Pravdni stranki sta v zavarovalni pogodbi, katere del so postali tudi Splošni pogoji, izključili odgovornost zavarovalnice v primeru, ko je ugotovljena kršitev relevantnih predpisov. Kot že pojasnjeno, je obseg zavarovalnega kritja odvisen od višine zavarovalne premije, ne glede na predpis obveznega zavarovanja odgovornosti projektanta pa je, glede na namen določbe 33. člena ZGO-1, dopustna tudi izključitev določenih rizikov. Ne gre torej za a priori izključitev odškodninskih zahtevkov zavarovanca, kot trdi tožeča stranka, temveč je to posledica volje pogodbenih strank ob vstopu v pogodbeno razmerje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034562
OZ člen 131, 131/3, 132, 133, 187. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZGO-1 člen 32.
odškodninski tožbeni zahtevek - sestavine tožbe - trditvena podlaga - pravna podlaga - vzpostavitev prejšnjega stanja ali sanacija - pravno relevanten vzrok za nastalo škodo - konkurenca več vzrokov za nastanek škode - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - protislovnost razlogov sodne odločbe - odškodninski zahtevek - odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - odškodninska odgovornost izvajalca gradbenih del - gradnja kanalizacije - vzdrževanje komunalnega omrežja - zahteva, da se odstrani škodna nevarnost - krivda - obseg škode - protipravna škoda - povrnitev škode, ki presega običajne meje - škoda na stanovanjski hiši - stavbna škoda zaradi gradbenih del - razpokanje fasade objekta - statična stabilnost objekta - (ne)zavarovana škodna nevarnost - obseg zavarovalnega kritja - zmanjšanje premoženja - nadomestna gradnja - sanacija objekta
Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju tožničinega odškodninskega zahtevka izhajalo iz določila tretjega odstavka 133. člena OZ, ki se nanaša na škodo, nastalo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. Tožnica, čeprav se ni izrecno sklicevala na to pravno podlago, je vendarle navedla dovolj dejstev, ki so sodišču omogočila takšno presojo, ne da bi pri tem ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP. Sicer pa sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (tretji odstavek 180. člena ZPP). Navedba pravne podlage tudi ni obvezna sestavina tožbe. Sodišče mora zato dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, presoditi z vseh možnih pravnih vidikov.
Dejstvo, da so gradbena dela po ugotovitvah izvedenca potekala brez nepravilnosti, v skladu s projektom in gradbenim dovoljenjem ter ob upoštevanju pravil gradbene stroke, ni bistveno. Krivda v tem primeru ni predpostavka odškodninske odgovornosti toženk (tretji odstavek 131. člena OZ). Škoda, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, namreč ne izvira iz protipravnega ravnanja. Protipravna je le škoda, ki presega običajne meje.
V konkretnem primeru ni šlo za počasno škodljivo učinkovanje tresenja, značilno za dinamične obremenitve zaradi prometa, pač pa za posamezne tresljaje ob uporabi težke gradbene mehanizacije, ki so povzročili pokanje zidov in odpadanje ometa na tožničini hiši. Obravnavani škodni dogodek zato po presoji pritožbenega sodišča ustreza zavarovani nevarnosti, kot je opredeljena v toženkinih zavarovalnih pogojih.
Po 132. členu OZ je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in (ali) preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). Škodo torej predstavlja razlika v obsegu oškodovančevega premoženja pred škodnim posegom in po njem. Toženke zato upravičeno grajajo odločitev sodišča prve stopnje, ki ni ugotavljalo stanja objekta pred začetkom gradbenih del, češ da to ne bi bilo smotrno. Po presoji pritožbenega sodišča gre vsekakor za odločilno dejstvo, brez katerega ni mogoče ugotoviti, za koliko se je zmanjšalo tožničino premoženje zaradi spornih gradbenih del.
