postopek prisilne poravnave - aktivna legitimacija upnika - upniki kot upravičeni predlagatelji za začetek postopka prisilne poravnave - finančne terjatve
Ob upoštevanju revizorskega mnenja se tako izkaže za napačno sklepanje sodišča prve stopnje, „da bi moral biti upnik imetnik terjatve do dolžnika v znesku najmanj v višini 266.994,20 EUR, da bi bil aktivno legitimiran za vložitev predloga upniške prisilne poravnave.“ Do navedenega nepravilnega zaključka sodišča prve stopnje je prišlo, ker sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določil ZFPPIPP in ni upoštevalo razlikovanja med finančnimi in poslovnimi terjatvami (oziroma obveznostmi, 20a. člen ZFPPIPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034562
OZ člen 131, 131/3, 132, 133, 187. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZGO-1 člen 32.
odškodninski tožbeni zahtevek - sestavine tožbe - trditvena podlaga - pravna podlaga - vzpostavitev prejšnjega stanja ali sanacija - pravno relevanten vzrok za nastalo škodo - konkurenca več vzrokov za nastanek škode - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - protislovnost razlogov sodne odločbe - odškodninski zahtevek - odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - odškodninska odgovornost izvajalca gradbenih del - gradnja kanalizacije - vzdrževanje komunalnega omrežja - zahteva, da se odstrani škodna nevarnost - krivda - obseg škode - protipravna škoda - povrnitev škode, ki presega običajne meje - škoda na stanovanjski hiši - stavbna škoda zaradi gradbenih del - razpokanje fasade objekta - statična stabilnost objekta - (ne)zavarovana škodna nevarnost - obseg zavarovalnega kritja - zmanjšanje premoženja - nadomestna gradnja - sanacija objekta
Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju tožničinega odškodninskega zahtevka izhajalo iz določila tretjega odstavka 133. člena OZ, ki se nanaša na škodo, nastalo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. Tožnica, čeprav se ni izrecno sklicevala na to pravno podlago, je vendarle navedla dovolj dejstev, ki so sodišču omogočila takšno presojo, ne da bi pri tem ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP. Sicer pa sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (tretji odstavek 180. člena ZPP). Navedba pravne podlage tudi ni obvezna sestavina tožbe. Sodišče mora zato dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, presoditi z vseh možnih pravnih vidikov.
Dejstvo, da so gradbena dela po ugotovitvah izvedenca potekala brez nepravilnosti, v skladu s projektom in gradbenim dovoljenjem ter ob upoštevanju pravil gradbene stroke, ni bistveno. Krivda v tem primeru ni predpostavka odškodninske odgovornosti toženk (tretji odstavek 131. člena OZ). Škoda, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, namreč ne izvira iz protipravnega ravnanja. Protipravna je le škoda, ki presega običajne meje.
V konkretnem primeru ni šlo za počasno škodljivo učinkovanje tresenja, značilno za dinamične obremenitve zaradi prometa, pač pa za posamezne tresljaje ob uporabi težke gradbene mehanizacije, ki so povzročili pokanje zidov in odpadanje ometa na tožničini hiši. Obravnavani škodni dogodek zato po presoji pritožbenega sodišča ustreza zavarovani nevarnosti, kot je opredeljena v toženkinih zavarovalnih pogojih.
Po 132. členu OZ je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in (ali) preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). Škodo torej predstavlja razlika v obsegu oškodovančevega premoženja pred škodnim posegom in po njem. Toženke zato upravičeno grajajo odločitev sodišča prve stopnje, ki ni ugotavljalo stanja objekta pred začetkom gradbenih del, češ da to ne bi bilo smotrno. Po presoji pritožbenega sodišča gre vsekakor za odločilno dejstvo, brez katerega ni mogoče ugotoviti, za koliko se je zmanjšalo tožničino premoženje zaradi spornih gradbenih del.
Če tožničina hiša že pred posegom toženk res ni bila več uporabna, potem toženke za povzročene razpoke ne odgovarjajo, saj te, upoštevaje trditveno podlago tožbe in v sodbi ocenjeno dokazno gradivo, niso zmanjšale tožničinega premoženja. Če pa je tožnica hišo kljub njenemu slabemu stanju še uporabljala, lahko od toženk zahteva le povračilo stroškov za sanacijo razpok, ki so jih povzročila sporna gradbena dela. Te stroške je izvedenec že ocenil, vendar sodišče teh njegovih ugotovitev v sodbi ni povzelo, kar pomeni, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.
Pravdni stranki sta v zavarovalni pogodbi, katere del so postali tudi Splošni pogoji, izključili odgovornost zavarovalnice v primeru, ko je ugotovljena kršitev relevantnih predpisov. Kot že pojasnjeno, je obseg zavarovalnega kritja odvisen od višine zavarovalne premije, ne glede na predpis obveznega zavarovanja odgovornosti projektanta pa je, glede na namen določbe 33. člena ZGO-1, dopustna tudi izključitev določenih rizikov. Ne gre torej za a priori izključitev odškodninskih zahtevkov zavarovanca, kot trdi tožeča stranka, temveč je to posledica volje pogodbenih strank ob vstopu v pogodbeno razmerje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00034264
ZPP člen 7, 7/2, 8, 212, 214, 214/2, 339, 339/1. OZ člen 9, 15, 20.
plačilo storitev - pisna pogodba - ustni dogovor - pogajanja - sklenitev pogodbe - trditvena podlaga - siceršnje navedbe, iz katerih izhaja namen zanikanja dejstev - substancirano prerekanje navedb - dokazno breme - ocena dokazov - neposredno zaslišanje - verodostojnost priče - dokazovanje priznanih dejstev - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Glede zaslišanih je sodišče prve stopnje jasno in popolno pojasnilo, kaj so priče in stranki izpovedale, prav tako pa je tudi pojasnilo, komu je verjelo in zakaj. S tem je dokaze ocenilo, tako kot mu nalaga 8. člen ZPP, torej vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. O verodostojnosti prič in strank se je seznanilo tudi iz neposrednega vtisa ob zaslišanju, čemur je neposredna izvedba dokazov tudi namenjena.
Višje sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti strinja. Iz izpovedi prič in strank ugotavlja, da so te bile pravilno upoštevane, pri čemer je pomembna celotna izpoved in tudi vse izpovedi skupaj, ne le iztrgani delčki, predvsem pa oseben vtis, ki si ga je ustvarilo sodišče prve stopnje glede verodostojnosti zaslišanih in pritožba tega prepričanja ni uspela omajati.
postopek poenostavljene prisilne poravnave - odločanje o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave - predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave - formalni preizkus vloge - obvezne priloge vloge - neskladnost izjav
Formalni preizkus pravilnosti predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave obsega preizkus, ali so podatki, ki jih predlagatelj navaja v poročilu o finančnem položaju in poslovanju in načrt finančnega prestrukturiranja, skladni vsaj sami s seboj.
URS člen 125. ZKP člen 35, 35/1, 39, 39/1, 39/1-6.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - izločitev sodnika
Velja namreč, da nezadovoljstvo s posameznimi odločitvami sodišča, kot tudi dejstvo, da stranka ne zaupa sodniku oziroma sodišču, ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti, razen če tako nezaupanje ni posledica izkazanih nezakonitih ravnanj sodnika oziroma sodišča, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, še posebej glede na izjavi z dne 11. 5. 2020, ki sta ju v zvezi z predlagateljevimi očitki podala oba sodnika. Tudi sicer se morajo dejanske okoliščine, ki utemeljujejo predlog za prenos, konkretizirano nanašati na sodišče kot celoto in ne zgolj na nekatere sodnike tega sodišča, hkrati pa morajo biti takšne narave, da sodišče, ki bi bilo pristojno za sojenje, kot celoto postavljajo pod objektiven dvom glede nepristranskega sojenja.
