Ker je vrhovno sodišče v isti zadevi v zahtevi javnega tožilca za varstvo zakonitosti izpodbijano pravnomočno odločbo organa druge stopnje spremenilo tako, da je postopek za prekršek zoper kaznovanega ustavilo, je šteti, da v tej zadevi ne obstoji več taka odločba, ki jo je moč izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo na podlagi 203. člena zakona o prekrških.
ZKP člen 416, 422, 422/1, 420, 420/2. Uredba o vojaških sodiščih člen 13, 14.
zahteva za varstvo zakonitosti - kršitev kazenskega zakona - beneficium cohaesionis - članstvo v Kulturbundu - gospodarska kolaboracija z okupatorjem
1. Sam vstop v veleizdajniško organizacijo (Kulturbund) brez kakršnekoli druge aktivnosti ni kaznivo dejanje po 13. členu uredbe o vojaških sodiščih.
2. Po 14. členu uredbe o vojaških sodiščih je bila kazniva tudi gospodarska kolaboracija, zato je obsojenec s tem, da je za okupatorja opravljal gradbena dela, ki so imela gospodarski in vojaški pomen zanj, kar je natančno opisano v obrazložitvi sodbe, storil to kaznivo dejanje.
zahteva za varstvo zakonitosti - zastaranje kazenskega pregona - pretrganje zastaranja - ravnanje javnega tožilca v predhodnem kazenskem postopku
Dopis javnega tožilca iz 2. odstavka 153. člena ZKP predstavlja njegovo dejanje v predhodnem kazenskem postopku, ki pa nima značaja procesnega dejanja, ki bi po določbi 3. odstavka 96. člena KZ SFRJ pretrgalo zastaranje kazenskega pregona.
Zakon o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže člen 4.KZ člen 36, 37/a, 37/b, 37/c, 37/d, 42.
zahteva za varstvo zakonitosti - kršitev določb kazenskega zakona
Podana je kršitev kazenskega zakona, ker je sodišče izreklo kazen zaplembe premoženja, čeprav niti v izreku niti v obrazložitvi pravnomočnih sodb ni navedeno, da bi dejanje imelo hujše posledice za družbo, saj je po določbi 1. odstavka 4. člena ZTŠS mogoče izreči zaplembo premoženja le tedaj, če je izreklo sodišče tudi kazen odvzema prostosti s prisilnim delom najmanj enega leta in če je dejanje imelo hujše posledice za družbo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS00322
KZS člen 56. ZKP 387, 387/1, 422, 422/3.
zahteva za varstvo zakonitosti - kršitev določb kazenskega postopka sodišča druge stopnje - sprememba sodbe - ogrožanje z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru
Izvršitveno dejanje kaznivega ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 56. členu KZ RS obstoji že takrat, ko storilec seže po nevarnem orodju ali kakšnem drugem sredstvu, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, torej ko s takim sredstvom naredi gib, ki kaže, da ga bo tudi uporabil, torej ustvari konkretno nevarnost, da vsak čas lahko pride do nastanka kakršnekoli telesne poškodbe.
S tem, da je sodišče druge stopnje drugače uporabilo kazenski zakon kot sodišče prve stopnje in sodbo prve stopnje spremenilo na podlagi dejanskega stanja, kakršnega je samo ugotovilo in to drugače kot sodba prve stopnje, je kršilo določbo 1. odstavka 387. člena ZKP.
pravno nasledstvo države RS za odškodninske obveznosti - renta
V času, ko je bila tožnica poškodovana, je bila zvezna vojska, katere vojak je bil povzročitelj, tudi vojska tedanje SR Slovenije, ki je bila na ozemlju sedaj R Slovenije legalno in v konkretnem primeru z namenom varovanja vojaškega objekta v mirnodobnem času. Tožnica pa je bila v času škode in je tudi po osamosvojitvi oseba s stalnim prebivališčem na ozemlju, ki je sedaj ozemlje R Slovenije. Gre torej za nastalo odškodninsko obveznost bivše države v omenjenih okoliščinah, ki pa še ni plačana, saj ima tožnica pravico do rente in to tudi v trenutku, ko vprašanje pravnega nasledstva države SFRJ mednarodnopravno še ni rešeno.
Država kot stranka se ne more sklicevati, da je prevzela le tiste obveznosti bivše države, ki jih je že uredil zakonodajalec z odlokom. V tem razmerju država ne nastopa kot subjekt mednarodnega javnega prava, ampak nastopa kot udeleženka civilnopravnega razmerja, v katerem mora tudi sama kot stranka tega razmerja spoštovati načela pravne države. V nasprotju s temi načeli bi bila drugačna razlaga določb 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.
ZP člen 181, 181/1, 181/2, 181/6, 182, 182/1, 252, 252/2.ZKP člen 123, 123/4.
zahteva za varstvo zakonitosti - kršitev določb zakona o prekrških - pritožba - rok za pritožbo - odločanje organa druge stopnje
Pravica obdolženca do pritožbe v postopku o prekršku je prekršena, če organ druge stopnje odloči o pritožbah še pred potekom pritožbenega roka, ki gre obdolžencu po 1. odstavku 182. člena zakona o prekrških.
Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišča prve in druge stopnje, da gre pri tožnikovem zahtevku za čisto denarno terjatev, ki je po tožnikovih navedbah zapadla dne 15.7.1988. Glede na določbo 394. člena Zakona o obligacijskih razmerjih take terjatve same ni mogoče valorizirati. Od zapadlosti dalje pa pripadajo tožniku zakonite zamudne obresti, ki vsebujejo tudi valorizacijo.
lokacijsko dovoljenje - dokaz o pravici razpolaganja
V zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini je dokaz o obstoju pravice razpolaganja po 53. členu ZUNDPP, če je nameravana gradnja v skladu s prostorskimi izvedbenimi akti.
ZNP člen 122, 122/1, 122/2, 123, 123/1.ZG člen 76.
postopek za delitev stvari v solastnini - če fizična delitev stvari ni mogoča - prepoved delitve gozdne parcele
Delitev gozdne parcele kot katastrske enote je prepovedana po 76. členu zakona o gozdovih (Ur.l. SRS 18/85-24/89). Med primere, ko fizična delitev solastne stvari ni mogoča, je treba šteti tudi primere, ko je fizična delitev stvari nemogoča zaradi pravnih razlogov. Neupoštevanje prepovedi delitve gozdne parcele pri fizični delitvi kmetije pomeni tudi zmotno uporabo določb 122. in 123. člena ZNP.
Ker je bilo v pravdnem postopku s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da predlagateljica v stanovanju nima statusa uporabnika, je bil njen predlog v nepravdnem postopku utemeljeno zavrnjen. Po 20. členu ZSR lahko utemeljeno zahteva, da se ga določi za imetnika stanovanjske pravice le tisti, ki je uporabnik stanovanja.
ZDRS člen 40, 40/1.ZUP člen 103, 104, 105, 106, 107, 108.
pridobitev državljanstva
Zavrnitev, ker je tožnik zamudil zakonski rok za vložitev prošnje za pridobitev slovenskega državljanstva (25.12.1991). Ta rok je materialni rok in ga zato ni mogoče podaljševati, niti ni mogoča vrnitev v prejšnje stanje (103. - 108. člen ZUP).
lovska škoda - škoda na premoženju - odgovornost lovske organizacije - oprostitev odgovornosti
Za presojo odškodninske odgovornosti lovske organizacije pri naletu divjadi na vozilo na cesti veljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti (4. odstavek 71. člena zakona o lovstvu). Ob ugotovitvi, da je tožniku nastala škoda na avtomobilu zaradi naleta divjadi, je treba uporabiti določbo 1. odstavka 154. člena ZOR in je dolžna lovska organizacija (ki upravlja lovišče) povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. V določbi 1. odstavka 154. člena ZOR je tedaj uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode, obenem pa je povzročitelju priznana možnost dokazovanja, da je škoda nastala brez njegove krivde. V procesnem smislu (po 219. členu ZPP) to pomeni, da je toženemu povzročitelju škode v pravdi naloženo trditveno in dokazno breme glede dejstev, zaradi katerih po pravni ureditvi velja, da je škoda nastala brez toženčeve krivde. Na splošno to pomeni, da je pri uzakonjenem načelu domnevne krivde povzročitelja škode predvsem tudi od procesne aktivnosti toženega povzročitelja odvisno, ali mu bo naloženo plačilo odškodnine ali ne. Glede na procesne aktivnosti tožene stranke v obravnavanem primeru in ob upoštevanju njenih ugovorov, ki so bili tekom postopka uveljavljeni, pa ni mogoče pritrditi reviziji, da je tožena stranka tekom postopka dokazala, da za škodo ni kriva. Zakon o lovstvu v 5. členu določa, da upravlja lovska organizacija lovišče na podlagi lovskogospodarskega načrta ter da upravljanje lovišča obsega varstvo in gojitev divjadi, lov in uporabo divjadi ter urejanje in vzdrževanje lovišča. Predvideno je tudi, kakšni ukrepi pridejo v poštev za varstvo in gojitev divjadi. Tožena stranka v tem sporu ni niti zatrjevala niti dokazovala in dokazala (dokazovala je le, da škode ni povzročila divjad in da je, če je do škode res prišlo zaradi naleta divjadi podana izključna odgovornost ali vsaj soodgovornost oškodovanca), da bi storila karkoli, kar bi prispevalo k varstvu divjadi in varnosti prometa na cesti, preko katere divjad prehaja. Tožena stranka niti v reviziji ne zatrjuje, da je predvidela in izvedla ukrepe, ki se po 5. členu zakona štejejo med ukrepe, ki so namenjeni varstvu in gojitvi divjadi. Zato sta odločitvi nižjih sodišč, da je odškodninska odgovornost tožene stranke podana, materialnopravno pravilni, saj toženi stranki, kot povzročitelju škode ni uspelo dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde in s tem izpodbiti v 1. odst. 154. člena ZOR uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode.