pripor - ugotovitveni sklep - obrazložitev sklepa o podaljšanju pripora
V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da obrazložitev izpodbijanega ugotovitvenega sklepa o priporu ne vsebuje pomanjkljivosti, ki bi lahko pomenile bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Razlogi sklepa so izčrpni in skrbno argumentirani v takšnem obsegu kot je to dopuščeno v predmetni fazi kazenskega postopka.
ZKP člen 214, 214/1, 217. ZPPPD člen 33, 33/1. KZ-1 člen 186, 186/1.
izločitev dokazov - odredba za hišno preiskavo - obrazloženost sodne odločbe - utemeljeni razlogi za sum - prekršek in kaznivo dejanje - naključno pridobljen dokaz
Sodišče je pri odločitvi, ali bo izdalo odredbo za hišno preiskavo ali ne, vezano na policijske ugotovitve s terena, saj samo na kraju ni prisotno; svoje zaključke in ocene o izpolnjenosti dokaznega standarda torej lahko sprejema le na podlagi neposrednih ali posrednih dejanskih zaznav tretjega (policije). Kaj naj bi torej zajemala po mnenju zagovornika izostala utemeljitev utemeljenih razlogov za sum, ostaja pritožbenemu sodišču nejasno, saj pritožbene navedbe, da v odredbi ni "kritične in poglobljene presoje o obstoju pogojev za izdajo odredbe za hišno preiskavo", predstavljajo le dobesedne prepise sodnih odločb, sicer ključnih za metodologijo presoje obstoja predpisanega dokaznega standarda, v zvezi s katerimi pa pritožnik logičnih in jasnih povezav s konkretno zadevo ne najde. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odredba za hišno preiskavo v tem delu razumno utemeljena, vsako zavzemanje za dodatno utemeljitev pa le težnja po nepotrebnem ponavljanju.
Neupravičeno se pritožnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 11861/2010, z dne 11. 7. 2012, saj dejanske okoliščine obeh zadev niso primerljive. V judicirani zadevi je bila prvotna izdana odredba za hišno preiskavo zaradi utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje velike tatvine avtomobila, policisti pa so že pred začetkom opravljanja predmetnega preiskovalnega dejanja razpolagali, na podlagi prostovoljne izjave osumljenca kaznivega dejanja velike tatvine, z informacijo, da bi lahko šlo tudi za izvršitev kaznivega dejanja ropa, torej povsem drugega kaznivega dejanja, s strani istega osumljenca v drugih krajevnih in časovnih okoliščinah kot kaznivo dejanje velike tatvine. Pritožnik v pritožbi ne zatrjuje nobene okoliščine, ki bi izkazovala oceno, da so policisti že pred pričetkom opravljanja hišne preiskave razpolagali z informacijo o določeni stopnji verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in ne le prekršek, ter preiskovalno dejanje takoj usmerili v iskanje večjih količin droge ter pripomočkov za njeno prodajo oz. dokazov za storitev očitanega kaznivega dejanja. Očitno pa je tudi, da se, za razliko od primera v citirani odločbi, vsebina prekrška po 33. členu ZPPPD po dejanskih okoliščinah prekriva s kaznivim dejanjem po prvem odstavku člena 186 KZ-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
ZDR-1 v drugem odstavku 87. člena določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Stališče pritožbe, da je poročilo komisije prazno in takšne obrazložitve ne vsebuje, je zmotno. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zadošča, da delodajalec v odpovedi navede, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi s takšnim pogojem, da ga je v poskusni dobi spremljala komisija in ugotovila, da poskusnega dela ni uspešno opravil.
Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi: torej preizkus, ali je delavec, ki (praviloma) izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanju delodajalca oziroma ali je njegovo delo v skladu z utemeljenimi standardi, ki jih zasleduje delodajalec. Poskusno delo ni namenjeno sankcioniranju delavčevih kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč je namenjeno preizkusu delavčevih delovnih sposobnosti, pa tudi osebnih lastnosti v širšem smislu, ki so potrebne za uspešno opravljanje dela pri delodajalcu.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - zloraba položaja - odločilna dejstva - obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti
Ugotovitve izvedenke potrjujejo, da so pravni posli, ki jih je opravil obtoženi in ki sami po sebi sicer niso bili nezakoniti (zaračunavanje najemnine za poslovne prostore, prodaja premoženja družbe, poboti terjatev, sklenjene asignacije itd.), dejansko pomenili uresničenje zakonskega znaka zlorabe položaja, saj so bili namenjeni izključno prenosu premoženja in poslovanja na družbo ter reševanju jamstev obtoženca in njegovih družinskih članov za obveznosti družbe, usmerjeni pa so bili v povzročitev škode tej družbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033874
ZPP člen 3, 3/3, 316, 316/2, 318, 318/4. ZTLR člen 27, 28. SPZ člen 43, 269, 269/1, 269/2.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - zavrnitev tožbenega zahtevka - navidezna prodajna pogodba - prikrita pogodba - navidezni kupec - slamnati kupec - oseba brez državljanstva - priposestvovanje nepremičnine - pogoji za priposestvovanje - dobroverna posest nepremičnine - neodpravljiva nesklepčnost tožbe - zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - nedovoljeno razpolaganje strank - priznanje dejstev - pripoznava zahtevka
Sodna praksa je izoblikovala stališče, da je pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem navidezna le, če prodajalec ve za dogovor med resničnim (skritim) in navideznim kupcem ter je njegova volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec. Kadar prodajalec za dogovor ne ve ali pa zanj ve in hoče skleniti pogodbo z navideznim kupcem, ne gre za pogodbo v smislu 50. člena OZ.
Če tožnik po materialnem pravu ne more doseči učinka, ki ga zahteva s tožbenim zahtevkom, tega učinka ne more doseči niti s sklicevanjem na priznanje dejstev s strani toženke, ki je bila z dejanskim stanjem zadeve seznanjena. V takšnih okoliščinah bi bila tudi pripoznava zahtevka nedovoljena.
Določba desetega odstavka 202. člena ZPIZ-2, ki zavezancu za plačevanje prispevkov za poklicno zavarovanje daje možnost svobodne odločitve, ali bo prenehal s plačevanjem teh prispevkov ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne upokojitve, ni v nasprotju namenom poklicnega zavarovanja. Tudi zavarovanci, ki so vključeni v obvezno poklicno zavarovanje imajo možnost izbire ali se poklicno upokojijo, ko izpolnijo ustrezne pogoje za to ali pa še naprej ostanejo v delovnem razmerju. Tožnik se je po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine odločil ostati v delovnem razmerju zato tožena stranka ni nezakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje.
OZ člen 131, 131/1, 147, 147/1, 147/2, 164, 164/1, 169, 186, 186/1, 186/3. ZTPDR člen 70, 70/1, 70/3. ZDR člen 182, 233. ZDR-1 člen 177, 228. ZPP člen 70, 191, 191/1, 191/1-1, 216, 216/1, 226, 226/6.
solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - usklajeno ravnanje - naročanje blaga - pisna naročilnica - davčni inšpekcijski postopek - povrnitev škode neposredno od delavca - odgovornost delavca za nastanek škode - škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti - upravna odločba - prosta dokazna presoja - izločitev sodnika - konkretizacija pritožbenega razloga - obrazložitev dokaznega predloga za zaslišanje priče - določitev višine odškodnine po prostem preudarku - prispevek oškodovanca k nastanku škode
Dosedanja sodna praksa je odločitev o odgovornosti delavca večinoma opirala na odgovornost na temelju 131. člena OZ celo, če je delavec očitno kršil pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ustaljena sodna praksa v resnici kombinira 131. člen OZ z dodatno zahtevo po ravnanju s hudo malomarnostjo ali namenom iz prvega odstavka 70. člena ZTPDR ali ustrezne določbe ZDR ali ZDR-1. Za takšno kombinacijo ni nikakršnega pravnega temelja, saj se določba ZTPDR, ali pa ustrezna določba ZDR ali ZDR-1 nanaša na pogodbeno odgovornost, medtem ko se prvi odstavek 131. člena OZ nanaša na kršitev zunajpogodbenih dolžnosti. Poleg tega so 70. člen ZTPDR, 182. člen ZDR in 177. člen ZDR-1 same po sebi zadosten temelj za odločitev o odgovornosti. Potrebe po dopolnilni uporabi OZ v tem delu sploh ni. Morebitno oprtje odločitve pritožbenega sodišča na prvi odstavek 131. člena OZ bi tudi sicer v tej zadevi ne pripeljalo do kakšne drugačne odločitve, saj je tudi glede na obstoječo sodno prakso jasno, da za odgovornost delavca zadošča šele ravnanje vsaj s hudo malomarnostjo. Takšno pa je ravnanje prvega toženca vsekakor bilo.