študent - študentsko delo - dolžnost izpolnitve obveznosti - plača
Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnice za plačilo študentskega dela, ki ga je opravila za toženko, ko je poslovala kot samostojna podjetnica utemeljeno ugodilo. Pri odločitvi je izhajalo iz neprerekanih trditev tožnice o opravljenem delu v spornem času, katerih resničnost potrjujejo predložene listine, za katerega ni prejela plačila. Kot pravno podlago za odločitev je pravilno upoštevalo obligacijsko načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ).
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/3, 399/4-3, 403, 403/1.
ustavitev odpusta obveznosti - ovira za odpust obveznosti - vestnost in poštenost
Upnika v ugovorih nista uveljavljala kršitve obveznosti med postopkom osebnega stečaja, temveč obstoj ovire za odpust obveznosti. Gre za popolnoma različne ugovorne razloge, s spoštovanjem obveznosti, ki jih ima dolžnik med postopkom osebnega stečaja, pa ni mogoče izpodbiti obstoja ovire za odpust obveznosti iz četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 399. člena ZFPPIPP.
Zaradi posega v ustavno pravico upnikov je treba strogo presojati ravnanje dolžnika, tako pred uvedbo postopka osebnega stečaja, kot tudi med tem postopkom.
Dokazano je, da dolžnica pred uvedbo postopka osebnega stečaja ni ravnala vestno in pošteno že z najetjem več kreditov, nesorazmernih z njenim premoženjskim položajem. Zato je pravilen zaključek, da obstaja ovira za odpust obveznosti iz tretjega in četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Pri tem ni šlo za kak splet okoliščin, temveč za njeno zavestno ravnanje, ko bankam niti ni razkrila vseh relevantnih podatkov. Novo priložnost v življenju v obliki pravne dobrote odpusta obveznosti pa si glede na zakon zasluži le tisti, ki je ravnal vestno in pošteno pred uvedbo postopka osebnega stečaja in tudi med njegovim tekom izpolnjuje vse svoje obveznosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSL00034524
OZ člen 86. ZFPPIPP člen 34, 151, 221i.
odpravnina za predčasno razrešitev direktorja - pogoji za izplačilo - neizpolnitev pogoja - postopek prisilne poravnave - premoženje - omejitev ali prepoved razpolaganja s premoženjem - nedovoljeno razpolaganje - ničnost
Upravni odbor tožene stranke je ravnal v nasprotju z omejitvami iz 34. člena ZFPPIPP, saj je v času, ko je bila družba insolventna, sprejel sklep, s katerim je prevzel novo obveznost v obliki nagrade nasproti tožeči stranki kot glavnemu izvršnemu direktorju, ki pa ni imela zveze z rednim poslovanjem družbe. Tak sklep je zato ničen (86. člen OZ).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00036411
ZPIZ-2 člen 198, 198/1, 202, 202/10, 203, 203/1.. ZODPol člen 81, 81/1.
poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov
Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena Zakona o organiziranosti in delu v Policiji predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da tožena stranka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki predvideva situacijo kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.
ugovor proti odpustu obveznosti - obveščanje upravitelja
Ni upraviteljeva dolžnost, da išče kontakt z dolžnikom, to mora storiti dolžnik sam in upravitelja redno, skladno z zakonskimi roki obveščati tako o spremembi naslova prebivanja (takoj), kot tudi o aktivnem iskanju zaposlitve (mesečno).
