DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00036576
ZDR-1 člen 6, 8, 47, 111, 111/1, 111/1-7, 111/1-8, 111/2, 164.. OZ člen 179.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - odškodninska odgovornost delodajalca - rok za podajo odpovedi - neizrabljen letni dopust
Za presojo zakonitosti odpovedi s formalnega vidika so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik z opominom z dne 24. 5. 2017 pisno opozoril na izpolnitev obveznosti in istega dne o kršitvah pisno obvestil Inšpektorat za delo. S tem je tožnik izpolnil formalne zahteve za zakonitost izredne odpovedi, zato je izredna odpoved, ki jo je tožnik podal 31. 5. 2017, to je v nadaljnjem 30-dnevnem roku, pravočasna. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsebinsko utemeljenost očitka iz 7. oziroma 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (kršitev prepovedi diskriminacije oziroma nadlegovanja), pa je izredna odpoved tožnika tudi zakonita.
prisilna poravnava - upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave - pravica do pritožbe zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave - aktivna legitimacija delničarja - pravica delničarja do pritožbe - korporacijske pravice delničarjev - odprava insolventnosti - domneva insolventnosti - ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave - pravica do učinkovitega sodnega varstva - zloraba pravic - zloraba postopka prisilne poravnave
Dolžnik in njegovi lastniki imajo ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da v primeru insolventnosti sprejmejo potrebne ukrepe za odpravo insolventnosti. Če tega ne storijo, pa je treba upnikom, ki imajo pri poplačilu terjatev prednost pred lastniki podjetja zagotoviti možnost, da predlagajo prisilno poravnavo, če jim je s tem zagotovljeno največje mogoče poplačilo njihovih terjatev. Insolventni dolžnik mora v primeru insolventnosti podjetja ukrepati hitro in učinkovito. Ureditev, ki upnikom, ki imajo pravico do poplačila svojih terjatev pred lastniki družbe omogoča, da prevzamejo iniciativo pri sprejemu ukrepov za odpravo insolventnosti, ni neustavna. Nobenega razloga ni, da bi se v takem primeru dajalo prednost lastnikom podjetja tako, da bi imeli še po uvedbi postopka upniške prisilne poravnave možnost izpeljati skupščino z namenom dokapitalizacije družbe.
Glede na navedeno ne držijo pritožbene trditve, da je v zvezi s takšno situacijo podana protiustavna pravna praznina zaradi nesorazmernega posega v premoženjske in korporacijske pravice delničarjev, ki so že izrazili interes za sanacijo dolžnika in zahtevali sklic skupščine.
Postopek prisilne poravnave se v primeru upniškega predloga za prisilno poravnavo začne na podlagi domneve, da je dolžnik insolventen. Začetek insolvenčnega postopka na podlagi domneve o insolventnosti dolžnika je v ZFPPIPP pravilo, ne pa izjema. Tudi v primeru upniškega predloga za začetek stečajnega postopka lahko domnevo insolventnosti izpodbija v predhodnem postopku le dolžnik, če vloži ugovor po drugem odstavku 235. člena ZFPPIPP, ne morejo je pa izpodbijati dolžnikovi delničarji. Lastniki podjetja lahko domnevo insolventnosti dolžnika izpodbijajo šele s pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka, pri tem pa morajo dokazati, da dolžnik ni insolventen (četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP). V primeru prisilne poravnave, ki se začne na predlog dolžnika, pa je domnevo insolventnosti dopustno izpodbijati z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave (1. točka 172. člena ZFPPIPP). ZFPPIPP za vse postopke prisilne poravnave določa, da mora vložnik ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave dokazati solventnost dolžnika. Pri tem ni pomembno, ali je vložnik ugovora dolžnik, upnik ali osebno odgovorni družbenik dolžnika.
Pritožba pravilno navaja, da je sodišče v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič , ko je navedlo, da so bila vsa dejstva, v zvezi s katerimi so bile te priče predlagane, že v zadostni meri ugotovljena na podlagi listinskih dokazov in izpovedi strank ter druge priče, nedopustno oblikovalo vnaprejšnjo dokazno oceno, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
predlog za izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - skupno premoženje - darilna pogodba
Tožnica ni uspela s potrebno verjetnostjo izkazati že prvega od obeh za izdajo predlagane začasne odredbe (272. člen ZIZ) potrebnih pogojev – to je verjetnega obstoja zatrjevane terjatve (ugotovitvenega zahtevka iz naslova obstoja in deležev na skupnem premoženju). Tožnica (ključnega) zatrjevanega dejstva, da sta bili nepremičnini pridobljeni v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, ni z ničemer izkazala.
