izpodbojno pravno dejanje - paulijanska tožba (actio pauliana) - postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - insolventnost dolžnika - ožje povezane osebe - obseg premoženja - trditveno in dokazno breme - nesklepčnost trditev - nekonkretizirane trditve - materialno procesno vodstvo - ugotovitev dejstev izven trditvene podlage - nadomeščanje trditev z dokazi - kršitev pravice do izjave - prepozne navedbe - objektivne meje pravnomočnosti - (ne)učinek res iudicata - vezanost na pravnomočno sodbo - nujno sosporništvo - načelo najugodnejšega dejanja - razlog za prekinitev postopka
Dolžnikova insolventnost takrat, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje, je osnovni pogoj za njegovo izpodbojnost. Če (poznejši) stečajni dolžnik v času sklepanja posla ni bil insolventen, posel ni izpodbojen, ne glede na to, kako vpliva ali bi lahko vplival na stečajno maso. Breme dokazovanja, da oseba ni insolventna, je na stranki, ki izpodbija pravno dejanje.
Ker sta toženca nujna sospornika, se v skladu z načelom najugodnejšega procesnega dejanja učinek pritožbe prvega toženca razteza tudi na drugo toženko, čeprav se ni pritožila.
Listine lahko nadomestijo trditve le v izjemnih primerih, ko gre za visoko strokovne navedbe ali obsežne strokovne podatke.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00033175
ZZVZZ člen 23, 23/1, 63, 63/1, 63/2, 64, 64/1, 65, 65/2, 65/3, 69, 78, 78/1. ZZDej člen 3, 3/2, 4, 31, 38, 38/1, 42, 44, 44f, 44f/3. ZPacP člen 9, 9/2. OZ člen 20, 22, 22/3, 24, 623, 623/2. URS člen 51.
javno zbiranje ponudb - vabilo k dajanju ponudb - neizbrani ponudnik - sklenitev pogodbe - koncesija - javna služba - financiranje iz javnih sredstev - obvezno zdravstveno zavarovanje - odškodnina - pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev - zdravstvena dejavnost - zdravstveno varstvo - izvajalec zdravstvene dejavnosti - zasebna zdravstvena dejavnost
Razpis tožene stranke ima pravne značilnosti vabila k dajanju ponudb (tretji odstavek 22. člena oziroma 24. člen oziroma drugi odstavek 623. člena OZ). V primeru takšnega razpisa pa neizbrani udeleženec ne more zahtevati, da razpisnik z njim sklene pogodbo (upoštevaje pravice naročnika in položaj ponudnika), niti ne more izpodbijati razpisnikove odločitve, temveč lahko zahteva zgolj povrnitev morebitne škode v obliki stroškov, ki so mu nastali z udeležbo na razpisu (prim. institut pogajanj, 20. člen OZ). Javna zdravstvena služba obsega zdravstvene storitve, katerih trajno in nemoteno opravljanje zagotavljajo v javnem interesu država in lokalne skupnosti in ki se, temelječe na načelu solidarnosti, v skladu s predpisi, ki urejajo zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, zagotavljajo kot pravice obveznega zdravstvenega zavarovanja (katerega nosilec je ZZZS - tožena stranka) ter se v celoti ali deloma financirajo iz javnih sredstev, predvsem iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (drugi odstavek 3. člena in 4. člen ZZDej ter 69. člen ZZVZZ). Zasebna zdravstvena dejavnost pa obsega zdravstveno dejavnost, ki se financira po tržnih načelih iz sredstev uporabnikov zdravstvenih storitev ali preko njihovih zavarovalnic. Te storitve izvajalci zdravstvene dejavnosti lahko izvajajo na pridobiten način (prvi odstavek 38. člena ZZDej). Tožena stranka lahko zato financira le tiste izvajalce zdravstvenih storitev, ki so vključeni v mrežo izvajalcev javne zdravstvene službe (prvi odstavek 64. člena ter 69. člen ZZVZZ).V to mrežo so vključeni tako javni izvajalci kot tudi zasebniki, ki imajo koncesijo. Pridobitev koncesije torej pomeni vključitev v mrežo javne zdravstvene službe in s tem financiranje koncesijske dejavnosti iz javnih sredstev (prvi odstavek 4. in 41. člena ter tretji odstavek 44.f člena ZZDej).
postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - zakonski pogoji za izrek ukrepa - izrek varstvenega ukrepa - vsebina odločitve - namestitev upravičenca v socialnovarstvenem zavodu - prostorska zasedenost
V skladu z drugim odstavkom 48. člena ZDZdr sodišče v sklepu določi poleg časa zadržanja v varovanem oddelku, ki ne sme biti daljše od enega leta, tudi socialnovarstveni zavod, ki naj osebo sprejme. Že gramatikalna razlaga navedene določbe ne podpira stališča predlagateljice, da bi se moral izrek sklepa glasiti (tudi) na katerikoli drugi SVZ z varovanim oddelkom v Sloveniji.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 36, 36/3.. BBHSZ člen 36, 36/3.
starostna pokojnina - zavarovalna doba pri tujem nosilcu zavarovanja
Določilo tretjega odstavka 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo določa, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju, z izjemo sporazumov sklenjenih med državami nastalimi na območju bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega Sporazuma. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje velja to tudi za t.i. samostojne pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. Ravno slednje pa je izkazano v predmetnem sporu, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker je tuji nosilec PIZ tožniku odmeril pokojnino na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju z Republiko Avstrijo, se že priznana pokojnina v skladu z določbo tretjega odstavka 36. člena Sporazuma ne preračuna na način, da bi bil tožnik upravičen do priznanja pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine tudi v Republiki Sloveniji, temveč slednja ostane obveznost nosilca PIZ v BIH, ki je tožniku priznal pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine z upoštevanjem tako avstrijske kot slovenske zavarovalne dobe.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - podaljšanje začasnega zavarovanja - test sorazmernosti - pravica do zasebne lastnine - trajanje ukrepa
Izpodbijani sklep ne vsebuje utemeljitve, zakaj je potrebno podaljšanje začasnega zavarovanja za znesek 554.572,05 EUR (očitek v preiskavi), ko pa obtožba očita premoženjsko korist 363.025,86 EUR. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep v izreku spremenilo tako, da je znesek 554.572,05 EUR nadomestilo z zneskom 363.025,86 EUR.
Znesek vrednosti premoženja, na katerega se ukrep nanaša, tudi če zanemarimo zmanjšanje vrednosti osebnih vozil, le za 1,7 % presega očitek pridobljene premoženjske koristi po obtožbi, torej ne bistveno. Ker premoženje obtoženi in njegovi sorodniki še lahko uporabljajo, ukrep še vedno prestane test sorazmernosti.
stečaj - stečajna masa - premoženje, izvzeto iz stečajne mase - nedenarna terjatev - izpraznitev in izročitev nepremičnin - procesna sposobnost stečajnega dolžnika - vročanje preko stečajnega upravitelja - neposredno vročanje stranki
Nepremičnina, ki je predmet izročitve in izpraznitve v tem postopku, je bila prodana pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom in v času začetega stečajnega postopka nad dolžnikom ni predstavljala dolžnikovega premoženja in zato tudi ni bila zajeta v stečajno maso. Stečajni upravitelj postane zakoniti zastopnik dolžnika le glede premoženja, ki je del stečajne mase, ne pa tudi glede drugega premoženja dolžnika. Stečajni postopek vpliva le na tiste terjatve, ki neposredno vplivajo na obseg stečajne mase, to pa so tiste terjatve, ki jih je z začetkom stečajnega postopka mogoče pretvoriti v denarne terjatve.
