KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00033503
KZ-1 člen 86. ZKP člen 129a, 129a/1, 369, 369/4.
alternativna izvršitev kazni zapora - prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku - izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - formalni pogoj - vsebinski pogoj - teža kaznivega dejanja - namen kaznovanja - pritožbene novote
Pripravljenost povrniti škodo, še zlasti, ko je od storitve kaznivih dejanj preteklo že več let, obsojenec pa je poravnal škodo samo enemu od devetih oškodovancev, predhodna nekaznovanost, skrb za mladoletnega otroka in samozaposlenost, kar vse izpostavlja pritožba, tudi po oceni pritožbenega sodišča niso takšne okoliščine, ki bi ob upoštevanju teže kaznivih dejanj in načina storitve ter okoliščin (ko je torej šlo za premišljena in načrtovana ravnanja, kar je razvidno iz opisa kaznivih dejanj), pretehtale pri presoji utemeljenosti predloga za alternativno izvrševanje kazni zapora oziroma s prestajanjem kazni zapora na odprtem oddelku.
OZ člen 131, 179, 179/1, 186. ZVZD-1 člen 5, 12, 39. ZDR-1 člen 45. ZGO-1 člen 82.
objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - pojem nevarne stvari pravilna uporaba stvari - dvižna košara
B. T. je za dviganje tovora uporabil dvižno košaro, ki je bila namenjena izključno transportiranju ljudi na višino (ali izvajanju njihovega dela na višini), ne pa tudi transportiranju tovora. Glede na izvedensko mnenje izvedenca M., da se dvižna ploščad AT60 v nobenem primeru ne bi smela uporabiti kot gradbeno dvigalo, je pravilno zaključilo, da je B. T. dvižno košaro uporabil nepravilno, v nasprotju z njenim namenom. Če bi se dvižna košara uporabila v skladu z namenom in v skladu s predpisi o varstvu pri delu, do škodnega dogodka ne bi moglo priti. Po ustaljeni sodni praksi imetnik nevarne stvari ni objektivno odškodninsko odgovoren v primeru, ko stvar, ki sicer sama po sebi ni nevarna, takšna postane zaradi njenega nedopustnega ravnanja (ali opustitve) ali zaradi nedopustnega ravnanja tretjih oseb. V takšnih primerih je odgovornost za škodo lahko le krivdna.
ZPSPP člen 14, 22. OZ člen 5, 5/1, 19, 34, 34/2, 35, 40, 40/1, 46, 49, 605, 605/1. ZPreZP-1 člen 14, 14/1.
podnajem - podnajemniško razmerje - soglasje lastnika - soglasje za oddajo v najem - najem poslovnih prostorov - pogodba o najemu poslovnih prostorov - najem opreme - nagibi za sklenitev pogodbe - nedopustnost predmeta pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - plačilo najemnine - neveljavnost pogodbe - stroški izterjave
Najemnik nima pravice oddati prostorov v podnajem brez dovoljenja najemodajalca. Tako je že odločilo VS RS (opr. št. II Ips 304/2015, r. št. 11). Navedeno pravilo (22. člen ZPSPP) velja le za poslovne prostore. Drugačno, in sicer nasprotno, je pravilo v OZ (prvi odstavek 605. člena OZ). Velja za najem v vseh ostalih primerih.
oporočno dedovanje - dedovanje na podlagi zakona - krog dedičev - ugotavljanje zakonitih dedičev - zakoniti dedič - nujni dedič - bratje in sestre zapustnika - veljavnost oporoke - ustna oporoka - izredne razmere - pisna oporoka - oporočni dedič - pogoji za prekinitev postopka - razlogi za prekinitev zapuščinskega postopka
Odločilni dejavnik za veljavnost ustne oporoke so izredne razmere kot vzrok, da zapustnik ni mogel sestaviti pisne oporoke. Lahko so objektivnega značaja (nevsakdanji dogodki – npr. poplava, potres, epidemija, vojna ipd) ali subjektivnega značaja – vezane na konkretnega oporočitelja (npr. nenadna težka bolezen ali nepričakovano poslabšanje bolezni, nesreča ipd). Sodišče jih tolmači ozko, ugotavlja pa jih v vsakem primeru posebej glede na konkretne okoliščine primera. V obravnavanem primeru se je že na podlagi navedb matere pritožnice in obeh hčera oporočnega dediča na zapuščinski obravnavi zanesljivo prepričalo, da izredne razmere niso bile niti zatrjevane niti med strankami sporne. Ni bilo razlogov za prekinitev zapuščinskega postopka in za napotitev na pravdo zaradi spornih dejstev (210. člen ZD). Ker manjka osnovni pogoj za veljavnost ustne oporoke: izredne razmere, da zapustnica ni mogla napraviti pisne oporoke, je pravno pravilna presoja, da v pritožbi ponovno opisane ustno izražene želje zapustnice ne predstavljajo pravno relevantne ustne oporoke.