Če tožničina hiša že pred posegom toženk res ni bila več uporabna, potem toženke za povzročene razpoke ne odgovarjajo, saj te, upoštevaje trditveno podlago tožbe in v sodbi ocenjeno dokazno gradivo, niso zmanjšale tožničinega premoženja. Če pa je tožnica hišo kljub njenemu slabemu stanju še uporabljala, lahko od toženk zahteva le povračilo stroškov za sanacijo razpok, ki so jih povzročila sporna gradbena dela. Te stroške je izvedenec že ocenil, vendar sodišče teh njegovih ugotovitev v sodbi ni povzelo, kar pomeni, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.
URS člen 125. ZKP člen 35, 35/1, 39, 39/1, 39/1-6.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - izločitev sodnika
Velja namreč, da nezadovoljstvo s posameznimi odločitvami sodišča, kot tudi dejstvo, da stranka ne zaupa sodniku oziroma sodišču, ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti, razen če tako nezaupanje ni posledica izkazanih nezakonitih ravnanj sodnika oziroma sodišča, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, še posebej glede na izjavi z dne 11. 5. 2020, ki sta ju v zvezi z predlagateljevimi očitki podala oba sodnika. Tudi sicer se morajo dejanske okoliščine, ki utemeljujejo predlog za prenos, konkretizirano nanašati na sodišče kot celoto in ne zgolj na nekatere sodnike tega sodišča, hkrati pa morajo biti takšne narave, da sodišče, ki bi bilo pristojno za sojenje, kot celoto postavljajo pod objektiven dvom glede nepristranskega sojenja.
ugovor proti odpustu obveznosti - obveščanje upravitelja
Ni upraviteljeva dolžnost, da išče kontakt z dolžnikom, to mora storiti dolžnik sam in upravitelja redno, skladno z zakonskimi roki obveščati tako o spremembi naslova prebivanja (takoj), kot tudi o aktivnem iskanju zaposlitve (mesečno).
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - odvzem poslovne sposobnosti - dejansko stanje - dokazna ocena - začasni skrbnik - zaslišanje stranke - neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke - opustitev zaslišanja
V razgovoru, ki ga omenja izpodbijani sklep, je sodišče nasprotnemu udeležencu zastavilo samo eno vprašanje. Na ta način si gotovo ni moglo samo ustvariti mnenja o tem, kakšno je stanje nasprotnega udeleženca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSK00033895
OZ člen 335, 336, 336/1, 337, 352, 352/1, 352/2.. ZOZP člen 18, 18/4, 26, 27.. ZZVZZ člen 86.. ZPP člen 254, 254/2, 254/3, 339, 339/1, 339/2-8.
povračilo gmotne škode - povračilo stroškov zdravljenja - povračilo nadomestil izplačanih za čas bolniške odsotnosti - vozilo, zavarovano pri tuji zavarovalnici - pavšalna odškodnina - odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) - slovensko zavarovalno združenje - zastaranje odškodninske terjatve - subjektivni rok za zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - vedenje o obstoju in obsegu škode - uporaba izvedenskega mnenja iz drugega postopka - načelo kontradiktornosti - nasprotje med izvedenskimi mnenji - bistvena kršitev določb postopka
Stališče sodišča, da v konkretnem primeru, ko je bilo vozilo povzročitelja prometne nesreče zavarovano pri tuji, avstrijski zavarovalnici, do plačila pavšalne odškodnine Zavodu ni prišlo in slednjemu škoda v konkretnem primeru ni bila poravnana, je pravilno. Zato je glede na določbi 26. in 27. člena ZOZP slednji upravičen od toženca zahtevati povračilo škode.
Tožnik je celoten obseg premoženjske škode lahko ugotovil šele s plačilom vseh računov za stroške zdravljenja in nadomestil plač. Šele takrat je imel zbrane vse elemente, da je lahko določil višino odškodninskega zahtevka za njihovo povrnitev. Zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe o pričetku teka zastaralnega roka takrat, ko mu je bil znan zadnji strošek.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00036411
ZPIZ-2 člen 198, 198/1, 202, 202/10, 203, 203/1.. ZODPol člen 81, 81/1.
poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov
Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena Zakona o organiziranosti in delu v Policiji predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da tožena stranka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki predvideva situacijo kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.
