ZPSPP člen 14, 22. OZ člen 5, 5/1, 19, 34, 34/2, 35, 40, 40/1, 46, 49, 605, 605/1. ZPreZP-1 člen 14, 14/1.
podnajem - podnajemniško razmerje - soglasje lastnika - soglasje za oddajo v najem - najem poslovnih prostorov - pogodba o najemu poslovnih prostorov - najem opreme - nagibi za sklenitev pogodbe - nedopustnost predmeta pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - plačilo najemnine - neveljavnost pogodbe - stroški izterjave
Najemnik nima pravice oddati prostorov v podnajem brez dovoljenja najemodajalca. Tako je že odločilo VS RS (opr. št. II Ips 304/2015, r. št. 11). Navedeno pravilo (22. člen ZPSPP) velja le za poslovne prostore. Drugačno, in sicer nasprotno, je pravilo v OZ (prvi odstavek 605. člena OZ). Velja za najem v vseh ostalih primerih.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - objektivna odškodninska odgovornost - avtomobil kot nevarna stvar - oprostitev odgovornosti - delna razbremenitev odgovornosti - povzročitev nevarnosti - ekskulpacijski razlog - nepreprečljivost in neizogibnost nastanka škode - soprispevek oškodovanca - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi skaženosti - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - odločitev o pravdnih stroških
Če bi odgovorna oseba lahko škodni dogodek predvidela in prilagodila svoje ravnanje, tako, da bi se mu izognila, je takšno ravnanje pomembnejše od prepovedanega stanja, to je gibanje pešca, ki ga je ustvaril oškodovanec. Zato se svoje odgovornosti imetnik nevarne stvari v celoti ne more izogniti.
Sodišče je pravilno sledilo izvedencu, da pešci in izpuščena žival na cesti pomenijo neposredno nevarnost, pri kateri mora voznik voziti s takšno hitrostjo, da lahko v kritičnem trenutku ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje glede na prometno situacijo, zato je bila tudi sicer dovoljena hitrost, s katero je voznica vozila, glede na opisano situacijo previsoka. Že povprečno skrben voznik z izkušnjami v prometu, predvsem pa z opravljenim vozniškim izpitom, bi lahko to nezgodo preprečil, tudi če je tožnica k temu psu skočila nenadoma, v kolikor bi ravnal v skladu s prometnimi predpisi. Izvedenec je v zaslišanju celo poudaril, da bi voznik v taki situaciji, ko vidi ljudi na cestišču in odvezanega psa, moral v bistvu toliko zmanjšati hitrost, da bi lahko v vsakem trenutku ustavil. Pes lahko gre levo, desno, kamorkoli in v takem primeru voznik ne sme iskati luknje, ki nastane med ljudmi, da pelje mimo.
pripor - ugotovitveni sklep - obrazložitev sklepa o podaljšanju pripora
V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da obrazložitev izpodbijanega ugotovitvenega sklepa o priporu ne vsebuje pomanjkljivosti, ki bi lahko pomenile bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Razlogi sklepa so izčrpni in skrbno argumentirani v takšnem obsegu kot je to dopuščeno v predmetni fazi kazenskega postopka.
URS člen 155. ZPIZ-2 člen 190.a. ZOZP-UPB1 člen 15.
odškodninski zahtevek zpiz - obvezna zavarovanja v prometu - zastaranje zahtevka - retroaktivna uporaba zakona
Iz tega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča velja zaključek sodišča prve stopnje, da če bi sodišče tožencu naložilo odškodninsko obveznost tudi za nadomestila za invalidnost na podlagi njegovega statusa iz pogodbenih razmerij, sklenjenih pred 1.1.2016, bi to pomenilo poseg v toženčev pravni položaj, ki ga je vzpostavil s sklenitvijo zavarovalnih pogodb zgolj na podlagi tedaj veljavnih določb ZOZP. Takrat pa ni mogel predvideti, da se bo njegova odgovornost iz teh pogodb raztezala tudi na škodo iz nadomestila za invalidnost. Zato bi tudi po oceni pritožbenega sodišča uporaba ZPIZ-2B v obravnavanem primeru ustvarila prepovedan položaj iz 155. člena Ustave Republike Slovenije.
ZPP člen 154. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 19, 39.
potrebnost - potrdilo o plačilu sodne takse - kratek dopis in obvestilo - neobrazložena vloga - potrebni pravdni stroški
Pritožbeno sodišče potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da posredovanje potrdila o plačilu sodne takse predstavlja le kratek dopis oziroma obvestilo sodišču po tar. št. 39/4 OT ter kot neutemeljene zavrača pritožbene trditve, da gre za neobrazloženo vlogo po 4. točki tar.št. 19 OT, saj le ta ne vsebuje nobene izjave, ki bi se nanašala na vsebino zahtevanega sodnega varstva (izjave volje in izjave vednosti). Poleg tega je dodati, da je tožeča stranka po podatkih spisa sodno takso, katere plačilo je sodišču sporočila in izkazala z vlogo z dne 4. 6. 2019, plačala z navedbo reference iz plačilnega naloga, zato dokazila glede na tretji odstavek 6. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodišču niti ni bila dolžna predložiti.
zahteva za sodno varstvo - nedovoljena pritožba - načelo zakonitosti - odločba o prekršku - zakonski znaki prekrška
Ker je določba 105. člena ZEKom-1 namenjena varstvu konkurence na trgu elektronskih komunikacij, kršitev te določbe pomeni prekršek s področja varstva konkurence, za katerega je po prvem odstavku 232. člena ZEKom-1 za pravno osebo predpisana globa v odstotku skladno z določbo petega odstavka 17. člena ZP-1, ki zakonodajalcu daje pooblastilo za predpisovanje globe v odstotku letnega prometa.
Prekršek po 4. točki prvega odstavka 232. člena ZEKom-1 je storjen, če pravna oseba ne izpolni naloženih obveznosti, povezanih z dopustitvijo operaterskega dostopa do določenih omrežnih zmogljivosti in njihove uporabe ter s tem krši določbo 105. člena ZEKom-1, tako da oblika krivde ni zakonski znak prekrška in je v izreku odločbe o prekršku ni potrebno posebej navajati.
ZPP člen 8, 154, 154/3, 155, 155/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. SPZ člen 223, 223-1, 223-2, 266, 266/1. ZTLR člen 54, 54/1. ODZ paragraf 479.
ugotovitev obstoja stvarne služnosti - pravica dostopa do nepremičnine - služnostna pravica hoje in vožnje - nesklepčnost tožbe - očitna pomota tožnika - prava stvarna služnost - osebna služnost - priposestvovanje stvarne služnosti - tek priposestvovalne dobe - dedni dogovor - dejansko izvrševanje služnosti - zastaranje služnosti - osvoboditev stvarne služnosti - prenehanje stvarne služnosti - dokazna ocena - razpravno načelo - odločitev o pravdnih stroških - nepravilen izračun stroškov
Stvarna služnost ne služi določeni osebi, temveč je namenjena za potrebe gospodujočih nepremičnin.
V izreku prvostopenjske sodbe je enako kot v tožbenem zahtevku prišlo do pomote. Ker med pravdnima strankama ni bilo spora glede dela zemljišča, po katerem se je izvrševala služnost, je pritožbeno sodišče odločilo, da pomota, ki se kaže v besedi jugovzhodni (prav: južni), ne pomeni nesklepčnosti celotne tožbe, temveč delno pomotno opredelitev nahajanja spornega dvorišča glede na strani neba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00035451
ZPP člen 339/2, 337, 286. ZNP člen 125, 37. ZZK-1 člen 100/1, 40/1.