Zapustnica je bila po ugotovitvah sodišča vdova brez potomcev, njeni bratje in sestra so pokojni. Ugotovljeni zakoniti dediči so njihovi dediči oz. potomci (vključno z oporočnim dedičem). Zapustnikovi bratje in sestre po drugem odstavku 25. člena ZD sodijo v krog relativnih nujnih dedičev: nujni dediči so le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. Potomci zapustnikovih bratov in sester, ki bi v obravnavanem primeru dedovali, če zapustnica ne bi napravila pisne oporoke, pa po zakonu nimajo lastnosti nujnih dedičev. Zanje ne velja vstopna pravica.
deljena odgovornost - soprispevek oškodovanca - odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine - silobran - kazenski postopek - pravnomočna kazenska obsodilna sodba
Tožena stranka zatrjevanega silobrana v kazenskem postopku ni dokazala, vendar je v civilnem postopku uspela dokazati, da je tudi tožnik pripomogel k nastanku škodnega dogodka in ta prispevek je do polovice (tožnik je prvi napadel toženca s kolom in ga udarjal po glavi, nato, ko je ta pobegnil v hišo, mu je sledil in ga še udarjal, toženec pa je potegnil nož in tožnika večkrat zabodel).
Zmotno je stališče odvetnika, da bi moralo sodišče prve stopnje navedene storitve priznati glede na obvezne razlage Upravnega odbora OZS. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je OT podzakonski akt, ki ga odvetniška zbornica izda na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu Zakona o odvetništvu (ZOdv) v soglasju s pravosodnim ministrom in začne veljati po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv določa, da je taka OT obvezna za sodišča in druge državne organe, ne predpisuje pa, da je obvezno treba uporabiti obvezno razlago OT, ki jo sprejme OZS. Slednje je določeno le v 19. členu OT, ki pa je presegel okvir javnega pooblastila, zato razlage OT, ki jo sprejme OZS, ni dolžno upoštevati niti sodišče niti drug državni organ.
ZSPJS člen 17, 17/1, 17a.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 2.
preizkus ocene dela
Tožnik je s tožbo predvsem izpodbijal prejeto oceno po kriterijih zanesljivost, sodelovanje in odnos do uporabnikov storitev, po katerih je prejel nižjo oceno od odlično in meni, da bi tudi po teh kriterijih moral biti ocenjen odlično. Sodišče prve stopnje je opravilo skrbno presojo pravilne uporabe vsakega od predpisanih kriterijev za ocenjevanje delovne uspešnosti javnih uslužbencev, za sprejete dokazne zaključke pa je navedlo prepričljive razloge. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v postopku podaje sporne ocene upoštevala vse predpisane elemente in kriterije ocenjevanja, uporabo in vrednotenje teh kriterijev, pa tudi ustrezno obrazložila.
Kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1 je mogoče izvršiti v več izvršitvenih oblikah, vselej pa mora biti grožnja resna, kar pomeni, da mora biti objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu pri oškodovancu. Pri tem subjektivni občutek prestrašenosti ali ogroženosti oškodovanca ni pomemben, niti potreben, zato niti v tem delu niso utemeljene pritožbene navedbe zagovornice obdolženca A. A. Resnost grožnje mora biti torej podana objektivno, kar pomeni, da mora biti grožnja res tudi objektivno izvršljiva, kakor izpostavlja obramba obdolženca B. B. Vendar so ravno zato neutemeljene navedbe, da konkretno obdolženec B. B. ne bi mogel izvršiti groženj, ker ne poseduje pištole. Z objektivnega vidika je namreč grožnjo s pretepom s pomočjo prijateljev in z ustrelitvijo povsem mogoče izvršiti, okoliščina, da obdolženec nima orožja, pa je zato torej nepomembna - sploh, ker to še ne izključuje možnosti, da si orožja ne bi mogel pridobiti, (ne)posedovanje orožja s strani obdolženca B. B. pa v konkretnem primeru tudi ni bila splošno znana okoliščina. Grožnja, da ga bo nekdo ustrelil s pištolo in pretepel s skupino svojih prijateljev, bi nedvomno prestrašila vsakega povprečnega posameznika, še zlasti, če storilca ne pozna, saj ne pozna njegove narave in ne ve, česa je sposoben, v kakšnih krogih se giblje in s čim se ukvarja, kakšne prijatelje ima, in ali ima dostop do orožja. Resnost grožnje je torej podana, ob tem pa se pritožbeno sodišče pridružuje tudi stališču prvostopenjskega sodišča, da ima grožnja z uporabo strelnega orožja znatno težo in je to okoliščino potrebno upoštevati tudi pri izbiri in odmeri kazenske sankcije.
Obe pritožbi neutemeljeno navajata, da pri obdolžencema ni mogoče zaslediti ustrahovalnega namena oziroma da ga sodišče sploh ni ugotavljalo. Prvostopenjsko sodišče se je v 19. točki izpodbijane sodbe primerno opredelilo do naklepa obeh storilcev, pri čemer ustrahovalni namen izhaja že iz okoliščin in načina izvršitve kaznivega dejanja, ko sta se obdolženca agresivno vedla do oškodovanca in mu verbalno grozila (obdolženec B. B.) ter ga celo fizično napadla (obdolženec A. A.), čeprav med njimi ni obstajalo kakšno specifično razmerje, ki bi utemeljevalo drugačen zaključek, kot je ta, da takšno obnašanje lahko vodi zgolj in samo namen ustrahovati žrtev. To vse izhaja že iz samega opisa kaznivega dejanja. Obdolženca sta bila v kritičnem času očitno razburjena in nasilna, njuno obnašanje pa je bilo nedvomno naklepno usmerjeno ravno zoper oškodovanca, saj sta se oba obdolženca od vseh zaposlenih v casinoju agresivno in grozeče obnašala ravno in samo do oškodovanca, kar izhaja iz izpovedb zaslišanih prič C. C. in D. D.
plačilo za opravljene storitve - telekomunikacijske storitve - izostanek stranke z naroka - preložitev naroka - upravičeni razlogi za preložitev naroka - zapisnik z naroka
Ni dovolj, da tožena stranka ponudi predložitev dokazov, predlogu za preložitev naroka jih mora tudi dejansko predložiti, saj sodišče lahko narok preloži samo iz upravičenih razlogov.
Namen zapisnika o naroku za glavno obravnavo je zapis o dejanjih, ki so bila opravljena na naroku, ne pa to, da bi se lahko tožena stranka, ki na naroku ni sodelovala, o njem nato izjasnjevala.
NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00034268
ZVEtL-1 člen 31, 31/3, 48, 48/3, 50, 50/2. SPZ člen 220. URS člen 33.
postopek vzpostavitve etažne lastnine - vzpostavitev etažne lastnine - nedokončana etažna lastnina - pripadajoče zemljišče k stavbi - ugotovitev neobstoja služnostne pravice - služnostni upravičenec - izbris stvarne služnosti - izvedene stvarne pravice - lastninska pravica
Tretji odstavek 31. člena ZVEtL-1 določa, da se za druge izvedene pravice, ki so v času učinkovanja zaznambe postopka v zemljiški knjigi vpisane na nepremičnini kot celoti, z odločbo o vzpostavitvi etažne lastnine ugotovi, da omejujejo lastninsko pravico na zemljiški parceli, ki predstavlja skupni del stavbe. Upoštevaje navedeno materialnopravno določilo je sodišče prve stopnje predlagateljev predlog za izbris stvarne služnosti utemeljeno zavrnilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033842
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 360, 360/1. ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 29. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 34, 34/1, 38. SZ člen 9, 111. ZLNDL člen 2. SPZ člen 43.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - nacionalizacija gradbenih zemljišč - družbena lastnina - pravica uporabe - imetnik pravice uporabe - zadruga - lastninjenje stanovanj in stanovanjskih hiš - imetnik stanovanjske pravice - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - parcelacija nepremičnin - uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem - prenos pravice uporabe - predmet prodajne pogodbe - aneks k prodajni pogodbi - funkcionalno zemljišče k stavbi - obseg funkcionalnega zemljišča - površina zemljišča - redna raba - dobra vera posestnika - običajna skrbnost - nedobrovernost tožnika - vsebina pogodbe
Aneks, ki jasno in nedvoumno opredeljuje površino funkcionalnega zemljišča k določeni stavbi, ob upoštevanju, da je bil sklenjen po uveljavitvi ZLNDL, izključuje tolmačenje, da predstavlja tudi preostali del nepremičnine funkcionalno zemljišče k tožničini stavbi, na katerem je tožnica kot imetnica pravice uporabe ex lege pridobila lastninsko pravico. Če je tožnica štela, da je postala lastnica preostalega dela nepremičnine na podlagi ZLNDL, ne bi sklenila omenjenega aneksa, ampak bi se sklenitvi uprla in zoper Republiko Slovenijo uveljavljala svojo lastninsko pravico, česar pa ni storila.
Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. V svoji zmoti zato ne sme opustiti običajne skrbnosti, ki se zahteva od posestnika pri razmisleku (raziskovalni dolžnosti) o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine, sicer ta ni opravičljiva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00035979
OZ člen 6, 6/2, 104, 104/2, 104/4, 171, 243, 768, 768/1, 964, 964/1, 965, 965/2. ZOdv člen 11, 11/1, 11/2.
odškodninska odgovornost odvetnika - poslovna odškodninska odgovornost - skrbnost dobrega strokovnjaka - sklenitev pogodbe o finančnem leasingu - predpogodba - bistvene sestavine predpogodbe - rok - jasno pogodbeno določilo - razveza predpogodbe - napačno pravno mnenje - protipravnost - vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo - višina škode - zmanjševanje škode - zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnika - nastanek zavarovalnega primera - splošni pogoji - zahteva za dopolnitev izvedenskega mnenja - izbira metode cenitve
Odškodninska odgovornost odvetnika je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, ki se presoja po pravilih OZ o mandatni pogodbi in ZOdv.
Odvetnikova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dosego določenega rezultata, da torej ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki kot merilo postavlja tipično, običajno, normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja (drugi odstavek 6. člena OZ).
Prvi toženec je ravnal protipravno, ker tožnice pri izdelavi pravnega mnenja, ki je bilo vezano na Predpogodbo, ni opozoril na jasno določbo, po kateri ta zaradi poteka roka ni bila več zavezujoča.
Izpolnitev Predpogodbe je bila res dogovorjena kot sklenitev glavne pogodbe med prodajalcem in tožnico kot kupovalko. Vendar pa način izpeljave plačila dogovorjenega pogodbenega zneska nepremičnine z leasing financiranjem, po vsebini ni bil nič drugačen od namena, ki sta ga zasledovali pogodbeni stranki pri sklenitvi Predpogodbe, to je izročitev nepremičnine tožnici, kar se je dejansko na podlagi navedenih pogodb tudi zgodilo.
Ni bila dolžnost tožnice, da bi se po prejemu pravnega mnenja svojega odvetnika, posvetovala bodisi s katerim drugim odvetnikom (zahtevala drugo mnenje), bodisi se spustila v spor z G. F. Izrecno je bilo namreč v mnenju navedeno, da bi bila dolžna, če bi jo G. F. tožil na sklenitev glavne pogodbe, plačati še dodatne sodne stroške v znesku preko 20.000,00 EUR. Zato izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za sklepanje o deljeni odgovornosti pravdnih strank.