Za solidarno odgovornost na temelju tretjega odstavka 186. člena OZ je potrebno le, da je vsako od neodvisnih ravnanj storjeno krivdno. Vsak od storilcev mora sicer ravnati tako, da prispeva k povzročitvi (iste) škode, zadošča pa medsebojno neodvisno delovanje (gl. tudi odločbo VS RS, opr. št. II Ips 181/2008, r. št. 10). Ni pa potrebna kakšna oblika skupnega načrta glede skupnega ravnanja ali krivde glede skupnega ravnanja, saj ta norma prav predpostavlja, da so povzročitelji delovali neodvisno drug od drugega.
oporočno dedovanje - dedovanje na podlagi zakona - krog dedičev - ugotavljanje zakonitih dedičev - zakoniti dedič - nujni dedič - bratje in sestre zapustnika - veljavnost oporoke - ustna oporoka - izredne razmere - pisna oporoka - oporočni dedič - pogoji za prekinitev postopka - razlogi za prekinitev zapuščinskega postopka
Odločilni dejavnik za veljavnost ustne oporoke so izredne razmere kot vzrok, da zapustnik ni mogel sestaviti pisne oporoke. Lahko so objektivnega značaja (nevsakdanji dogodki – npr. poplava, potres, epidemija, vojna ipd) ali subjektivnega značaja – vezane na konkretnega oporočitelja (npr. nenadna težka bolezen ali nepričakovano poslabšanje bolezni, nesreča ipd). Sodišče jih tolmači ozko, ugotavlja pa jih v vsakem primeru posebej glede na konkretne okoliščine primera. V obravnavanem primeru se je že na podlagi navedb matere pritožnice in obeh hčera oporočnega dediča na zapuščinski obravnavi zanesljivo prepričalo, da izredne razmere niso bile niti zatrjevane niti med strankami sporne. Ni bilo razlogov za prekinitev zapuščinskega postopka in za napotitev na pravdo zaradi spornih dejstev (210. člen ZD). Ker manjka osnovni pogoj za veljavnost ustne oporoke: izredne razmere, da zapustnica ni mogla napraviti pisne oporoke, je pravno pravilna presoja, da v pritožbi ponovno opisane ustno izražene želje zapustnice ne predstavljajo pravno relevantne ustne oporoke.
Zapustnica je bila po ugotovitvah sodišča vdova brez potomcev, njeni bratje in sestra so pokojni. Ugotovljeni zakoniti dediči so njihovi dediči oz. potomci (vključno z oporočnim dedičem). Zapustnikovi bratje in sestre po drugem odstavku 25. člena ZD sodijo v krog relativnih nujnih dedičev: nujni dediči so le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. Potomci zapustnikovih bratov in sester, ki bi v obravnavanem primeru dedovali, če zapustnica ne bi napravila pisne oporoke, pa po zakonu nimajo lastnosti nujnih dedičev. Zanje ne velja vstopna pravica.
ZPSPP člen 14, 22. OZ člen 5, 5/1, 19, 34, 34/2, 35, 40, 40/1, 46, 49, 605, 605/1. ZPreZP-1 člen 14, 14/1.
podnajem - podnajemniško razmerje - soglasje lastnika - soglasje za oddajo v najem - najem poslovnih prostorov - pogodba o najemu poslovnih prostorov - najem opreme - nagibi za sklenitev pogodbe - nedopustnost predmeta pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - plačilo najemnine - neveljavnost pogodbe - stroški izterjave
Najemnik nima pravice oddati prostorov v podnajem brez dovoljenja najemodajalca. Tako je že odločilo VS RS (opr. št. II Ips 304/2015, r. št. 11). Navedeno pravilo (22. člen ZPSPP) velja le za poslovne prostore. Drugačno, in sicer nasprotno, je pravilo v OZ (prvi odstavek 605. člena OZ). Velja za najem v vseh ostalih primerih.
