izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - sporazum o delitvi skupnega premoženja - prikrita pogodba - darilna pogodba - prenos lastninske pravice na nepremičnini - oblikovanje tožbenega zahtevka - dajatveni in oblikovalni tožbeni zahtevek - ugotovitveni tožbeni zahtevek
Tožnica zatrjuje, da je na podlagi Sporazuma prišlo do neodplačnega (neekvivalnentnega) prenosa lastninske pravice na spornih nepremičninah. Izpodbija ravno pravne posledice (učinke) tega dejanja. Tožba je torej pravilno usmerjena na del Sporazuma, ki naj bi bil po svoji resnični vsebini darilne narave.
Ni treba, da bi tožnica uveljavljala še ugotovitveni zahtevek glede obstoja darila, saj se izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj uveljavlja z oblikovalnim (in v določenih primerih dajatvenim) tožbenim zahtevkom.
izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - začetek postopka izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije - ugovor proti sklepu o začetku postopka izbrisa - izbrisni razlog - obstoj izbrisnega razloga - sklep o obstoju izbrisnega razloga - pritožba zoper sklep o obstoju izbrisnega razloga - pritožba družbe zoper sklep o ugotovitvi obstoja izbrisnega razloga - predlog za začetek stečajnega postopka - zavrženje predloga za začetek stečajnega postopka - ponovni predlog za začetek stečaja
Po poizvedbah pri stečajnem oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani je registrsko sodišče ugotovilo, da je bil predlog za začetek stečajnega postopka nad subjektom vpisa s sklepom z dne 12. 11. 2019, ki je postal pravnomočen 17. 12. 2019, zavržen. Navedenih dejstev subjekt vpisa s pritožbo ne izpodbija. Čim pa je tako, je registrsko sodišče imelo podlago za izpodbijano odločitev v 2. točki prvega odstavka 439. člena ZFPPIPP, ki sodišču narekuje ugotovitev obstoja izbrisnega razloga, če ugotovi, da je bil predlog za začetek postopek zaradi insolventnosti umaknjen ali pravnomočno zavržen ali zavrnjen.
Po tretjem odstavku 435. člena ZFPPIPP je ugovor proti sklepu o začetku postopka izbrisa iz razloga vložitve predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti dovoljen samo, če je bil tak predlog vložen do poteka roka za ugovor.
Iz navedenega izhaja, da po poteku ugovornega roka ni mogoče več uveljavljati ugovornega razloga iz 3. točke prvega odstavka 435. člena ZFPPIPP, tako tudi ne v pritožbenem postopku uveljavljanega dejstva ponovne vložitve predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti,
dobava blaga - plačilo za dobavo blaga in izpolnitev pogodbe - zamuda z izpolnitvijo obveznosti - pravne posledice zamude - pogodbena kazen - pridržek pravice do pogodbene kazni - pobot medsebojnih terjatev - nasprotna tožba - nesklepčnost nasprotne tožbe - obstoj stvarne napake
Sodišče prve stopnje je odločitev, da tožena stranka nima pravice do pogodbene kazni, utemeljilo na ugotovitvi, da je v tistih primerih, v katerih je tožena stranka izpolnitev z zamudo sprejela, opustila dolžnost, ki izhaja iz petega odstavka 251. člena OZ. Sodišče je ugotovilo, da je v spornem obdobju nekaj mesecev, od 107 naročil tožeča stranka zamujala pri 102 dobavah in zaključilo, da bi morala ob vsaki sprejeti dobavi posebej tožena stranka tožeči stranki takoj sporočiti, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, česar pa ni storila. Upoštevalo je tudi vse okoliščine primera in sicer, da je tožena stranka pogodbeno kazen tožeči stranki obračunala več kot pet mesecev od prvih naročil in da je večino dobav, čeprav so bile izvedene z zamudo, tožena stranka tožeči stranki plačala, ne da bi ji plačilo znižala za pogodbeno kazen.