Prvi toženec je dal konkretne pripombe na izvedensko mnenje v točkah a do c (druga stran omenjene pripravljalne vloge), ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi v celoti, z izjemo nepojasnjenega prilagoditvenega indeksa datumu sklenitve pogodbe 10+, upoštevalo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja.
Po oceni sodišča druge stopnje morata biti za nastanek zavarovalnega primera kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da vzrok škode (strokovna napaka odvetnika) nastane v času trajanja zavarovanja in da je zahtevek postavljen v času trajanja zavarovanja (gre za tako imenovano teorijo uveljavljanja zahtevkov). To pa pomeni, da je prva vložitev odškodninskega zahtevka zavarovalni primer ali zahtevkovni sprožilec. Zavarovalnica torej ne nudi zavarovanja za vsako nestrokovno ravnanje odvetnika, ampak le za tisto, ki ima za posledico (pravočasno) postavljen odškodninski zahtevek (prvi odstavek 964. člena OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00035451
ZPP člen 339/2, 337, 286. ZNP člen 125, 37. ZZK-1 člen 100/1, 40/1.
solastnina - razdružitev solastnine - način delitve - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve - ustanovitev stvarne služnosti
Vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve ne predstavlja ovire za vknjižbo lastninske pravice na novega pridobitelja na podlagi sklepa ali sodne poravnave, sklenjene v nepravdnem postopku zaradi razdružitve solastnega premoženja, saj je vknjižena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve ovira le za tiste vpise, ki so posledica pravno poslovne razpolage. Pritožnica, pa kljub vedenju, da bodo tudi na nepremičninah, ki jih bo pridobila sama, ustanovljene služnosti, pred sodiščem prve stopnje ni zahtevala oziroma uveljavljala izplačila nadomestila za ustanovljene služnosti oziroma ni zahtevala, da bi se morala ta okoliščina upoštevati pri poračunu vrednosti zemljišč, ki jih je imela pritožnica pred razdružitvijo in po razdružitvi, zato teh svojih zahtev ne more uspešno uveljavljati prvič šele v pritožbi, saj gre pri takšnih navedbah pritožnice za nedopustne pritožbene novote v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ker pritožnica ni navedla nobenih upravičenih razlogov, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Postopek za delitev solastnine je namreč predlagalni nepravdni postopek, ki je po večinski sodni praksi in pravni teoriji podvržen prekluzijam. Sodišče v postopku delitve stvari po uradni dolžnosti odloči tudi o ustanovitvi stvarne služnosti, če posamezni udeleženec dela stvari, ki so mu bile dodeljene, sploh ne more ali delno ne more uporabljati brez uporabe drugega dela razdeljene stvari, da pa to velja le za tiste nepremičnine, ki so predmet razdružitve, ne more pa sodišče določiti služnosti za dostopnost preko drugih nepremičnin, ki niso predmet razdružitve.
pripor - ugotovitveni sklep - obrazložitev sklepa o podaljšanju pripora
V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da obrazložitev izpodbijanega ugotovitvenega sklepa o priporu ne vsebuje pomanjkljivosti, ki bi lahko pomenile bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Razlogi sklepa so izčrpni in skrbno argumentirani v takšnem obsegu kot je to dopuščeno v predmetni fazi kazenskega postopka.
URS člen 155. ZPIZ-2 člen 190.a. ZOZP-UPB1 člen 15.
odškodninski zahtevek zpiz - obvezna zavarovanja v prometu - zastaranje zahtevka - retroaktivna uporaba zakona
Iz tega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča velja zaključek sodišča prve stopnje, da če bi sodišče tožencu naložilo odškodninsko obveznost tudi za nadomestila za invalidnost na podlagi njegovega statusa iz pogodbenih razmerij, sklenjenih pred 1.1.2016, bi to pomenilo poseg v toženčev pravni položaj, ki ga je vzpostavil s sklenitvijo zavarovalnih pogodb zgolj na podlagi tedaj veljavnih določb ZOZP. Takrat pa ni mogel predvideti, da se bo njegova odgovornost iz teh pogodb raztezala tudi na škodo iz nadomestila za invalidnost. Zato bi tudi po oceni pritožbenega sodišča uporaba ZPIZ-2B v obravnavanem primeru ustvarila prepovedan položaj iz 155. člena Ustave Republike Slovenije.