V konkretni zadevi ima upnica po izvršilnem naslovu nedenarno terjatev do dolžnika (terjatev na izpraznitev in izročitev nepremičnine, katere lastnica je upnica), ki je ni mogoče izraziti v denarnem znesku in posledično nima vpliva na poplačilo terjatev drugih dolžnikovih upnikov iz premoženja stečajne mase. Stečajni postopek nad dolžnikom tako nima vpliva na postopek izterjave te nedenarne terjatve upnice, dolžniku pa poslovna sposobnost v zvezi s to terjatvijo ni omejena. Po podatkih spisa je bil sklep o izvršbi vročen le stečajnemu upravitelju dolžnika, ne pa tudi neposredno dolžniku, da bi se sploh lahko izjasnil glede svoje obveznosti iz izvršilnega naslova. Že iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbi upnice ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.
SZ-1 člen 112, 112/4.. ZIZ člen 19, 19/1, 19/2.. ZPP člen 313, 313/3.
sodna odpoved najemne pogodbe - neprofitno najemno stanovanje - odpovedni rok - rok za izselitev iz stanovanja - začetek teka odpovednega roka
112. člen SZ-1 ureja dva načina odpovedi najemne pogodbe - izvensodno in sodno. Če se pogodba odpove izvensodno (sporazumno), ima najemnik 90 dni časa, da se iz stanovanja izseli; ta rok je kogenten in se pogodbenika v pogodbi ne moreta dogovoriti za krajši rok. Rok prične teči od dneva vročitve sodbe stranki.
nedovoljen posek lesa - izrek odločbe o prekršku - konkretizacija zakonskih znakov
Iz izreka odločbe o prekršku mora biti jasno razvidno, s kakšnim konkretnim ravnanjem je storilec uresničil zakonske znake določenega prekrška, to pa iz izreka preizkušane odločbe o prekršku ni razvidno, saj iz takega izreka ni mogoče razbrati, kaj naj bi bilo s prodajo tega lesa narobe oziroma zakaj naj bi ta prodaja bila nezakonita. Konkretizacija zakonskih znakov prekrškov mora izhajati iz izreka o odločbe o prekršku in ne iz njene obrazložitve.
Pravna ali fizična oseba stori prekršek po 4. točki prvega odstavka 80. člena ZG že s tem, da nima vzpostavljenega sistema potrebne skrbnosti, kot je predpisan v členu 6 Uredbe 995/2010/EU, kar pomeni, da gospodarski subjekt sploh nima pripravljenega svežnja postopkov in ukrepov, ki zagotavljajo ravnanje s potrebno skrbnostjo. Pri tem ni potrebno še posebej opredeljevati, s kakšnimi ravnanji odgovorna oseba pravne osebe kot neposredni storilec prekrška ni zagotovil vzpostavitve sistema potrebne skrbnosti in specificirati, kaj točno bi moral narediti, da bi tak sistem bil vzpostavljen. Odgovorni osebi se namreč ni očitalo, da je dopustila, da je bil posekan les brez dovoljenja za posek in odločbe ZGS, kar bi predstavljalo ravnanje v nasprotju s sistemom potrebne skrbnosti, kot bi moral biti vzpostavljen glede na določbo člena 6 Uredbe 995/2010/EU, temveč da takega sistema sploh ni vzpostavila.
Pritožbeno sodišče je ocenilo, da so odločilna dejstva v sklepu o sodnem opominu pravilno ugotovljena, da pa je treba ob pravilni uporabi zakona obdolžencu izreči sodbo, s katero je obdolženca spoznalo za krivega, in mu izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen zapora. V vseh primerih iz prvega in drugega odstavka 450. člena ZKP gre sicer v vsebinskem pogledu za spremembo sklepa o sodnem opominu, vendar ne na način, predviden v tretjem odstavku 402. člena ZKP, saj pritožbeno sodišče ne spremeni sklepa o sodnem opominu s svojim sklepom, temveč izda ustrezno sodbo oziroma sklep o zavrženju obtožnega akta.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00034358
ZPP člen 196, 285. OZ člen 10, 86, 86/1, 132, 183.