Tožena stranka je res sprejela tudi zadnjih šest dobav z zamudo, ki pa jih ni plačala. Glede teh je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da za njih tožena stranka ni bila upravičena zaračunati pogodbeno kazen, ker tožeči stranki ni vsakokrat nemudoma sporočila, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Tega res ni storila ob vsaki dobavi posebej, vendar so za presojo, da je tožena stranka zadostila zahtevam iz petega odstavka 251. člena OZ, zadoščala naslednja ugotovljena dejstva: plačilo zadnjih dobav z zamudo je tožena stranka zavrnila zaradi pobota z zaračunanimi pogodbenimi kaznimi, na zaračunanje pogodbene kazni je bila tožeča stranka opozorjena dne 9. 12. 2015 in tudi predhodno z elektronskimi sporočili z dne 11. 9. 2015, z dne 15. 9. 2015 in z dne 5. 10. 2015. Glede zamud pri šestih neplačanih dobavah blaga je torej tožeča stranka nedvomno lahko vedela, da bo tožena stranka zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi zamud.
Tožeča stranka ni zatrjevala, še manj dokazala, da bi konkretno pozvala toženca k omogočanju souporabe nepremičnine. Samo solastnik, ki proti svoji volji solastne stvari ne more uporabljati, ima pravico do ustreznega nadomestila (uporabnine). Da bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela, bi morala dokazati, da nepremičnine proti svoji volji ne uporablja in da je toženka okoriščena zaradi uporabe njenega dela. Tožena stranka tudi ni bila dolžna posebej tožeči stranki predlagati načina souporabe nepremičnine. Kot je bilo ugotovljeno, je sodišče prve stopnje povzelo izpoved toženca iz prejšnjega postopka P 72/2011, da se je pripravljen dogovoriti glede uporabe nepremičnine, kakor bi (mišljeno tožeča stranka) želeli. Torej toženec načeloma ni imel zadržka, da ne bi omogočil tožeči stranki souporabe nepremičnine. Glede na dokazno breme tožeče stranke ji niti ni bil dolžan dati konkretnega predloga. V ugotovljenih dejanskih okoliščinah zato ni utemeljen tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00034025
URS člen 38. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/3, 168, 168/2.
odvzem mladoletne osebe - sum storitve kaznivega dejanja - kaznivo dejanje razžalitve - namen zaničevanja - žaljivost izjave - pravica do svobode izražanja
Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo specifične okoliščine obravnavane zadeve, ko sta obdolženca podala prijavo policiji in z njeno pomočjo hotela priti do vrnitve otroka, ki bi po pravnomočnem in izvršljivem sklepu sodišča, tistega večera moral biti pri materi (obdolženki), pa ni bil, ker oče otroka B.V. sklepa sodišča ni spoštoval in je ravnal samovoljno, zaradi česar sta oba obdolženca, tudi obdolženec kot partner in hkrati pooblaščenec obdolženke, pričakovala ukrepanje policistov v smeri spoštovanja sklepa sodišča. Pritrditi je zato stališču sodišča prve stopnje, ki je navkljub glasnim in mestoma dramatično izraženim besedam, zaključilo, da so (sicer žaljive) besede obdolžencev, ki sta jih med dolgotrajnim postopkom ugotavljanja suma storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe (kasneje pa tudi v postopku kršitve javnega reda in miru) izrekla oškodovancem, pomenile zgolj negativno oceno in kritiko dela policistov. Nanašale so se na ravnanje policistov, na konkreten postopek in na konkretne okoliščine, ko policisti niso ukrepali v skladu z njunimi pričakovanji po vzpostavitvi zakonitega stanja.
sodni register - odločanje o zahtevku za vpis v sodni register - prepoved odtujitve ali obremenitve - poslovni delež v družbi - nakup poslovnega deleža - nakupna opcija
Pritožbeno sodišče po vpogledu v Pogodbo ugotavlja, da je družba Y. dovolila, da se pri njej lastnih poslovnih deležih vpiše prepoved odtujitve in obremenitve v korist družbe X., d. o. o. (drugi odstavek VII. točke Pogodbe). Imetnica poslovnih deležev je torej izrecno dovolila, da se vpiše prepoved odtujitve in obremenitve na celotnih poslovnih deležih in ne le na delu le-teh, čeprav je ustanovila nakupno opcijo na 40 % poslovnih deležev.
Ob obrazloženem je pritožbeno sodišče presodilo, da ob pravilni uporabi določb členov 179 in 182 OZ predstavlja znesek 22.000,00 EUR pravično zadoščenje za ugotovljeno tožnikovo nematerialno škodo, ki jo je ta že pretrpel in jo bo še trpel trajno v bodoče, kar predstavlja okoli 20 neto povprečnih plač v Republiki Sloveniji. Stroški izvedbe dokazov so pravdni stroški, ki delijo usodo pravdnega uspeha (drugi odstavek 154. člena ZPP) in tudi ne gre za stroške, ki bi nastali po krivdi tožene stranke
ugotovitev obstoja dedne pravice - uveljavljanje dedne pravice v pravdi - ugotovitev očetovstva - pravica do poznavanja lastnega izvora - predhodno vprašanje - ničnost oporoke - priznanje očetovstva - dokaz očetovstva - pomanjkanje pravnega interesa - sorodstveno razmerje - dediščinska tožba
Očetovstvo je enoten pravni pojem, ki ga ni mogoče deliti po namenu pridobitve ali izgube kakšne pravice ali obveznosti, ki iz njega izvira. Ugotovitev očetovstva z vsemi pravnimi posledicami ureja rodbinska zakonodaja. Ugotavljati ga je dopustno le kot glavno, in ne kot predhodno vprašanje. Neodvisno od tega pa je kot glavno ali predhodno vprašanje vselej dopustno obravnavati spor o tem, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve oz. priznanja.
Za ugotavljanje očetovstva je predpisan poseben postopek, ki pa bi ga lahko sprožil le tožnikov oče. Ta ustreznega zahtevka v takrat veljavnih rokih vse do svoje smrti ni postavil, pravica do ugotavljanja očetovstva pa ni prešla na njegove potomce. Interes otroka (njegova pravici do poznavanja lastnega izvora) lahko pretehta nad interesom pravne varnosti in potrebo po varovanju trajnosti obstoječih družinskih razmerij le v odnosu otrok – starš.
ZŠtip člen 2, 6, 87, 87/1, 92, 92-2, 99, 99/5.. OZ člen 240.. ZUPJS člen 42, 43.
vračilo štipendije - državna štipendija
Po splošni določbi 2. člena ZŠtip-1, so štipendije namenjene spodbujanju izobraževanja in doseganju višje ravni izobrazbe štipendistov, vzpostavljanju enakih možnosti za izobraževanje za deficitarne poklice, spodbujanju mednarodne mobilnosti, doseganju izjemnih dosežkov, odgovornosti študentov za izobraževanje in izbiro izobraževalnega programa, krajšanju dobe in izboljšanju zaposljivosti. Za doseganje namena štipendiranja so z zakonom predpisane obveznosti študenta. Če zakon ne določa drugače, mora štipendist v skladu z 92. členom ZŠtip-1 vsako leto uspešno zaključiti posamezni letnik, za katerega je prejemal štipendijo, razen v primerih, ki jih določa zakon. Po 1. odstavka 87. člena ZŠtip-1 se namreč štipendijsko razmerje in prejemanje štipendije podaljša, če štipendist ponavlja letnik zaradi starševstva, opravičljivih zdravstvenih razlogov, izjemnih družinskih in socialnih okoliščin in neizpolnjenih študijskih obveznosti zaradi višje sile. Kljub temu navedeni razlogi niso vgrajeni v 5. odstavek 99. člena ZŠtip-1, ki ga je potrebno uporabiti za razsojo predmetne zadeve. Določba 5. odstavka 99. člena je dopolnjena šele z novelo ZŠtip-1B z dne 4. 5. 2018, ki je začela veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu RS, uporabljati za šolsko leto 2018/2019, po njej pa štipendist ni dolžan vrniti prejetih zneskov štipendije, izplačanih za ponavljanje letnika iz upravičenih razlogov iz 1. odstavka 87. člena ne glede na to, ali je letnik uspešno zaključil ali ne. V besedilu 5. odstavka 99. člena ZŠtip-1 (veljavno pred dopolnitvijo z novelo ZŠtip-1B) gre za pravno praznino, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje.