OZ člen 131, 131/1, 147, 147/1, 147/2, 164, 164/1, 169, 186, 186/1, 186/3. ZTPDR člen 70, 70/1, 70/3. ZDR člen 182, 233. ZDR-1 člen 177, 228. ZPP člen 70, 191, 191/1, 191/1-1, 216, 216/1, 226, 226/6.
solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - usklajeno ravnanje - naročanje blaga - pisna naročilnica - davčni inšpekcijski postopek - povrnitev škode neposredno od delavca - odgovornost delavca za nastanek škode - škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti - upravna odločba - prosta dokazna presoja - izločitev sodnika - konkretizacija pritožbenega razloga - obrazložitev dokaznega predloga za zaslišanje priče - določitev višine odškodnine po prostem preudarku - prispevek oškodovanca k nastanku škode
Dosedanja sodna praksa je odločitev o odgovornosti delavca večinoma opirala na odgovornost na temelju 131. člena OZ celo, če je delavec očitno kršil pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ustaljena sodna praksa v resnici kombinira 131. člen OZ z dodatno zahtevo po ravnanju s hudo malomarnostjo ali namenom iz prvega odstavka 70. člena ZTPDR ali ustrezne določbe ZDR ali ZDR-1. Za takšno kombinacijo ni nikakršnega pravnega temelja, saj se določba ZTPDR, ali pa ustrezna določba ZDR ali ZDR-1 nanaša na pogodbeno odgovornost, medtem ko se prvi odstavek 131. člena OZ nanaša na kršitev zunajpogodbenih dolžnosti. Poleg tega so 70. člen ZTPDR, 182. člen ZDR in 177. člen ZDR-1 same po sebi zadosten temelj za odločitev o odgovornosti. Potrebe po dopolnilni uporabi OZ v tem delu sploh ni. Morebitno oprtje odločitve pritožbenega sodišča na prvi odstavek 131. člena OZ bi tudi sicer v tej zadevi ne pripeljalo do kakšne drugačne odločitve, saj je tudi glede na obstoječo sodno prakso jasno, da za odgovornost delavca zadošča šele ravnanje vsaj s hudo malomarnostjo. Takšno pa je ravnanje prvega toženca vsekakor bilo.
Za solidarno odgovornost na temelju tretjega odstavka 186. člena OZ je potrebno le, da je vsako od neodvisnih ravnanj storjeno krivdno. Vsak od storilcev mora sicer ravnati tako, da prispeva k povzročitvi (iste) škode, zadošča pa medsebojno neodvisno delovanje (gl. tudi odločbo VS RS, opr. št. II Ips 181/2008, r. št. 10). Ni pa potrebna kakšna oblika skupnega načrta glede skupnega ravnanja ali krivde glede skupnega ravnanja, saj ta norma prav predpostavlja, da so povzročitelji delovali neodvisno drug od drugega.
ZPP člen 154. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 19, 39.
potrebnost - potrdilo o plačilu sodne takse - kratek dopis in obvestilo - neobrazložena vloga - potrebni pravdni stroški
Pritožbeno sodišče potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da posredovanje potrdila o plačilu sodne takse predstavlja le kratek dopis oziroma obvestilo sodišču po tar. št. 39/4 OT ter kot neutemeljene zavrača pritožbene trditve, da gre za neobrazloženo vlogo po 4. točki tar.št. 19 OT, saj le ta ne vsebuje nobene izjave, ki bi se nanašala na vsebino zahtevanega sodnega varstva (izjave volje in izjave vednosti). Poleg tega je dodati, da je tožeča stranka po podatkih spisa sodno takso, katere plačilo je sodišču sporočila in izkazala z vlogo z dne 4. 6. 2019, plačala z navedbo reference iz plačilnega naloga, zato dokazila glede na tretji odstavek 6. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodišču niti ni bila dolžna predložiti.