ZPrCP člen 107, 107/7, 107/8, 107/12. ZP-1 člen 156.
psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - preverjanje psihofizičnega stanja - prepovedane droge - strokovni pregled - zakonitost postopka - ravnanje policista pri izvajanju pooblastil
Že jezikovna in namenska razlaga določbe sedmega odstavka 107. člena ZPrCP pokaže, da sme policist zaradi ugotovitve, ali je udeleženec cestnega prometa pod vplivom prepovedanih drog, izvesti preizkus z napravo ali sredstvom za hitro ugotavljanje prisotnosti droge v organizmu samostojno in neodvisno od postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica teh snovi v organizmu. Navedena določba pa daje policistu pooblastilo, da sme preizkus z napravo za hitro ugotavljanje izvesti tudi kot sestavni del postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov.
Glede na dejstvo, da je obdolženec bil seznanjen z rezultatom hitrega testa in policistovo odredbo, se je zavedal, da je odklonitev strokovnega pregleda v nasprotju s policistovo odredbo in se pritožnik ne more uspešno sklicevati, da naj bi strokovni pregled odklonil pod pritiskom policista, češ da bo prihranil stroške pregleda, ker ne gre za zavajajočo ali lažno vplivanje policista na obdolženčevo odločitev, ki je v končni fazi bila povsem njegova in neizsiljena ter jo je obdolženec potrdil s podpisom zapisnika, ki potrjuje skladni izpovedbi obeh policistov, da je odklonitev strokovnega pregleda bila njegova lastna odločitev.
Odsotnost testerja, ki ni zabeležil veljavnega rezultata, ne vzbuja pomisleka, da je prvi test bil negativen in da iz tega razloga drugi test sploh ne bi smel biti odrejen. Ponovljeni test pa je bil izveden kot del enotnega postopka za preverjanje psihofizičnega stanja s časovno kontinuiteto, ki ni prekomerno posegla v osebnost obdolženca v smislu neupravičenega zadržanja, pri čemer je obdolženec med postopkom imel ves čas možnost spremljati postopek in rezultate testa, zaradi česar se kot neutemeljen izkaže tudi pritožbeni očitek, da sta preizkusa bila nezakonito opravljena v njegovi odsotnosti, saj zgolj dejstvo, da med čakanjem na rezultat ni bil neposredno prisoten ob napravi za hitro testiranje, ne predstavlja kršitve, ki bi vplivala na zakonitost postopka.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo - zloraba položaja ali pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - uporaba milejšega zakona - storilec - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - vodenje ali nadzorstvo gospodarske dejavnosti - delictum proprium - oprostilna sodba - izrek oprostilne sodbe - opis dejanja v izreku - razlogi za oprostilno sodbo
Osrednja teza pritožb je, da bi moralo prvostopenjsko sodišče za obtožence uporabiti KZ-1A kot milejši zakon. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je novela KZ-1A v 240. členu kot dodaten zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti določila delovanje "pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti", s čimer je kaznivemu dejanju podelila status kaznivega dejanja pravega delictum proprium. Kazenski zakonik, pa tudi vse kasnejše novele KZ-1, so namreč krog storilcev tega kaznivega dejanja zarisali zgolj z uporabo dikcije "Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti ...". V preostalem delu se sicer opis tega kaznivega dejanja v zakonu ni bistveno spreminjal, enake so ostale tudi zagrožene kazni.
Zahteva po t. i. vodstvenem ali nadzorstvenem položaju storilca kot dodatni znak kaznivega dejanja oži krog storilcev, pri čemer mora tožilstvo seveda dokazati tudi ta dodatni zakonski znak. Zato je načeloma norma 240. člena KZ-1A dejansko milejša za storilce, za katere vodstveni oz. nadzorstveni položaj ni izkazan.