Kolektivna pogodba za cestni potniški promet Slovenije (2009) člen 17, 17/1.. ZDCOPMD člen 3, 3/1.. Uredba (ES) št. 1073/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih za dostop do mednarodnega trga avtobusnih prevozov in spremembi Uredbe (ES) št. 561/2006 člen 2.
dodatek za delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo - voznik avtobusa - linijski prevoz - delovni čas
V točki 10 prvega odstavka 3. člena ZDCOMPD je definiran delovni čas voznika v linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 km, kot čas od začetka do zaključka dela, ko je vozno osebje na razpolago delodajalcu ali opravlja svoje naloge ter dejavnosti, v točki 11 pa je definiran pojem linijski prevoz, in sicer je to prevoz, kot je določen v 2. točki 2. člena Uredbe (ES) št. 1073/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. 10. 2009 o skupnih pravilih za dostop do mednarodnega trga avtobusnih prevozov in spremembi Uredbe (ES) št. 561/2006. Gre za prevoz, s katerim se zagotovi prevoz potnikov v določenih časovnih presledkih na določenih linijah, potniki pa vstopajo in izstopajo na vnaprej določenih postajah. V naslednji, 3. točki 2. člena te Uredbe je opredeljen še poseben linijski prevoz kot linijska prevozna storitev, s katero se zagotovi prevoz določene kategorije potnikov, prevoz drugih potnikov pa ne, ne glede na to, kdo ga organizira.
Sodišče prve stopnje bi moralo, da bi pravilno ugotovilo delovni čas tožnika v spornem obdobju, ugotoviti, kakšne prevoze je opravljal (po vsebini, ne le glede na navedbo toženke v delovnem nalogu), pri čemer bi moralo upoštevati, da za različno vrednotenje delovnega časa (v posameznem dnevu) po eni strani po določbah ZDCOPMD in po drugi strani po določbah ZDR in Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije ni podlage.
ZDR-1 člen 148, 158.. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2016) člen 37, 74, 75.
neenakomerno razporejen delovni čas - nadurno delo - delo preko polnega delovnega časa - dodatki k plači - povračilo stroškov za prehrano
Zmotno je stališče toženke, da tožnik zato ni upravičen do dodatkov za nedeljsko delo in delo na praznik, ker je delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času. Za takšno stališče ni nobene pravne podlage v določbah ZDR-1. Delavec ima v vsakem primeru, tudi če se delo opravlja v neenakomerno razporejenem delovnem času, pravico do teh dodatkov.
Glede na to, da je tožnik delal v toženkinih restavracijah, je sodišče sledilo tožnikovi izpovedi, da jim je toženka dovolila, da si v restavraciji pripravijo obrok in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno štelo, da je s tem izpolnila svojo obveznost povračila stroškov prehrane med delom.
Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 je praviloma mogoče izvršiti le s storitvijo, izjemoma z molčanjem, tedaj z opustitvijo. Popolno molčanje, ko priča sploh ne odgovarja, ni kaznivo dejanje, prav tako ne, če zamolči nekaj, kar glede na procesne določbe ni zavezana odgovoriti. Molčanje pa je lahko kriva izpoved tedaj, kadar priča izpoveduje, vendar med izpovedbo nekatera bistvena dejanja neupravičeno zamolči in se tega tudi zaveda, s tem pa dejstva prilagodi ter dogodek neresnično prikaže, sodišče pa na takšno njeno izpovedbo opre svojo odločitev. Posledica molka priče o določenih dejstvih je lahko namreč ta, da ta dejstva v postopku ne bodo dokazana, kar pa ima lahko enak učinek, kot če bi priča krivo pričala, da ta dejstva niso bila podana.
V pravdnem postopku se jasno ločijo strankine navedbe in strankine izpovedbe. Če se stranka odloči izpovedati, mora govoriti resnico v vsej razsežnosti. Dolžnost stranke kot dokaznega sredstva je namreč strožja od dolžnosti, ki jo ima kot glavni procesni subjekt pri navajanju dejstev, čeprav že iz 9. člena ZPP med temeljnimi določbami od strank terja, da pred sodiščem govorijo resico. Dolžnost govoriti resnico ne pomeni le, da priča ali zaslišana stranka tistemu, ki ve, ne sme ničesar dodati, temveč tudi, da ne sme ničesar zamolčati ali zatajiti ter od tega ničesar spremeniti. Pravica stranke, da odkloni izpovedbo, ne pomeni, da ima pravico zatajiti posamezna dejstva.
