DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00036406
ZDR-1 člen 6, 7, 7/4.. ZDR člen 6a.. ZDPra člen 4.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - neenaka obravnava - diskriminacija
Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila delitev zadev med tožnico in druge državne pravobranilce izvedena na podlagi pravil, ki so temeljila na Državnopravobranilskem redu, in ki so bila enaka za vse državne pravobranilce. Delitev se je izvedla po vrstnem redu prispelih zadev, glede na vrsto zadeve in ob upoštevanju šifranta državnih pravobranilcev. Do odstopanj je prihajalo, če so državni pravobranilci predhodno že obravnavali zadevo, če so imeli posamezni državni pravobranilci ustavljen pripad ali če je bila z odredbo generalnega državnega pravobranilca določena zadeva dodeljena določenemu državnemu pravobranilcu ali več njim. Bistveno je, da tožena stranka tožnici spisov ni dodeljevala mimo vzpostavljenih pravil in drugače, kot je veljalo za druge državne pravobranilce, z namenom doseči večjo obremenjenost tožnice.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica v delo prejemala težje spise. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič ugotovilo, da na vpisniku pri dodeljevanju zadev tožnici niso imeli nobenih navodil. Sodišče v izvedenih dokazih ni imelo podlage za ugotovitev, da se je želelo tožnico dodatno obremeniti s težjimi spisi, tudi ne z odredbami generalnega državnega pravobranilca o predodeljevanju zadev.
Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice glede pravil za dodeljevanje zveznih spisov. Med seboj povezane spise je generalni državni pravobranilec lahko dodelil enemu ali več državnim pravobranilcem. Gre za odraz organizacije dela, ki ne more predstavljati trpinčenja tožnice. To, da je včasih prihajalo do odstopa od tega pravila, ni bilo posledica šikaniranja tožnice, ampak pomanjkljivega beleženja ključnih besed pri posameznih zadevah v vpisniku, o čemer je izpovedala vpisničarka.
Vpogled delodajalca v spis za potrebe zaključevanja spisov, da se preverijo roki oziroma preveri, ali je treba opraviti kakšno drugo procesno dejanje, ne predstavlja nezakonitega nadzora nad delom tožnice, ampak zgolj zagotavljanje tekočega dela.
Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da na trpinčenje kažejo odredbe o pregledu tožničinih spisov in njihovem zaključku. Sodišče je ugotovilo, da je pred tem tožnica vodjo oddelka obvestila, da je preobremenjena, da ima preveč svojih spisov, poleg tega mora še nadomeščati dlje časa odsotnega sodelavca. Vodja je zato sodelavcu poslala elektronsko sporočilo, s katerim ga je obvestila o zatrjevani preobremenjenosti tožnice in o tem, da ima več nezaključenih zadev, čeprav jo je že spomladi 2011 prosila, da spise zaključi. Izdajo odredbe je vodja predlagala zaradi pridobitve transparentnih podatkov o obremenjenosti tožnice. V teh okoliščinah je sodišče pravilno menilo, da so se pregledali spisi zato, da bi se zagotovilo pravočasno delo tožene stranke. Izjava državne pravobranilke ob tem, ko je pregledovala spise, kaj vse ni narejeno, tudi če bi se nanašala zgolj na tožničino delo, ni bila nedopustna. Šlo je le za izražanje objektivnega dejstva o obsegu (ne)opravljenega dela. Sicer pa je, zaslišana kot priča, zanikala, da bi se na tožnico drla. Nenazadnje je do pregleda spisov prišlo ravno v posledici tožničine prošnje po razbremenitvi. V tej zvezi ni pomembno, ali je bila tožnica zaradi opisanega razburjena.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da imenovanje tožnice ''politična'' ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu. Na podlagi izpovedi prič je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je izraz ''političen/politična'' nanašal na način imenovanja na funkcijo državnega pravobranilca, kadar so bili imenovani na predlog ministra mimo seznama najustreznejših kandidatov, sestavljenega s strani generalnega državnega pravobranilca. Tako so imenovali ne le tožnico, ampak tudi nekatere druge državne pravobranilce.
spor majhne vrednosti - narok v sporih majhne vrednosti - ustna obravnava - kontradiktoren postopek - možnosti za pripravo obrambe - pritožbeni rok
Toženkino nasprotovanje vsebini drugega odstavka 454. člena ZPP z zatrjevanjem, da bi bilo treba izvesti narok, tudi če stranka zahteve v takem primeru ne poda, tako ni utemeljeno. Stranka mora narok v tem primeru izrecno zahtevati, česar pa toženka ni storila.
