Pogoj pisnosti prorogacijskega sporazuma je izpolnjen le, če je stranka v pogodbi izrecno opozorjena na inkorporacijo prorogacijske klavzule v Splošnih pogojih poslovanja. Iz zadeve Estasis Salotti izhaja še, da morajo biti v tovrstnih situacijah Splošni pogoji poslovanja zainteresirani stranki tudi dejansko sporočeni.
Uredba Bruselj I bis (kot že prej tudi BU) za dva najpomembnejša tipa pogodb (prodajna pogodba in pogodba o storitvah) v pododstavku (b) prvega odstavka 7. člena (prej pododstavek (b) prvega odstavka 5. člena BU) avtonomno določa, kaj šteje za kraj izpolnitve pogodbe, in sicer določa dvoje: (1) da je v vsakem primeru kot kraj izpolnitve obveznosti odločilen kraj, kjer se izpolnjuje karakteristična izpolnitev (pri prodajni pogodbi izročitev stvari), tudi če gre za tožbo za plačilo denarnega zneska (npr. kupnine), in (2) kraj, ki velja za kraj izpolnitve je določen evroavtonomno: to je pri prodajni pogodbi kraj, kamor so bile dostavljene stvari.
Sodišče na pristojnost po 18. členu ZPP pazi ves čas postopka po uradni dolžnosti in jo preizkusi na podlagi vseh podatkov, ki so mu na voljo, na podlagi navedb tožeče stranke v tožbi, na podlagi dejstev tožene stranke iz odgovora na tožbo in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana.
Ker je edini upravičeni vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti državno tožilstvo, je sodišče s strani toženca vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti (kot nedopustno) upravičeno zavrglo.