vznemirjanje solastninske pravice - zbor etažnih lastnikov
O poslih upravljanja večstanovanjske hiše odločajo etažni lastniki na zboru etažnih lastnikov, tako določa 34. člen SZ-1. Določajo pa na način, določen v določilih tega zakona do vključno 38. člena. Določba tretjega odstavka 48. člena SZ-1 pa določa, da v večstanovanjskih hišah, kjer določitev upravnika ni obvezna in upravnik ni določen (kot je to v obravnavanem primeru v večstanovanjski hiši na naslovu pravdnih strank), morajo etažni lastniki sami zagotoviti izvrševanje vseh poslov, ki po tem zakonu sodijo v krog opravljanja upravniških storitev. Torej morajo po določbah SZ-1 sprejemati odločitve na zboru etažnih lastnikov na predpisan način (z glasovanjem) ali s podpisovanjem listine na predpisan način v členu 39 SZ-1.
Uredba (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti člen 13, 19.. Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 14.. Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ( vročanje pisanj ) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 8.
vročanje sodnih pisanj - vročanje v tujino - zavrnitev sprejema pisanja - pisanje v tujem jeziku - plačilo predujma za prevod
Listine (torej tudi sodba) se v skladu z določbo 13. člena Uredbe št. 861/2007 vročajo s poštnimi storitvami s potrdilom o prejemu, vključno z datumom prejema, oz. z enim od načinov, določenih v členu 13. ali 14. Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21.4.2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju: Uredba št. 805/004). Vendar pa je treba v tej zvezi upoštevati tudi uvodno določbo v točki 21 Uredbe št. 805/2004, po kateri se pri vročanju listin (torej tudi sodbe) iz ene države članice v drugo državo članico uporabljajo predvsem pravila o vročanju po Uredbi (ES) št. 1393/2007 (ki je nadomestila Uredbo št. 1348/2000 z dne 29.5.2000) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13.11.2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah (v nadaljevanju: Uredba št. 1393/2007).
upnikove pravice in dolžnikove obveznosti - kršitev obveznosti iz pogodbe o leasingu - dolg leasingojemalca - izplačilo škode leasingodajalcu - neplačevanje obrokov leasinga
Izpolnitvena obveznost leasingojemalca zaradi neizpolnjevanja pogodbe se spremeni v odškodninsko. Ta obveznost zapade v plačilo z dnem, ko pogodba zaradi odstopa preneha veljati.
Pri priznanju in odmeri stroškov mora sodišče najprej odločiti o priznanju stroškov (odvetniških storitev in odvetniških stroškov) po OT, nato pa, če odloči, da je stranka upravičena le do povrnitve dela priznanih stroškov glede na dosežen uspeh v pravdi, tako priznane stroške po OT in druge sodne stroške odmeriti glede na dosežen uspeh v pravdi. Tožeča stranka sodišču utemeljeno očita, da je priglašeno vrednost odvetniških storitev dvakrat zmanjšalo na račun uspeha v pravdi.
izvensodna poravnava - izvršilni postopek - prenehanje terjatve
Izhajajoč iz pritožbenih navedb je izpostaviti, da je bila pred sklenitvijo izvensodne poravnave izvršba že v teku, v času sklenitve in izpolnjevanja le te izvršba ni bila niti odložena, niti ustavljena, zato za samo nadaljevanje izvršbe, v nasprotju s pritožnikovimi navedbami, upnici ni bilo potrebno ničesar storiti. Le v primeru, da bi dolžnik svojo obveznost po izvensodni poravnavi v celoti in predvsem pravočasno izpolnil, so določbe izvensodne poravnave nalagale upnici obveznost, da predlog za izvršbo v predmetni zadevi umakne.
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je skladno s tretjim odstavkom 18. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev preverjalo sposobnost plačila institucionalnega varstva upravičenke in vsakega od zavezancev z upoštevanjem njihove plačilne sposobnosti, ugotovljene na podlagi njihovega premoženjskega stanja, ki v tem postopku ni sporen. Utemeljeno pa je upoštevalo tudi notarski zapis spremembe pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 19. 7. 2005, sestavljen dne 3. 7. 2014. Na podlagi skladno z Uredbo ugotovljene plačilne sposobnosti in prispevka, določenega za vsakega od zavezancev, je sodišče prve stopnje štelo izpodbijani odločbi za pravilni in zakoniti.
Ne da bi bila formalno ugotovljena ničnost sklenjenega pravnega posla, tožnik neutemeljeno uveljavlja, da notarski zapis z dne 3. 7. 2014 predstavlja nedopustno podlago. Notarski zapis je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano, dokler se ne dokaže nasprotno.