Kolektivna pogodba za cestni potniški promet Slovenije (2009) člen 17, 17/1.. ZDCOPMD člen 3, 3/1.. Uredba (ES) št. 1073/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih za dostop do mednarodnega trga avtobusnih prevozov in spremembi Uredbe (ES) št. 561/2006 člen 2.
dodatek za delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo - voznik avtobusa - linijski prevoz - delovni čas
V točki 10 prvega odstavka 3. člena ZDCOMPD je definiran delovni čas voznika v linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 km, kot čas od začetka do zaključka dela, ko je vozno osebje na razpolago delodajalcu ali opravlja svoje naloge ter dejavnosti, v točki 11 pa je definiran pojem linijski prevoz, in sicer je to prevoz, kot je določen v 2. točki 2. člena Uredbe (ES) št. 1073/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. 10. 2009 o skupnih pravilih za dostop do mednarodnega trga avtobusnih prevozov in spremembi Uredbe (ES) št. 561/2006. Gre za prevoz, s katerim se zagotovi prevoz potnikov v določenih časovnih presledkih na določenih linijah, potniki pa vstopajo in izstopajo na vnaprej določenih postajah. V naslednji, 3. točki 2. člena te Uredbe je opredeljen še poseben linijski prevoz kot linijska prevozna storitev, s katero se zagotovi prevoz določene kategorije potnikov, prevoz drugih potnikov pa ne, ne glede na to, kdo ga organizira.
Sodišče prve stopnje bi moralo, da bi pravilno ugotovilo delovni čas tožnika v spornem obdobju, ugotoviti, kakšne prevoze je opravljal (po vsebini, ne le glede na navedbo toženke v delovnem nalogu), pri čemer bi moralo upoštevati, da za različno vrednotenje delovnega časa (v posameznem dnevu) po eni strani po določbah ZDCOPMD in po drugi strani po določbah ZDR in Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije ni podlage.
Presojo dopustnosti tožničine tožbe (tudi v delu, v katerem se nanaša na priznanje obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2017 do 31. 5. 2019 ter s tem povezane zahtevke), ki je bila vložena dne 13. 9. 2019 priporočeno na sodišče, se opravi (tudi) glede na določbo tretjega (ne le prvega in drugega) odstavka 200. člena ZDR-1, kot utemeljeno opozarja pritožba. Za to presojo pa je bistveno, ali je razmerje, za katero tožnica uveljavlja priznanje delovnega razmerja, prenehalo in ali je bila tožba vložena v nadaljnjem tridesetdnevnem roku. Kot je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo sodišče prve stopnje, je do prenehanja razmerja med pravdnima strankama prišlo dne 16. 8. 2019, ko je tožnica prenehala z delom. Tožba, vložena dne 13. 9. 2019, je pravočasna in s to tožbo lahko tožnica uveljavlja zahtevke tudi za čas, na katerega se je nanašala predhodna zahteva za izpolnitev obveznosti in odpravo kršitev pravic (čas od 1. 1. 2017 do 31. 5. 2019), glede katere po drugem odstavku 200. člena ZDR-1 tožnica sodnega varstva ni uveljavljala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00034558
OZ člen 15, 16. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
zaslišanje izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga - sklenitev pogodbe - dokaz o obstoju pogodbe - ustna pogodba - indici - sprememba tožbe - postopek po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine
Dokazni predlog tožene stranke na zaslišanje izvedenca ni bil dovolj substanciran, saj iz njega ne izhaja, na katera vprašanja naj izvedenec ne bi podal jasnega odgovora niti v dopolnitvi. Ni naloga izvedenca, da stranki dostavi strokovno podlago ali literaturo, ki jo je uporabil pri izdelavi mnenja.
Sprememba tožbe je dopustna tudi v postopku po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine.
Kadar je sporno ali je bila pogodba sklenjena, je trditveno in dokazno breme na tožeči stranki. Po navedbah tožeče stranke je do sklenitve pogodbe prišlo v prostorih tožene, ko sta bila prisotna le zakonita zastopnika obeh strank. V takem primeru, ko je pogodba sklenjena ustno in o njej ni neposrednih dokazov, je sodišče upravičeno o (ne)sklenitvi pogodbe sklepati na podlagi indicev.
