Uporaba prostega preudarka je v skladu z določbo 3. odst. 40. čl. ZDS, če je ugotovljeno dejansko stanje (pravnomočno obsojen na 4 leta zapora), subsumirano z zakonskim dejanskim stanjem (nevarnost za javni red - 8. tč. 10. čl. ZDS).
ODZ paragraf 412. ZPN člen 3, 3/2. ZV člen 2, 2/2. ZTLR člen 28, 29.ZOR člen 73.
dobrine v splošni rabi - obvodni svet kot javno dobro - odtrganina od nasprotnega brega - pravni promet z dobrinami v splošni rabi - priposestvovanje
Odločilne dejanske ugotovitve v tej pravdni zadevi so, da tožnik ni dokazal, da je sporna parcela nastala v poplavi okoli leta 1930 kot odtrganina od nasprotnega brega potoka, ki je bil tudi last tožnikovega očeta. Zato ne pride v poštev uporaba pravnega pravila iz paragrafa 412 bivšega Občnega državljanskega zakonika.
Nadaljnja odločilna dejanska ugotovitev v razlogih obeh izpodbijanih sodb je, da tožnik ni dokazal obstoja pogodbe iz leta 1933 med njegovim očetom in občinskimi možmi, zato revizijsko vztrajanje pri realizaciji nedokazane pogodbe ni upoštevno.
Da na dobrinah v splošni rabi ni bilo mogoče pridobiti stvarnih pravic s priposestvovanjem, gradnjo ali na podoben način, je bila sodna praksa enotna. Temeljila je na določbi drugega odstavka 3.
člena Zakona o prometu z nepremičninami (Ul. SRS št. 19/76, 42/86), ki je povzela vsebinsko enake določbe prejšnjih zakonov. Po navedeni zakonski določbi nepremičnine v splošni rabi niso v prometu. Omenjena enotna sodna praksa se je sklicevala tudi na določbo 29. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ št. 6/80, 36/90), po kateri se na stvari, ki je v družbeni lastnini, ne more priposestvovati lastninska pravica. Tudi sicer je eden od temeljnih pogojev za priposestvovanje dobrovernost posestnika, prav dobre vere pa pri tožniku in njegovem očetu ni bilo. Prvo sodišče je ugotovilo, da sporne parcele ni imel ves čas v dobroverni posesti, pritožbeno sodišče pa je tudi povzelo njegovo pritožbeno trditev, da so on in njegovi pravdni predniki vedeli, da gre za vodni javni svet.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - strah - povrnitev bodoče škode
Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila tožnica dne 2.9.1992 udeležena v prometni nesreči, da je v zvezi s tem trpela škodo in da sta zanjo odgovorna zavarovanka prvotožene stranke do 40 % in zavarovanec drugotožene stranke do 60 %. Tožnici je prisodilo odškodnino iz naslova premoženjske škode na avtomobilu 114.409,00 tolarjev. Iz naslova nepremoženjske škode pa jih je prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 600.000,00 tolarjev, za strah 100.000,00 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1.500.000,00 tolarjev. Ker je revizijsko sodišče ob upoštevanju materialnega prava ugotovilo, da bi za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zadoščalo 800.000,00 tolarjev, je reviziji drugotožene stranke v tem delu ugodilo in njeno dolžnost plačila ob 60 % odgovornosti znižalo za 420.000,00 tolarjev.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS03406
ZOR člen 451.ZD člen 142. ZPP (1977) člen 385, 385/3.
pristop k dolgu - odgovornost dediča za zapustnikove dolgove - revizija - dovoljenost revizije - revizijski razlogi - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Tožena se je z izjavo z dne 20.2.1988 zavezala napram tožnikom, da je pripravljena prevzeti vse obveznosti svojega bivšega in tedaj že pokojnega moža, ki je bil zastopnik tožnikov pri prvi prodaji nepremičnine. Ker je v tej izjavi tudi zapisala, da "se bodo sicer podpisniki te pogodbe uveljavili na zapuščinski obravnavi", je prevzeto obveznost pravno opredeliti kot pristop k dolgu v smislu 451. čl. ZOR.
