Upravno sodišče postavlja naslednje predhodno vprašanje:
1. Ali sta člena 49(1) in 49(2) Direktive EECC jasna, brezpogojna in dovolj natančna, da se lahko nanju sklicujejo posamezniki v postopku pred nacionalnim organom in nacionalnim sodiščem ?
2. Ali je treba člena 49(1) in 49(2) Direktive EECC uporabiti tudi za podaljšanje tistih individualnih pravic uporabe RFS, ki so bile podeljene pred uveljavitvijo Direktive EECC, in katera splošna merila se v tem primeru uporabljajo pri presoji, ali naj se individualna pravica podaljša ?
3. Če je odgovor na drugo vprašanje negativen, Upravno sodišče sprašuje, ali je treba za presojo primerne dobe trajanja individualnih pravic uporabe RFS, ki so bile podeljene v času veljavnosti Direktive o odobritvi in s tem v zvezi možnostjo njihovega podaljšanja, uporabiti določbo člena 5(3) Direktive o odobritvi oziroma člena 5(2), četrtega pododstavka Direktive o spremembi direktive o odobritvi in ali je ta za ta namen dovolj jasna, brezpogojna in natančna, da se lahko na njeni podlagi presoja primernost trajanja individualne pravice do uporabe RFS ?
4. Če je odgovor na prejšnje vprašanje pozitiven, katera merila je treba uporabiti za presojo primernosti trajanja individualne pravice do uporabe RFS oziroma obveznost njenega podaljšanja ?
5. Ali je v primeru, da je odgovor na prvo, drugo ali tretje vprašanje pozitiven, za odločitev o podaljšanju upoštevno, da je bila z nacionalnim predpisom, veljavnim v času prenehanja te pravice, možnost podaljšanja nad 15 let izrecno izključena ?
Vrhovno sodišče predlaga, da Sodišče Evropske unije odloči o naslednjih dveh vprašanjih:
1. Ali tretji odstavek 267. člena PDEU nasprotuje ureditvi Zakona o pravdnem postopku, po kateri Vrhovno sodišče v postopku odločanja o dopustitvi revizije ne opravlja presoje, ali iz predloženega predloga stranke za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije izhaja njegova obveznost postaviti predhodno vprašanje?
Če je odgovor na prvo vprašanje pozitiven pa tudi:
2. Ali je treba 47. člen Listine glede zahteve po obrazloženosti sodnih odločb razlagati tako, da gre pri procesnem sklepu, s katerim se zavrne strankin predlog za dopustitev revizije na podlagi Zakona o pravdnem postopku, za „sodno odločbo“, ki mora vsebovati razloge, zakaj predlogu stranke za postavitev predhodnega vprašanja na Sodišče Evropske unije v zadevi ni treba ugoditi?
Upravno sodišče postavlja naslednje predhodno vprašanje:
Ali je treba četrti odstavek 46. člena Procesne direktive II v povezavi s 47. členom Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu postopkovnemu pravilu, kot je druga poved prvega odstavka 70. člena ZMZ-1, po kateri je za vložitev tožbe zoper odločbo, s katero pristojni organ prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, določen prekluzivni rok treh dni od vročitve take odločbe, vključno s prazniki in dela prostimi dnevi, pri čemer se lahko ta rok izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika.