nezakonita uporaba stanovanja - izpraznitev stanovanja
Toženka ni dokazala nobenega naslova za uporabo sporne garsonjere po oktobru 1991 (bodisi po določbah do tedaj veljavnega ZSR ali pa po določbah 19.10.1991 uveljavljenega SZ). Uporaba stanovanja brez najemne pogodbe je po določbi prvega odstavka 58. člena SZ nezakonita (enako kot je bila nezakonita po določbah 50. člena prej veljavnega ZSR). Proti taki osebi pa lahko lastnik stanovanja vloži izpraznitveno tožbo po določbi drugega odstavka 58. člena SZ.
Ker je zvišanje stanovanjske stavbe za 1 m in siceršnja adaptacija v zvezi s tem v skladu z občinskim prostorskim izvedbenim aktom in ZUN, je tožena stranka (MOP) utemeljeno zavrnila pritožbo sosede zoper lokacijsko dovoljenje.
izvenzakonska skupnost - dalj časa trajajoča življenjska skupnost - obstoj ekonomske skupnosti - dedovanje
Življenjska skupnost v zunajzakonski zvezi (da bi bila izenačena s skupnostjo v zakonski zvezi) mora poleg zadovoljevanja čustvenih, moralnih in gospodarskih potreb izpolnjevati tudi nekatere za okolico dobro vidne pogoje, med katere spada skupno bivanje in skupno gospodinjstvo, torej ekonomska skupnost - vse to pa mora trajati relativno daljši čas.
Le dalj časa trajajoča življenjska skupnost poleg drugega opredeljuje obstoj zakonski zvezi podobne skupnosti in pogojuje dedno pravico.
najemna pogodba - obvezne sestavine najemne pogodbe - smrt najemnika - sklenitev najemne pogodbe z ožjim družinskim članom po smrti najemnika - dalj časa trajajoča življenjska skupnost - odpoved najemne pogodbe
Določba 56. člena Stanovanjskega zakona (SZ - Ur. list RS, št. 18/91) - tako kot se glasi - ne daje v najemni pogodbi navedenemu ožjemu družinskemu članu najemnika stanovanja (6. člen SZ) apriornega upravičenja, da z lastnikom po najemnikovi smrti sklene najemno pogodbo.
Skupno življenje z najemnikom v stanovanju je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da lahko ožji družinski član po najemnikovi smrti od lastnika stanovanja utemeljeno zahteva, da z njim sklene najemno pogodbo.
razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - dolžnost preživljanja mladoletnih otrok - določitev višine preživnine - preživninske možnosti staršev - - razmerja med razvezanima zakoncema po razvezi zakonske zveze - določitev preživnine za nepreskrbljenega zakonca - simbolična preživnina
Toženka se s svojimi prejemki težko preživlja in je bil že z začasno odredbo zaradi njenega ogroženega eksistenčnega položaja določen prispevek k preživljanju. Sedaj je upravičena prisoja simboličnega zneska 5.000,00 tolarjev, ki naj tudi v bodoče varuje njen socialni položaj in ohranja njen življenjski standard, ki je po razvezi itak precej nižji, kot je bil v času, ko je bila poročena in je lahko delala.
Revizijski trditvi, da ni logično, da mora toženka, ki je upravičena do preživnine, še sama plačevati preživnino za otroka, je pritrditi. Toda ker je vložil revizijo samo tožnik, tega plačila ni mogoče presojati. Je pa razumljivo, da toženka, ki je sama upravičena do preživnine, ni zmožna plačevati višje preživnine za otroka.
ZDen člen 24, 24/1, 24/2.ZPSPP člen 24, 24/1, 26, 26/1.
denacionalizacija - trajanje najemnih in zakupnih razmerij - najem poslovnih prostorov za nedoločen čas - odpoved najemne pogodbe - odpovedni rok
Po določilu prvega odstavka 24. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen) vrnitev denacionaliziranih stvari praviloma ne vpliva na obstoječa odplačna najemna, zakupna in njim podobna razmerja. Če pa so bila ta razmerja dogovorjena za dobo več kot 10 let, trajajo lahko največ 10 let od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (drugi odstavek citiranega člena). Le-teh razmerij (dogovorjenih za dobo več kot 10 let) po določbi tretjega odstavka citiranega člena ni mogoče odpovedati pred potekom pogodbenega roka, dokler ima najemojemalec, ki je fizična oseba, stvar v najemu kot poglavitni vir preživljanja sebe ali svoje družine.
lokacijsko dovoljenje - upravni postopek - pritožba - odločanje organa druge stopnje o pritožbi - presojanje vseh pritožbenih navedb
Izpodbijana odločba je bila odpravljena, ker tožena stranka (MOP) ni presodila, ali je okrepčevalnica v 50 stanovanjski 8 nadstropni stolpnici v mestu dejansko manjša tiha obrtna dejavnost po občinskem odloku o sprejetju zazidalnega načrta.
pridobitev državljanstva z naturalizacijo - koristi države
Interes RS, da se oseba sprejme v državljanstvo RS z naturalizacijo po 13. čl. ZDS, ugotovi vlada RS, ki svoje ugotovitve ni dolžna posebej razlagati; prav tako tega ni dolžan razlagati upravni organ, ki prošnji ne ugodi.
povrnitev gmotne škode v primeru okvare zdravja - nezmožnost za delo - plačilo rente - vzročna zveza
Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da ni vzročne zveze med tožničinimi poškodbami v prometni nesreči dne 9.9.1986 in tožničino invalidsko upokojitvijo. Ker torej tožnica zaradi posledic poškodb, ki jih je trpela v prometni nesreči, ni postala nezmožna za delo in zaradi njih ni izgubila zaslužka pri vzreji piščancev, ji tožena stranka ni dolžna plačati izgubljenega zaslužka oziroma rente.
ZOR člen 920, 929, 929/1, 929/2. SPLOŠNI POGOJI ZAVAROVANJA AVTOMOBILSKEGA KASKA AK - 89 člen 3. POGOJI AO - PLUS - 90, člen 1, 2, 5.
zavarovalna pogodba - obveznosti zavarovalnice - izplačilo odškodnine ali dogovorjene vsote - izključitev odgovornosti zavarovalnice pri nameri in prevari - omejitev zavarovanih nevarnosti - škoda, ki je krita z zavarovanjem - splošni pogoji zavarovanja avtomobilskega kaska - samomor voznika
Ker je bilo ugotovljeno, da je žena prvega tožnika oziroma mati preostalih dveh tožnic hote zažgala avtomobil in napravila samomor, z uničenjem osebnega avtomobila ni nastopil zavarovalni primer po prvem odstavku 3. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska in zato toženka s tem nastale škode ni bila dolžna kriti.
Namreč obveznost zavarovalnice za kritje škode zaradi takih dogodkov je bila s pogodbo o zavarovanju izrecno izključena ter tak sporazum pogodbenih strank ni bil v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 929. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).
Ugotovljeno je namreč bilo, da je upravičenec zavarovanja po pogojih AO-plus-90 poleg imetnika vozila tudi voznik (1. člen pogojev), da v primeru smrti upravičenca povrne zavarovalnica njegovim svojcem le pravno priznano škodo (2. člen pogojev) in da zavarovalnica ne povrne škodo, če voznik krši varnostne predpise, kar ima za posledico, da izgubijo kritne pravice tudi svojci upravičenca (5. člen pogojev). Tako po navedenih pogojih kot po določbah 920. in drugega odstavka 929. člena ZOR zavarovalnica ni zavezana za nikakršne dajatve, kadar med drugim upravičenec zavarovanja povzroči zavarovalni primer namenoma. Kot je že spredaj navedeno, je bilo ugotovljeno, da je svojka tožnikov to je zavarovalna upravičenka napravila samomor, kar pomeni, da je zavarovalni primer povzročila namenoma. Tožniki zato niso upravičeni do povrnitve škode niti iz naslova zavarovanja po pogojih AO-plus-90.
ZDoh člen 35, 39.ZR člen 14. ZUS (1977) člen 39, 39/2.
davek od dohodka iz dejavnosti - prometni davek
Sodišče v upravnem sporu ne more presoditi zakonitosti pomanjkljivo obrazložene odločbe o odmeri prometnega davka. Ker ima ta odmera neposreden vpliv tudi na odmero davka iz dejavnosti, je moralo odpraviti obe odločbi.
Davčni organ davčni zavezanki utemeljeno ni priznal stroškov surovin med odhodki, če ta zanje ni predložila verodostojnih listin.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS30538
ZOR člen 154, 177. ZVD člen 44. ZPP (1977) člen 354, 354/2, 354/2-13, 394, 395.
delovno razmerje pri delodajalcu - odškodninska odgovornost - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in je naložilo podjetju in zavarovalnici, da plačata tožniku odškodnino za škodo, ki jo je utrpel, ko se je ponesrečil na delu. Pri odločitvi ni upoštevalo navedb, da je za nastanek škode sokriv tudi delavec podjetja in je ugotovilo le objektivno odgovornost podjetja. Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.
Revizijsko sodišče je tožnikovi reviziji ugodilo, saj v odločbi sodišča druge stopnje ni razlogov o odločilnih dejstvih, ki so pomembna za odločitev, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
delovno razmerje pri delodajalcu - nezakonito prenehanje delovnega razmerja - pravne posledice - obveznost oškodovanega delavca, da zmanjša škodo - deljena odgovornost
Poleg obveznosti delodajalca kot povzročitelja škode, da povrne delavcu škodo, za katero je odgovoren, pa je podana tudi obveznost oškodovanega delavca, da ukrene vse potrebno, da škoda ne bi bila večja (192. člen ZOR).
ZTPDR člen 13. ZDR (1990) člen 17, 100, 1001/-2.ZOR člen 74.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - delovno razmerje za določen čas - pogoji in njihov učinek
Ne soglaša pa revizijsko sodišče s pravnim razlogovanjem v izpodbijani delni sodbi, da zakonodaja ne pozna izjem od pravila, določenega v 13. členu ZTPDR. Take možnosti so, kot to pravilno navaja in opozarja v reviziji revidentka. Stranki pogodbe o zaposlitvi, še posebno če gre za individualno "managersko" pogodbo, ki samo deloma temelji na delovno pravnih predpisih, se lahko dogovorita, da se delovno razmerje sklene za določen čas (17. člen zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), to je do poteka mandata ali predčasne razrešitve, ker je tudi narava dela taka, da je običajno časovno omejena, ali pa se v pogodbi vnaprej dogovorita, da sta sporazumni, da bo takemu delavcu delovno razmereje prenehalo s potekom mandata ali z njegovo razrešitvijo (2. točka 100. člena zakona o delovnih razmerjih). Take določbe v pogodbi o zaposlitvi ne bi bile nasprotne niti delovnopravnim predpisom niti civilno-obligacijskim predpisom (74. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, in 57/89).
delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinska odgovornost - prenehanje delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti
Obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja je lahko določen le za hujše kršitve delovnih obveznosti v zvezi z dejanji iz 58. člena ZTPDR, če so določene okoliščine in pogoji iz tretjega odstavka tega člena. Če so te okoliščine in pogoji znaki kaznivega dejanja, potem mora biti ugotovljeno, katera hujša kršitev delovne obveznosti je bila storjena, in znake katerega kaznivega dejanja ima.