ZP-1 člen 56, 56/7, 58, 58/1, 65a. ZUP člen 88, 88/1, 88/4.
vročanje odločb sodišča o zahtevi za sodno varstvo - vročanje pooblaščencu
ZP-1 nima posebne določbe, po kateri se mora odločba o prekršku prekrškovnega organa vročiti kršitelju osebno in njegovemu zagovorniku.
Storilcu se odločba o prekršku vroča po določbah ZUP, kar pomeni, da se uporabljajo med drugim tudi določbe 88. člena ZUP in da se, kadar ima storilec zagovornika, vroča njemu (prvi odstavek 88. člena ZUP); in se tako šteje, da je dokument vročen storilcu, kadar je vročen njegovemu zagovorniku (četrti odstavek 88. člena ZUP).
zapadlost terjatve iz sodne poravnave - izvršljivost sodne poravnave
Upnik ob vložitvi predloga za izvršbo ni izkazal, da je terjatev zapadla, zato sodna poravnava ni izvršljiva in tako ne predstavlja listine, na podlagi katere bi bilo mogoče dovoliti izvršbo.
ZDR-1 člen 7, 33, 34, 35, 37, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3.. ZVZD-1 člen 12, 12/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nerazsodnost
S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožniku ne bi smela podati odpovedi samo zato, ker nekaterim drugim delavcem ob enaki kršitvi ni podala pisnega opozorila. Ni namreč enakosti v nepravu.
Tožnikove zdravstvene težave ne omogočajo zaključka, da je izpolnjen dejanski stan v okviru civilnopravnega instituta nerazsodnosti, na katerega je vezana razlaga odgovornosti za kršitev iz pogodbe o zaposlitvi. Le nerazsodnost, glede katere je že Vrhovno sodišče pojasnilo, da pri tožniku ni bila podana v času storitve kršitve, bi izključila odgovornost za storjeno kršitev zaradi nezmožnosti razsojanja v kritičnem obdobju.
GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00034486
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1. ZGO-1 člen 152, 153, 153/1, 153/2.
odškodninska odgovornost države - krivdna odškodninska odgovornost - odgovornost za ravnanje drugega - protipravno ravnanje nosilca oblasti - kvalificirana stopnja napačnosti - arbitrarnost - inšpekcijski postopek - gradbeni inšpektor - pristojnost gradbenega inšpektorja - profesionalna skrbnost - nelegalna gradnja - inšpekcijski ukrepi pri neskladni gradnji - sprememba gradbenega dovoljenja - odstranitev objekta
Za odgovor na vprašanje, ali je gradbeni inšpektor ob odločanju kršil profesionalne standarde svoje službe, je ugotavljanje razlogov, s katerimi je gradbeni inšpektor utemeljil izrečeni inšpekcijski ukrep, ključno.
Kakršenkoli poseg v pravne interese oškodovanca še ne pomeni protipravnosti. Napake v postopku, pri dokazni presoji in pri uporabi materialnega prava, ki niso zunaj okvira pravne dopustnosti, ne utemeljujejo protipravnosti ravnanja oblastnega organa. Ravnanja oblastnih organov so protipravna le v primerih kvalificirane napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne.