Sodna praksa vodenje oziroma nadzor gospodarske dejavnosti po določbi 240. člena KZ-1A opredeljuje kot vodenje in sodelovanje pri upravljanju in poslovodstvu gospodarske dejavnosti in se nanaša na razmerje zaupanja glede razpolaganja, upravljanja ali vodenja. Povedano drugače, vodenje ali nadzor gospodarske dejavnosti zajema vse aktivnosti, ki pomenijo sprejemanje poslovnih odločitev, sklepanje poslov ter upravljanje in razpolaganje s premoženjem družbe. Določba 240. člena KZ-1A je blanketna določba, zato je potrebno upoštevati tudi relevantne predpise s področja gospodarskega prava. Tako ZGD-1 razlikuje med dejavnostjo gospodarskih družb, kot jo opredeljuje 6. člen ZGD-1, in vodenjem poslov (poslovodstvom), za katerega je v 10. členu ZGD-1 določeno, da so to organi ali osebe, ki so pooblaščeni, da vodijo posle.
Ne drži stališče pritožnikov, da je potrebno 240. člen KZ-1A razlagati tako, da je vodenje oziroma nadzorstvo pridržano le lastnikom kapitala, upravam družb ter nadzornim svetom oziroma pripadnikom t. i. top managementa. Področja zlorabe se ne nanašajo (le) na položaj storilca, temveč zlasti na dano zaupanje, ki ne izhaja iz položaja, ampak iz posebnega pooblastila za vodenje ali nadzorstvo. Storilci, ki zlorabijo s pooblastilom posebej dano zaupanje za vodenje ali nadzor, so tako izenačeni s storilci, ki zlorabijo splošni vodstveni ali nadzorstveni položaj, pridobljen na podlagi zakona ali aktov družbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00033293
ZIL-1 člen 33, 33/2, 42, 42/1, 123, 123/1, 123/1-a, 123/1-b, 123/7, 124, 124/5. ZPP člen 337, 337/1. ZIZ člen 9, 9/4, 45. ZVK člen 13.
model - blagovna znamka - predmet varstva - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - zavarovanje dokazov - predlog za zavarovanje dokazov - zavrnitev predloga - vročanje - vročitev sklepa o zavrnitvi predloga - pravna sredstva - vročitev pritožbe v odgovor - nedovoljene pritožbene novote
Predmet varstva modela po drugem odstavku 33. člena ZIL-1 je lahko videz izdelka, ki pomeni izgled celotnega izdelka ali njegovega dela, ki izhaja iz značilnosti, zlasti linij, obrisov, barv, oblike, teksture oziroma materialov izdelka samega ali ornamentov na njem. Vendar pa iz priloženih listin ne izhaja, v čem je zidni vložek po navedenih elementih iz drugega odstavka 33. člena ZIL-1 zaščiten z modelom z izjemo, da gre za zidni vložek iz plastike.
Po določilu prvega odstavka 42. člena ZIL-1, se sme kot znamka registrirati kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogoča razlikovanje blaga ali storitev podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati, kot so zlasti besede, vključno z vsemi imeni, črke, številke, figurativni elementi, 3D dimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže in kombinacije barv, kot tudi kakršnakoli kombinacija takih znakov. Z zelo povečevalnim pregledom je mogoče zaznati, da je na zidnem vložku tožene stranke znak SX, ki se nadaljuje še z dodatnimi podatki, ki pa so na 4 strani tožbe tako slabo vidni, v zajemu spletne strani tožene stranke pa sploh ne, da zapisa ni mogoče razbrati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VSL00034488
ZZZDR člen 12. ZD člen 4a, 10, 10/2. ZPP člen 8, 163, 163/4, 339, 339/2, 339/2-14. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 18, 18-1.
dedna pravica - ugotovitev dedne pravice - obstoj zunajzakonske skupnosti - tožba za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti - ugotovitvena tožba - nedopustna vsebina ugotovitvene tožbe - predhodno vprašanje - dediči kot enotni in nujni sosporniki - pravni standard - obstoj življenjske skupnosti - notornost razmerja - dokazna ocena - metodološki napotek - pomanjkljiva dokazna ocena - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odločitev o pravdnih stroških - poseben sklep o stroških - premoženjski spor
Glede ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti ni dopustno postaviti samostojnega zahtevka, ker gre za ugotavljanje dejanskega razmerja, kar ni dopustna vsebina ugotovitvene tožbe. Poleg tega se lahko obstoj zunajzakonske skupnosti v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZZZDR ugotavlja zgolj kot predhodno vprašanje, kar pomeni, da o tem ni mogoče postaviti samostojnega zahtevka, niti vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Ker je zahtevek za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti kot tak nedopusten, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu zavreči in ne zavrniti ter meritorno odločiti le o tožničini dedni pravici.