ničnost pogodbe - pogodba o opravljanju upravniških storitev - tožba na ugotovitev ničnosti - pasivna legitimacija - nujni in enotni sosporniki - učinek pravnomočne sodbe - pogodbene stranke - etažni lastniki kot stranka postopka - napačna stranka - materialno procesno vodstvo - sodba presenečenja - opozorilo nasprotne stranke - navadna škoda - izvršilni stroški - okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe - načelo prepovedi povzročanja škode - protipravno ravnanje - vložitev predloga za izvršbo
Materialno procesno vodstvo zajema (pomembna) dejstva in (potrebna) dokazila, ni pa namenjeno šolskemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank in tudi ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo. Tožena stranka je (že) v drugi pripravljalni vlogi zapisala da je tožeča stranka, ki zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe o upravljanju, "na podlagi zavezujočih zakonskih določil in sprejete sodne prakse dolžna zajeti vse pogodbene stranke, ker drugače ni tožena prava stranka. Pogodbene stranke Pogodbe o upravljanju so bile S. d. d., etažni lastniki, investitor I. in so v tej situaciji enotni in nujni sosporniki. Stvarna legitimacija je del tožbenega temelja, zato je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije potrebno zavrniti tožbeni zahtevek kot neutemeljen". Z navedenim se je tožeča stranka načeloma tudi strinjala (njena tretja pripravljalna vloga), navedla pa je: "da je treba v konkretnem primeru upoštevati specifičnost situacije, ko je bila Pogodba z dne 19. 3. 2001 neveljavno sklenjena že leta 2001 med investitorji in toženo stranko, zato pravnih posledic za etažne lastnike sploh ne more ustvariti, saj ničnost učinkuje ex tunc." Glede na to, da je na pomanjkanje pasivne legitimacije tožečo stranko dovolj jasno opozorila že tožena stranka in glede na to, da (tudi) tožečo stranko v sporu zastopa odvetnik ter zato, ker je v zvezi s tem vprašanjem sodna praksa bogata in že dlje časa ustaljena, ni verjetna niti prepričljiva trditev pritožnice, da izpodbijana sodba zanjo predstavlja presenečenje. Glede na ustaljeno sodno prakso (in na odsotnost prepričljivih argumentov na strani tožeče stranke) bi pritožnica vsekakor morala računati na to, da bo sodišče sledilo ugovoru tožene stranke. V podlagi, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ni prav nič presenetljivega in nepredvidljivega. Ni pa že vsaka sodba, s katero se tožbeni zahtevek zavrne, sodba presenečenja.
Kdaj so si stranke na aktivni ali pasivni strani v razmerju enotnih sospornikov, ne določajo procesni predpisi, pač pa pravila materialnega prava. Tožeča stranka je kot ena izmed etažnih lastnikov stanovanjski soseski M. (sama) aktivno legitimirana za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti Pogodbe, pravnomočna sodba pa bo učinkovala zoper vse etažne lastnike v stanovanjski soseski M., saj so nujni in enotni sosporniki in je vprašanje veljavnosti pravnega razmerja z upravnikom (toženo stranko) mogoče rešiti le za vse na enak način.
Vlaganje predlogov za izvršbo (s strani tožene stranke proti tožeči stranki) ne more predstavljati protipravnega ravnanja. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, ima vsak pravico pred sodiščem zahtevati plačilo terjatev, za katere trdi, da obstajajo, sodišče pa v vsakem konkretnem primeru presoja utemeljenost zahtevka. Vsakič pa sodišče odloči tudi o stroških, ki v postopku nastanejo pravdnim strankam, praviloma glede na uspeh strank v postopku. Teh stroškov pa stranka ne more uveljavljati s samostojnim tožbenim zahtevkom v drugem pravdnem postopku. Ravnanje tožeče stranke, ki uveljavlja navedene stroške kot navadno škodo v tem postopku, pomeni poskus obida pravnomočnih odločitev sodišč.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 208.. ZDR-1 člen 31, 49.