solastnina - razdružitev solastnine - način delitve - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve - ustanovitev stvarne služnosti
Vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve ne predstavlja ovire za vknjižbo lastninske pravice na novega pridobitelja na podlagi sklepa ali sodne poravnave, sklenjene v nepravdnem postopku zaradi razdružitve solastnega premoženja, saj je vknjižena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve ovira le za tiste vpise, ki so posledica pravno poslovne razpolage. Pritožnica, pa kljub vedenju, da bodo tudi na nepremičninah, ki jih bo pridobila sama, ustanovljene služnosti, pred sodiščem prve stopnje ni zahtevala oziroma uveljavljala izplačila nadomestila za ustanovljene služnosti oziroma ni zahtevala, da bi se morala ta okoliščina upoštevati pri poračunu vrednosti zemljišč, ki jih je imela pritožnica pred razdružitvijo in po razdružitvi, zato teh svojih zahtev ne more uspešno uveljavljati prvič šele v pritožbi, saj gre pri takšnih navedbah pritožnice za nedopustne pritožbene novote v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ker pritožnica ni navedla nobenih upravičenih razlogov, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Postopek za delitev solastnine je namreč predlagalni nepravdni postopek, ki je po večinski sodni praksi in pravni teoriji podvržen prekluzijam. Sodišče v postopku delitve stvari po uradni dolžnosti odloči tudi o ustanovitvi stvarne služnosti, če posamezni udeleženec dela stvari, ki so mu bile dodeljene, sploh ne more ali delno ne more uporabljati brez uporabe drugega dela razdeljene stvari, da pa to velja le za tiste nepremičnine, ki so predmet razdružitve, ne more pa sodišče določiti služnosti za dostopnost preko drugih nepremičnin, ki niso predmet razdružitve.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
ZDR-1 v drugem odstavku 87. člena določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Stališče pritožbe, da je poročilo komisije prazno in takšne obrazložitve ne vsebuje, je zmotno. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zadošča, da delodajalec v odpovedi navede, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi s takšnim pogojem, da ga je v poskusni dobi spremljala komisija in ugotovila, da poskusnega dela ni uspešno opravil.
Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi: torej preizkus, ali je delavec, ki (praviloma) izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanju delodajalca oziroma ali je njegovo delo v skladu z utemeljenimi standardi, ki jih zasleduje delodajalec. Poskusno delo ni namenjeno sankcioniranju delavčevih kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč je namenjeno preizkusu delavčevih delovnih sposobnosti, pa tudi osebnih lastnosti v širšem smislu, ki so potrebne za uspešno opravljanje dela pri delodajalcu.
OZ člen 131, 131/1, 147, 147/1, 147/2, 164, 164/1, 169, 186, 186/1, 186/3. ZTPDR člen 70, 70/1, 70/3. ZDR člen 182, 233. ZDR-1 člen 177, 228. ZPP člen 70, 191, 191/1, 191/1-1, 216, 216/1, 226, 226/6.
solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - usklajeno ravnanje - naročanje blaga - pisna naročilnica - davčni inšpekcijski postopek - povrnitev škode neposredno od delavca - odgovornost delavca za nastanek škode - škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti - upravna odločba - prosta dokazna presoja - izločitev sodnika - konkretizacija pritožbenega razloga - obrazložitev dokaznega predloga za zaslišanje priče - določitev višine odškodnine po prostem preudarku - prispevek oškodovanca k nastanku škode
Dosedanja sodna praksa je odločitev o odgovornosti delavca večinoma opirala na odgovornost na temelju 131. člena OZ celo, če je delavec očitno kršil pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ustaljena sodna praksa v resnici kombinira 131. člen OZ z dodatno zahtevo po ravnanju s hudo malomarnostjo ali namenom iz prvega odstavka 70. člena ZTPDR ali ustrezne določbe ZDR ali ZDR-1. Za takšno kombinacijo ni nikakršnega pravnega temelja, saj se določba ZTPDR, ali pa ustrezna določba ZDR ali ZDR-1 nanaša na pogodbeno odgovornost, medtem ko se prvi odstavek 131. člena OZ nanaša na kršitev zunajpogodbenih dolžnosti. Poleg tega so 70. člen ZTPDR, 182. člen ZDR in 177. člen ZDR-1 same po sebi zadosten temelj za odločitev o odgovornosti. Potrebe po dopolnilni uporabi OZ v tem delu sploh ni. Morebitno oprtje odločitve pritožbenega sodišča na prvi odstavek 131. člena OZ bi tudi sicer v tej zadevi ne pripeljalo do kakšne drugačne odločitve, saj je tudi glede na obstoječo sodno prakso jasno, da za odgovornost delavca zadošča šele ravnanje vsaj s hudo malomarnostjo. Takšno pa je ravnanje prvega toženca vsekakor bilo.