Dokazna ocena sodišča prve stopnje je površna in selektivna, kar onemogoča celovit pritožbeni preizkus sodbe. Sodišče ni dolžno izvesti nebistvenih dokazov, torej tistih, ki bi potrdili strankino trditev, če bi uspeli, a kljub temu ne bi privedli do zanjo ugodne odločitve. Kadar pa je sodišče v dokaznem postopku izvedlo tudi takšne, torej nebistvene dokaze, mora v sodbi utemeljiti, zakaj zatrjevana dejstva, ki so jih ti dokazi potrdili, niso vplivala na izid pravde. Ker sodišče prve stopnje tej zahtevi ni zadostilo, ni mogoče preveriti, ali preostali izvedeni dokazi res niso bistveni. Vse opisane pomanjkljivosti ne predstavljajo le kršitve 8. člena ZPP, ki lahko vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, ampak je neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člena ZPP, pripeljalo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, pri čemer je ključno zlasti stališče, ki je bilo zavzeto tudi v novejši sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019 - nanaša se na poveljnike oddelkov ter njihovo vodenje sestankov, kar pa odraža tudi bistveno razliko od stališča iz sodbe VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019. V tej zadevi je Vrhovno sodišče presodilo, da pripadniku zaradi udeležbe na sestankih (ki tudi niso bili posebej organiziran, formalizirani) tedenski počitek ni bil kršen, medtem ko je v zadevi VIII Ips 54/2019 presodilo, da je bil poveljniku oddelka, ki je vodil sestanke oddelka, tedenski počitek kršen.
V skladu z navedenim je tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi oblikovalo pravilne zaključke in tožniku priznalo odškodnino za neizkoriščene dneve tedenskega počitka. Pritožba neutemeljeno nasprotuje razlogom v 11. točki obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče ustrezno poudarilo, da je bil tožnik poveljnik izvidniškega oddelka, kar je dolžnost, ki ga je zavezovala k delovnim obveznostim ves čas misije, ne glede na prosti čas pripadnikov oddelka.
pravna oseba - predlog za oprostitev plačila sodne takse - obravnavanje predloga - predlog za odlog oziroma obročno plačilo takse - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - odlog plačila sodne takse - razveljavitev plačilnega naloga
Predlog za oprostitev plačila sodnih taks vsebuje tudi podrejeni predlog za odlog ali obročno plačilo sodnih taks. O manj kot stranka zahteva, je mogoče odločati tudi brez izrecnega strankinega predloga.
GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00034486
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1. ZGO-1 člen 152, 153, 153/1, 153/2.
odškodninska odgovornost države - krivdna odškodninska odgovornost - odgovornost za ravnanje drugega - protipravno ravnanje nosilca oblasti - kvalificirana stopnja napačnosti - arbitrarnost - inšpekcijski postopek - gradbeni inšpektor - pristojnost gradbenega inšpektorja - profesionalna skrbnost - nelegalna gradnja - inšpekcijski ukrepi pri neskladni gradnji - sprememba gradbenega dovoljenja - odstranitev objekta
Za odgovor na vprašanje, ali je gradbeni inšpektor ob odločanju kršil profesionalne standarde svoje službe, je ugotavljanje razlogov, s katerimi je gradbeni inšpektor utemeljil izrečeni inšpekcijski ukrep, ključno.
Kakršenkoli poseg v pravne interese oškodovanca še ne pomeni protipravnosti. Napake v postopku, pri dokazni presoji in pri uporabi materialnega prava, ki niso zunaj okvira pravne dopustnosti, ne utemeljujejo protipravnosti ravnanja oblastnega organa. Ravnanja oblastnih organov so protipravna le v primerih kvalificirane napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne.
