oporočno dedovanje - dedovanje na podlagi zakona - krog dedičev - ugotavljanje zakonitih dedičev - zakoniti dedič - nujni dedič - bratje in sestre zapustnika - veljavnost oporoke - ustna oporoka - izredne razmere - pisna oporoka - oporočni dedič - pogoji za prekinitev postopka - razlogi za prekinitev zapuščinskega postopka
Odločilni dejavnik za veljavnost ustne oporoke so izredne razmere kot vzrok, da zapustnik ni mogel sestaviti pisne oporoke. Lahko so objektivnega značaja (nevsakdanji dogodki – npr. poplava, potres, epidemija, vojna ipd) ali subjektivnega značaja – vezane na konkretnega oporočitelja (npr. nenadna težka bolezen ali nepričakovano poslabšanje bolezni, nesreča ipd). Sodišče jih tolmači ozko, ugotavlja pa jih v vsakem primeru posebej glede na konkretne okoliščine primera. V obravnavanem primeru se je že na podlagi navedb matere pritožnice in obeh hčera oporočnega dediča na zapuščinski obravnavi zanesljivo prepričalo, da izredne razmere niso bile niti zatrjevane niti med strankami sporne. Ni bilo razlogov za prekinitev zapuščinskega postopka in za napotitev na pravdo zaradi spornih dejstev (210. člen ZD). Ker manjka osnovni pogoj za veljavnost ustne oporoke: izredne razmere, da zapustnica ni mogla napraviti pisne oporoke, je pravno pravilna presoja, da v pritožbi ponovno opisane ustno izražene želje zapustnice ne predstavljajo pravno relevantne ustne oporoke.
Zapustnica je bila po ugotovitvah sodišča vdova brez potomcev, njeni bratje in sestra so pokojni. Ugotovljeni zakoniti dediči so njihovi dediči oz. potomci (vključno z oporočnim dedičem). Zapustnikovi bratje in sestre po drugem odstavku 25. člena ZD sodijo v krog relativnih nujnih dedičev: nujni dediči so le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. Potomci zapustnikovih bratov in sester, ki bi v obravnavanem primeru dedovali, če zapustnica ne bi napravila pisne oporoke, pa po zakonu nimajo lastnosti nujnih dedičev. Zanje ne velja vstopna pravica.
OZ člen 131, 131/1, 147, 147/1, 147/2, 164, 164/1, 169, 186, 186/1, 186/3. ZTPDR člen 70, 70/1, 70/3. ZDR člen 182, 233. ZDR-1 člen 177, 228. ZPP člen 70, 191, 191/1, 191/1-1, 216, 216/1, 226, 226/6.
solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - usklajeno ravnanje - naročanje blaga - pisna naročilnica - davčni inšpekcijski postopek - povrnitev škode neposredno od delavca - odgovornost delavca za nastanek škode - škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti - upravna odločba - prosta dokazna presoja - izločitev sodnika - konkretizacija pritožbenega razloga - obrazložitev dokaznega predloga za zaslišanje priče - določitev višine odškodnine po prostem preudarku - prispevek oškodovanca k nastanku škode
Dosedanja sodna praksa je odločitev o odgovornosti delavca večinoma opirala na odgovornost na temelju 131. člena OZ celo, če je delavec očitno kršil pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ustaljena sodna praksa v resnici kombinira 131. člen OZ z dodatno zahtevo po ravnanju s hudo malomarnostjo ali namenom iz prvega odstavka 70. člena ZTPDR ali ustrezne določbe ZDR ali ZDR-1. Za takšno kombinacijo ni nikakršnega pravnega temelja, saj se določba ZTPDR, ali pa ustrezna določba ZDR ali ZDR-1 nanaša na pogodbeno odgovornost, medtem ko se prvi odstavek 131. člena OZ nanaša na kršitev zunajpogodbenih dolžnosti. Poleg tega so 70. člen ZTPDR, 182. člen ZDR in 177. člen ZDR-1 same po sebi zadosten temelj za odločitev o odgovornosti. Potrebe po dopolnilni uporabi OZ v tem delu sploh ni. Morebitno oprtje odločitve pritožbenega sodišča na prvi odstavek 131. člena OZ bi tudi sicer v tej zadevi ne pripeljalo do kakšne drugačne odločitve, saj je tudi glede na obstoječo sodno prakso jasno, da za odgovornost delavca zadošča šele ravnanje vsaj s hudo malomarnostjo. Takšno pa je ravnanje prvega toženca vsekakor bilo.
