Tožena stranka si v pritožbi zmotno razlaga, da glede na fikcijo vročitve ni bila seznanjena s sklepom in da ne more biti prikrajšana za svoje pravice. Kot navede že sama tožena stranka, se pri fikciji vročitve seznanitev z vlogami predpostavlja. Ob tem pa je opozoriti tudi, da mora stranka pravna sredstva, konkretno pritožbo zoper sklep, vložiti pravočasno, to je v roku 15 dni, kot je bila tožena stranka izrecno opozorjena v pravnem pouku.
prisilna poravnava - upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave - pravica do pritožbe zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave - aktivna legitimacija delničarja - pravica delničarja do pritožbe - korporacijske pravice delničarjev - odprava insolventnosti - domneva insolventnosti - ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave - pravica do učinkovitega sodnega varstva - zloraba pravic - zloraba postopka prisilne poravnave
Dolžnik in njegovi lastniki imajo ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da v primeru insolventnosti sprejmejo potrebne ukrepe za odpravo insolventnosti. Če tega ne storijo, pa je treba upnikom, ki imajo pri poplačilu terjatev prednost pred lastniki podjetja zagotoviti možnost, da predlagajo prisilno poravnavo, če jim je s tem zagotovljeno največje mogoče poplačilo njihovih terjatev. Insolventni dolžnik mora v primeru insolventnosti podjetja ukrepati hitro in učinkovito. Ureditev, ki upnikom, ki imajo pravico do poplačila svojih terjatev pred lastniki družbe omogoča, da prevzamejo iniciativo pri sprejemu ukrepov za odpravo insolventnosti, ni neustavna. Nobenega razloga ni, da bi se v takem primeru dajalo prednost lastnikom podjetja tako, da bi imeli še po uvedbi postopka upniške prisilne poravnave možnost izpeljati skupščino z namenom dokapitalizacije družbe.
Glede na navedeno ne držijo pritožbene trditve, da je v zvezi s takšno situacijo podana protiustavna pravna praznina zaradi nesorazmernega posega v premoženjske in korporacijske pravice delničarjev, ki so že izrazili interes za sanacijo dolžnika in zahtevali sklic skupščine.
Postopek prisilne poravnave se v primeru upniškega predloga za prisilno poravnavo začne na podlagi domneve, da je dolžnik insolventen. Začetek insolvenčnega postopka na podlagi domneve o insolventnosti dolžnika je v ZFPPIPP pravilo, ne pa izjema. Tudi v primeru upniškega predloga za začetek stečajnega postopka lahko domnevo insolventnosti izpodbija v predhodnem postopku le dolžnik, če vloži ugovor po drugem odstavku 235. člena ZFPPIPP, ne morejo je pa izpodbijati dolžnikovi delničarji. Lastniki podjetja lahko domnevo insolventnosti dolžnika izpodbijajo šele s pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka, pri tem pa morajo dokazati, da dolžnik ni insolventen (četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP). V primeru prisilne poravnave, ki se začne na predlog dolžnika, pa je domnevo insolventnosti dopustno izpodbijati z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave (1. točka 172. člena ZFPPIPP). ZFPPIPP za vse postopke prisilne poravnave določa, da mora vložnik ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave dokazati solventnost dolžnika. Pri tem ni pomembno, ali je vložnik ugovora dolžnik, upnik ali osebno odgovorni družbenik dolžnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00033992
ZPP člen 108, 108/1, 130, 130/1, 180. ZPOmK-1 člen 63a, 63a/1, 63a/2, 63a/3, 63a/3-2, 63a/3-3, 63a/3-5, 63b, 63b/2. ZIL-1 člen 48, 48/1, 48/1-b, 114, 119, 120.
nesklepčna tožba - nepopolna tožba - nelojalna konkurenca - dejanja nelojalne konkurence - določenost tožbenega zahtevka - kršitev blagovne znamke - razlikovalni učinek znaka - znak sestavljen iz besed ali črk - prepoved uporabe znamke - registracija blagovne znamke - pravica do uporabe znamke v gospodarskem prometu - bonitetne ocene
Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po zakonu. Nesklepčnost je lahko odpravljiva ali ne. Tožbeni zahtevek iz tožbe, ki je neodpravljivo nesklepčna, ni utemeljen.
Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba poleg drugih elementov obsegati zlasti določen zahtevek. Zahtevek je določen takrat, kadar je popolnoma individualiziran, da ni nobenega dvoma o tem, kaj tožnica zahteva od tožene stranke. Če tožnica zahteva denimo povračilo odškodnine, je ta zahtevek nedoločen v primeru, kadar zahteva npr. plačilo primerne odškodnine. V primeru tožbe na prepoved dejanj nelojalne konkurence pa je nedoločen takrat, kadar tožbeni zahtevek ne vsebuje konkretnih dejanskih stanov, ki jih ni mogoče subsumirati niti pod generalno klavzulo iz drugega odstavka 63.a člena ZPOmK-1 niti pod katerega od posameznih primerov nelojalne konkurence iz tretjega odstavku istega člena, ob upoštevanju generalne klavzule.
S I. točko izreka je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da se toženki nalaga prepoved dejanj, usmerjenih v prekinitev poslovnega razmerja med tožnico in njenimi kupci oziroma k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij, izvedenih na način, da tožena stranka subjektom na trgu neresnično zatrjuje ekonomsko oziroma kakršnokoli drugačno povezanost s tožečo stranko, ter se ji s tem prepovedujejo dejanja nelojalne konkurence.
Drži pritožbeni očitek, da zgoraj opisano ravnanje tožnice ni zajeto v I. točki izreka izpodbijane sodbe, saj predstavitve toženke (zanjo njene agentke) ni mogoče razumeti kot zatrjevanja ekonomske povezanosti toženke s tožnico. Prav tako drži, da ne pomeni ravnanja, ki bi bilo usmerjeno k prekinitvi poslovnega razmerja med tožnico in N. P. ali k oteževanju njunega razmerja.
Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da zato, ker očitano ravnanje, ki izhaja iz trditvene podlage tožnice, ni zajeto v prepovednem zahtevku, tožba ni sklepčna.
Vendar pa bi bila v tej zadevi sprememba izpodbijanega ugodilnega dela sodbe v zavrnitev tožbenega zahtevka preuranjena. Drži tudi pritožbeni očitek, da je sam tožbeni zahtevek premalo določen in da pušča dvom o tem, kaj je toženka sploh dolžna opustiti
fikcija vročitve - prepozen ugovor dolžnika - zavrženje ugovora
Za nastop fikcije je odločilno, kdaj je bilo naslovniku puščeno obvestilo o prispelem pisanju in iztek 15-dnevnega roka, kar pomeni na zadnji dan 15-dnevnega roka. Fikcija vročitve ne nastopi z dnem, ko je naslovniku puščeno pisanje po izteku roka.
ZP-1 člen 56, 56/7, 58, 58/1, 65a. ZUP člen 88, 88/1, 88/4.
vročanje odločb sodišča o zahtevi za sodno varstvo - vročanje pooblaščencu
ZP-1 nima posebne določbe, po kateri se mora odločba o prekršku prekrškovnega organa vročiti kršitelju osebno in njegovemu zagovorniku.
Storilcu se odločba o prekršku vroča po določbah ZUP, kar pomeni, da se uporabljajo med drugim tudi določbe 88. člena ZUP in da se, kadar ima storilec zagovornika, vroča njemu (prvi odstavek 88. člena ZUP); in se tako šteje, da je dokument vročen storilcu, kadar je vročen njegovemu zagovorniku (četrti odstavek 88. člena ZUP).
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00036576
ZDR-1 člen 6, 8, 47, 111, 111/1, 111/1-7, 111/1-8, 111/2, 164.. OZ člen 179.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - odškodninska odgovornost delodajalca - rok za podajo odpovedi - neizrabljen letni dopust
Za presojo zakonitosti odpovedi s formalnega vidika so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik z opominom z dne 24. 5. 2017 pisno opozoril na izpolnitev obveznosti in istega dne o kršitvah pisno obvestil Inšpektorat za delo. S tem je tožnik izpolnil formalne zahteve za zakonitost izredne odpovedi, zato je izredna odpoved, ki jo je tožnik podal 31. 5. 2017, to je v nadaljnjem 30-dnevnem roku, pravočasna. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsebinsko utemeljenost očitka iz 7. oziroma 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (kršitev prepovedi diskriminacije oziroma nadlegovanja), pa je izredna odpoved tožnika tudi zakonita.
Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, pri čemer je ključno zlasti stališče, ki je bilo zavzeto tudi v novejši sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019 - nanaša se na poveljnike oddelkov ter njihovo vodenje sestankov, kar pa odraža tudi bistveno razliko od stališča iz sodbe VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019. V tej zadevi je Vrhovno sodišče presodilo, da pripadniku zaradi udeležbe na sestankih (ki tudi niso bili posebej organiziran, formalizirani) tedenski počitek ni bil kršen, medtem ko je v zadevi VIII Ips 54/2019 presodilo, da je bil poveljniku oddelka, ki je vodil sestanke oddelka, tedenski počitek kršen.
V skladu z navedenim je tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi oblikovalo pravilne zaključke in tožniku priznalo odškodnino za neizkoriščene dneve tedenskega počitka. Pritožba neutemeljeno nasprotuje razlogom v 11. točki obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče ustrezno poudarilo, da je bil tožnik poveljnik izvidniškega oddelka, kar je dolžnost, ki ga je zavezovala k delovnim obveznostim ves čas misije, ne glede na prosti čas pripadnikov oddelka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VSL00034488
ZZZDR člen 12. ZD člen 4a, 10, 10/2. ZPP člen 8, 163, 163/4, 339, 339/2, 339/2-14. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 18, 18-1.
dedna pravica - ugotovitev dedne pravice - obstoj zunajzakonske skupnosti - tožba za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti - ugotovitvena tožba - nedopustna vsebina ugotovitvene tožbe - predhodno vprašanje - dediči kot enotni in nujni sosporniki - pravni standard - obstoj življenjske skupnosti - notornost razmerja - dokazna ocena - metodološki napotek - pomanjkljiva dokazna ocena - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odločitev o pravdnih stroških - poseben sklep o stroških - premoženjski spor
Glede ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti ni dopustno postaviti samostojnega zahtevka, ker gre za ugotavljanje dejanskega razmerja, kar ni dopustna vsebina ugotovitvene tožbe. Poleg tega se lahko obstoj zunajzakonske skupnosti v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZZZDR ugotavlja zgolj kot predhodno vprašanje, kar pomeni, da o tem ni mogoče postaviti samostojnega zahtevka, niti vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Ker je zahtevek za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti kot tak nedopusten, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu zavreči in ne zavrniti ter meritorno odločiti le o tožničini dedni pravici.
Dokazna ocena sodišča prve stopnje je površna in selektivna, kar onemogoča celovit pritožbeni preizkus sodbe. Sodišče ni dolžno izvesti nebistvenih dokazov, torej tistih, ki bi potrdili strankino trditev, če bi uspeli, a kljub temu ne bi privedli do zanjo ugodne odločitve. Kadar pa je sodišče v dokaznem postopku izvedlo tudi takšne, torej nebistvene dokaze, mora v sodbi utemeljiti, zakaj zatrjevana dejstva, ki so jih ti dokazi potrdili, niso vplivala na izid pravde. Ker sodišče prve stopnje tej zahtevi ni zadostilo, ni mogoče preveriti, ali preostali izvedeni dokazi res niso bistveni. Vse opisane pomanjkljivosti ne predstavljajo le kršitve 8. člena ZPP, ki lahko vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, ampak je neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člena ZPP, pripeljalo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
sprejem v članstvo lovske družine - pogoji za sprejem v članstvo - odklonitev sprejema v članstvo - zavrnitev prošnje - odklonitveni razlog - obveznost plačila stroškov - neporavnane obveznosti - pravne posledice kršitve - pravne posledice obsodbe
Če za kazniva dejanja, kot najhujša kazniva ravnanja, obstaja rok, ko prenehajo pravne posledice obsodbe, ter če je v Pravilih tožene stranke za prekrške in disciplinsko izključitev določeno, da pravne posledice prenehajo po 5 letih od pravnomočnosti ustrezne odločbe, potem je še toliko bolj logično, da se po določenem času ne morejo več upoštevati kot razlog zaradi katerega lovska družina šteje, da lahko prosilec zlorabi lovsko orožje, določena ravnanja prosilca iz preteklosti.
plačilo sodne takse - zavezanec za plačilo sodne takse - vrednost izpodbijanega dela - enotno sosporništvo - navadno sosporništvo
Na podlagi prvega odstavka 3. člena ZST-1 mora plačati takso tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ZST-1 ne določa drugače. Izjema, da bi oba tožnika plačala le eno takso, bi veljala le v primeru, če bi imela tožnika položaj enotnih sospornikov. ZST-1 izrecne določbe o taksni obveznosti navadnih sospornikov ne vsebuje, zato je pravilna taksna odmera sodišča, ki pri vsakem tožniku upošteva vrednost njegovega izpodbijanega dela.
ZPrCP člen 107, 107/7, 107/8, 107/12. ZP-1 člen 156.
psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - preverjanje psihofizičnega stanja - prepovedane droge - strokovni pregled - zakonitost postopka - ravnanje policista pri izvajanju pooblastil
Že jezikovna in namenska razlaga določbe sedmega odstavka 107. člena ZPrCP pokaže, da sme policist zaradi ugotovitve, ali je udeleženec cestnega prometa pod vplivom prepovedanih drog, izvesti preizkus z napravo ali sredstvom za hitro ugotavljanje prisotnosti droge v organizmu samostojno in neodvisno od postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica teh snovi v organizmu. Navedena določba pa daje policistu pooblastilo, da sme preizkus z napravo za hitro ugotavljanje izvesti tudi kot sestavni del postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov.
Glede na dejstvo, da je obdolženec bil seznanjen z rezultatom hitrega testa in policistovo odredbo, se je zavedal, da je odklonitev strokovnega pregleda v nasprotju s policistovo odredbo in se pritožnik ne more uspešno sklicevati, da naj bi strokovni pregled odklonil pod pritiskom policista, češ da bo prihranil stroške pregleda, ker ne gre za zavajajočo ali lažno vplivanje policista na obdolženčevo odločitev, ki je v končni fazi bila povsem njegova in neizsiljena ter jo je obdolženec potrdil s podpisom zapisnika, ki potrjuje skladni izpovedbi obeh policistov, da je odklonitev strokovnega pregleda bila njegova lastna odločitev.
Odsotnost testerja, ki ni zabeležil veljavnega rezultata, ne vzbuja pomisleka, da je prvi test bil negativen in da iz tega razloga drugi test sploh ne bi smel biti odrejen. Ponovljeni test pa je bil izveden kot del enotnega postopka za preverjanje psihofizičnega stanja s časovno kontinuiteto, ki ni prekomerno posegla v osebnost obdolženca v smislu neupravičenega zadržanja, pri čemer je obdolženec med postopkom imel ves čas možnost spremljati postopek in rezultate testa, zaradi česar se kot neutemeljen izkaže tudi pritožbeni očitek, da sta preizkusa bila nezakonito opravljena v njegovi odsotnosti, saj zgolj dejstvo, da med čakanjem na rezultat ni bil neposredno prisoten ob napravi za hitro testiranje, ne predstavlja kršitve, ki bi vplivala na zakonitost postopka.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00033133
OZ člen 275, 981, 981/3, 984, 984/2, 984/3, 988. ZD člen 142, 142/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/3.
pogodba o življenjskem zavarovanju - upravičenec do zavarovalnine - pogodba v korist tretjega - zavarovalna pogodba v korist tretjega - izplačilo zavarovalne vsote - nastop zavarovalnega primera - smrt sklenitelja zavarovanja - odpoved dedovanju - dedovanje - odgovornost za zapustnikove dolgove - dedič - poplačilo kredita - pripoznava obveznosti - zakonita subrogacija - sprememba vrednosti točke
Upravičenci pridobijo pravico do zavarovalnine neposredno na podlagi sklenjene pogodbe ob nastopu zavarovalnega primera (smrti zavarovalca) in ne kot dediči iz zapuščine; zavarovanje v korist tretjega pomeni pogodbo, katere dospelost je odložena do trenutka smrti pogodbene stranke, zaradi česar ne govorimo o dedovanju/dediščini.