V inšpekcijskem postopku so bila predmet obravnave zahtevna medsebojno prepletena pravna in dejanska vprašanja (ali je sporna gradnja rekonstrukcija ali novogradnja, nelegalna ali neskladna gradnja, ali se v primeru neskladne gradnje kot inšpekcijski ukrep lahko odredi odstranitev celotnega objekta, ali je na objektu mogoče ugotoviti dodatne neskladnosti – neskladnosti, ki niso bile ugotovljene z odločbo z dne 9. 2. 2009, ali je glede istega objekta možno izreči inšpekcijske ukrepe po 152. in 153. členu ZGO-1). Drugostopenjski upravni organ je večkrat (štirikrat) sprejel razlago prvostopenjskega upravnega organa, v nobeni od odločb drugostopenjskega upravnega organa (z izjemo zadnje) ali upravnega sodišča tudi ni izraženo stališče, da ni (več) pogojev za vodenje inšpekcijskega postopka. Prvostopenjskemu upravnemu organu (posledično pa tudi drugostopenjskemu upravnemu organu, ker njegove odločitve ni spremenil) ni mogoče očitati, da je nerazumno (arbitrarno) ali celo namerno odstopil od jasne materialnopravne določbe (torej določbe, ki ne dopušča različnega tolmačenja). Glede vprašanja, ali sme upravni organ na podlagi drugega odstavka 153. člena ZGO-1 odrediti uskladitev objekta s pogoji gradbenega dovoljenja tako, da naloži odstranitev celotnega objekta, ni bilo enotne in ustaljene sodne prakse (glej sodbi I U 1077/2010 in II U 439/2009, ki izvirata iz istega časovnega obdobja). Prvostopenjskemu upravnemu organu tako ni mogoče očitati arbitrarnega odstopa od takšne prakse, torej odstopa, za katerega ni navedel razumnih pravnih razlogov. Iz enakega razloga je neutemeljen tudi očitek o namerni prekoračitvi pooblastil. Prvostopenjski upravni organ ni nerazumno vztrajal pri ukrepih po drugem odstavku 153. člena ZGO-1, podlago za to je imel v pravnomočni odločbi z dne 9. 2. 2009.
Stranka in odvetnik se lahko dogovorita za višjo nagrado, vendar sodišče tega dogovora ne more upoštevati pri naložitvi stroškov nasprotni stranki. Stvar razmerja med pooblaščencem in stranko je koliko ga ta plača.
podjemna pogodba - odstop od pogodbe - dodatni rok za izpolnitev - rok izpolnitve kot bistvena sestavina pogodbe - izdelava projektne dokumentacije
Tožeča stranka, če bi hotela odstopiti od pogodbe pred iztekom roka skladno z določbo 628. člena OZ, bi morala toženi stranki določiti dodatni rok. Res je, da gre pri določbi 628. člena OZ za specialno ureditev odstopa od podjemne pogodbe glede na določbo 105. člena OZ, ki ureja odstop od vsake pogodbe, pri kateri rok izpolnitve ni bistvena sestavina, vendar pa ureditev iz drugega odstavka 628.člena OZ ne izključuje uporabe 105.člena OZ. Če rok za izpolnitev podjemnikove obveznosti ni bistvena sestavina pogodbe, naročnik ne pridobi pravice odstopiti od pogodbe že z nastopom zamude, temveč mora prej podjemniku dati primeren dodatni rok za izpolnitev in šele, če se pokaže, da tudi v dodatnem roku delo ne bo opravljeno, sme naročnik pred iztekom dodatnega roka odstopiti od pogodbe.
Tožeča stranka ni odstopila od pogodbe zaradi zamude roka, temveč v dopisu 24. 4. 2014 navaja, da ocenjuje, da medsebojno pogodbeno sodelovanje ni več smiselno.