Za solidarno odgovornost na temelju tretjega odstavka 186. člena OZ je potrebno le, da je vsako od neodvisnih ravnanj storjeno krivdno. Vsak od storilcev mora sicer ravnati tako, da prispeva k povzročitvi (iste) škode, zadošča pa medsebojno neodvisno delovanje (gl. tudi odločbo VS RS, opr. št. II Ips 181/2008, r. št. 10). Ni pa potrebna kakšna oblika skupnega načrta glede skupnega ravnanja ali krivde glede skupnega ravnanja, saj ta norma prav predpostavlja, da so povzročitelji delovali neodvisno drug od drugega.
ZKP člen 214, 214/1, 217. ZPPPD člen 33, 33/1. KZ-1 člen 186, 186/1.
izločitev dokazov - odredba za hišno preiskavo - obrazloženost sodne odločbe - utemeljeni razlogi za sum - prekršek in kaznivo dejanje - naključno pridobljen dokaz
Sodišče je pri odločitvi, ali bo izdalo odredbo za hišno preiskavo ali ne, vezano na policijske ugotovitve s terena, saj samo na kraju ni prisotno; svoje zaključke in ocene o izpolnjenosti dokaznega standarda torej lahko sprejema le na podlagi neposrednih ali posrednih dejanskih zaznav tretjega (policije). Kaj naj bi torej zajemala po mnenju zagovornika izostala utemeljitev utemeljenih razlogov za sum, ostaja pritožbenemu sodišču nejasno, saj pritožbene navedbe, da v odredbi ni "kritične in poglobljene presoje o obstoju pogojev za izdajo odredbe za hišno preiskavo", predstavljajo le dobesedne prepise sodnih odločb, sicer ključnih za metodologijo presoje obstoja predpisanega dokaznega standarda, v zvezi s katerimi pa pritožnik logičnih in jasnih povezav s konkretno zadevo ne najde. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odredba za hišno preiskavo v tem delu razumno utemeljena, vsako zavzemanje za dodatno utemeljitev pa le težnja po nepotrebnem ponavljanju.
Neupravičeno se pritožnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 11861/2010, z dne 11. 7. 2012, saj dejanske okoliščine obeh zadev niso primerljive. V judicirani zadevi je bila prvotna izdana odredba za hišno preiskavo zaradi utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje velike tatvine avtomobila, policisti pa so že pred začetkom opravljanja predmetnega preiskovalnega dejanja razpolagali, na podlagi prostovoljne izjave osumljenca kaznivega dejanja velike tatvine, z informacijo, da bi lahko šlo tudi za izvršitev kaznivega dejanja ropa, torej povsem drugega kaznivega dejanja, s strani istega osumljenca v drugih krajevnih in časovnih okoliščinah kot kaznivo dejanje velike tatvine. Pritožnik v pritožbi ne zatrjuje nobene okoliščine, ki bi izkazovala oceno, da so policisti že pred pričetkom opravljanja hišne preiskave razpolagali z informacijo o določeni stopnji verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in ne le prekršek, ter preiskovalno dejanje takoj usmerili v iskanje večjih količin droge ter pripomočkov za njeno prodajo oz. dokazov za storitev očitanega kaznivega dejanja. Očitno pa je tudi, da se, za razliko od primera v citirani odločbi, vsebina prekrška po 33. členu ZPPPD po dejanskih okoliščinah prekriva s kaznivim dejanjem po prvem odstavku člena 186 KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00033503
KZ-1 člen 86. ZKP člen 129a, 129a/1, 369, 369/4.
