prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve - če je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe - če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe - dodatni rok za izpolnitev - fiksna pogodba - izpolnitev pogodbene obveznosti - načelo vestnosti in poštenja
Ker toženka v pritožbi zatrjuje, da je pogodbo ohranjala v veljavi do 30. 1. 2015, petdnevnega roka iz omenjenega dopisa, na katerega se je tožnica sicer odzvala 4. 2. 2015, pa ni mogoče šteti kot fiksnega, ne drži pritožbena teza, da je bila pogodba razvezana po samem zakonu. Ker do odstopa od pogodbe nesporno ni prišlo in je tožnica svojo obveznost v celoti izpolnila, že načelo vestnosti in poštenja terja, da svojo pogodbeno obveznost izpolni tudi toženka.
odškodninska odgovornost - servis vozila - profesionalna skrbnost - pravica do izjave - dokazna ocena - dokazni standard
Pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS je lahko kršena le v primeru, če se nanaša na nemožnost obravnavanja nekega indica ali dokaza, ki lahko vpliva na ugotovitev pravno odločilne okoliščine v korist pravdne stranke, ki se na omenjeno pravico sklicuje, kar za omenjeni dokaz ne velja.
Dejansko stanje glede obstoja dogovora, da bo toženec tožniku plačal manjkajoči znesek kupnine za rovokopač, ko bo tožnik na toženca prepisal lastništvo prikolice.
Kot že navedeno, je sodišče napravilo dokazno oceno posameznih (za odločitev relevantnih) dokazov in vseh dokazov skupaj, ni pa se mu treba posebej in na zalogo izrekati o vsakem, za odločitev nepomembnem, dokazu. Pritožbeno citiranje odločb Ustavnega sodišča v tej zadevi ne more imeti teže argumenta, saj jih pritožnica ne poveže s konkretnimi okoliščinami primera in ravnanjem sodišča prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00035484
ZNP člen 118, 118/2, 118/3, 128.
delitev skupnega premoženja - delitev skupnega premoženja bivših zakoncev - spor o obsegu skupnega premoženja - prekinitev nepravdnega postopka - smotrnost prekinitve postopka - tožba na ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja - že vložena tožba - pogoji za združitev zadev v skupno obravnavanje - napotitev na pravdo - nepotrebnost
V nepravdnem postopku za delitev stvari ali skupnega premoženja lahko sodišče odloči o delitvi le, če med udeleženci ni spora o predmetu delitve in o velikosti njihovih deležev (drugi odstavek 118. člena ZNP), če pa je med udeleženci spor o predmetu delitve ali velikosti njihovih deležev, jih sodišče napoti na pravdo po določbah 9. in 10. člena ZNP (tretji odstavek 118. člena ZNP).
Glede na to, da nasprotna udeleženka zatrjuje, da hiša Ulica 1 ni njuno edino skupno premoženje, tudi v tem postopku obstoji spor o predmetu delitve. Skupno premoženje razvezanih zakoncev se mora obravnavati enotno. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje, če ne bi že v drugem postopku sprejelo sklepa o napotitvi na pravdo za ugotovitev obsega skupnega premoženja strank tega postopka in deležev na skupnem premoženju, to storiti v tem postopku. Ker je sklep o napotitvi na pravdo glede obsega in deležev na skupnem premoženju predlagatelja in nasprotne udeleženke že izdan, ne bi bilo smiselno na pravdo glede obsega njunega skupnega premoženja eno od strank napotiti še v tem postopku. Se pa zastavlja vprašanje smotrnosti takega ravnanja sodišča. Podani so namreč vsi pogoji za združitev obeh postopkov v skupno obravnavanje.
V tej zadevi je sporno, kaj sodi v skupno premoženje strank postopka za delitev nepremičnin. V primeru spora o tem, kaj sodi v skupno premoženje bivših zakoncev, vknjižba (so)lastniških deležev v zemljiški knjigi ni merodajna.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 36, 36/3.. BBHSZ člen 36, 36/3.
starostna pokojnina - zavarovalna doba pri tujem nosilcu zavarovanja
Določilo tretjega odstavka 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo določa, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju, z izjemo sporazumov sklenjenih med državami nastalimi na območju bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega Sporazuma. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje velja to tudi za t.i. samostojne pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. Ravno slednje pa je izkazano v predmetnem sporu, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker je tuji nosilec PIZ tožniku odmeril pokojnino na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju z Republiko Avstrijo, se že priznana pokojnina v skladu z določbo tretjega odstavka 36. člena Sporazuma ne preračuna na način, da bi bil tožnik upravičen do priznanja pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine tudi v Republiki Sloveniji, temveč slednja ostane obveznost nosilca PIZ v BIH, ki je tožniku priznal pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine z upoštevanjem tako avstrijske kot slovenske zavarovalne dobe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00034358
ZPP člen 196, 285. OZ člen 10, 86, 86/1, 132, 183.
ničnost pogodbe - pogodba o opravljanju upravniških storitev - tožba na ugotovitev ničnosti - pasivna legitimacija - nujni in enotni sosporniki - učinek pravnomočne sodbe - pogodbene stranke - etažni lastniki kot stranka postopka - napačna stranka - materialno procesno vodstvo - sodba presenečenja - opozorilo nasprotne stranke - navadna škoda - izvršilni stroški - okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe - načelo prepovedi povzročanja škode - protipravno ravnanje - vložitev predloga za izvršbo
Materialno procesno vodstvo zajema (pomembna) dejstva in (potrebna) dokazila, ni pa namenjeno šolskemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank in tudi ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo. Tožena stranka je (že) v drugi pripravljalni vlogi zapisala da je tožeča stranka, ki zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe o upravljanju, "na podlagi zavezujočih zakonskih določil in sprejete sodne prakse dolžna zajeti vse pogodbene stranke, ker drugače ni tožena prava stranka. Pogodbene stranke Pogodbe o upravljanju so bile S. d. d., etažni lastniki, investitor I. in so v tej situaciji enotni in nujni sosporniki. Stvarna legitimacija je del tožbenega temelja, zato je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije potrebno zavrniti tožbeni zahtevek kot neutemeljen". Z navedenim se je tožeča stranka načeloma tudi strinjala (njena tretja pripravljalna vloga), navedla pa je: "da je treba v konkretnem primeru upoštevati specifičnost situacije, ko je bila Pogodba z dne 19. 3. 2001 neveljavno sklenjena že leta 2001 med investitorji in toženo stranko, zato pravnih posledic za etažne lastnike sploh ne more ustvariti, saj ničnost učinkuje ex tunc." Glede na to, da je na pomanjkanje pasivne legitimacije tožečo stranko dovolj jasno opozorila že tožena stranka in glede na to, da (tudi) tožečo stranko v sporu zastopa odvetnik ter zato, ker je v zvezi s tem vprašanjem sodna praksa bogata in že dlje časa ustaljena, ni verjetna niti prepričljiva trditev pritožnice, da izpodbijana sodba zanjo predstavlja presenečenje. Glede na ustaljeno sodno prakso (in na odsotnost prepričljivih argumentov na strani tožeče stranke) bi pritožnica vsekakor morala računati na to, da bo sodišče sledilo ugovoru tožene stranke. V podlagi, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ni prav nič presenetljivega in nepredvidljivega. Ni pa že vsaka sodba, s katero se tožbeni zahtevek zavrne, sodba presenečenja.
Kdaj so si stranke na aktivni ali pasivni strani v razmerju enotnih sospornikov, ne določajo procesni predpisi, pač pa pravila materialnega prava. Tožeča stranka je kot ena izmed etažnih lastnikov stanovanjski soseski M. (sama) aktivno legitimirana za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti Pogodbe, pravnomočna sodba pa bo učinkovala zoper vse etažne lastnike v stanovanjski soseski M., saj so nujni in enotni sosporniki in je vprašanje veljavnosti pravnega razmerja z upravnikom (toženo stranko) mogoče rešiti le za vse na enak način.
Vlaganje predlogov za izvršbo (s strani tožene stranke proti tožeči stranki) ne more predstavljati protipravnega ravnanja. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, ima vsak pravico pred sodiščem zahtevati plačilo terjatev, za katere trdi, da obstajajo, sodišče pa v vsakem konkretnem primeru presoja utemeljenost zahtevka. Vsakič pa sodišče odloči tudi o stroških, ki v postopku nastanejo pravdnim strankam, praviloma glede na uspeh strank v postopku. Teh stroškov pa stranka ne more uveljavljati s samostojnim tožbenim zahtevkom v drugem pravdnem postopku. Ravnanje tožeče stranke, ki uveljavlja navedene stroške kot navadno škodo v tem postopku, pomeni poskus obida pravnomočnih odločitev sodišč.