Za solidarno odgovornost na temelju tretjega odstavka 186. člena OZ je potrebno le, da je vsako od neodvisnih ravnanj storjeno krivdno. Vsak od storilcev mora sicer ravnati tako, da prispeva k povzročitvi (iste) škode, zadošča pa medsebojno neodvisno delovanje (gl. tudi odločbo VS RS, opr. št. II Ips 181/2008, r. št. 10). Ni pa potrebna kakšna oblika skupnega načrta glede skupnega ravnanja ali krivde glede skupnega ravnanja, saj ta norma prav predpostavlja, da so povzročitelji delovali neodvisno drug od drugega.
ZPP člen 154. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 19, 39.
potrebnost - potrdilo o plačilu sodne takse - kratek dopis in obvestilo - neobrazložena vloga - potrebni pravdni stroški
Pritožbeno sodišče potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da posredovanje potrdila o plačilu sodne takse predstavlja le kratek dopis oziroma obvestilo sodišču po tar. št. 39/4 OT ter kot neutemeljene zavrača pritožbene trditve, da gre za neobrazloženo vlogo po 4. točki tar.št. 19 OT, saj le ta ne vsebuje nobene izjave, ki bi se nanašala na vsebino zahtevanega sodnega varstva (izjave volje in izjave vednosti). Poleg tega je dodati, da je tožeča stranka po podatkih spisa sodno takso, katere plačilo je sodišču sporočila in izkazala z vlogo z dne 4. 6. 2019, plačala z navedbo reference iz plačilnega naloga, zato dokazila glede na tretji odstavek 6. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodišču niti ni bila dolžna predložiti.
pripor - ugotovitveni sklep - obrazložitev sklepa o podaljšanju pripora
V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da obrazložitev izpodbijanega ugotovitvenega sklepa o priporu ne vsebuje pomanjkljivosti, ki bi lahko pomenile bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Razlogi sklepa so izčrpni in skrbno argumentirani v takšnem obsegu kot je to dopuščeno v predmetni fazi kazenskega postopka.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - zloraba položaja - odločilna dejstva - obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti
Ugotovitve izvedenke potrjujejo, da so pravni posli, ki jih je opravil obtoženi in ki sami po sebi sicer niso bili nezakoniti (zaračunavanje najemnine za poslovne prostore, prodaja premoženja družbe, poboti terjatev, sklenjene asignacije itd.), dejansko pomenili uresničenje zakonskega znaka zlorabe položaja, saj so bili namenjeni izključno prenosu premoženja in poslovanja na družbo ter reševanju jamstev obtoženca in njegovih družinskih članov za obveznosti družbe, usmerjeni pa so bili v povzročitev škode tej družbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033874
ZPP člen 3, 3/3, 316, 316/2, 318, 318/4. ZTLR člen 27, 28. SPZ člen 43, 269, 269/1, 269/2.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - zavrnitev tožbenega zahtevka - navidezna prodajna pogodba - prikrita pogodba - navidezni kupec - slamnati kupec - oseba brez državljanstva - priposestvovanje nepremičnine - pogoji za priposestvovanje - dobroverna posest nepremičnine - neodpravljiva nesklepčnost tožbe - zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - nedovoljeno razpolaganje strank - priznanje dejstev - pripoznava zahtevka
Sodna praksa je izoblikovala stališče, da je pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem navidezna le, če prodajalec ve za dogovor med resničnim (skritim) in navideznim kupcem ter je njegova volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec. Kadar prodajalec za dogovor ne ve ali pa zanj ve in hoče skleniti pogodbo z navideznim kupcem, ne gre za pogodbo v smislu 50. člena OZ.
Če tožnik po materialnem pravu ne more doseči učinka, ki ga zahteva s tožbenim zahtevkom, tega učinka ne more doseči niti s sklicevanjem na priznanje dejstev s strani toženke, ki je bila z dejanskim stanjem zadeve seznanjena. V takšnih okoliščinah bi bila tudi pripoznava zahtevka nedovoljena.
OZ člen 131, 179, 179/1, 186. ZVZD-1 člen 5, 12, 39. ZDR-1 člen 45. ZGO-1 člen 82.
objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - pojem nevarne stvari pravilna uporaba stvari - dvižna košara
B. T. je za dviganje tovora uporabil dvižno košaro, ki je bila namenjena izključno transportiranju ljudi na višino (ali izvajanju njihovega dela na višini), ne pa tudi transportiranju tovora. Glede na izvedensko mnenje izvedenca M., da se dvižna ploščad AT60 v nobenem primeru ne bi smela uporabiti kot gradbeno dvigalo, je pravilno zaključilo, da je B. T. dvižno košaro uporabil nepravilno, v nasprotju z njenim namenom. Če bi se dvižna košara uporabila v skladu z namenom in v skladu s predpisi o varstvu pri delu, do škodnega dogodka ne bi moglo priti. Po ustaljeni sodni praksi imetnik nevarne stvari ni objektivno odškodninsko odgovoren v primeru, ko stvar, ki sicer sama po sebi ni nevarna, takšna postane zaradi njenega nedopustnega ravnanja (ali opustitve) ali zaradi nedopustnega ravnanja tretjih oseb. V takšnih primerih je odgovornost za škodo lahko le krivdna.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - objektivna odškodninska odgovornost - avtomobil kot nevarna stvar - oprostitev odgovornosti - delna razbremenitev odgovornosti - povzročitev nevarnosti - ekskulpacijski razlog - nepreprečljivost in neizogibnost nastanka škode - soprispevek oškodovanca - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi skaženosti - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - odločitev o pravdnih stroških
Če bi odgovorna oseba lahko škodni dogodek predvidela in prilagodila svoje ravnanje, tako, da bi se mu izognila, je takšno ravnanje pomembnejše od prepovedanega stanja, to je gibanje pešca, ki ga je ustvaril oškodovanec. Zato se svoje odgovornosti imetnik nevarne stvari v celoti ne more izogniti.
Sodišče je pravilno sledilo izvedencu, da pešci in izpuščena žival na cesti pomenijo neposredno nevarnost, pri kateri mora voznik voziti s takšno hitrostjo, da lahko v kritičnem trenutku ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje glede na prometno situacijo, zato je bila tudi sicer dovoljena hitrost, s katero je voznica vozila, glede na opisano situacijo previsoka. Že povprečno skrben voznik z izkušnjami v prometu, predvsem pa z opravljenim vozniškim izpitom, bi lahko to nezgodo preprečil, tudi če je tožnica k temu psu skočila nenadoma, v kolikor bi ravnal v skladu s prometnimi predpisi. Izvedenec je v zaslišanju celo poudaril, da bi voznik v taki situaciji, ko vidi ljudi na cestišču in odvezanega psa, moral v bistvu toliko zmanjšati hitrost, da bi lahko v vsakem trenutku ustavil. Pes lahko gre levo, desno, kamorkoli in v takem primeru voznik ne sme iskati luknje, ki nastane med ljudmi, da pelje mimo.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00033826
ZZZDR člen 59. ZPP člen 155, 155/2, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 346. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 20. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/1. ZOdv člen 17. ZBPP člen 46.
skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - delež na skupnem premoženju - prispevek k nastanku skupnega premoženja - skupna lastnina - nemožnost uporabe - neupravičena pridobitev koristi - zahtevek za plačilo uporabnine - zastaranje zahtevka na plačilo uporabnine - uporaba vozila - višina uporabnine - tržna najemnina - neposredno zaslišanje izvedenca - procesni pobot - darilo zakoncema - darilo enemu od zakoncev - odločitev o pravdnih stroških - stroški zastopanja po odvetniku - nagrada za narok - urnina - obvezna razlaga odvetniške tarife - redna brezplačna pravna pomoč - plačilo v dobro proračuna RS - pobotanje pravdnih stroškov
Toženec je dolžan plačati tožnici uporabnino za čas, ko je imel po prenehanju njune zunajzakonske skupnosti skupno osebno vozilo v posesti, tožnica pa ga kljub njeni želji ni mogla uporabljati. Glede višine uporabnine se je sodišče utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca o tem, koliko je znašala tržna najemnina za uporabo najetega osebnega vozila v spornem obdobju.
Sodišče ni vezano na obvezno razlago Odvetniške zbornice, temveč le na sámo tarifo, Ustavo RS in zakone.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00033853
OZ člen 86, 86/1, 466, 518, 518/1. ZPP člen 213.
prodaja po vzorcu ali modelu - lastnosti stvari - barva stvari - model ali vzorec - katalog - bistvena lastnost blaga - odgovornost prodajalca za stvarne napake - razbremenitev odgovornosti za napake - pogodbena omejitev ali izključitev prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake - nično pogodbeno določilo - nemoralno ravnanje - dokazovanje - pravno relevantna dejstva - obrazložitev odločitve o stroških postopka
Nedvomno je, da sta pravdni stranki ob dogovarjanju o vrsti in lastnostih talne obloge imeli pred svojimi očmi vzorec iz kataloga. Logično in življenjsko je, da je tožeča stranka toženi stranki oziroma njenima predstavnikoma pokazala izbrani vzorec, ker je želela točno določeno barvo talnih oblog – siv odtenek, ki se bo skladal z že obstoječo opremo. Izbran vzorec iz kataloga, ki ga je tožeča stranka pokazala toženi stranki, je bil bistven za določitev lastnosti (barve) talnih oblog. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki ob ogledu prostorov dosegli dogovor o barvnem vzorcu, ki ga je želela tožeča stranka, in ne o šifri in nazivu tega barvnega vzorca. Za tožečo stranko šifra in naziv barvnega vzorca nista bila pomembna in zanjo niti ni bilo pomembno, kako si je tožena stranka označila, kateri barvni odtenek talnih oblog tožeča stranka želi. Zato ni mogoče šteti, da je bil s tem, ko je zakoniti zastopnik tožene stranke sam ali po nareku predstavnice tožeče stranke za potrebe izvršitve svojih obveznost, zapisal šifro talne obloge, ki je bila navedena pod izbranim vzorcem v katalogu, med pravdnima strankama dosežen dogovor o šifri talnih oblog. Dosežen je bil dogovor o barvnem odtenku talne obloge po vzorcu.
Dogovorjeni barvni odtenek je bil bistvena lastnost predmeta pogodbe. Zato je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da so dobavljene talne obloge imele stvarno napako. Dejstvo, da je bila v potrjeni ponudbi zaradi napake v katalogu navedena šifra talnih oblog, ki je bila dejansko tudi dobavljena, na pravilnost izpolnitve ne vpliva. Tožena stranka se je namreč zavezala dobaviti talne obloge v izbranem sivem odtenku, takšnem kot je bil toženi stranki pokazan v katalogu. Ker tega ni storila, svoje obveznosti ni izpolnila pravilno. Neobstoj krivde tožene stranka za nepravilno izpolnitev za odločitev v tem postopku ni pravno odločilen. Ta se namreč presoja pri odškodninskih zahtevkih.
Pogodbeno določilo, da kupljenega blaga ni možno menjati ali vračati, po presoji pritožbenega ni mogoče uporabiti v primerih vračil ali menjav blaga zaradi stvarnih napak, torej v primerih uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov.
Že po naravi stvari same je namreč nedopustno s pogodbeno klavzulo izključiti prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjeno lastnost. Pogodbene določbe o dogovorjeni lastnosti stvari zaradi take klavzule sploh ne bi bilo mogoče uresničiti. S takšno klavzulo si prodajalec že v pogodbo vgradi možnosti, da izigra kupca prav pri lastnosti stvari, ki je za kupca pomembna in zato izrecno dogovorjena. Ker je takšno ravnanje nemoralno, je tako pogodbeno določilo, da kupljene stvari ni mogoče vračati oziroma menjati v kolikor ne ustreza dogovorjenim lastnosti (ni prave barve) nična.
deljena odgovornost - soprispevek oškodovanca - odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine - silobran - kazenski postopek - pravnomočna kazenska obsodilna sodba
Tožena stranka zatrjevanega silobrana v kazenskem postopku ni dokazala, vendar je v civilnem postopku uspela dokazati, da je tudi tožnik pripomogel k nastanku škodnega dogodka in ta prispevek je do polovice (tožnik je prvi napadel toženca s kolom in ga udarjal po glavi, nato, ko je ta pobegnil v hišo, mu je sledil in ga še udarjal, toženec pa je potegnil nož in tožnika večkrat zabodel).
ZKP člen 214, 214/1, 217. ZPPPD člen 33, 33/1. KZ-1 člen 186, 186/1.
izločitev dokazov - odredba za hišno preiskavo - obrazloženost sodne odločbe - utemeljeni razlogi za sum - prekršek in kaznivo dejanje - naključno pridobljen dokaz
Sodišče je pri odločitvi, ali bo izdalo odredbo za hišno preiskavo ali ne, vezano na policijske ugotovitve s terena, saj samo na kraju ni prisotno; svoje zaključke in ocene o izpolnjenosti dokaznega standarda torej lahko sprejema le na podlagi neposrednih ali posrednih dejanskih zaznav tretjega (policije). Kaj naj bi torej zajemala po mnenju zagovornika izostala utemeljitev utemeljenih razlogov za sum, ostaja pritožbenemu sodišču nejasno, saj pritožbene navedbe, da v odredbi ni "kritične in poglobljene presoje o obstoju pogojev za izdajo odredbe za hišno preiskavo", predstavljajo le dobesedne prepise sodnih odločb, sicer ključnih za metodologijo presoje obstoja predpisanega dokaznega standarda, v zvezi s katerimi pa pritožnik logičnih in jasnih povezav s konkretno zadevo ne najde. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odredba za hišno preiskavo v tem delu razumno utemeljena, vsako zavzemanje za dodatno utemeljitev pa le težnja po nepotrebnem ponavljanju.
Neupravičeno se pritožnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 11861/2010, z dne 11. 7. 2012, saj dejanske okoliščine obeh zadev niso primerljive. V judicirani zadevi je bila prvotna izdana odredba za hišno preiskavo zaradi utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje velike tatvine avtomobila, policisti pa so že pred začetkom opravljanja predmetnega preiskovalnega dejanja razpolagali, na podlagi prostovoljne izjave osumljenca kaznivega dejanja velike tatvine, z informacijo, da bi lahko šlo tudi za izvršitev kaznivega dejanja ropa, torej povsem drugega kaznivega dejanja, s strani istega osumljenca v drugih krajevnih in časovnih okoliščinah kot kaznivo dejanje velike tatvine. Pritožnik v pritožbi ne zatrjuje nobene okoliščine, ki bi izkazovala oceno, da so policisti že pred pričetkom opravljanja hišne preiskave razpolagali z informacijo o določeni stopnji verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in ne le prekršek, ter preiskovalno dejanje takoj usmerili v iskanje večjih količin droge ter pripomočkov za njeno prodajo oz. dokazov za storitev očitanega kaznivega dejanja. Očitno pa je tudi, da se, za razliko od primera v citirani odločbi, vsebina prekrška po 33. členu ZPPPD po dejanskih okoliščinah prekriva s kaznivim dejanjem po prvem odstavku člena 186 KZ-1.
Določba desetega odstavka 202. člena ZPIZ-2, ki zavezancu za plačevanje prispevkov za poklicno zavarovanje daje možnost svobodne odločitve, ali bo prenehal s plačevanjem teh prispevkov ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne upokojitve, ni v nasprotju namenom poklicnega zavarovanja. Tudi zavarovanci, ki so vključeni v obvezno poklicno zavarovanje imajo možnost izbire ali se poklicno upokojijo, ko izpolnijo ustrezne pogoje za to ali pa še naprej ostanejo v delovnem razmerju. Tožnik se je po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine odločil ostati v delovnem razmerju zato tožena stranka ni nezakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje.
krivdno povzročeni stroški kazenskega postopka - prošnja za preložitev naroka za glavno obravnavo - opravičljiv razlog za preložitev naroka za glavno obravnavo - obvestitev stranke o zavrnitvi predloga za preložitev naroka - neupravičen izostanek z naroka
Opravičljivost in tehtnost razlogov iz obvestila sodišču oziroma prošnje za preložitev naroka za glavno obravnavo ter posledično ocena pogojev, da bi bila ta opravljena ali preložena, sta v diskreciji sodišča in ne procesnih udeležencev, ki so se procesnih dejanj dolžni udeleževati ali pa v nasprotnem primeru sprejeti posledice, ki jih nepristop na narok za glavno obravnavo pač prinaša. Tako zgolj prošnja za preložitev in sporočilo o zadržanosti (iz povsem osebnih razlogov in brez predložitve kakršnihkoli dokazil o njihovi utemeljenosti), sama po sebi še ni opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave.
ZDR-1 člen 14, 14/1, 40, 41, 41/2.. URS člen 74, 74/3.
konkurenčna klavzula - nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 510,00 EUR bruto, ki se ga je tožeča stranka obvezala plačevati mesečno tožencu tekom trajanja delovnega razmerja pri njej, ni dogovorjeno v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZDR-1, ki določa, da se mora denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule določiti s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Znesek, določen v pogodbi o zaposlitvi, 510,00 EUR bruto ne ustreza mesečni plači delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Prav tako se nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule izplačuje po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno, ker v pogodbi o zaposlitvi ni bilo dogovorjeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v zakonsko določeni višini, je v pogodbi dogovorjena konkurenčna klavzula neveljavna.
Konkurenčna klavzula dejansko ne more biti dogovorjena v primeru vsake pogodbe o zaposlitvi in je dopustna samo v primerih, če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, kar na drugi strani pomeni, da delodajalec s konkurenčno klavzulo ne more zaščititi nekega splošnega znanja oziroma usposobljenosti, ki jih je delavec pridobil z delom na svojem delovnem mestu pri delodajalcu. Gre za znanja, za katera obstaja upravičen poslovni interes delodajalca, da jih delavec ne izkorišča pri svojih dejavnostih po prenehanju delovnega razmerja. Pri presoji, ali gre za znanje, ki ima poseben pomen za delodajalčevo poslovanje, ni nujno, da gre za znanje, ki predstavlja izum delodajalca oziroma znanje, ki ga ni mogoče pridobiti drugje. Potrebno je presojati celokupno znanje, ki ga je toženec v letih dela pri tožeči stranki pridobil, torej vsa zunanja in interna izobraževanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00035451
ZPP člen 339/2, 337, 286. ZNP člen 125, 37. ZZK-1 člen 100/1, 40/1.
solastnina - razdružitev solastnine - način delitve - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve - ustanovitev stvarne služnosti
Vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve ne predstavlja ovire za vknjižbo lastninske pravice na novega pridobitelja na podlagi sklepa ali sodne poravnave, sklenjene v nepravdnem postopku zaradi razdružitve solastnega premoženja, saj je vknjižena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve ovira le za tiste vpise, ki so posledica pravno poslovne razpolage. Pritožnica, pa kljub vedenju, da bodo tudi na nepremičninah, ki jih bo pridobila sama, ustanovljene služnosti, pred sodiščem prve stopnje ni zahtevala oziroma uveljavljala izplačila nadomestila za ustanovljene služnosti oziroma ni zahtevala, da bi se morala ta okoliščina upoštevati pri poračunu vrednosti zemljišč, ki jih je imela pritožnica pred razdružitvijo in po razdružitvi, zato teh svojih zahtev ne more uspešno uveljavljati prvič šele v pritožbi, saj gre pri takšnih navedbah pritožnice za nedopustne pritožbene novote v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ker pritožnica ni navedla nobenih upravičenih razlogov, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Postopek za delitev solastnine je namreč predlagalni nepravdni postopek, ki je po večinski sodni praksi in pravni teoriji podvržen prekluzijam. Sodišče v postopku delitve stvari po uradni dolžnosti odloči tudi o ustanovitvi stvarne služnosti, če posamezni udeleženec dela stvari, ki so mu bile dodeljene, sploh ne more ali delno ne more uporabljati brez uporabe drugega dela razdeljene stvari, da pa to velja le za tiste nepremičnine, ki so predmet razdružitve, ne more pa sodišče določiti služnosti za dostopnost preko drugih nepremičnin, ki niso predmet razdružitve.
odškodninska odgovornost - varstvo časti in dobrega imena - denarna odškodnina zaradi kršitve osebnostne pravice - svoboda izražanja - zamudna sodba - dejanska podlaga odločanja
Dejanska podlaga zamudne sodbe temelji na tožbenih trditvah, ne na dokazni oceni predloženih dokazov.