ZSPJS člen 17, 17/1, 17a.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 2.
preizkus ocene dela
Tožnik je s tožbo predvsem izpodbijal prejeto oceno po kriterijih zanesljivost, sodelovanje in odnos do uporabnikov storitev, po katerih je prejel nižjo oceno od odlično in meni, da bi tudi po teh kriterijih moral biti ocenjen odlično. Sodišče prve stopnje je opravilo skrbno presojo pravilne uporabe vsakega od predpisanih kriterijev za ocenjevanje delovne uspešnosti javnih uslužbencev, za sprejete dokazne zaključke pa je navedlo prepričljive razloge. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v postopku podaje sporne ocene upoštevala vse predpisane elemente in kriterije ocenjevanja, uporabo in vrednotenje teh kriterijev, pa tudi ustrezno obrazložila.
plačilo za opravljene storitve - telekomunikacijske storitve - izostanek stranke z naroka - preložitev naroka - upravičeni razlogi za preložitev naroka - zapisnik z naroka
Ni dovolj, da tožena stranka ponudi predložitev dokazov, predlogu za preložitev naroka jih mora tudi dejansko predložiti, saj sodišče lahko narok preloži samo iz upravičenih razlogov.
Namen zapisnika o naroku za glavno obravnavo je zapis o dejanjih, ki so bila opravljena na naroku, ne pa to, da bi se lahko tožena stranka, ki na naroku ni sodelovala, o njem nato izjasnjevala.
NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00034268
ZVEtL-1 člen 31, 31/3, 48, 48/3, 50, 50/2. SPZ člen 220. URS člen 33.
postopek vzpostavitve etažne lastnine - vzpostavitev etažne lastnine - nedokončana etažna lastnina - pripadajoče zemljišče k stavbi - ugotovitev neobstoja služnostne pravice - služnostni upravičenec - izbris stvarne služnosti - izvedene stvarne pravice - lastninska pravica
Tretji odstavek 31. člena ZVEtL-1 določa, da se za druge izvedene pravice, ki so v času učinkovanja zaznambe postopka v zemljiški knjigi vpisane na nepremičnini kot celoti, z odločbo o vzpostavitvi etažne lastnine ugotovi, da omejujejo lastninsko pravico na zemljiški parceli, ki predstavlja skupni del stavbe. Upoštevaje navedeno materialnopravno določilo je sodišče prve stopnje predlagateljev predlog za izbris stvarne služnosti utemeljeno zavrnilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00035979
OZ člen 6, 6/2, 104, 104/2, 104/4, 171, 243, 768, 768/1, 964, 964/1, 965, 965/2. ZOdv člen 11, 11/1, 11/2.
odškodninska odgovornost odvetnika - poslovna odškodninska odgovornost - skrbnost dobrega strokovnjaka - sklenitev pogodbe o finančnem leasingu - predpogodba - bistvene sestavine predpogodbe - rok - jasno pogodbeno določilo - razveza predpogodbe - napačno pravno mnenje - protipravnost - vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo - višina škode - zmanjševanje škode - zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnika - nastanek zavarovalnega primera - splošni pogoji - zahteva za dopolnitev izvedenskega mnenja - izbira metode cenitve
Odškodninska odgovornost odvetnika je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, ki se presoja po pravilih OZ o mandatni pogodbi in ZOdv.
Odvetnikova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dosego določenega rezultata, da torej ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki kot merilo postavlja tipično, običajno, normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja (drugi odstavek 6. člena OZ).
Prvi toženec je ravnal protipravno, ker tožnice pri izdelavi pravnega mnenja, ki je bilo vezano na Predpogodbo, ni opozoril na jasno določbo, po kateri ta zaradi poteka roka ni bila več zavezujoča.
Izpolnitev Predpogodbe je bila res dogovorjena kot sklenitev glavne pogodbe med prodajalcem in tožnico kot kupovalko. Vendar pa način izpeljave plačila dogovorjenega pogodbenega zneska nepremičnine z leasing financiranjem, po vsebini ni bil nič drugačen od namena, ki sta ga zasledovali pogodbeni stranki pri sklenitvi Predpogodbe, to je izročitev nepremičnine tožnici, kar se je dejansko na podlagi navedenih pogodb tudi zgodilo.
Ni bila dolžnost tožnice, da bi se po prejemu pravnega mnenja svojega odvetnika, posvetovala bodisi s katerim drugim odvetnikom (zahtevala drugo mnenje), bodisi se spustila v spor z G. F. Izrecno je bilo namreč v mnenju navedeno, da bi bila dolžna, če bi jo G. F. tožil na sklenitev glavne pogodbe, plačati še dodatne sodne stroške v znesku preko 20.000,00 EUR. Zato izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za sklepanje o deljeni odgovornosti pravdnih strank.