SZ-1 člen 25, 53, 53/2. Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (2015) člen 12.
plačilo obratovalnih stroškov - pogodba o upravljanju - upravnik stavbe - podpis pogodbe - delilnik stroškov za ogrevanje
Pogodba je sklenjena s predpisano zakonsko večino (drugi odstavek 53. člena v zvezi s 25. členom SZ-1). S pritožbenimi navedbami, da pogodba z dodatkom vsebuje samo priimke neznanih podpisnikov, toženec ne more izpodbiti veljavnosti pogodbe.
Ko upravitelj prijavljeno izločitveno pravico prereka, jo mora upravičenec uveljavljati v pravdnem postopku. Kako mora biti tožbeni zahtevek oblikovan, določa ZFPPIPP. Ta določa, da je dopusten le zahtevek za ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini.
omejitev ali izključitev odgovornosti - pogodbena izključitev odgovornosti - višja sila - nepredvidljive okoliščine in višja sila - odškodninska odgovornost za škodo, nastalo zaradi poplav - vzrok poplav - izreden vremenski pojav - pripombe na izvedensko mnenje - zahteva za dopolnitev izvedenskega mnenja - zavrnitev dokaznega predloga - zavrnitev pravno nepomembnega dokaznega predloga
Tožena stranka ni bila odgovorna za nastalo škodo (očitati ji ni bilo mogoče niti lahke malomarnosti; prim. drugi odstavek 242. člena OZ), zaradi česar tožbenemu zahtevku za razveljavitev spornega pogodbenega določila ni mogoče ugoditi.
Tožeča stranka bi morala zatrjevati in dokazati, da je vzrok za to, da je privolila v takšno pogodbeno določilo, monopolni položaj druge pogodbene stranke ali siceršnji neenakopraven položaj med strankama.
Pritožbeno sodišče je ocenilo, da so odločilna dejstva v sklepu o sodnem opominu pravilno ugotovljena, da pa je treba ob pravilni uporabi zakona obdolžencu izreči sodbo, s katero je obdolženca spoznalo za krivega, in mu izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen zapora. V vseh primerih iz prvega in drugega odstavka 450. člena ZKP gre sicer v vsebinskem pogledu za spremembo sklepa o sodnem opominu, vendar ne na način, predviden v tretjem odstavku 402. člena ZKP, saj pritožbeno sodišče ne spremeni sklepa o sodnem opominu s svojim sklepom, temveč izda ustrezno sodbo oziroma sklep o zavrženju obtožnega akta.
kršitev temeljnih pravic delavcev - uporaba kazenskega zakona - delicta propria
Zgolj povzemanje zakonske dikcije po neuporabljenem kazenskem zakonu KZ-1E, ob siceršnji pravilni pravni opredelitvi kaznivega dejanja in s slednjo skladni obrazložitvi izpodbijane sodbe, pa ni v ničemer vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.
Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 ni posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca (delicta propria), pač pa ga lahko stori vsak, ki ne ravna po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2014) člen 72.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 75.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 3, 3/3.
povračilo stroškov prevoza - dejavnost trgovine - prevoz na delo in z dela - najkrajša pot - javni prevoz - kilometrina
Za odločitev o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela tožnika je bistveno, ali je obstajal prevoz po najkrajših relacijah rednih linijskih prog javnih prevoznih sredstev (72. člen kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine iz leta 2014). Plačilo stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine je torej izjema, zgolj če javnega prevoza ni oziroma ni ustrezno zagotovljen, pri čemer je potrebno izjeme razlagati restriktivno. Neustrezen bi bil javni prevoz v primeru, ko bi npr. šlo za dolgo čakanje prevoza na delo. Po mnenju pritožbenega sodišča bi bilo v konkretnem primeru za rešitev, kdaj javni prevoz ni ustrezno zagotovljen, potrebno uporabiti tretji odstavek 3. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti RS, ki sicer ne velja za tožnika, vendar gre za primerljivo situacijo javnih uslužbencev in delavcev v gospodarstvu, konkretno tožnika, ki dela v dejavnosti trgovine. Po tej določbi aneksa javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro časovne izgube v eno smer.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2014) člen 72.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 75.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 3, 3/3.
prevoz na delo in z dela - povračilo stroškov prevoza - javni prevoz - kilometrina - najkrajša pot - dejavnost trgovine
Glede na določbo 72. člena v spornem obdobju veljavne KP dejavnosti trgovine/2014 je za odločitev o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela tožnika bistveno, ali je obstajal prevoz po najkrajših relacijah rednih linijskih prog javnih prevoznih sredstev. Odgovor na vprašanje, kdaj se šteje, da obstaja javni prevoz najkrajših relacijah rednih linijskih prog, je povezan z vprašanjem, kdaj je javni prevoz ustrezno zagotovljen. Pri tem bi bilo po analogiji primerneje uporabiti tretji odstavek 3. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti RS, ki sicer ne velja za tožnika, vendar gre za primerljivo situacijo javnih uslužbencev. Po tej določbi aneksa javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer.