alternativna izvršitev kazni zapora - prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku - izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - formalni pogoj - vsebinski pogoj - teža kaznivega dejanja - namen kaznovanja - pritožbene novote
Pripravljenost povrniti škodo, še zlasti, ko je od storitve kaznivih dejanj preteklo že več let, obsojenec pa je poravnal škodo samo enemu od devetih oškodovancev, predhodna nekaznovanost, skrb za mladoletnega otroka in samozaposlenost, kar vse izpostavlja pritožba, tudi po oceni pritožbenega sodišča niso takšne okoliščine, ki bi ob upoštevanju teže kaznivih dejanj in načina storitve ter okoliščin (ko je torej šlo za premišljena in načrtovana ravnanja, kar je razvidno iz opisa kaznivih dejanj), pretehtale pri presoji utemeljenosti predloga za alternativno izvrševanje kazni zapora oziroma s prestajanjem kazni zapora na odprtem oddelku.
Zmotno je stališče odvetnika, da bi moralo sodišče prve stopnje navedene storitve priznati glede na obvezne razlage Upravnega odbora OZS. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je OT podzakonski akt, ki ga odvetniška zbornica izda na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu Zakona o odvetništvu (ZOdv) v soglasju s pravosodnim ministrom in začne veljati po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv določa, da je taka OT obvezna za sodišča in druge državne organe, ne predpisuje pa, da je obvezno treba uporabiti obvezno razlago OT, ki jo sprejme OZS. Slednje je določeno le v 19. členu OT, ki pa je presegel okvir javnega pooblastila, zato razlage OT, ki jo sprejme OZS, ni dolžno upoštevati niti sodišče niti drug državni organ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033842
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 360, 360/1. ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 29. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 34, 34/1, 38. SZ člen 9, 111. ZLNDL člen 2. SPZ člen 43.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - nacionalizacija gradbenih zemljišč - družbena lastnina - pravica uporabe - imetnik pravice uporabe - zadruga - lastninjenje stanovanj in stanovanjskih hiš - imetnik stanovanjske pravice - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - parcelacija nepremičnin - uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem - prenos pravice uporabe - predmet prodajne pogodbe - aneks k prodajni pogodbi - funkcionalno zemljišče k stavbi - obseg funkcionalnega zemljišča - površina zemljišča - redna raba - dobra vera posestnika - običajna skrbnost - nedobrovernost tožnika - vsebina pogodbe
Aneks, ki jasno in nedvoumno opredeljuje površino funkcionalnega zemljišča k določeni stavbi, ob upoštevanju, da je bil sklenjen po uveljavitvi ZLNDL, izključuje tolmačenje, da predstavlja tudi preostali del nepremičnine funkcionalno zemljišče k tožničini stavbi, na katerem je tožnica kot imetnica pravice uporabe ex lege pridobila lastninsko pravico. Če je tožnica štela, da je postala lastnica preostalega dela nepremičnine na podlagi ZLNDL, ne bi sklenila omenjenega aneksa, ampak bi se sklenitvi uprla in zoper Republiko Slovenijo uveljavljala svojo lastninsko pravico, česar pa ni storila.
Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. V svoji zmoti zato ne sme opustiti običajne skrbnosti, ki se zahteva od posestnika pri razmisleku (raziskovalni dolžnosti) o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine, sicer ta ni opravičljiva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00035914
ZPP člen 100, 100/1. OZ člen 199, 312, 312/1. ZD člen 10, 10/3. SPZ člen 67, 67/2. SZ-1 člen 25, 25/4.
poslovodstvo brez naročila - nujen posel - tuj posel - popravilo strehe - posel rednega upravljanja - zamakanje strehe - soglasje solastnikov - smrt stranke - pooblastilno razmerje - obnovitveni razlog - zakonito dedovanje - materialnopravno pobotanje - pobotna izjava
Sodišče je v glavi odločbe zapisalo, da je toženka pokojna in da sodba glasi zoper njene dediče, ki pa ju je tudi poimensko navedlo. Toženka v pritožbi sicer navaja, da zato ker zapuščinski postopek še ni zaključen, ni jasno, ali se bosta dediča odpovedala dedovanju po toženki in ali bosta edina dediča, vendar pa je izpostavljena okoliščina v primeru, ko pravdno sodišče samo ugotovi, kdo so dediči, v zapuščinskem postopku pa bi sodišče o dedičih odločilo drugače, razlog za obnovo postopka. V izogib temu pa je pritožbeno sodišče v tem delu poseglo v uvod sodbe tako, da je kot stranko po pokojni toženki navedlo poimensko nedoločene dediče.