V inšpekcijskem postopku so bila predmet obravnave zahtevna medsebojno prepletena pravna in dejanska vprašanja (ali je sporna gradnja rekonstrukcija ali novogradnja, nelegalna ali neskladna gradnja, ali se v primeru neskladne gradnje kot inšpekcijski ukrep lahko odredi odstranitev celotnega objekta, ali je na objektu mogoče ugotoviti dodatne neskladnosti – neskladnosti, ki niso bile ugotovljene z odločbo z dne 9. 2. 2009, ali je glede istega objekta možno izreči inšpekcijske ukrepe po 152. in 153. členu ZGO-1). Drugostopenjski upravni organ je večkrat (štirikrat) sprejel razlago prvostopenjskega upravnega organa, v nobeni od odločb drugostopenjskega upravnega organa (z izjemo zadnje) ali upravnega sodišča tudi ni izraženo stališče, da ni (več) pogojev za vodenje inšpekcijskega postopka. Prvostopenjskemu upravnemu organu (posledično pa tudi drugostopenjskemu upravnemu organu, ker njegove odločitve ni spremenil) ni mogoče očitati, da je nerazumno (arbitrarno) ali celo namerno odstopil od jasne materialnopravne določbe (torej določbe, ki ne dopušča različnega tolmačenja). Glede vprašanja, ali sme upravni organ na podlagi drugega odstavka 153. člena ZGO-1 odrediti uskladitev objekta s pogoji gradbenega dovoljenja tako, da naloži odstranitev celotnega objekta, ni bilo enotne in ustaljene sodne prakse (glej sodbi I U 1077/2010 in II U 439/2009, ki izvirata iz istega časovnega obdobja). Prvostopenjskemu upravnemu organu tako ni mogoče očitati arbitrarnega odstopa od takšne prakse, torej odstopa, za katerega ni navedel razumnih pravnih razlogov. Iz enakega razloga je neutemeljen tudi očitek o namerni prekoračitvi pooblastil. Prvostopenjski upravni organ ni nerazumno vztrajal pri ukrepih po drugem odstavku 153. člena ZGO-1, podlago za to je imel v pravnomočni odločbi z dne 9. 2. 2009.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja terjatve - zloraba pravic - poslovni delež
Materialno pravo ureja pravno varstvo družbenika, ki meni, da drugi družbenik zlorablja pravice iz poslovnega deleža, vendar ne z ugotovitveno in prepovedno tožbo, katero želi tožeča stranka zavarovati z začasno odredbo. Na voljo ima posebno oblikovalno tožbo korporacijskega prava. Če bi tožeča stranka uspela s postavljenim tožbenim zahtevkom, bi bil drugi toženec "shizofreni družbenik" v d.o.o.. Imel bi formalni status družbenika, vendar brez korporacijskih pravic. Takšnega trajnega položaja naše pravo ne omogoča. Nekdo je družbenik ali pa ni. Kot pojasnjeno, se tožbenim trditvam prilega določena pravna posledica, vendar je ni možno doseči s postavljenim tožbenim zahtevkom.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnega obstoja terjatve.
Država je za starše in otroke vzpostavila sistem brezplačne storitve tudi na področju družinske sistemske psihoterapije, zato bi sodišče prve stopnje moralo napotiti starše in otroka na kliniko oziroma zdravstveno institucijo, ki to storitev opravlja brezplačno, ker je tak ukrep potreben, ker starša ne izvajata starševske skrbi v korist otroka in je zato potrebna intervencija države. Iz teh razlogov ni odločilno, da imata udeleženca nadpovprečne dohodke, zato pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo določiti zdravstveno institucijo, ki storitev nudi na stroške obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 204, 204/4, 205, 208.. ZDR-1 člen 31, 49.