Obdolženka pred zaslišanjem ni prejela pravnih poukov za pričo iz 233. in 238. člena ZPP. A ta procesna kršitev ni bila bistvena. Pravni pouk priči ni konstitutivne, temveč le opozorilne narave in predstavlja psihični pritisk na zaslišano stranko, ki je že po 9. členu ZPP dolžna govoriti resnico.
ZSICT člen 45, 45/1, 45/4. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49. Pravilnik o stroških postopka o prekršku (2008) člen 2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku (1997) člen 4.
Pravica do povračila materialnih stroškov v zvezi z izdelavo izvedenskega mnenja ne pomeni, da je izvedenec upravičen do dodatnega plačila za delo, ki bi ga sicer moral naročiti pri drugem izvajalcu, a ga je (zaradi zniževanja stroškov) dejansko opravil sam, kot to očitno zmotno meni pritožnik. Pravica do povračila materialnih stroškov zagotavlja, da se izvedencu nadomesti denarna sredstva, ki jih je založil za plačilo storitev, ki jih je moral naročiti, da je opravil izvedensko delo. Namen priznavanja pravice do povračila materialnih stroškov je namreč v tem, da izvedenec ni prikrajšan zaradi izdelave izvedenskega mnenja, ker je moral iz lastnega žepa nekaj plačati za to, da je lahko izdelal izvedensko mnenje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00034361
Posebne gradbene uzance (1977) člen 62. OZ člen 637, 639, 649. ZPP člen 7, 212, 243, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354, 354/1, 356. URS člen 25.
gradbena pogodba - plačilo za opravljena dela - posebne gradbene uzance - začasne situacije - potrditev situacije - končna situacija - gradbena knjiga - dokazovanje z izvedencem - pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju - kršitev pravice stranke do izjave - manjvrednost izvedenih del - neustrezna kakovost dela - trditvena podlaga strank - obseg tožbenega zahtevka - pobotni ugovor v pravdi - zahtevek za odpravo napake - odprava napake na račun podjemnika - znižanje plačila zaradi napak - pravica izbire - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - procesna kršitev, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti - pravica do pritožbe
Vsekakor je tožeča stranka v spis vložila pomanjkljive začasne gradbene situacije, ki niso vsebovale vsega potrebnega - podatkov o količinah in cenah izvedenih del, skupni vrednosti izvedenih del in prej izplačanih zneskih. Vendar pa je pravilno stališče tožeče stranke, da so predmet njenega vtoževanja opravljena dela. Začasna situacija z izstavitvijo končne gradbene situacije tako ali tako izgubi svojo moč; na koncu dela pa je pomembno, da se opravi poračun vsega opravljenega in že plačanega, pa tudi pregled kakovosti in popis pomanjkljivosti opravljenega dela, da se torej opravi dokončni obračun del.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - ustavitev postopka odpusta obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - ovire za odpust obveznosti - nesorazmeren prevzem obveznosti glede na premoženjski položaj dolžnika - vezanost sodišča prve stopnje na materialnopravno mnenje sodišča druge stopnje - aktivna procesna legitimacija upnika - pravnomočen sklep o preizkusu terjatev - brezplačno razpolaganje s premoženjem - dokaz z izvedencem finančne stroke - informativni dokaz z izvedencem - pomanjkljiva trditvena podlaga - opustitev izvedbe dokaza - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka
Dolžnik je v dokaznem postopku predlagal angažiranje izvedenca finančne stroke in predlagal, da izvedenec mnenje pripravi na podlagi javno dostopnih listin. Dolžnik sam bi moral (na podlagi javno dostopnih listin) navesti vsa relevantna dejstva, ki bi izkazovala, koliko je bila družba vredna v času odsvojitve poslovnega deleža, izvedenec pa bi te njegove trditve zgolj strokovno preveril. Ni naloga izvedenca, da namesto dolžnika in brez ustreznih navedb sam ugotavlja „dejansko vrednost“ družbe.