ZDR (1990) člen 35. ZPP (1977) člen 358, 359, 395.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in je razveljavilo sklepa pristojnih organov o prenehanju delovnega razmerja tožnika. toženkino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišči sta ugotovili, da so bile pravice tožnika kršene, ker je toženka le pri nekaterih delavcih ugotavljala delovno uspešnost, zaposlitev drugih delavcev pa je rešila na drugačen način. Reviziji toženke je bilo ugodeno, ker ni bilo ugotovljeno ali so imeli vsi delavci pod enakimi pogoji možnost rešiti zaposlitveni problem na drugačen način. Sama okoliščina, da so bili le nekateri delavci ocenjevani, samo po sebi še ne pomeni, da sta bila izpodbijana sklepa nezakonita.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov - trajni presežki
Dejstvo, ki ga ni mogoče prezreti, je, da tožena stranka pred 15.11.1993 ni imela dokončnega sklepa, ki bi tožnico uvrščal med trajno presežne delavce. Zato tudi pomeni določba v pogodbi o zaposlitvi, da se sklepa za čas, dokler ne bo končan postopek ugotavljanja trajnih presežkov oz. ne bo potekel odpovedni rok po sklepu z dne 12.11.1993, tako spremembo delovnega razmerja, ki je drugi odstavek 135. člena ZDR ne dopušča. Brez predhodnega dokončnega sklepa o trajnem presežku, taka določba nedvomno pomeni delovno razmerje za določen čas, in že vnaprejšen delavčev pristanek na soglasje o uvrstitvi med trajno presežne delavce. Zato je pravilen zaključek sodišča, da pogodba o zaposlitvi s tako določbo, ki je bila ponujena tožnici v podpis, ni v skladu z zakonom.
Pri ugotavljanju kriterijev je treba za določitev delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, v obdobje delovnih izkušenj na delovnem mestu, tudi ob upoštevanju določb pravilnika tožene stranke o kriterijih in merilih za ugotavljanje presežnih delavcev, vštevati čas, ko je bila tožnica izven dela. Že izpodbijana sodba pravilno poudarja, da so bile tožnici s sodno odločbo priznane vse pravice iz delovnega razmerja tudi za nazaj. Ker v tem primeru ne gre za ugotavljanje delovnih izkušenj z namenom dokazovanja pridobljenega stokovnega znanja in sposobnosti za opravljanje dela (v takem primeru bi v določenih, ne pa v vseh primerih, lahko bilo tudi drugače), je tak zakjuček edino možen in tudi v skladu z veljavnimi predpisi.
Vsako drugačno stališče bi pomenilo, da je delavec zaradi nezakonitega ravnanja na strani delodajalca prikrajšan pri svojih pravicah, to pa ni v skladu s pozitivnimi delovno pravnimi predpisi, še manj pa je v skladu s teoretično logiko delovnega prava, saj ta skuša na takšen ali drugačen način odpraviti predvsem možnosti tovrstnih nepravilnosti.
Sodišče prve stopnje je odločbo disciplinske komisije tako spremenilo, da je disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za dobo enega leta. Zoper sodbo se je pritožil toženec, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z njegovim stališčem, da kršitve tožnik ni storil naklepno in da so podane olajševalne okoliščine, zaradi katerih je pogojna odložitev disciplinskega ukrepa utemeljena.
Toženčevi reviziji je sodišče ugodilo, ker so disciplinski organi ugotovili, da je tožnik storil kršitev delovnih obveznosti iz malomarnosti, iz obrazložitve sodbe pa ni razvidno katere olajševalne okoliščine je sodišče upoštevalo pri spremembi ukrepa.
Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja revizija. Iz pritožbe, ki jo je vložil tožnik zoper prvostopenjsko sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, jasno izhaja, da je še posebej opozoril na nasprotje v listinskih dokazih, ki jih je v spis vložila tožena stranka, poleg tega pa, po njegovem mnenju, predložene listine ne dokazujejo očitanih kršitev delovne discipline. Kljub temu, da gre za očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, če bi se takšna nasprotja res ugotovila, na kar pazi pritožbeno sodišče že tudi po uradni dolžnosti, pa se pritožbeno sodišče temu nakazanemu procesnemu vprašanju, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, sploh ni posvetilo. Če nasprotij ni, bi moralo to ugotoviti v sodbi in tožniku svoje stališče pojasniti, če pa nasprotja so, bi moralo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču (prvi odstavek 369. člena ZPP). Tožniku bi moralo prav tako obrazložiti, zakaj ni mogoče obravnavati dopolnitve pritožbe, vložene po poteku pritožbenega roka (določba četrtega odstavka 14. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih) oziroma, kaj je z dokazi, ki so bili s tako dopolnitvijo predloženi. Šele takrat bi sodba vsebovala tiste elemente, ki so zanjo bistveni in zaradi katerih jo je možno preizkusiti.