Tako je glede na vsebino dopisa z dne 24. 2. 2014 sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je ravnanje tožeče stranke presojati skladno z določbo 648. člena OZ, ki določa, da vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, lahko naročnik odstopi od pogodbe kadarkoli hoče, vendar mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00033992
ZPP člen 108, 108/1, 130, 130/1, 180. ZPOmK-1 člen 63a, 63a/1, 63a/2, 63a/3, 63a/3-2, 63a/3-3, 63a/3-5, 63b, 63b/2. ZIL-1 člen 48, 48/1, 48/1-b, 114, 119, 120.
nesklepčna tožba - nepopolna tožba - nelojalna konkurenca - dejanja nelojalne konkurence - določenost tožbenega zahtevka - kršitev blagovne znamke - razlikovalni učinek znaka - znak sestavljen iz besed ali črk - prepoved uporabe znamke - registracija blagovne znamke - pravica do uporabe znamke v gospodarskem prometu - bonitetne ocene
Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po zakonu. Nesklepčnost je lahko odpravljiva ali ne. Tožbeni zahtevek iz tožbe, ki je neodpravljivo nesklepčna, ni utemeljen.
Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba poleg drugih elementov obsegati zlasti določen zahtevek. Zahtevek je določen takrat, kadar je popolnoma individualiziran, da ni nobenega dvoma o tem, kaj tožnica zahteva od tožene stranke. Če tožnica zahteva denimo povračilo odškodnine, je ta zahtevek nedoločen v primeru, kadar zahteva npr. plačilo primerne odškodnine. V primeru tožbe na prepoved dejanj nelojalne konkurence pa je nedoločen takrat, kadar tožbeni zahtevek ne vsebuje konkretnih dejanskih stanov, ki jih ni mogoče subsumirati niti pod generalno klavzulo iz drugega odstavka 63.a člena ZPOmK-1 niti pod katerega od posameznih primerov nelojalne konkurence iz tretjega odstavku istega člena, ob upoštevanju generalne klavzule.
S I. točko izreka je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da se toženki nalaga prepoved dejanj, usmerjenih v prekinitev poslovnega razmerja med tožnico in njenimi kupci oziroma k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij, izvedenih na način, da tožena stranka subjektom na trgu neresnično zatrjuje ekonomsko oziroma kakršnokoli drugačno povezanost s tožečo stranko, ter se ji s tem prepovedujejo dejanja nelojalne konkurence.
Drži pritožbeni očitek, da zgoraj opisano ravnanje tožnice ni zajeto v I. točki izreka izpodbijane sodbe, saj predstavitve toženke (zanjo njene agentke) ni mogoče razumeti kot zatrjevanja ekonomske povezanosti toženke s tožnico. Prav tako drži, da ne pomeni ravnanja, ki bi bilo usmerjeno k prekinitvi poslovnega razmerja med tožnico in N. P. ali k oteževanju njunega razmerja.
Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da zato, ker očitano ravnanje, ki izhaja iz trditvene podlage tožnice, ni zajeto v prepovednem zahtevku, tožba ni sklepčna.
Vendar pa bi bila v tej zadevi sprememba izpodbijanega ugodilnega dela sodbe v zavrnitev tožbenega zahtevka preuranjena. Drži tudi pritožbeni očitek, da je sam tožbeni zahtevek premalo določen in da pušča dvom o tem, kaj je toženka sploh dolžna opustiti
zapadlost terjatve iz sodne poravnave - izvršljivost sodne poravnave
Upnik ob vložitvi predloga za izvršbo ni izkazal, da je terjatev zapadla, zato sodna poravnava ni izvršljiva in tako ne predstavlja listine, na podlagi katere bi bilo mogoče dovoliti izvršbo.
avtorski honorar - kabelska retransmisija glasbenih del - neupravičena obogatitev - višina nadomestila - pravna podlaga - ugovor zastaranja - zastaranje - zastaralni rok - ugovor nesklepčnosti nasprotne stranke - zamuda - zakonske zamudne obresti - tarifa SAZAS - dobrovernost
Pritožba tožnika glede teka zakonskih zamudnih obresti je v skladu z zadnjo sodno prakso VS RS II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 utemeljena. Ker pravdni stranki nista sklenili pogodbe, niti ni bil sklenjen skupni sporazum med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ter je med njima ves čas tekel spor o višini nadomestila, toženka pa je za celotno vtoževano obdobje plačala le 273,63 EUR, bi toženka morala vedeti, da pravica nanjo ni bila prenesena in da toženka za uporabo del iz tožnikovega repertoarja ni imela podlage. Izpostavljena okoliščina, da toženka ni vedela za točno višino svoje obveznosti, ne zadostuje, da bi riziko neplačila prešel na tožnika. Tudi okoliščina, ki jo v odgovoru na tožbo izpostavlja toženka, in sicer, da je postopek za določitev tarife pred Svetom za avtorsko pravo zastal, ne pomeni, da je mogoče izključno krivdo za zastoj tega postopka pripisati tožniku. Glede na to, da je toženka nedobroverna pridobiteljica koristi, tožniku na podlagi določila 193. člena OZ zakonske zamudne obresti dolguje od zapadlosti mesečnih zneskov nadomestila za uporabo glasbe. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika delno ugodilo tako, da je tek zakonskih zamudnih obresti spremenilo, kot izhaja iz izreka odločbe.