Glede na ugotovitev, da je bila streha dotrajana, da so strešniki padali z več strani strehe ter da je bilo vidno zamakanje, ki se je videlo z vrta in ulice ter tudi na fasadi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bila izvedena sanacijska dela leta 2010 nujna, ker se je le tako lahko preprečila nadaljnja škoda in nevarnost, do katere je prihajalo zaradi zamakanja in padanja strešnikov. Takšen posel je bil nujen in neodložljiv.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - zloraba položaja - odločilna dejstva - obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti
Ugotovitve izvedenke potrjujejo, da so pravni posli, ki jih je opravil obtoženi in ki sami po sebi sicer niso bili nezakoniti (zaračunavanje najemnine za poslovne prostore, prodaja premoženja družbe, poboti terjatev, sklenjene asignacije itd.), dejansko pomenili uresničenje zakonskega znaka zlorabe položaja, saj so bili namenjeni izključno prenosu premoženja in poslovanja na družbo ter reševanju jamstev obtoženca in njegovih družinskih članov za obveznosti družbe, usmerjeni pa so bili v povzročitev škode tej družbi.
motenje posesti - tožba zaradi motenja posesti - motilno dejanje - izdaja začasne odredbe - regulacijska začasna odredba - verjetnost izkazane terjatve - ustrezno sredstvo zavarovanja - nenadomestno dejanje - nadomestno dejanje - naložitev denarne kazni - izkazanost hujših škodljivih posledic ali grozečega nasilja - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - samovolja - sklep o zavarovanju - namen zavarovanja terjatve
Upnik mora navesti ustrezno sredstvo izvršbe, s katerim je mogoče doseči namen zavarovanja, kakršnega je predlagal (enako, kot mora v tožbi postaviti ustrezno oblikovan zahtevek, če želi uspeti).
Kadar je motilno ravnanje možno odpraviti na več načinov, mora tožnik tožencu dopustiti možnost izbire potrebnega ukrepa.
ZGD člen 386, 386/5, 387, 590, 590/3, 590/4, 590/5.
vpis sklepa o prenosu delnic na glavnega delničarja - registrska zapora - predrtje registrske zapore
Utemeljeno pa pritožnika očitata sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do zatrjevane kršitve pravice delničarjev do obveščenosti, ki jo pritožnika zatrjujeta v zadevah V Pg 113/2019 in V Pg 114/2019. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pritožnika v navedenih tožbah in v ugovorih zoper predlog za vpis predlaganih sprememb v sodni register izpostavila vprašanja, v zvezi s katerimi naj bi jima bila ta pravica kršena v povezavi s petim odstavkom 386. člena ZGD-1 (strani 13-26 tožbe M. in strani 13-17 tožbe F.). Utemeljeno tako očitata sodišču prve stopnje, da verjetnosti, da bi pritožnika (tožnika) s tožbama uspela, ni presojalo na podlagi tožbenih navedb in dokazov v tožbah, temveč je o verjetnosti uspeha sklepalo na podlagi rezultata drugih tožb, ki niso, kot je bilo že ugotovljeno, povsem identične z navedenima tožbama.
sodni register - odločanje o zahtevku za vpis v sodni register - prepoved odtujitve ali obremenitve - poslovni delež v družbi - nakup poslovnega deleža - nakupna opcija
Pritožbeno sodišče po vpogledu v Pogodbo ugotavlja, da je družba Y. dovolila, da se pri njej lastnih poslovnih deležih vpiše prepoved odtujitve in obremenitve v korist družbe X., d. o. o. (drugi odstavek VII. točke Pogodbe). Imetnica poslovnih deležev je torej izrecno dovolila, da se vpiše prepoved odtujitve in obremenitve na celotnih poslovnih deležih in ne le na delu le-teh, čeprav je ustanovila nakupno opcijo na 40 % poslovnih deležev.