenih odgovorov na strokovna vprašanja s področja gradbene stroke.
dokazna ocena izpovedbe prič - nejasna določila pogodbe - varstvo šibkejše stranke - razlaga določil pogodbe - čas trajanja pogodbe - poslovni namen pogodbe
Tožeča stranka je družinsko podjetje, ki toženi stranki ne more biti enakovredna niti s stališča kadrovske strukture zaposlenih v obeh podjetjih, saj kadrovska struktura tožnice obsega zgolj tehnični in administrativni kader, kot je ob zaslišanju pojasnila zakonita zastopnica tožeče stranke. Teh zaključkov pritožba ne napada, nasprotno, smiselno jim celo pritrjuje. Pritožbeno sodišče se zato strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je tožena stranka močnejša stranka pogodbenega razmerja. To je tudi eden od argumentov sodišča prve stopnje za uporabo 83. člena OZ.
Sodišče se je pri razlagi dogovora tudi pravilno oprlo na določbo 83. člena OZ, ki predstavlja obvezno razlagalno pravilo za razlago nejasnih pogodbenih določil. Pritožnica ne napada ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je sama pripravila besedilo dogovora o poslovnem sodelovanju, ki ga je sklenila s tremi družbami kot podizvajalci. Nihče ne trdi, kar poudarja pritožnica, da tožeča stranka ni bila prisiljena v sklenitev dogovora. Glede na vse okoliščine primera pa je treba nejasna določila Dogovora razlagati v korist šibkejše pogodbene stranke.
ZUstS člen 58. ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-1, 14/4, 14/4-2, 231. ZS člen 2, 2/2.
davčni dolg - davčna izvršba - insolventnost dolžnika - domneva o insolventnosti dolžnika - aktivna legitimacija upnika za predlog za začetek stečajnega postopka - upravičeni predlagatelj za začetek stečajnega postopka - aktivna legitimacija predlagatelja - začetek stečajnega postopka - ustavna pritožba
Izjemoma določba 58. člena ZUstS dopušča, da če je ustavna pritožba sprejeta, lahko senat ali ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo spodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Pritožnika nista zatrjevala niti izkazala, da je Ustavno sodišče zadržalo izvršitev sporne davčne odločbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00033014
ZFPPIPP člen 390, 390/2. SPZ člen 70, 70/1, 70/2. ZPP člen 145, 145/1, 365, 365/2, 365/3. ZIZ člen 181, 181/7, 192.
sklep o izročitvi - nepremičnina v solastnini - izpraznitev in izročitev nepremičnin - postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - terjatev iz naslova zakonite preživnine - nadaljevanje izvršilnega postopka - izselitev iz nerazdeljene nepremičnine - nepravilna vročitev odredbe o prodaji - vročanje na naslovu stalnega prebivališča - sprememba izpodbijane odločbe - predkupna pravica solastnika nepremičnine
Pritrditi pa je pritožbeni trditvi, da kupka ne more zahtevati izselitve iz solastne nepremičnine dokler ta ni razdeljena tako, da je točno določeno, kateri del nepremičnine v naravi predstavlja dolžnikov delež, iz katerega se je dolžnik dolžan izseliti in ga prostega oseb in stvari izročiti kupcu.
Solastnina je posebna oblika lastnine, ki pomeni pravno oblast več oseb na isti nerazdeljeni stvari, pri čemer solastnik ne more imeti izključne lastninske pravice na realnem delu stvari. Posamezni solastnik tako denimo ni upravičen do stanovanja v pritličju, drugi solastnik pa do stanovanja v nadstropju, temveč sta oba upravičena do cele stvari v sorazmerju s svojim deležem. Razdeljena ni stvar, temveč lastninska pravica.
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 15, 15/3.. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49, 49/1.
izvedenina - materialni stroški
Pritožba v zvezi 5 % stroškov, odmerjenih od priznane nagrade, pravilno opozarja na spremenjeno pravno ureditev povračila materialnih stroškov. Po prvem odstavku 49. člena veljavnega Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih ima sodni izvedenec pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo stroške sodnega postopka. Glede na tretji odstavek 15. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku torej le do stroškov za dejansko porabljen material in druge dejanske stroške ter izdatke v zvezi z opravljenim delom in ne več do zneska, odmerjenega v % od priznane nagrade.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - UZANCE
VSL00033406
ZGO-1 člen 88, 88/1. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 9, 9-8, 112. ZPP člen 339, 339/2-14.
gradbena pogodba - napake - zamuda - pobotni ugovor - obrazložitev sodbe - sodba brez razlogov - dodatna dela - gradbene uzance
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vrste ugovorov tožene stranke, s katerimi je oporekala ugotovitvam izvedenca in utemeljenosti tožbenega zahtevka, čeprav je bilo na to opozorjeno s strani višjega sodišča že v prvem razveljavitvenem sklepu. Tudi v kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da so posamezne trditve tožene stranke ali njene pripombe na izvedensko mnenje in dopolnitev tega prepavšalne, da bi jih bilo mogoče upoštevati, bi moralo o tem zavzeti stališče in sicer za vsako od teh v zvezi z vsakim od odločilnih dejstev, ki so bila med pravdnima strankama sporna.