Dolžnik lahko pripozna zgolj obstoječo (in torej ne neobstoječe, kot to glede tožnice velja v konkretnem primeru) obveznost, pripoznava (po določbah OZ) pa ima učinke zgolj glede morebitnega (pretrganja) zastaranja.
Z dedovanjem kot univerzalno sukcesijo preidejo na dediča vsa premoženjska razmerja zapustnika, vse podedljive pravice in obveznosti, ki jih je imel zapustnik ob smrti. Nanj torej po samem zakonu (brez posebnega pravnega akta, s katerim bi jih dedič prevzel) preidejo tudi vse zapustnikove obveznosti/dolgovi (izjema so le tiste, ki s smrtjo zapustnika ugasnejo).
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00036406
ZDR-1 člen 6, 7, 7/4.. ZDR člen 6a.. ZDPra člen 4.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - neenaka obravnava - diskriminacija
Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila delitev zadev med tožnico in druge državne pravobranilce izvedena na podlagi pravil, ki so temeljila na Državnopravobranilskem redu, in ki so bila enaka za vse državne pravobranilce. Delitev se je izvedla po vrstnem redu prispelih zadev, glede na vrsto zadeve in ob upoštevanju šifranta državnih pravobranilcev. Do odstopanj je prihajalo, če so državni pravobranilci predhodno že obravnavali zadevo, če so imeli posamezni državni pravobranilci ustavljen pripad ali če je bila z odredbo generalnega državnega pravobranilca določena zadeva dodeljena določenemu državnemu pravobranilcu ali več njim. Bistveno je, da tožena stranka tožnici spisov ni dodeljevala mimo vzpostavljenih pravil in drugače, kot je veljalo za druge državne pravobranilce, z namenom doseči večjo obremenjenost tožnice.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica v delo prejemala težje spise. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič ugotovilo, da na vpisniku pri dodeljevanju zadev tožnici niso imeli nobenih navodil. Sodišče v izvedenih dokazih ni imelo podlage za ugotovitev, da se je želelo tožnico dodatno obremeniti s težjimi spisi, tudi ne z odredbami generalnega državnega pravobranilca o predodeljevanju zadev.
Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice glede pravil za dodeljevanje zveznih spisov. Med seboj povezane spise je generalni državni pravobranilec lahko dodelil enemu ali več državnim pravobranilcem. Gre za odraz organizacije dela, ki ne more predstavljati trpinčenja tožnice. To, da je včasih prihajalo do odstopa od tega pravila, ni bilo posledica šikaniranja tožnice, ampak pomanjkljivega beleženja ključnih besed pri posameznih zadevah v vpisniku, o čemer je izpovedala vpisničarka.
Vpogled delodajalca v spis za potrebe zaključevanja spisov, da se preverijo roki oziroma preveri, ali je treba opraviti kakšno drugo procesno dejanje, ne predstavlja nezakonitega nadzora nad delom tožnice, ampak zgolj zagotavljanje tekočega dela.
Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da na trpinčenje kažejo odredbe o pregledu tožničinih spisov in njihovem zaključku. Sodišče je ugotovilo, da je pred tem tožnica vodjo oddelka obvestila, da je preobremenjena, da ima preveč svojih spisov, poleg tega mora še nadomeščati dlje časa odsotnega sodelavca. Vodja je zato sodelavcu poslala elektronsko sporočilo, s katerim ga je obvestila o zatrjevani preobremenjenosti tožnice in o tem, da ima več nezaključenih zadev, čeprav jo je že spomladi 2011 prosila, da spise zaključi. Izdajo odredbe je vodja predlagala zaradi pridobitve transparentnih podatkov o obremenjenosti tožnice. V teh okoliščinah je sodišče pravilno menilo, da so se pregledali spisi zato, da bi se zagotovilo pravočasno delo tožene stranke. Izjava državne pravobranilke ob tem, ko je pregledovala spise, kaj vse ni narejeno, tudi če bi se nanašala zgolj na tožničino delo, ni bila nedopustna. Šlo je le za izražanje objektivnega dejstva o obsegu (ne)opravljenega dela. Sicer pa je, zaslišana kot priča, zanikala, da bi se na tožnico drla. Nenazadnje je do pregleda spisov prišlo ravno v posledici tožničine prošnje po razbremenitvi. V tej zvezi ni pomembno, ali je bila tožnica zaradi opisanega razburjena.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da imenovanje tožnice ''politična'' ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu. Na podlagi izpovedi prič je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je izraz ''političen/politična'' nanašal na način imenovanja na funkcijo državnega pravobranilca, kadar so bili imenovani na predlog ministra mimo seznama najustreznejših kandidatov, sestavljenega s strani generalnega državnega pravobranilca. Tako so imenovali ne le tožnico, ampak tudi nekatere druge državne pravobranilce.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - načela za odmero nepremoženjske škode - lahka telesna poškodba - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - stroškovna odločitev - obrazložitev stroškovne odločitve - odmera pravdnih stroškov
Sodišče prve stopnje je tožnici za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 1.600 EUR. Pritožbeno sodišče je prisojeno odškodnino v obravnavani zadevi primerjalo s sodno prakso v podobnih primerih in ugotovilo, da primerjava potrjuje primerno umeščenost tožnici prisojene odškodnine v okvir prisojenih odškodnin za takšno vrsto škode, zato ni pogojev za njeno zvišanje. Sicer pa pritožba ne navede konkretnega primera iz sodne prakse, ki bi bil primerljiv s tožničinim primerom in kjer bi bila prisojena odškodnina višja od konkretnega primera.
spor majhne vrednosti - narok v sporih majhne vrednosti - ustna obravnava - kontradiktoren postopek - možnosti za pripravo obrambe - pritožbeni rok
Toženkino nasprotovanje vsebini drugega odstavka 454. člena ZPP z zatrjevanjem, da bi bilo treba izvesti narok, tudi če stranka zahteve v takem primeru ne poda, tako ni utemeljeno. Stranka mora narok v tem primeru izrecno zahtevati, česar pa toženka ni storila.
avtorski honorar - kabelska retransmisija glasbenih del - neupravičena obogatitev - višina nadomestila - pravna podlaga - ugovor zastaranja - zastaranje - zastaralni rok - ugovor nesklepčnosti nasprotne stranke - zamuda - zakonske zamudne obresti - tarifa SAZAS - dobrovernost
Pritožba tožnika glede teka zakonskih zamudnih obresti je v skladu z zadnjo sodno prakso VS RS II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 utemeljena. Ker pravdni stranki nista sklenili pogodbe, niti ni bil sklenjen skupni sporazum med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ter je med njima ves čas tekel spor o višini nadomestila, toženka pa je za celotno vtoževano obdobje plačala le 273,63 EUR, bi toženka morala vedeti, da pravica nanjo ni bila prenesena in da toženka za uporabo del iz tožnikovega repertoarja ni imela podlage. Izpostavljena okoliščina, da toženka ni vedela za točno višino svoje obveznosti, ne zadostuje, da bi riziko neplačila prešel na tožnika. Tudi okoliščina, ki jo v odgovoru na tožbo izpostavlja toženka, in sicer, da je postopek za določitev tarife pred Svetom za avtorsko pravo zastal, ne pomeni, da je mogoče izključno krivdo za zastoj tega postopka pripisati tožniku. Glede na to, da je toženka nedobroverna pridobiteljica koristi, tožniku na podlagi določila 193. člena OZ zakonske zamudne obresti dolguje od zapadlosti mesečnih zneskov nadomestila za uporabo glasbe. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika delno ugodilo tako, da je tek zakonskih zamudnih obresti spremenilo, kot izhaja iz izreka odločbe.
Pritožba pravilno navaja, da je sodišče v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič , ko je navedlo, da so bila vsa dejstva, v zvezi s katerimi so bile te priče predlagane, že v zadostni meri ugotovljena na podlagi listinskih dokazov in izpovedi strank ter druge priče, nedopustno oblikovalo vnaprejšnjo dokazno oceno, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00035772
ZDR-1 člen 156.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Poudarek pritožbe je v izpodbijanju dokazne ocene, na podlagi katere je sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka v pretežni meri ugodilo. Pri tem se je utemeljeno oprlo zlasti na vsebino pisne izjave priče, poveljnika oddelka, ki je bil tožniku, s katerim sta bila v vsakodnevnem kontaktu, neposredno nadrejen in mu je praviloma odrejal naloge, zaradi česar je bil po pravilni oceni sodišča bolje seznanjen z dejanskimi okoliščinami tožnikovega dela (in s tem povezanimi okoliščinami koriščenja tedenskega počitka) kot ostale priče, ki jih poudarja pritožba in so bile navedeni priči nadrejene. Izjavil je, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, kar je tudi obrazložil. Določna izjava te priče ima večjo dokazno moč kot posplošeni pisni izjavi prič (poveljnika kontingenta in njegovega namestnika), pridobljeni v zadevi drugega vojaka, da je bilo vsem v kontingentu jasno, da je treba zagotavljati tedenski počitek in da se v ta namen vodijo evidence obremenjenosti. Iz pisne izjave priče (poveljnik čete) izhaja podobno kot iz navedenih dveh izjav - da evidence odražajo dejansko stanje. Sicer pa je ta priča še izjavila, da se ne more natančneje opredeliti do dela tožnika in tudi tožnik je povedal, da s pričo ni imel nobenega kontakta. Kot priča zaslišan (poveljnik voda) pa je izpovedal, da je evidence vodil njegov namestnik, medtem ko mu natančnejši način vpisovanja podatkov s strani namestnika ni bil znan. Sodišče prve stopnje je utemeljeno menilo, da samo navodilo o tem, da je potrebno voditi evidence, še ne pomeni, da so bile tudi pravilno izpolnjene. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da tožniku ni bilo zagotovljenih 22 dni tedenskega počitka.
ZDR-1 člen 33, 33/4, 91, 91/5.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 3, 3/3, 5, 5/3, 24.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 75, 75/3, 75/4.. URS člen 22.
stroški prevoza na delo in z dela - javni prevoz - kilometrina - dejavnost trgovine
Plačilo stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine je torej izjema, zgolj če javnega prevoza ni oziroma ni ustrezno zagotovljen, pri čemer je potrebno izjeme razlagati restriktivno. Neustrezen bi bil javni prevoz v primeru, ko bi na primer šlo za dolgo čakanje prevoza na delo. Pritožbeno sodišče ob tem ocenjuje, da bi bilo v konkretnem primeru za rešitev, kdaj javni prevoz ni ustrezno zagotovljen primerneje uporabiti tretji odstavek 3. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti RS, ki sicer ne velja za konkretni primer, vendar gre za primerljivo situacijo javnih uslužbencev in delavcev v gospodarstvu, konkretno tožnika, ki dela v dejavnosti trgovine, vendar gre za primerljivo situacijo, ko javni prevoz ni zagotovljen. Tretji odstavek 5. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti določa, da javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer. Pritožbeno sodišče ob tem še navaja, da v primeru, ko pozitivna zakonodaja ne konkretno ureja določene situacije, sodišče primer reši z analogijo, v konkretnem primeru s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti, pri čemer Ustava RS v 22. členu npr. določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodišči in drugimi organi, organi lokalnih skupnostih in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
Sodišče prve stopnje je del tožbe glede davkov in prispevkov resda napačno zavrglo, namesto da bi zahtevek v tem delu zavrnilo, sploh, ker se je ob tem v pretežnem delu sklicevalo na razloge iz zadeve VIII Ips 226/2017, ki pa jih Vrhovno sodišče RS ni zavzelo v zvezi z vprašanjem pristojnosti in zavrženjem tožbe, kot utegne izhajati iz prvostopenjske odločbe, ampak v zvezi z zavrnitvijo zahtevka. Takšna odločitev je temeljila na vprašanju, kdaj nastane obveznost delodajalca, da za delavca obračuna in odvede davke in prispevke. Za zavrnitev zahtevka iz tega naslova je bilo ključno stališče, da navedena obveznost delodajalca nastane šele po pravnomočnosti sodne odločbe.
Če dajatev do konca glavne obravnave še ni zapadla v plačilo (311. člen ZPP), ima to za posledico zavrnitev zahtevka, kar pa ima po vsebini podobne učinke kot zavrženje (sploh preuranjene) tožbe.