V postopku pred nižjima sodiščema ni bilo ugotovljeno, da so bili zapustnikovi dolgovi plačani v imenu mld. toženk in na račun podedovanega premoženja. Z revizijskimi trditvami, kaj je bilo mišljeno ob toženkini izjavi, da je sama plačala dolgove, revizija vsebinsko skuša uveljaviti nedovoljen revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj gre za dokazno oceno izpovedi matere mld. toženk.
revizija - dovoljenost revizije - določitev vrednosti spornega predmeta v tožbi
V drugem odstavku 186. člena ZPP in drugem odstavku 40. člena ZPP predpisano ravnanje stranke, ki vlaga tožbo, je treba v okviru dovoljenosti revizije smatrati za obvezno sestavino tožbe. Če stranka ne ravna tako, ima izostanek navedbe vrednosti spora za posledico nedovoljenost revizije (tretji odstavek 382. člena ZPP).
lokacijsko dovoljenje - upravni postopek - stranke v upravnem postopku - KS kot stranka v postopku o izdaji lokacijskega dovoljenja za deponijo odpadkov
Ob ugotovljenem pravnem dejstvu, da KS po materialnih predpisih v času odločanja o predlogu za obnovo postopka lokacijskega dovoljenja ne izkazuje pravnega interesa, je sodišče ob predpostavki, da gre za procesno vprašanje, ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali je ta izpolnjevala lastnost stranke, ko se je odločala o lokacijskem dovoljenju, tožbo zavrnilo.
pogodba o delu - prepustitev izvršitve posla tretjemu - prenehanje pogodbenega razmerja
Ne gre za prepustitev dokončnega posla tretjemu (610. člen ZOR), kadar tretji kot prevzemnik z naročnikom v dokončanju posla sklene (čeprav v navzočnosti prvega prevzemnika) samostojen dogovor.
lastninska pravica - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pridobitni način
Ker je bilo ugotovljeno, da je bila toženkina pravna prednica lastnica nepremičnine s parc. št..., v sestavu katere je bil tudi sporni del, da sta tožnika leta 1990 kupila le parc. št... brez spornega dela od prodajalcev, ki so to nepremičnino podedovali v 80-tih letih po pokojni R. P., ki pa je navedena obsega obeh sosednjih parcel priznavala (torej je priznavala, da je sporni del v sestavu parc. št..., tožnika pa nista dokazala nobenega v Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih možnega naslova za pridobitev lastnine na spornem delu (členi 20 do 36 ZTLR), tožbeni zahtevek tožnikov nima pravne podlage.
objektivna odgovornost RS za škodo, ki jo je povzročil pripadnik TO RS - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina za duševne bolečine ob smrti svojca - osebe, ki imajo pravico do denarne odškodnine
Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili določila ZOR o objektivni odgovornosti podjetij in drugih pravnih oseb nasproti tretjim (4. odsek, členi 170 in 172). V danem primeru gre za pripadnika TO Republike Slovenije in za odgovornost pravne osebe, ki jo je povzročil njen organ (172. člen ZOR) ter jo je mogoče v določenih primerih razlagati celo širše od odgovornosti za delavca. Ne glede na to sta sodišči pravilno uporabili analogijo z določilom 170. člena ZOR, po kateri odgovarja pravna oseba za svoje delavce in druge ljudi, ki opravljajo posle zanjo tedaj, ko krivdno povzročijo škodo pri delu ali v zvezi z delom.
Odškodnina staršem vsakemu 2.000.000,00 SIT in sestri 1.600.000,00 SIT je pravična in je v skladu s podobnimi primeri v sodni praksi za duševne bolečine staršev in sestre ob smrti svojca za tiste primere, ko gre za smrt mladega človeka, ki je še živel s svojo prvo družino. Višina odškodnine nikakor ni pretirana ob dodatni ugotovitvi sodišč, da se v duševnem trpljenju staršev izraža tudi spoznanje, da jima sin v bodočem življenju, zlasti v dobi ostarelosti, ne bo mogel nuditi pomoči in tolažbe ter ju razveseljevati s svojimi vnuki.
Bivanje pri starših, če gre za polnoletno osebo, ni razlog iz 2. odstavka 13. člena Zakona o tujcih, zaradi katerega bi bilo tujcu potrebno daljše prebivanje v Republiki Sloveniji.
pridobitev državljanstva - državljan druge republike (vojaška oseba) - nevarnost za obrambo države
Sprejem prosilca v državljanstvo zaradi njegove strokovne usposobljenosti, pridobljenem znanju in narave dela, ki ga je opravljal v JLA, tudi če pri sami agresiji neposredno ni sodeloval, lahko predstavlja nevarnost za obrambo države.