kilometrina - kraj opravljanja dela - službena pot - prevoz na delo in z dela
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pot, ki jo je na podlagi izdane odredbe v spornem obdobju opravil tožnik v druge kraje, ni pot na redno delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. ZDR-1 je v 31. členu določil, da je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z določbo 49. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je bil z vsako odreditvijo dela v drugem kraju, od navedenega v pogodbi o zaposlitvi, dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela. Zato ni mogoče upoštevati zavzemanja tožene stranke, da je z odredbami tožniku začasno pisno odredila delo v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja stroškov za prevoz na delo in z dela šteje za kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da ni šlo za službene poti. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo tožnikove poti na odrejena delovišča za službene poti, za katera tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00034326
OZ člen 133, 239. SPZ člen 207. ZPP člen 243, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZGD-1 člen 623, 623/4. ZIZ člen 272, 272/1.
opustitveni zahtevek - odškodnina - predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti - protipravno ravnanje - nedopustno ravnanje - vzročna zveza - deljena odgovornost - oddelitev družbe - prenosna družba - delitveni načrt - pravno nasledstvo - odstop terjatve v zavarovanje - bodoče terjatve - dokazni standard za izdajo začasne odredbe - dokazni standard v pravdnem postopku - izvedensko mnenje - dejansko in pravno vprašanje - očitek protispisnosti
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala nedopustnega ravnanja tožene stranke. Posledično ugotovitve glede vzročne zveze pravzaprav niti niso pomembne, saj je za obstoj odškodninske odgovornosti zahtevana kumulativna izpolnitev vseh njenih predpostavk.
Glede obstoja pravnega nasledstva je izvedenec ugotovil: da družbi K., d. o. o., in M., d. o. o., ki sta nastali z oddelitvijo od prenosne družbe (L., d. o. o.) aktivno poslujeta (izvedenec je ugotovil tudi obseg prenesenega premoženja), medtem ko je bil za prenosno družbo vpisan začetek postopka za izbris iz sodnega registra brez likvidacije, ter da je bil glede na dostopne podatke ključni del dejavnosti prenosne družbe prenesen že ob oddelitvi tožeče stranke (K., d. o. o). Na podlagi izvedenčevih dejanskih ugotovitev je nato sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialnopravni sklep, da ta dejstva dokazujejo obstoj pravnega nasledstva tožeče stranke za obveznosti prenosne družbe.
Protispisnost se po jasnem stališču sodne prakse nanaša zgolj na tehnično napako v povzemanju vsebine dokazov in ne na nasprotovanje dokazni oceni.
kršitev temeljnih pravic delavcev - uporaba kazenskega zakona - delicta propria
Zgolj povzemanje zakonske dikcije po neuporabljenem kazenskem zakonu KZ-1E, ob siceršnji pravilni pravni opredelitvi kaznivega dejanja in s slednjo skladni obrazložitvi izpodbijane sodbe, pa ni v ničemer vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.
Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 ni posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca (delicta propria), pač pa ga lahko stori vsak, ki ne ravna po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja.
ZDR-1 člen 164.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2.
neizrabljen letni dopust
V tožnikovem primeru ne gre za to, da bi se nastanek njegove terjatve iz naslova denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2016 odložil do prenehanja delovnega razmerja, ampak mu je pravica do izrabe letnega dopusta in s tem do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ugasnila, ker je še vedno v delovnem razmerju pri toženki. Da je odgovor na vprašanje, ali je delavec ob prenehanju delovnega razmerja upravičen tudi do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, glede katerega je referenčno obdobje in obdobje za prenos že poteklo, negativen, jasno izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 83/2019.