Iz zakonske določbe prvega odstavka 132. člena ZDR-1 in sodne prakse jasno izhaja, da način prenehanja delovnega razmerja z vidika upravičenosti do odpravnine ob upokojitvi ni bistven. Tako ni podlage, da bi delavcu, ki mu delovno razmerje preneha po zakonu (oziroma ker mu je kot sodniku bila izrečena disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije po sklepih disciplinskega sodišča), odrekali pravico do odpravnine ob upokojitvi zaradi načina prenehanja delovnega razmerja (sodniške funkcije). Z vidika upravičenosti do te odpravnine sta določena (le) dva pogoja, da delavcu (sodniku) delovno razmerje (sodniška funkcija) preneha in da se naslednjega dne upokoji. Ta dva pogoja pa sta v primeru toženca oziroma tožnika po nasprotni tožbi izpolnjena.
vročanje sodnih pisanj v tujini - pooblaščenec za sprejem sodnih pisanj - vročanje sodnih pisanj v prevodu - uradni jezik, ki je v rabi pri sodišču - nepopolna pritožba - vloga, poslana po elektronski poti - elektronski podpis - zavrženje pritožbe
Tožniki so za vsa pisanja, ki so bila vročena tožencu po zaprošenem organu v Republiki Hrvaški, zagotovili prevod v jezik, ki ga toženec razume. Dokler so mu bila pisanja vročana po pooblaščenki za sprejemanje pisanj v Sloveniji pa dolžnost zagotovitve prevodov skladno s 146. in 146.a členom ZPP ni obstajala.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033800
SPZ člen 66, 66/1, 67, 67/2, 67/5, 115, 117, 117/1, 118, 118/2. SZ-1 člen 9, 9/3.
etažna lastnina - dejanska etažna lastnina - solastnina - navidezna solastnina - poslovna stavba - stroški upravljanja - stroški vodenja rezervnega sklada - izredno upravljanje - redno upravljanje - večinsko soglasje etažnih lastnikov - funkcionalna celota - promet z nepremičnino - zemljiškoknjižno stanje - sklenitev pogodbe - solastniški delež
Odgovor na vprašanje obstoja (dejanske) etažne lastnine je pomemben zaradi različnih pogojev za veljavnost posla določitve upravnika po Stvarnopravnem zakoniku. Če gre namreč za solastnino, se določitev upravitelja stvari šteje za posel, ki presega okvire rednega upravljanja s stvarjo, zato je za njegovo veljavnost potrebno soglasje vseh solastnikov. Če pa gre za etažno lastnino, predstavlja določitev upravnika posel rednega upravljanja, za katerega je potrebno soglasje solastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev. SPZ dejanske etažne lastnine ne ureja, jo pa ureja Stanovanjski zakon, ki v tretjem odstavku 9. člena določa, da določbe glede upravljanja veljajo tudi za večstanovanjske stavbe, v katerih je vzpostavljena dejanska etažna lastnina, posamezni deli pa še niso vpisani v zemljiško knjigo. Določbe SZ-1 sicer ne veljajo za poslovne stavbe, vendar pa pritožbeno sodišče ne dvomi, da dejanska etažna lastnina ne bi bila mogoča tudi na poslovnih stavbah.
V primeru, ko je sodišče prve stopnje zasebni tožilki vročalo predmetno odločbo v nasprotju z določili tretjega odstavka 121. člena ZKP, zasebna tožilka ni dolžna povrniti sodišču stroškov vročanja po pooblaščenem vročevalcu, saj so bili nepotrebni.
ZDR-1 člen 164.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2.
neizrabljen letni dopust
V tožnikovem primeru ne gre za to, da bi se nastanek njegove terjatve iz naslova denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2016 odložil do prenehanja delovnega razmerja, ampak mu je pravica do izrabe letnega dopusta in s tem do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ugasnila, ker je še vedno v delovnem razmerju pri toženki. Da je odgovor na vprašanje, ali je delavec ob prenehanju delovnega razmerja upravičen tudi do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, glede katerega je referenčno obdobje in obdobje za prenos že poteklo, negativen, jasno izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 83/2019.