ZOR člen 200, 203, 277. ZPP (1977) člen 337, 337/1.
povrnitev negmotne škode - pravična denarna odškodnina - povrnitev bodoče škode - tek zamudnih obresti - pismena izdelava in vročitev sodbe - prekoračitev roka za izdelavo sodbe
Po določilu prvega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) mora povzročitelj škode povrniti oškodovancu pravično denarno odškodnino. Takšna odškodnina pa je tista, pri odmeri katere je bil ustrezno upoštevan pomen prizadete dobrine in namen same odškodnine. Odmera odškodnine mora tako upoštevati vse specifične okolnosti posameznega oškodovanca, med drugim trajanje in intenzivnost bolečin (telesnih ali duševnih) in ostale, pa tudi širše okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti ob medsebojnem razmerju med posameznimi škodami in odškodninami zanje. Pravilno vrednotenje vseh ugotovljenih okoliščin po določbah 200. in 203. člena ZOR utemeljuje po presoji revizijskega sodišča odmero odškodnine za telesne bolečine v višini 1,500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika pa v višini 4,000.000,00 SIT. Taka odmera odškodnin ustrezno upošteva pri telesnih bolečinah trajanje in stopnjo telesnih bolečin, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem, telesnih nevšečnosti in bodoče telesne bolečine, upoštevajoč pri tem, da je bil tožnik ob nezgodi star šele 19 let, pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa med drugim obseg okvare (tožnik ni več sposoben za opravljanje težjih fizičnih del, ki so združena z dvigovanjem ali prenašanjem težjih bremen, ne more opravljati del v forsiranem predklonu, težave ima pri daljšem sedenju in ni več sposoben tistih športnih rekreacij, pri katerih je potrebno tekanje, skakanje in podobno) in tudi dolžino trajanja te škode glede na že navedeno tožnikovo mladost ob poškodbi.
prodaja - dolžnosti prodajalca blaga - pogojevanje prodaje z vnaprejšnjim plačilom kupnine (predplačilo) - obresti od vnaprej plačane kupnine
Odločitev sodišč prve in druge stopnje temelji na določilu 26. člena zakona o blagovnem prometu (Ur. list SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom zakona o trgovini - Ur. list RS, št.
18/93). Člen 26. citiranega zakona določa, da je prodajalec, ki kupcu izrecno ali molče postavi kot pogoj za prodajo blaga vnaprejšnje plačilo določenega dela kupnine, dolžan ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled.
Revizijska izvajanja, češ da bi morala tožnica dokazati tudi špekulativno ravnanje toženke, da bi nastala njena obveznost plačila obresti, so pravno zmotna, ker navedena okolnost ni predpostavka 26. člena zakona o blagovnem prometu.
kupoprodajna pogodba - nakup avtomobila - izstavitev listine zaradi registracije vozila - pasivna legitimacija
Prodaja je urejena v Zakonu o obligacijskih razmerjih in kot vsak obligacijski posel učinkuje samo med pogodbenima strankama. Zato je sodišče druge stopnje pravilno razsodilo, da tožnica ni v pravnem razmerju s tretjetožencem (ki je bil prvi lastnik avtomobila) in ničesar ne more zahtevati od njega, pa čeprav je bil nekoč lastnik sedaj njenega avtomobila. Če je tožnica lastnica avtomobila, ki ga je bila kupila zato, da ga bo uporabljala za vožnje, pa sedaj tega ne more, ima nedvomno pravico izbirati različne ukrepe, toda le nasproti tistemu, s katerim je sklenila pogodbo, torej proti prvotoženemu (ki je avto prodal njej). Samo z njim je v pravnem razmerju in samo z njim bo morala razčistiti sporno ravnanje, ob ugotovitvi nepravilnosti obeh pogodbenih strank pri sklenitvi pogodbe.
ZPP (1977) člen 382, 382/1, 400, 400/1.ZNP člen 34, 111, 111/2. ZSR člen 18, 18/3, 20.
revizija - dovoljenost revizije zoper odločbe, izdane v stanovanjskih zadevah v nepravdnem postopku - določitev imetnika stanovanjske pravice
Čeprav ne gre za revizijo proti pravnomočni sodbi po 382. členu ZPP, je revizija dovoljena po določilu prvega odstavka 400. člena ZPP v zvezi s 34. členom in z drugim odstavkom 111. člena ZNP, saj gre za revizijo proti odločitvi o stanovanjski pravici. Gre za postopek, ki je bil začet v zvezi z 18. in 20. členom ZSR dne 15.5.1989, torej pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS št. 18/91 do 23/96). SZ imetništva stanovanjske pravice sicer ne pozna več, a to ne pomeni, da v postopkih, ki so bili začeti pred njegovo uveljavitvijo, ni mogoče odločati o predlogu uporabnika stanovanja, da ga stanodajalec določi za imetnika stanovanjske pravice. Taka določitev se sicer ne more nanašati na obdobje po uveljavitvi SZ, se pa lahko nanaša na obdobje do njegove uveljavitve in na posledice, ki iz tega izvirajo.