Prvi toženec je dal konkretne pripombe na izvedensko mnenje v točkah a do c (druga stran omenjene pripravljalne vloge), ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi v celoti, z izjemo nepojasnjenega prilagoditvenega indeksa datumu sklenitve pogodbe 10+, upoštevalo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja.
Po oceni sodišča druge stopnje morata biti za nastanek zavarovalnega primera kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da vzrok škode (strokovna napaka odvetnika) nastane v času trajanja zavarovanja in da je zahtevek postavljen v času trajanja zavarovanja (gre za tako imenovano teorijo uveljavljanja zahtevkov). To pa pomeni, da je prva vložitev odškodninskega zahtevka zavarovalni primer ali zahtevkovni sprožilec. Zavarovalnica torej ne nudi zavarovanja za vsako nestrokovno ravnanje odvetnika, ampak le za tisto, ki ima za posledico (pravočasno) postavljen odškodninski zahtevek (prvi odstavek 964. člena OZ).
ZDR-1 člen 14, 14/1, 40, 41, 41/2.. URS člen 74, 74/3.
konkurenčna klavzula - nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 510,00 EUR bruto, ki se ga je tožeča stranka obvezala plačevati mesečno tožencu tekom trajanja delovnega razmerja pri njej, ni dogovorjeno v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZDR-1, ki določa, da se mora denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule določiti s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Znesek, določen v pogodbi o zaposlitvi, 510,00 EUR bruto ne ustreza mesečni plači delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Prav tako se nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule izplačuje po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno, ker v pogodbi o zaposlitvi ni bilo dogovorjeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v zakonsko določeni višini, je v pogodbi dogovorjena konkurenčna klavzula neveljavna.
Konkurenčna klavzula dejansko ne more biti dogovorjena v primeru vsake pogodbe o zaposlitvi in je dopustna samo v primerih, če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, kar na drugi strani pomeni, da delodajalec s konkurenčno klavzulo ne more zaščititi nekega splošnega znanja oziroma usposobljenosti, ki jih je delavec pridobil z delom na svojem delovnem mestu pri delodajalcu. Gre za znanja, za katera obstaja upravičen poslovni interes delodajalca, da jih delavec ne izkorišča pri svojih dejavnostih po prenehanju delovnega razmerja. Pri presoji, ali gre za znanje, ki ima poseben pomen za delodajalčevo poslovanje, ni nujno, da gre za znanje, ki predstavlja izum delodajalca oziroma znanje, ki ga ni mogoče pridobiti drugje. Potrebno je presojati celokupno znanje, ki ga je toženec v letih dela pri tožeči stranki pridobil, torej vsa zunanja in interna izobraževanja.
deljena odgovornost - soprispevek oškodovanca - odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine - silobran - kazenski postopek - pravnomočna kazenska obsodilna sodba
Tožena stranka zatrjevanega silobrana v kazenskem postopku ni dokazala, vendar je v civilnem postopku uspela dokazati, da je tudi tožnik pripomogel k nastanku škodnega dogodka in ta prispevek je do polovice (tožnik je prvi napadel toženca s kolom in ga udarjal po glavi, nato, ko je ta pobegnil v hišo, mu je sledil in ga še udarjal, toženec pa je potegnil nož in tožnika večkrat zabodel).
Kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1 je mogoče izvršiti v več izvršitvenih oblikah, vselej pa mora biti grožnja resna, kar pomeni, da mora biti objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu pri oškodovancu. Pri tem subjektivni občutek prestrašenosti ali ogroženosti oškodovanca ni pomemben, niti potreben, zato niti v tem delu niso utemeljene pritožbene navedbe zagovornice obdolženca A. A. Resnost grožnje mora biti torej podana objektivno, kar pomeni, da mora biti grožnja res tudi objektivno izvršljiva, kakor izpostavlja obramba obdolženca B. B. Vendar so ravno zato neutemeljene navedbe, da konkretno obdolženec B. B. ne bi mogel izvršiti groženj, ker ne poseduje pištole. Z objektivnega vidika je namreč grožnjo s pretepom s pomočjo prijateljev in z ustrelitvijo povsem mogoče izvršiti, okoliščina, da obdolženec nima orožja, pa je zato torej nepomembna - sploh, ker to še ne izključuje možnosti, da si orožja ne bi mogel pridobiti, (ne)posedovanje orožja s strani obdolženca B. B. pa v konkretnem primeru tudi ni bila splošno znana okoliščina. Grožnja, da ga bo nekdo ustrelil s pištolo in pretepel s skupino svojih prijateljev, bi nedvomno prestrašila vsakega povprečnega posameznika, še zlasti, če storilca ne pozna, saj ne pozna njegove narave in ne ve, česa je sposoben, v kakšnih krogih se giblje in s čim se ukvarja, kakšne prijatelje ima, in ali ima dostop do orožja. Resnost grožnje je torej podana, ob tem pa se pritožbeno sodišče pridružuje tudi stališču prvostopenjskega sodišča, da ima grožnja z uporabo strelnega orožja znatno težo in je to okoliščino potrebno upoštevati tudi pri izbiri in odmeri kazenske sankcije.