Zavarovanec mora za priznanje pravice do invalidske pokojnine hkrati izpolniti pogoj zahtevane pokojninske dobe in še enega izmed pogojev, določenih v 41. členu ZPIZ-2.
dobava blaga - plačilo za dobavo blaga in izpolnitev pogodbe - zamuda z izpolnitvijo obveznosti - pravne posledice zamude - pogodbena kazen - pridržek pravice do pogodbene kazni - pobot medsebojnih terjatev - nasprotna tožba - nesklepčnost nasprotne tožbe - obstoj stvarne napake
Sodišče prve stopnje je odločitev, da tožena stranka nima pravice do pogodbene kazni, utemeljilo na ugotovitvi, da je v tistih primerih, v katerih je tožena stranka izpolnitev z zamudo sprejela, opustila dolžnost, ki izhaja iz petega odstavka 251. člena OZ. Sodišče je ugotovilo, da je v spornem obdobju nekaj mesecev, od 107 naročil tožeča stranka zamujala pri 102 dobavah in zaključilo, da bi morala ob vsaki sprejeti dobavi posebej tožena stranka tožeči stranki takoj sporočiti, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, česar pa ni storila. Upoštevalo je tudi vse okoliščine primera in sicer, da je tožena stranka pogodbeno kazen tožeči stranki obračunala več kot pet mesecev od prvih naročil in da je večino dobav, čeprav so bile izvedene z zamudo, tožena stranka tožeči stranki plačala, ne da bi ji plačilo znižala za pogodbeno kazen.
Tožena stranka je res sprejela tudi zadnjih šest dobav z zamudo, ki pa jih ni plačala. Glede teh je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da za njih tožena stranka ni bila upravičena zaračunati pogodbeno kazen, ker tožeči stranki ni vsakokrat nemudoma sporočila, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Tega res ni storila ob vsaki dobavi posebej, vendar so za presojo, da je tožena stranka zadostila zahtevam iz petega odstavka 251. člena OZ, zadoščala naslednja ugotovljena dejstva: plačilo zadnjih dobav z zamudo je tožena stranka zavrnila zaradi pobota z zaračunanimi pogodbenimi kaznimi, na zaračunanje pogodbene kazni je bila tožeča stranka opozorjena dne 9. 12. 2015 in tudi predhodno z elektronskimi sporočili z dne 11. 9. 2015, z dne 15. 9. 2015 in z dne 5. 10. 2015. Glede zamud pri šestih neplačanih dobavah blaga je torej tožeča stranka nedvomno lahko vedela, da bo tožena stranka zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi zamud.
veljavnost oporoke - ničnost oporoke - razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti - oblikovanje volje - sposobnost za razsojanje - slabo zdravstveno stanje - podpis oporočitelja - nemoralno ravnanje - ponarejena oporoka - pristnost oporoke - neodpravljiva nesklepčnost - sila in grožnja
Pritožbeno opominjanje, da v konkretnem primeru ne pride v poštev določba 61. člena ZD, ki ureja razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje ali zaradi tega, ker oporočitelj še ni bil star 15 let oziroma zaradi grožnje, sile, zvijače ali zmote, ni prepričljivo. Prav predmetna določba je uporabljiva za primere, ko oporočitelj ni sposoben za razsojanje, kar posledično pomeni, da ne more svobodno oblikovati svoje volje. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje zapustnice (demenca) je brezpredmetno razglabljati o tem, ali je zapustnica imela voljo in kakšna je bila. Bistveno je, da je zmerno hud upad njenih spoznavnih sposobnosti v sklopu sindroma demence onemogočal svobodno oblikovanje volje in razumevanje pomena oporočnega razpolaganja. Že samo dejstvo prizadetosti voljnega elementa zadostuje za ugotovitev, da mati ni mogla svobodno oblikovati svoje volje. Podana trditvena podlaga tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljuje izrek razveljavitvene, ne pa ničnostne sankcije.
O ponarejenosti oziroma nepristnosti oporoke bi bilo moč govoriti, če je zapustnica sploh ne bi podpisala. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da je bila oporoka zapustnici prebrana in da jo je podpisala v prisotnosti dveh prič. Že takšna ugotovitev negira tožnikove navedbe o ponarejenosti oziroma nepristnosti.