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikovi navedbi, da mu po plačilu stroškov ter vseh (treh) preživnin ostane le znesek, ki ne zadostuje za njegovo preživljanje, vendar je pritožnik spregledal, da je prvostopenjsko sodišče prav tako ugotovilo, da bo mogel in moral poiskati še dodaten vir preživljanja, da bo lahko izpolnjeval svoje preživninske obveznosti in imel sredstva za lastno preživljanje.
standard obrazloženosti ugovora - obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine
Neobrazložen je lahko samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00035817
ZZVZZ člen 87. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 9, 9-3. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15.
zahtevek zavoda za zdravstveno zavarovanje zoper delodajalca - regresni zahtevek - povrnitev škode - stroški zdravljenja - nadomestilo plače - nesreča pri delu - delo na višini - padec delavca - varstvo pri delu - odgovornost delodajalca - očitek protispisnosti - dokazna ocena - pravno relevantna dejstva - neizvedba dokaza - obrazloženost zavrnitve dokaznega predloga - postavitev izvedenca - trditveno breme - pomanjkljiva trditvena podlaga
Sprejete dokazne ocene tožeča stranka ne more izpodbiti s sklicevanjem na vprašalnik o poškodbi, ki ga je dne 5. 9. 2016 izpolnil poškodovani delavec (zavarovanec) in v katerem je ta navedel, da je padel z višine treh metrov. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi celovite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov pravilno presodilo, da je delavec padel z višine enega metra in pol, saj so to potrdili vsi ostali izvedeni dokazi. Tako tudi ni mogoče spregledati, da takšna višina izhaja iz listin v spisu, ki so bile sestavljene neposredno po samem škodnem dogodku, med tem ko je bil vprašalnik o poškodbi sestavljen več kot leto dni kasneje. Navedbe tožeče stranke v pritožbi, da je višino padca v tej listini naknadno vpisal zavarovanec sam, kar je na zaslišanju tudi priznal, skrbno in vestno sprejete dokazne ocene ne morejo izpodbiti. Pravno relevantno dejstvo v tem sporu je namreč zgolj ugotovitev prave višine, s katere je poškodovani delavec padel, ne pa okoliščine in razlogi poškodovanega delavca za nepravilno navedbo. Neutemeljen je zato očitek sodišču prve stopnje, da ni dalo končnega odgovora, saj se je to do pravno relevantnega dejstva določno opredelilo.
Pritožbeni očitek o kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Iz pritožbenega očitka je mogoče razbrati, da pritožnica meni, da sodišče prve stopnje ni dalo zadostne teže določenemu dokazu, to je obrazcu R8, saj je delavec višino padca 3 m na ta obrazec naknadno vpisal sam. Tožeča stranka s temi pritožbenimi navedbam dejansko ne uveljavlja zgoraj navedene kršitve določb postopka, saj niti ne trdi, da bi bilo podano nasprotje med tem, kar se o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov navaja v razlogih sodbe in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, pač pa napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, s tem pa ugotovljeno dejansko stanje. Ta pritožbeni očitek pa je pritožbeno sodišče že presojalo in ga kot neutemeljenega zavrnilo.
ugovor po izteku roka - nedopustna pritožbena novota - odgovornost dediča za zapustnikov dolg - odpoved dedovanju - prenos terjatve na novega upnika
Pritožba je zasnovana na zmotnem materialnopravnem izhodišču, da dolžnica upnici odgovarja za plačilo terjatve zgolj do višine podedovanega premoženja. Prvi odstavek 142. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) res določa, da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, vendar dolžnica pri sklicevanju na citirano določbo zanemari, da ni dedinja po zapustniku, prav tako pa upničina terjatev ne izvira iz naslova zapustnikovega dolga. Iz pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. D 140/2017 z dne 15. 6. 2017 je namreč razvidno, da se je dolžnica z dedno izjavo, dano na zapuščinskem naroku dne 13. 6. 2017, dedovanju po zapustniku Š. Š. odpovedala, 93 % zapustnikove terjatve do dolžnice, ki se na podlagi 128. člena ZD prenese na upnico, pa temelji na pravnomočnem sklepu Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. N 47/2008, izdanega v postopku zaradi razdružitve solastnih nepremičnin.