kilometrina - prevoz na delo in z dela - kraj opravljanja dela - službena pot
Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih štelo tožničine poti za službene poti, za katere tožnici pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - načela za odmero nepremoženjske škode - lahka telesna poškodba - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - stroškovna odločitev - obrazložitev stroškovne odločitve - odmera pravdnih stroškov
Sodišče prve stopnje je tožnici za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 1.600 EUR. Pritožbeno sodišče je prisojeno odškodnino v obravnavani zadevi primerjalo s sodno prakso v podobnih primerih in ugotovilo, da primerjava potrjuje primerno umeščenost tožnici prisojene odškodnine v okvir prisojenih odškodnin za takšno vrsto škode, zato ni pogojev za njeno zvišanje. Sicer pa pritožba ne navede konkretnega primera iz sodne prakse, ki bi bil primerljiv s tožničinim primerom in kjer bi bila prisojena odškodnina višja od konkretnega primera.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00036576
ZDR-1 člen 6, 8, 47, 111, 111/1, 111/1-7, 111/1-8, 111/2, 164.. OZ člen 179.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - odškodninska odgovornost delodajalca - rok za podajo odpovedi - neizrabljen letni dopust
Za presojo zakonitosti odpovedi s formalnega vidika so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik z opominom z dne 24. 5. 2017 pisno opozoril na izpolnitev obveznosti in istega dne o kršitvah pisno obvestil Inšpektorat za delo. S tem je tožnik izpolnil formalne zahteve za zakonitost izredne odpovedi, zato je izredna odpoved, ki jo je tožnik podal 31. 5. 2017, to je v nadaljnjem 30-dnevnem roku, pravočasna. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsebinsko utemeljenost očitka iz 7. oziroma 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (kršitev prepovedi diskriminacije oziroma nadlegovanja), pa je izredna odpoved tožnika tudi zakonita.
avtorski honorar - kabelska retransmisija glasbenih del - neupravičena obogatitev - višina nadomestila - pravna podlaga - ugovor zastaranja - zastaranje - zastaralni rok - ugovor nesklepčnosti nasprotne stranke - zamuda - zakonske zamudne obresti - tarifa SAZAS - dobrovernost
Pritožba tožnika glede teka zakonskih zamudnih obresti je v skladu z zadnjo sodno prakso VS RS II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 utemeljena. Ker pravdni stranki nista sklenili pogodbe, niti ni bil sklenjen skupni sporazum med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ter je med njima ves čas tekel spor o višini nadomestila, toženka pa je za celotno vtoževano obdobje plačala le 273,63 EUR, bi toženka morala vedeti, da pravica nanjo ni bila prenesena in da toženka za uporabo del iz tožnikovega repertoarja ni imela podlage. Izpostavljena okoliščina, da toženka ni vedela za točno višino svoje obveznosti, ne zadostuje, da bi riziko neplačila prešel na tožnika. Tudi okoliščina, ki jo v odgovoru na tožbo izpostavlja toženka, in sicer, da je postopek za določitev tarife pred Svetom za avtorsko pravo zastal, ne pomeni, da je mogoče izključno krivdo za zastoj tega postopka pripisati tožniku. Glede na to, da je toženka nedobroverna pridobiteljica koristi, tožniku na podlagi določila 193. člena OZ zakonske zamudne obresti dolguje od zapadlosti mesečnih zneskov nadomestila za uporabo glasbe. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika delno ugodilo tako, da je tek zakonskih zamudnih obresti spremenilo, kot izhaja iz izreka odločbe.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo - zloraba položaja ali pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - uporaba milejšega zakona - storilec - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - vodenje ali nadzorstvo gospodarske dejavnosti - delictum proprium - oprostilna sodba - izrek oprostilne sodbe - opis dejanja v izreku - razlogi za oprostilno sodbo
Osrednja teza pritožb je, da bi moralo prvostopenjsko sodišče za obtožence uporabiti KZ-1A kot milejši zakon. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je novela KZ-1A v 240. členu kot dodaten zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti določila delovanje "pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti", s čimer je kaznivemu dejanju podelila status kaznivega dejanja pravega delictum proprium. Kazenski zakonik, pa tudi vse kasnejše novele KZ-1, so namreč krog storilcev tega kaznivega dejanja zarisali zgolj z uporabo dikcije "Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti ...". V preostalem delu se sicer opis tega kaznivega dejanja v zakonu ni bistveno spreminjal, enake so ostale tudi zagrožene kazni.
Zahteva po t. i. vodstvenem ali nadzorstvenem položaju storilca kot dodatni znak kaznivega dejanja oži krog storilcev, pri čemer mora tožilstvo seveda dokazati tudi ta dodatni zakonski znak. Zato je načeloma norma 240. člena KZ-1A dejansko milejša za storilce, za katere vodstveni oz. nadzorstveni položaj ni izkazan.
Sodna praksa vodenje oziroma nadzor gospodarske dejavnosti po določbi 240. člena KZ-1A opredeljuje kot vodenje in sodelovanje pri upravljanju in poslovodstvu gospodarske dejavnosti in se nanaša na razmerje zaupanja glede razpolaganja, upravljanja ali vodenja. Povedano drugače, vodenje ali nadzor gospodarske dejavnosti zajema vse aktivnosti, ki pomenijo sprejemanje poslovnih odločitev, sklepanje poslov ter upravljanje in razpolaganje s premoženjem družbe. Določba 240. člena KZ-1A je blanketna določba, zato je potrebno upoštevati tudi relevantne predpise s področja gospodarskega prava. Tako ZGD-1 razlikuje med dejavnostjo gospodarskih družb, kot jo opredeljuje 6. člen ZGD-1, in vodenjem poslov (poslovodstvom), za katerega je v 10. členu ZGD-1 določeno, da so to organi ali osebe, ki so pooblaščeni, da vodijo posle.
Ne drži stališče pritožnikov, da je potrebno 240. člen KZ-1A razlagati tako, da je vodenje oziroma nadzorstvo pridržano le lastnikom kapitala, upravam družb ter nadzornim svetom oziroma pripadnikom t. i. top managementa. Področja zlorabe se ne nanašajo (le) na položaj storilca, temveč zlasti na dano zaupanje, ki ne izhaja iz položaja, ampak iz posebnega pooblastila za vodenje ali nadzorstvo. Storilci, ki zlorabijo s pooblastilom posebej dano zaupanje za vodenje ali nadzor, so tako izenačeni s storilci, ki zlorabijo splošni vodstveni ali nadzorstveni položaj, pridobljen na podlagi zakona ali aktov družbe.
predlog za izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - skupno premoženje - darilna pogodba
Tožnica ni uspela s potrebno verjetnostjo izkazati že prvega od obeh za izdajo predlagane začasne odredbe (272. člen ZIZ) potrebnih pogojev – to je verjetnega obstoja zatrjevane terjatve (ugotovitvenega zahtevka iz naslova obstoja in deležev na skupnem premoženju). Tožnica (ključnega) zatrjevanega dejstva, da sta bili nepremičnini pridobljeni v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, ni z ničemer izkazala.
Pritožba pravilno navaja, da je sodišče v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič , ko je navedlo, da so bila vsa dejstva, v zvezi s katerimi so bile te priče predlagane, že v zadostni meri ugotovljena na podlagi listinskih dokazov in izpovedi strank ter druge priče, nedopustno oblikovalo vnaprejšnjo dokazno oceno, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
pravna oseba - predlog za oprostitev plačila sodne takse - obravnavanje predloga - predlog za odlog oziroma obročno plačilo takse - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - odlog plačila sodne takse - razveljavitev plačilnega naloga
Predlog za oprostitev plačila sodnih taks vsebuje tudi podrejeni predlog za odlog ali obročno plačilo sodnih taks. O manj kot stranka zahteva, je mogoče odločati tudi brez izrecnega strankinega predloga.
Stranka in odvetnik se lahko dogovorita za višjo nagrado, vendar sodišče tega dogovora ne more upoštevati pri naložitvi stroškov nasprotni stranki. Stvar razmerja med pooblaščencem in stranko je koliko ga ta plača.
Pavšalen in zato neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prisojena denarna odškodnina v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih, ker toženka v pritožbi te trditve ni utemeljila z navedbo nobene konkretne zahteve iz sodne prakse.