ZDR-1 člen 7, 33, 34, 35, 37, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3.. ZVZD-1 člen 12, 12/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nerazsodnost
S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožniku ne bi smela podati odpovedi samo zato, ker nekaterim drugim delavcem ob enaki kršitvi ni podala pisnega opozorila. Ni namreč enakosti v nepravu.
Tožnikove zdravstvene težave ne omogočajo zaključka, da je izpolnjen dejanski stan v okviru civilnopravnega instituta nerazsodnosti, na katerega je vezana razlaga odgovornosti za kršitev iz pogodbe o zaposlitvi. Le nerazsodnost, glede katere je že Vrhovno sodišče pojasnilo, da pri tožniku ni bila podana v času storitve kršitve, bi izključila odgovornost za storjeno kršitev zaradi nezmožnosti razsojanja v kritičnem obdobju.
DELOVNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - PREKRŠKI
VSL00035086
ZDR-1 člen 134, 134/2, 135, 217, 217/1, 217/1-27, 217/2, 217/4. ZPIZ-2 člen 134a, 134a/6, 134a/7. ZP-1 člen 62a, 62a/1, 62a/1-1, 62a/1-2, 65, 65/2, 65/3.
odločba o prekršku - opis prekrška - zakonski znaki prekrška - zahteva za sodno varstvo - pravna opredelitev prekrška - sprememba pravne kvalifikacije - pristojni prekrškovni organ - odprava odločbe o prekršku
Iz opisov prekrškov v izreku odločbe o prekršku izhajajo vsi zakonski znaki prekrška po prvem stavku šestega odstavka 134.a člena ZPIZ-2. Iz izreka odločbe o prekršku namreč ne izhaja le dejstvo, da pravna oseba (delodajalec) za zaposlenega delavca ni izplačala plače za posamezen mesec, temveč je v izreku navedeno še, da pravna oseba posledično (ker predhodno ni izplačala plače) za navedene mesece ni oddala REK-1 obrazca za zaposlenega delavca, kar je razvidno iz aplikacije e-davki na dan nadzora.
Ker delodajalec stori prekršek po prvem stavku šestega odstavka 134.a člena ZPIZ-2, če ni predložil obračuna davčnega odtegljaja, ker ni izplačal plače, je prekrškovni organ v odločbi o prekršku pravilno navedel, da sta storilca kršila drugi odstavek 134. člena ZDR-1.
Tožena stranka si v pritožbi zmotno razlaga, da glede na fikcijo vročitve ni bila seznanjena s sklepom in da ne more biti prikrajšana za svoje pravice. Kot navede že sama tožena stranka, se pri fikciji vročitve seznanitev z vlogami predpostavlja. Ob tem pa je opozoriti tudi, da mora stranka pravna sredstva, konkretno pritožbo zoper sklep, vložiti pravočasno, to je v roku 15 dni, kot je bila tožena stranka izrecno opozorjena v pravnem pouku.
spor majhne vrednosti - narok v sporih majhne vrednosti - ustna obravnava - kontradiktoren postopek - možnosti za pripravo obrambe - pritožbeni rok
Toženkino nasprotovanje vsebini drugega odstavka 454. člena ZPP z zatrjevanjem, da bi bilo treba izvesti narok, tudi če stranka zahteve v takem primeru ne poda, tako ni utemeljeno. Stranka mora narok v tem primeru izrecno zahtevati, česar pa toženka ni storila.