ZDR-1 člen 148, 158.. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2016) člen 37, 74, 75.
neenakomerno razporejen delovni čas - nadurno delo - delo preko polnega delovnega časa - dodatki k plači - povračilo stroškov za prehrano
Zmotno je stališče toženke, da tožnik zato ni upravičen do dodatkov za nedeljsko delo in delo na praznik, ker je delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času. Za takšno stališče ni nobene pravne podlage v določbah ZDR-1. Delavec ima v vsakem primeru, tudi če se delo opravlja v neenakomerno razporejenem delovnem času, pravico do teh dodatkov.
Glede na to, da je tožnik delal v toženkinih restavracijah, je sodišče sledilo tožnikovi izpovedi, da jim je toženka dovolila, da si v restavraciji pripravijo obrok in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno štelo, da je s tem izpolnila svojo obveznost povračila stroškov prehrane med delom.
Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 je praviloma mogoče izvršiti le s storitvijo, izjemoma z molčanjem, tedaj z opustitvijo. Popolno molčanje, ko priča sploh ne odgovarja, ni kaznivo dejanje, prav tako ne, če zamolči nekaj, kar glede na procesne določbe ni zavezana odgovoriti. Molčanje pa je lahko kriva izpoved tedaj, kadar priča izpoveduje, vendar med izpovedbo nekatera bistvena dejanja neupravičeno zamolči in se tega tudi zaveda, s tem pa dejstva prilagodi ter dogodek neresnično prikaže, sodišče pa na takšno njeno izpovedbo opre svojo odločitev. Posledica molka priče o določenih dejstvih je lahko namreč ta, da ta dejstva v postopku ne bodo dokazana, kar pa ima lahko enak učinek, kot če bi priča krivo pričala, da ta dejstva niso bila podana.
V pravdnem postopku se jasno ločijo strankine navedbe in strankine izpovedbe. Če se stranka odloči izpovedati, mora govoriti resnico v vsej razsežnosti. Dolžnost stranke kot dokaznega sredstva je namreč strožja od dolžnosti, ki jo ima kot glavni procesni subjekt pri navajanju dejstev, čeprav že iz 9. člena ZPP med temeljnimi določbami od strank terja, da pred sodiščem govorijo resico. Dolžnost govoriti resnico ne pomeni le, da priča ali zaslišana stranka tistemu, ki ve, ne sme ničesar dodati, temveč tudi, da ne sme ničesar zamolčati ali zatajiti ter od tega ničesar spremeniti. Pravica stranke, da odkloni izpovedbo, ne pomeni, da ima pravico zatajiti posamezna dejstva.
Obdolženka pred zaslišanjem ni prejela pravnih poukov za pričo iz 233. in 238. člena ZPP. A ta procesna kršitev ni bila bistvena. Pravni pouk priči ni konstitutivne, temveč le opozorilne narave in predstavlja psihični pritisk na zaslišano stranko, ki je že po 9. členu ZPP dolžna govoriti resnico.