Sodišče prve stopnje je del tožbe glede davkov in prispevkov resda napačno zavrglo, namesto da bi zahtevek v tem delu zavrnilo, sploh, ker se je ob tem v pretežnem delu sklicevalo na razloge iz zadeve VIII Ips 226/2017, ki pa jih Vrhovno sodišče RS ni zavzelo v zvezi z vprašanjem pristojnosti in zavrženjem tožbe, kot utegne izhajati iz prvostopenjske odločbe, ampak v zvezi z zavrnitvijo zahtevka. Takšna odločitev je temeljila na vprašanju, kdaj nastane obveznost delodajalca, da za delavca obračuna in odvede davke in prispevke. Za zavrnitev zahtevka iz tega naslova je bilo ključno stališče, da navedena obveznost delodajalca nastane šele po pravnomočnosti sodne odločbe.
Če dajatev do konca glavne obravnave še ni zapadla v plačilo (311. člen ZPP), ima to za posledico zavrnitev zahtevka, kar pa ima po vsebini podobne učinke kot zavrženje (sploh preuranjene) tožbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00033992
ZPP člen 108, 108/1, 130, 130/1, 180. ZPOmK-1 člen 63a, 63a/1, 63a/2, 63a/3, 63a/3-2, 63a/3-3, 63a/3-5, 63b, 63b/2. ZIL-1 člen 48, 48/1, 48/1-b, 114, 119, 120.
nesklepčna tožba - nepopolna tožba - nelojalna konkurenca - dejanja nelojalne konkurence - določenost tožbenega zahtevka - kršitev blagovne znamke - razlikovalni učinek znaka - znak sestavljen iz besed ali črk - prepoved uporabe znamke - registracija blagovne znamke - pravica do uporabe znamke v gospodarskem prometu - bonitetne ocene
Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po zakonu. Nesklepčnost je lahko odpravljiva ali ne. Tožbeni zahtevek iz tožbe, ki je neodpravljivo nesklepčna, ni utemeljen.
Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba poleg drugih elementov obsegati zlasti določen zahtevek. Zahtevek je določen takrat, kadar je popolnoma individualiziran, da ni nobenega dvoma o tem, kaj tožnica zahteva od tožene stranke. Če tožnica zahteva denimo povračilo odškodnine, je ta zahtevek nedoločen v primeru, kadar zahteva npr. plačilo primerne odškodnine. V primeru tožbe na prepoved dejanj nelojalne konkurence pa je nedoločen takrat, kadar tožbeni zahtevek ne vsebuje konkretnih dejanskih stanov, ki jih ni mogoče subsumirati niti pod generalno klavzulo iz drugega odstavka 63.a člena ZPOmK-1 niti pod katerega od posameznih primerov nelojalne konkurence iz tretjega odstavku istega člena, ob upoštevanju generalne klavzule.
S I. točko izreka je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da se toženki nalaga prepoved dejanj, usmerjenih v prekinitev poslovnega razmerja med tožnico in njenimi kupci oziroma k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij, izvedenih na način, da tožena stranka subjektom na trgu neresnično zatrjuje ekonomsko oziroma kakršnokoli drugačno povezanost s tožečo stranko, ter se ji s tem prepovedujejo dejanja nelojalne konkurence.
Drži pritožbeni očitek, da zgoraj opisano ravnanje tožnice ni zajeto v I. točki izreka izpodbijane sodbe, saj predstavitve toženke (zanjo njene agentke) ni mogoče razumeti kot zatrjevanja ekonomske povezanosti toženke s tožnico. Prav tako drži, da ne pomeni ravnanja, ki bi bilo usmerjeno k prekinitvi poslovnega razmerja med tožnico in N. P. ali k oteževanju njunega razmerja.
Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da zato, ker očitano ravnanje, ki izhaja iz trditvene podlage tožnice, ni zajeto v prepovednem zahtevku, tožba ni sklepčna.
Vendar pa bi bila v tej zadevi sprememba izpodbijanega ugodilnega dela sodbe v zavrnitev tožbenega zahtevka preuranjena. Drži tudi pritožbeni očitek, da je sam tožbeni zahtevek premalo določen in da pušča dvom o tem, kaj je toženka sploh dolžna opustiti