OZ člen 39, 39/4, 40, 40/1, 40/2, 40/3, 190, 190/3, 191, 198.
tožbeni zahtevek - povrnitev vlaganj - pobotni ugovor - nadomestilo za uporabo nepremičnine - verzijski zahtevek - privolitev v lastno prikrajšanje - volenti non fit iniuria - soglasje o uporabi - prekarij - darilna pogodba - naknadno odpadla pravna podlaga - kondikcija - ugotovitev ničnosti darilne pogodbe - nagib za sklenitev neodplačne pogodbe - izjalovljeno pričakovanje
Nadomestilo za neupravičeno uporabo tuje stvari je mogoče uveljavljati na različnih pravnih podlagah: kot stvarnopravno reparacijo, kot odškodnino ali kot obligacijski zahtevek na plačilo uporabnine, kar je v praksi najpogosteje. Ta ima lahko naravo verzije ali kondikcije. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor tožencev obravnavalo kot verzijski zahtevek na podlagi 198. člena OZ in pri tem izhajalo iz pravilnega izhodišča, da privolitev tožencev v brezplačno bivanje tožnikov in s tem v njuno prikrajšanje izključuje naknadni zahtevek na plačilo uporabnine (191. člen OZ).
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00034267
OZ člen 86. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1.
kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - varstvo potrošnikov - ničnost pogodbe - enotna sodna praksa - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nepošten pogodbeni pogoj - slaba vera banke
Prvostopenjsko sodišče je (ex abudante cautela) pravilno obrazložilo, da morebitna okrnjena pojasnilna dolžnost sama po sebi ne vodi v iztoževano ničnost zadevnih pravnih poslov. Toženka namreč pri sklepanju kreditne pogodbe ni bila slaboverna in pogodbeni pogoj ni bil nepošten.
odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - dejanski delodajalec - poškodba pri delu - odgovornost delodajalca za varne pogoje dela - zagotavljanje varnih delovnih pogojev - organizacija dela - kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja - protipravno ravnanje delodajalca
Delodajalec se je v pogodbi o zaposlitvi, v kateri je jasno navedeno, da je delavec napoten (četrti odstavek 3. člena pogodbe), zavezal zagotoviti varne in zdrave delovne pogoje. Če jih ni zagotavljal (in sodišče ugotavlja, da jih ni), je kršil pogodbo o zaposlitvi. Takšno ravnanje (kršitev pogodbe) je nedvomno protipravno oziroma nedopustno. Če je tožniku nastala škoda zato, ker na gradbišču ni bilo poskrbljeno za varno delo (s tem vprašanjem se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo, četudi je o tem izvajalo dokazni postopek), je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo pogodbe, v kateri se je prav on zavezal poskrbeti za varno delo. To, da delodajalec svoje pogodbene obveznosti ni izvrševal, ker je bila organizacija dela drugačna in ker ni imel podatkov, da pri uporabniku ni poskrbljeno za varno delo, za odločitev ni pravno pomembno. Pravno pomembno je to, da svoje (v odnosu do tožnika sprejete) jasne in konkretne pogodbene obveznosti brez opravičljivega razloga (vsaj sodišče prve stopnje ga ni ugotovilo) ni izpolnjeval. Zakaj naj bi bilo pozitivno, da je delodajalec svojo obveznost začel izvrševati po škodnem dogodku, ne pa negativno, da je prej ni (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožbeno sodišče ne more ugotoviti. Tudi sicer pa za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine ni odločilno, ali je nekaj pozitivno ali negativno, ampak so odločilna (kot je bilo že pojasnjeno) vprašanja protipravnosti oziroma nedopustnega ravnanja, krivde, vzročne zveze in škode.