Ugotovljeno pravno praznino je potrebno zapolniti z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Poleg teološke razlagalne metode tudi z analogijo legis in uporabo argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Ker ZŠtip-1 ni urejal oprostitve odgovornosti štipendista za pravočasno izpolnitev, če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je v okoliščinah konkretnega primera sodišče pravilno uporabilo tudi 240. člen OZ.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja
Pritožbeno sodišče, kot že v zadevi Psp 283/2019 z dne 30. 1. 2020, opozarja, da je mogoče pravico do zdravljenja v tujini priznati le, če so izpolnjeni kumulativno predpisani pogoji iz prvega odstavka 44. a člena ZZVZZ. Pogoj "izčrpana možnost zdravljenja v Sloveniji" je nedoločen pravni pojem, saj vnaprej ne predvideva vseh pravnih položajev. Vsebina norme se zato prilagaja raznolikim dejanskim okoliščinam ravnanja in vedenja subjektov, na katere se nanaša. Za interpretacijski argument pravnega standarda o izčrpanosti možnosti zdravljenja ne zadostuje le dejstvo, da je tudi v Sloveniji zagotovljena takšne vrste operacija, temveč je potrebno upoštevati vse okoliščine vsakokratnega življenjskega primera.
dedovanje - prekinitev postopka - dejansko ali pravno vprašanje - napotitev dediča na pravdo - manj verjetna pravica dediča
Pravdno sodišče je tisto, ki lahko ugotavlja pravo voljo oporočitelja. Sodišče prve stopnje je res v obrazložitvi sklepa zapisalo, da je na pravdo napotilo zaradi pravne narave sporne listine, a vendarle je iz obrazložitve razvidno, da ne gre samo za pravno vprašanje, ampak preplet pravnega z dejanskim vprašanjem.
veljavnost oporoke - ničnost oporoke - razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti - oblikovanje volje - sposobnost za razsojanje - slabo zdravstveno stanje - podpis oporočitelja - nemoralno ravnanje - ponarejena oporoka - pristnost oporoke - neodpravljiva nesklepčnost - sila in grožnja
Pritožbeno opominjanje, da v konkretnem primeru ne pride v poštev določba 61. člena ZD, ki ureja razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje ali zaradi tega, ker oporočitelj še ni bil star 15 let oziroma zaradi grožnje, sile, zvijače ali zmote, ni prepričljivo. Prav predmetna določba je uporabljiva za primere, ko oporočitelj ni sposoben za razsojanje, kar posledično pomeni, da ne more svobodno oblikovati svoje volje. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje zapustnice (demenca) je brezpredmetno razglabljati o tem, ali je zapustnica imela voljo in kakšna je bila. Bistveno je, da je zmerno hud upad njenih spoznavnih sposobnosti v sklopu sindroma demence onemogočal svobodno oblikovanje volje in razumevanje pomena oporočnega razpolaganja. Že samo dejstvo prizadetosti voljnega elementa zadostuje za ugotovitev, da mati ni mogla svobodno oblikovati svoje volje. Podana trditvena podlaga tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljuje izrek razveljavitvene, ne pa ničnostne sankcije.
O ponarejenosti oziroma nepristnosti oporoke bi bilo moč govoriti, če je zapustnica sploh ne bi podpisala. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da je bila oporoka zapustnici prebrana in da jo je podpisala v prisotnosti dveh prič. Že takšna ugotovitev negira tožnikove navedbe o ponarejenosti oziroma nepristnosti.
Zavarovanec mora za priznanje pravice do invalidske pokojnine hkrati izpolniti pogoj zahtevane pokojninske dobe in še enega izmed pogojev, določenih v 41. členu ZPIZ-2.
ZPP člen 249.. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 15, 15/3.. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/1, 48, 49, 49/1.
izvedenina
V obravnavani zadevi je sodišče pridobilo pisno izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev. Sodno izvedensko mnenje Komisije se ne razlikuje od mnenj, ki jih v tovrstnih sporih podajo posamezni sodni izvedenci. Ker so v Komisiji sodelovali trije člani iz različnih medicinskih specialnosti, je sodišče prve stopnje vsakemu od njih utemeljeno priznalo nagrado za pisno izvedensko mnenje.
odškodninska odgovornost - varstvo časti in dobrega imena - denarna odškodnina zaradi kršitve osebnostne pravice - svoboda izražanja - zamudna sodba - dejanska podlaga odločanja
Dejanska podlaga zamudne sodbe temelji na tožbenih trditvah, ne na dokazni oceni predloženih dokazov.