Delodajalec je dolžan delavcu izplačati plačo za dejansko opravljeno delo pri delodajalcu, tožena stranka pa v postopku ni dokazala, da bi tožniku izplačala plače ter tudi v pravdi ni ugovarjala navedbam, da ni izplačala plače in tudi ni prerekala zatrjevane višine plače.
vročanje sodnih pisanj v tujini - pooblaščenec za sprejem sodnih pisanj - vročanje sodnih pisanj v prevodu - uradni jezik, ki je v rabi pri sodišču - nepopolna pritožba - vloga, poslana po elektronski poti - elektronski podpis - zavrženje pritožbe
Tožniki so za vsa pisanja, ki so bila vročena tožencu po zaprošenem organu v Republiki Hrvaški, zagotovili prevod v jezik, ki ga toženec razume. Dokler so mu bila pisanja vročana po pooblaščenki za sprejemanje pisanj v Sloveniji pa dolžnost zagotovitve prevodov skladno s 146. in 146.a členom ZPP ni obstajala.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - odjava iz zavarovanj - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da verjame tožniku, da ni napisal iz izročil toženi stranki sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na ZDR-1, ki v prvem odstavku 83. člena določa, da lahko delavec redno odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve. Po določbi 87. člena ZDR-1 pa mora biti redna in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izražena v pisni obliki. Ker tožnik odpovedi ni podal, ga je tožena stranka nezakonito odjavila iz obveznih socialnih zavarovanj na podlagi odpovedi, ki jo je za tožnika sestavila sama in je ni podpisal tožnik.
zaseg motornega vozila - odvzem predmetov - obrazložitev sodbe o prekršku
Res je sicer, da je lastnica zaseženega vozila podala pisno izjavo, da zaseženega vozila zaradi slabega stanja ne namerava več registrirati in da je obdolženec v zagovoru povedal, da vozilo ni vredno več kot 100 EUR in da se strinja, da gre v uničenje, vendar take izjave sodišča ne odvezujeta presoje potrebnosti in nujnosti izreka take stranske sankcije ter ustrezne obrazložitve take odločitve. Sodišče prve stopnje bi tako moralo kljub izjavam lastnice in obdolženca v obrazložitvi izpodbijane sodbe navesti razloge, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati o tem, da je odvzem konkretnega motornega vozila neogibno potreben, da se zagotovi varnost cestnega prometa s tem, da se obdolžencu onemogoči udeležba v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja, in da bi lahko bilo v bodoče nevarno, če bi avto bil vrnjen njegovemu lastniku tj. ali bi obdolženec imel možnost ponovno uporabiti ta avto ali ne.
omejitev ali izključitev odgovornosti - pogodbena izključitev odgovornosti - višja sila - nepredvidljive okoliščine in višja sila - odškodninska odgovornost za škodo, nastalo zaradi poplav - vzrok poplav - izreden vremenski pojav - pripombe na izvedensko mnenje - zahteva za dopolnitev izvedenskega mnenja - zavrnitev dokaznega predloga - zavrnitev pravno nepomembnega dokaznega predloga
Tožena stranka ni bila odgovorna za nastalo škodo (očitati ji ni bilo mogoče niti lahke malomarnosti; prim. drugi odstavek 242. člena OZ), zaradi česar tožbenemu zahtevku za razveljavitev spornega pogodbenega določila ni mogoče ugoditi.
Tožeča stranka bi morala zatrjevati in dokazati, da je vzrok za to, da je privolila v takšno pogodbeno določilo, monopolni položaj druge pogodbene stranke ali siceršnji neenakopraven položaj med strankama.
Iz zakonske določbe prvega odstavka 132. člena ZDR-1 in sodne prakse jasno izhaja, da način prenehanja delovnega razmerja z vidika upravičenosti do odpravnine ob upokojitvi ni bistven. Tako ni podlage, da bi delavcu, ki mu delovno razmerje preneha po zakonu (oziroma ker mu je kot sodniku bila izrečena disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije po sklepih disciplinskega sodišča), odrekali pravico do odpravnine ob upokojitvi zaradi načina prenehanja delovnega razmerja (sodniške funkcije). Z vidika upravičenosti do te odpravnine sta določena (le) dva pogoja, da delavcu (sodniku) delovno razmerje (sodniška funkcija) preneha in da se naslednjega dne upokoji. Ta dva pogoja pa sta v primeru toženca oziroma tožnika po nasprotni tožbi izpolnjena.