Dolžnik zahteva izločitev sodnice v skladu s 6. točko 70. člena ZPP, po kateri se sodnika izloči takrat, ko obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Predsednik okrožnega sodišča je moral zato oceniti, ali so v zadevi res podane takšne okoliščine, ki v očeh povprečno razumne javnosti vzbujajo dvom v sodničino nepristranskost.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - dokazna ocena - podatek o telefonskih klicih
Uspeha tudi ni priznati pritožbenemu naziranju, da tudi sam izpis telefonskega prometa med obtožencem in T. G. ne potrjuje zaključkov prvega sodišča. V točki 12) izpodbijane sodbe se nahaja natančen povzetek telefonskega prometa med obtoženčevo telefonsko številko in telefonsko številko T. G., nato pa je na podlagi pravilne dokazne ocene obtoženčevega zagovora in izpovedi priče T.G. prvo sodišče prepričljivo obrazložilo, da je v obdobju med 11. 2. 2015 do 11. 3. 2015 med obtoženčevo telefonsko številko in telefonsko številko T. G. bilo osem kontaktov, v nekaterih primerih so bili ti kontakti tudi večkrat zapored in dnevno, bili so kratki in prvi kontakt je bil vsakič vzpostavljen s telefonske številke T. G., kot klicoče številke
Zato zgolj dejstvo, da od 12. 2. 2015 pa do 3. 3. 2015 med obema ni bilo telefonskih kontaktov, takih prepričljivih zaključkov pritožba ne more omajati, saj so od 3. 3. 2015 pa do 11. 3. 2015 bili kontakti med obema pogosti in skoraj dnevni, kar je glede na obtoženčevo odsotnost zaradi dela v tujini tudi povsem logično. Takšen izpis telefonskih klicev pa zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more omajati pravilne dokazne ocene izpovedi T. G. o tem, kolikokrat je drogo v inkriminiranem obdobju pri obtožencu nabavljal, kajti pritožba skuša podkrepiti svojo tezo le s slabim spominom T. G. zaradi preteklega uživanja drog, vendar je v tem delu neutemeljena, saj je njegova izpoved prvo sodišče prepričala, da je drogo na opisan način kupoval oziroma dobil pri obtožencu takrat, ko se je le-ta vračal z dela domov.
zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - upravičeni vlagatelj - državno tožilstvo - nedovoljeno pravno sredstvo - nedovoljeno izredno pravno sredstvo
Ker je edini upravičeni vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti državno tožilstvo, je sodišče s strani toženca vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti (kot nedopustno) upravičeno zavrglo.
Nov dokaz v smislu razloga za obnovo postopka iz 10. točke 394. člena ZPP je lahko le dokaz, ki je obstajal že v prejšnjem postopku, pa ga je stranka pridobila kasneje. Listina - potrdilo o vrsti dela, ki ga je tožnica pridobila s strani toženke, ni takšen dokaz, saj je bila izdana (je nastala) šele po koncu glavne obravnave v prejšnjem postopku. Iz tega razloga sploh ne gre za nov dokaz, na podlagi katerega bi bil predlog za obnovo postopka lahko utemeljen.
Četudi delodajalec sindikata, kot bi ga bil dolžan na podlagi prvega odstavka 86. člena ZDR-1, ne obvesti o postopku odpovedi, to samo po sebi ne vpliva na zakonitost odpovedi.
odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - dejanski delodajalec - poškodba pri delu - odgovornost delodajalca za varne pogoje dela - zagotavljanje varnih delovnih pogojev - organizacija dela - kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja - protipravno ravnanje delodajalca
Delodajalec se je v pogodbi o zaposlitvi, v kateri je jasno navedeno, da je delavec napoten (četrti odstavek 3. člena pogodbe), zavezal zagotoviti varne in zdrave delovne pogoje. Če jih ni zagotavljal (in sodišče ugotavlja, da jih ni), je kršil pogodbo o zaposlitvi. Takšno ravnanje (kršitev pogodbe) je nedvomno protipravno oziroma nedopustno. Če je tožniku nastala škoda zato, ker na gradbišču ni bilo poskrbljeno za varno delo (s tem vprašanjem se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo, četudi je o tem izvajalo dokazni postopek), je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo pogodbe, v kateri se je prav on zavezal poskrbeti za varno delo. To, da delodajalec svoje pogodbene obveznosti ni izvrševal, ker je bila organizacija dela drugačna in ker ni imel podatkov, da pri uporabniku ni poskrbljeno za varno delo, za odločitev ni pravno pomembno. Pravno pomembno je to, da svoje (v odnosu do tožnika sprejete) jasne in konkretne pogodbene obveznosti brez opravičljivega razloga (vsaj sodišče prve stopnje ga ni ugotovilo) ni izpolnjeval. Zakaj naj bi bilo pozitivno, da je delodajalec svojo obveznost začel izvrševati po škodnem dogodku, ne pa negativno, da je prej ni (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožbeno sodišče ne more ugotoviti. Tudi sicer pa za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine ni odločilno, ali je nekaj pozitivno ali negativno, ampak so odločilna (kot je bilo že pojasnjeno) vprašanja protipravnosti oziroma nedopustnega ravnanja, krivde, vzročne zveze in škode.
nasilje v družini - preprečevanje nasilja v družini - ukrepi po zpnd - prepoved približevanja zaradi nasilnih dejanj - pogoji za izrek ukrepa - neizpolnjen pogoj - pojem nasilja v družini - fizično nasilje - žrtev nasilja v družini - nesorazmernost ukrepa - dokazna ocena
Drži sicer, da je osnovno vodilo ZPND, da je treba verjeti žrtvi, kar pa lahko velja le, če je ta sposobna podajati verodostojne podatke. V primeru petletnega otroka, ki je tudi sicer zelo občutljiv in na katerega so spremembe v življenju zaradi razveze staršev, nove očetove partnerke in pričetka obiskovanja vrtca, gotovo intenzivno vplivale, je sodišče ravnalo pravilno, ko je njegove trditve kritično presojalo tudi ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov.
nesreča premikajočih se motornih vozil - odgovornost za škodo nastalo v trku dveh premikajočih se vozil - porazdelitev odgovornosti med imetniki premikajočih se motornih vozil - vzrok za nastanek škode - delovanje motornega vozila - objektivna odgovornost - oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari - delna oprostitev odgovornosti - odgovornost imetnika motornega vozila - oškodovanec - tretja oseba - ugovor izključne odgovornosti - obseg ugovora - dopustnost ugovora
Po določbi četrtega odstavka 154. člena OZ je v primeru, ko za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali delno odgovarjata dva imetnika motornih vozil, njuna odgovornost solidarna.
Pravno relevantno je vprašanje, ali lahko toženka v razmerju do tožnika, ki v prometni nesreči ni bil udeležen kot imetnik premikajočega motornega vozila, uspešno uveljavlja ugovor, da je za nastanek škodnega dogodka izključno odgovoren voznik osebnega avtomobila. Pretežno enotna praksa, oblikovana po sprejetju OZ, dopušča ugovor o izključni odgovornosti imetnika motornega vozila (vsaj deloma).
Pri presoji podlage toženkine odgovornosti je sodišče prve stopnje očitno prezrlo določbo 149. člena OZ, ki vzpostavlja domnevo, da škoda, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo, izvira iz te nevarne stvari. V primeru, ko se nevarna dejavnost udejanji, postane v razmerju do tretjih zanjo objektivno odgovoren njen imetnik (150. člen OZ). Takšna je (v razmerju do tretjih) vedno odgovornost imetnika motornega vozila, saj gre motorno vozilo šteti za nevarno stvar (ob tem gre pritrditi pritožniku, da je za primer udejanjenja tveganj nevarne stvari v razmerju do tretjega določena objektivna odgovornost zaradi varstva slednjega oziroma lajšanja njegove spoznavne stiske). Zato je v takšnem sporu, ko škoda po trditvah tožnika in ugotovitvah sodišča izvira iz premikajočega se motornega vozila, bistveno le, ali je vzrok za nastanek škode v delovanju motornega vozila.
Zmotno je prepričanje nižjega sodišča, da je odgovornost imetnika motornega vozila do tretjega kot oškodovanca po četrtem odstavku 154. člena OZ krivdna oziroma da se navedeni lahko razbremeni svoje odškodnine odgovornosti, če dokaže, da je za škodni dogodek izključno krivdno odgovoren drugi imetnik premikajočega motornega vozila. Zapis sodišča prve stopnje, da pride za odločitev v konkretnem primeru v razmerju do tožnika v poštev (tudi) prvi (in drugi) odstavek 154. člena OZ, je tako napačen, saj navedeni določili urejata kriterije za porazdelitev odgovornosti med samimi imetniki motornih vozil (ko je krivda obojestranska, ko je kriv eden), ne pa pravil za razbremenitev odgovornosti imetnika nevarne stvari v razmerju do tretjega oškodovanca oziroma v relaciji s pravilom iz četrtega odstavka 154. člena OZ.