Tožnica je s prispevkom opravljala svoje delo novinarke in obveščala javnost o pomembni politični temi (v zvezi s pojavom sovražnosti), torej je uresničevala svobodo novinarskega izražanja. Tožničin prispevek je varovana izjava v javnem interesu, ki izpolnjuje legitimno poslanstvo novinarja do obveščanja javnosti v demokratični družbi o pomembni družbeni temi. Prav tako je toženčev zapis varovana izjava kot izjava politika. Glede na vpliven politični položaj toženca v slovenski demokratični družbi je njegova odgovornost za spoštovanje etičnih standardov pri komuniciranju preko Twitterja brez dvoma večja od drugih uporabnikov tega družbenega omrežja in komentatorjev na internetu, ki takšnega položaja nimajo. Sporen toženčev zapis ne vsebuje nikakršnih dejstev, da bi ga bilo mogoče razumeti kot komentar o vsebini ali na vsebino tožničinega prispevka ali kot prispevek k javni razpravi v splošnem interesu, temveč se nanaša zgolj na tožnico kot osebo in novinarko ter jo označi za poceni odsluženo prostitutko. Ob takšnih okoliščinah je ob tehtanju pravice svobode izražanja tožnice - novinarke in njene pravice do osebnega dostojanstva ter pravice do svobode političnega izjavljanja toženca, pritožbeno sodišče dalo prednost varstvu tožnice. S tem je dejansko dalo prednost varstvu pravice do svobode izražanja novinarja, ki je pomembna za obstoj in razvoj demokratične družbe ter varstvu njegove pravice do osebnega dostojanstva, pred varstvom pravice do svobode izražanja politika.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - protipravno ravnanje - objava članka - kršitev pravice do zasebnosti - razžalitev dobrega imena in časti - obseg in višina škode
Predmet konkretne presoje je škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja. Tega pa zaradi ravnanja tožnika ni moč opravičiti ali ga (v odškodninsko pravnem oziru) vrednotiti mileje.
prodajna pogodba - navidezna (simulirana) pogodba - kupnina - višina kupnine - znižanje kupnine - ara - dejansko stanje - dokazi in dokazovanje
Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku in skrbni oceni vseh dokazov prepričljivo ugotovilo, da je bila med strankami dejansko dogovorjena kupnina 19.000,00 EUR, ki je bila v celoti poravnana, tožencema pa je bilo izstavljeno tudi vknjižbeno dovoljenje.
trditvena podlaga - izbira načina povrnitve škode - ukrepi za zmanjšanje škode - vezanost na zahtevek
Razlaga določbe četrtega odstavka 164. člena OZ, kot določbe, ki določa splošno pravilo, da ima oškodovanec pravico do izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode, torej med zahtevkom na vzpostavitev v prejšnje stanje v naravi in zahtevkom za plačilo denarne odškodnine, je v skladu z novejšo pravno teorijo in sodno prakso. S tem je bilo preseženo stališče starejše pravne teorije in sodne prakse, da je vzpostavitev prejšnjega stanja primarna obveznost odgovorne osebe in da ima ta pravico zahtevati, da sama opravi vzpostavitev prejšnjega stanja, oškodovanec pa mu mora to dovoliti. Sodišče prve stopnje je ob tem tudi pravilno izpostavilo, da odstop od splošnega pravila, zaradi katerega oškodovanec ne more zahtevati plačila denarne odškodnine, lahko predstavljajo le posebne okoliščine, če bi te opravičevale vzpostavitev prejšnjega stanja, oziroma zaradi katerih plačilo denarne odškodnine ne bi bilo primerno.
Določba četrtega odstavka 243. člena OZ določa, da mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Vendar pa zaradi ukrepov zmanjševanja škode (oziroma preprečevanje njenega povečanja) pogodbi zvesta stranka ne sme priti v slabši položaj in je upravičena do povrnitve vseh stroškov, ki ji zaradi takšnih ukrepov nastanejo.
zanikanje trditev nasprotne stranke - neobrazloženo prerekanje trditev nasprotne stranke - pavšalne navedbe - pomanjkljive trditve - protispisnost
V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo svojo oceno, da je tožena stranka tudi dovolj konkretno zatrjevala, katere sporne zneske po posameznih kurirjih je odvedla tožeči stranki, čemur pa tožeča stranka ni dovolj konkretno nasprotovala. Navedeni zaključek tožeča stranka neutemeljeno izpodbija. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je slednjemu tožeča stranka dejansko nasprotovala le z izjavo, da so trditve tožene stranke neutemeljene. Zato je ocena sodišča prve stopnje o njihovi presplošnosti za obravnavo pravilna.