Obe pritožbi neutemeljeno navajata, da pri obdolžencema ni mogoče zaslediti ustrahovalnega namena oziroma da ga sodišče sploh ni ugotavljalo. Prvostopenjsko sodišče se je v 19. točki izpodbijane sodbe primerno opredelilo do naklepa obeh storilcev, pri čemer ustrahovalni namen izhaja že iz okoliščin in načina izvršitve kaznivega dejanja, ko sta se obdolženca agresivno vedla do oškodovanca in mu verbalno grozila (obdolženec B. B.) ter ga celo fizično napadla (obdolženec A. A.), čeprav med njimi ni obstajalo kakšno specifično razmerje, ki bi utemeljevalo drugačen zaključek, kot je ta, da takšno obnašanje lahko vodi zgolj in samo namen ustrahovati žrtev. To vse izhaja že iz samega opisa kaznivega dejanja. Obdolženca sta bila v kritičnem času očitno razburjena in nasilna, njuno obnašanje pa je bilo nedvomno naklepno usmerjeno ravno zoper oškodovanca, saj sta se oba obdolženca od vseh zaposlenih v casinoju agresivno in grozeče obnašala ravno in samo do oškodovanca, kar izhaja iz izpovedb zaslišanih prič C. C. in D. D.
ZSVarPre člen 2, 7, 49, 49/1, 49/1-2.. ZUPJS člen 10, 10/1, 10/1-1.. ZUP člen 7.
varstveni dodatek
Zatrjevano škodo, ki naj bi jo tožnici povzročila tožena stranka z opustitvijo izrecnega opozorila na možnost uveljavitve varstvenega dodatka tudi za zunajzakonskega partnerja, bi morala tožeča stranka uveljavljati v obliki odškodninskega zahtevka z izkazanim obstojem kumulativnim podanih elementov odškodninske odgovornosti, kar pa ni storila.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - poškodba pri delu
Ugotovitev začasne nezmožnosti za delo pomeni ugotovitev pravno relevantnega dejstva, ki je odločilno v zvezi s priznanjem pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. ZZVZZ v 28. členu določa, kdo ima pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. V primeru zavarovanja po podlagah, kot je bil v spornem obdobju zavarovan tožnik, pa zakon ne daje pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. V tem primeru tožnik niti ne izkazuje pravnega interesa za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo. Posledično to pomeni, da sodišče utemeljeno ni razčiščevalo dejansko stanje v smeri, ali je bil v spornem obdobju začasno nezmožen za delo.
trditveno in dokazno breme - odločitev v mejah postavljenega zahtevka - procesni pobot - sočasna izpolnitev - razveza pogodbe po samem zakonu
Materialno pravo je tisto, ki narekuje pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Če tožeča stranka zahteva plačilo na podlagi pogodbe, tožena pa se sklicuje na razvezo pogodbe po prvem odstavku 104. člena OZ, je na toženi stranki, da trdi, da je bila izpolnitev obveznosti v določenem roku v pogodbi določena kot bistvena sestavina pogodbe in da tožeča stranka v tem roku pogodbe ni izpolnila. Nobene trditve v tej smeri tožena stranka ni podala.
Neutemeljeno se pritožnica sklicuje v pritožbi tudi na uporabo določbe 101. člena OZ. Tožena stranka ni v skladu z določbo drugega odstavka 101. člena OZ od sodišča zahtevala, da naj o tožbenem zahtevku tožeče stranke razsodi tako, da toženi stranki naloži plačilo njene denarne terjatve takrat, ko tožeča stranka izpolni svojo obveznost izročitve garancije za dobro izvedbo del. Zato sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati zmotne uporabe določbe drugega odstavka 101. člena OZ.