Tožnica je s prispevkom opravljala svoje delo novinarke in obveščala javnost o pomembni politični temi (v zvezi s pojavom sovražnosti), torej je uresničevala svobodo novinarskega izražanja. Tožničin prispevek je varovana izjava v javnem interesu, ki izpolnjuje legitimno poslanstvo novinarja do obveščanja javnosti v demokratični družbi o pomembni družbeni temi. Prav tako je toženčev zapis varovana izjava kot izjava politika. Glede na vpliven politični položaj toženca v slovenski demokratični družbi je njegova odgovornost za spoštovanje etičnih standardov pri komuniciranju preko Twitterja brez dvoma večja od drugih uporabnikov tega družbenega omrežja in komentatorjev na internetu, ki takšnega položaja nimajo. Sporen toženčev zapis ne vsebuje nikakršnih dejstev, da bi ga bilo mogoče razumeti kot komentar o vsebini ali na vsebino tožničinega prispevka ali kot prispevek k javni razpravi v splošnem interesu, temveč se nanaša zgolj na tožnico kot osebo in novinarko ter jo označi za poceni odsluženo prostitutko. Ob takšnih okoliščinah je ob tehtanju pravice svobode izražanja tožnice - novinarke in njene pravice do osebnega dostojanstva ter pravice do svobode političnega izjavljanja toženca, pritožbeno sodišče dalo prednost varstvu tožnice. S tem je dejansko dalo prednost varstvu pravice do svobode izražanja novinarja, ki je pomembna za obstoj in razvoj demokratične družbe ter varstvu njegove pravice do osebnega dostojanstva, pred varstvom pravice do svobode izražanja politika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00033380
OZ člen 165, 299, 335, 335/1, 342, 943, 965. ZOZP člen 20, 20a. ZPP člen 151, 337, 337/1.
direktna tožba proti zavarovalnici - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - odškodninski zahtevek - odškodnina za poškodovano vozilo - popravilo poškodovane stvari - popravilo avtomobila - nastanek premoženjske škode - zapadlost odškodninske obveznosti - odprava povzročene škode - upoštevanje ddv - tek zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode - uporaba določb ZOZP - lex specialis - uporaba OZ - splošna pravila - pritožbena novota - ugovor zastaranja (šele) v pritožbi - predpravdni odškodninski zahtevek - stroški izvedenca pred pravdo
Škoda ne nastane šele takrat, ko je škodovanec za popravilo stvari (vzpostavitev prejšnjega stanja) plačal račun. Odškodninska obveznost v skladu s 165. členom OZ zapade v trenutku nastanka škode; takrat pa je oškodovanec tudi upravičen zahtevati njeno povračilo. Če uveljavlja povračilo stroškov popravila, to lahko zahteva, še preden je bilo popravilo sploh izvedeno.
Obračun odškodnine obsega celotno škodo, vključno z davkom na dodano vrednost na potrebne storitve in material. Znesek DDV je bil del skupne vrednosti po računu, ki ga je serviser izstavil tožniku. Slednjemu ni bil izstavljen račun za plačilo odškodnine ampak za opravljeno storitev (popravilo vozila), ki je predmet obračuna iz naslova DDV.
Ker je imel povzročitelj prometne nesreče pri toženi zavarovalnici sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, toženkino sklicevanje na določbo 943. člena OZ ni utemeljeno. Omenjena določba se namreč uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V obravnavani zadevi pa, kot rečeno, ne gre za tak primer, ampak za direktno tožbo oškodovanca po 965. členu OZ oziroma 20. členu ZOZP.
Ker v konkretnem primeru ne gre za v 20.a členu ZOZP predviden dejanski stan, je treba glede teka zakonskih zamudnih obresti oziroma zamude zavarovalnice uporabiti splošno določbo 299. člena OZ.
dedovanje - prekinitev postopka - dejansko ali pravno vprašanje - napotitev dediča na pravdo - manj verjetna pravica dediča
Pravdno sodišče je tisto, ki lahko ugotavlja pravo voljo oporočitelja. Sodišče prve stopnje je res v obrazložitvi sklepa zapisalo, da je na pravdo napotilo zaradi pravne narave sporne listine, a vendarle je iz obrazložitve razvidno, da ne gre samo za pravno vprašanje, ampak preplet pravnega z dejanskim vprašanjem.