URS člen 158.. ZUP člen 129, 260, 263, 267, 267/2.
pravnomočnost - obnova postopka - rok za vložitev predloga - vdovska pokojnina
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je predlog za obnovo postopka, priporočeno na pošto oddan 26. 9. 2015, sicer vložen znotraj objektivnega roka treh let, vendar po poteku enomesečnega subjektivnega roka. Hkrati pravilno zaključuje, da dejstva, ki jih je predlagateljica navajala kot razlog za obnovo, ne predstavljajo obnovitvenega razloga, ki bi lahko pripeljal do drugačnega zaključka, oz. do priznanja sorazmernega dela vdovske pokojnine. V predlogu ni bilo navedeno nobeno novo dejstvo ali dokaz, ki ga tožnica ne bi mogla navajati v pravnomočno procesno končanem postopku na temelju 129. člena ZUP-a, ki tudi sicer ne daje podlage za vsebinsko odločanje o pravici do vdovske pokojnine.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006937
ZDR-1 člen 7, 7/4, 47, 179.. OZ člen 131.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - vmesna sodba
Tožnik je zoper toženo stranko vložil tožbo za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Zaposlen je bil na delovnem mestu bančni komercialist IV v poslovalnici, kjer je v spornem obdobju postala vodja E.E., ki je nad tožnikom začela izvajati trpinčenje na delovnem mestu (ni mu omogočila koriščenja odmora za malico, želela se ga je znebiti, zato je bil tožnik premeščen v drugo poslovalnico...). Sodišče prve stopnje je praviolno ugotovilo, da ima ravnanje tožnikove neposredno nadrejene vse znake trpinčenja na delovnem mestu, ki ga opredeljuje in prepoveduje 7. člen ZDR-1 v 4. odstavku, tožena stranka kot delodajalec pa ima po 47. členu ZDR-1 dolžnost varovanja delavčevega dostojanstva pri delu. Zato je tožberni zahtevek po temelju utemeljen.
Tožnica je ob moževi smrti dopolnila 24 let starosti, ob prenehanju pravice do družinske pokojnine otroka pa 46 let starosti. Zakonsko določene starosti za priznanje pravice do vdovske pokojnine niti za t. i. čakanje na priznanje pravice ni izpolnila, zato ji je pravica do vdovske pokojnine zakonito prenehala z dnem 8. 3. 2016, njeno izplačevanje pa zakonito ustavljeno za naprej, od izdaje odločbe.
Selitev otroka je vprašanje izvrševanja roditeljske pravice, ki pripada obema udeležencema postopka in ne zgolj upnici. Roditeljska pravica tudi ni vsebinsko vpeta v sfero varstva in vzgoje nad otrokom, ki je v konkretnem primeru zaupana upnici.
Selitev otroka v tujino zanj ne predstavlja le spremembe šolskega, temveč celotnega socialnega okolja. Ob odsotnosti otrokove ogroženosti v okolju, kjer trenutno biva, zato ni razlogov, da bi o tem vprašanju sodišče hipno odločilo z začasno odredbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00004974
ZVK člen 13, 13/3, 13/3-1, 13/3-5, 26. ZPP člen 154, 154/2, 158, 158/1.
blagovna znamka - industrijska lastnina - znak znamke - podobnost znaka - nesklepčnost dela tožbenega zahtevka - prepoved dejanja nelojalne konkurence - stroški pravdnega postopka - več tožbenih zahtevkov
Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo navedbe tožeče stranke, da tožena stranka na spornih proizvodih (avtomobilčkih) uporablja dva znaka, ki sta podobna znamkam tožeče stranke. Pravilno je tudi ugotovilo, da tožeča stranka nikoli ni trdila, da sta znaka, pod katerima tožena stranka trži svoje avtomobilčke enaka znamkam tožeče stranke. Tožeča stranka se celo v pritožbi sklicuje na svoje navedbe, da so znaki na spornih proizvodih podobni njenima registriranima evropskima znamkama 001598689 in 001616481. Iz tega logično izhaja, da ne drži njeno pritožbeno stališče, da iz njenih navedb izhaja, da je znak na spornih izdelkih opremljen s katerokoli od registriranih evropskih znamk tožeče stranke.
Tožnica je res že v letu 1995 vložila zahtevo za ponovno odmero svoje pokojnine, vendar je bila njena zahteva zavrnjena, ne pa zavržena. Ni pa imela odprtega sodnega postopka ali da o njeni zadevi ne bi bilo z dokončno odločbo že pravnomočno odločeno. Tako je potrebno upoštevati njeno zahtevo, ki jo je dala k toženi stranki dne 29. 4. 2015. Upoštevajoč dano zahtevo se ji ponovna odmera pokojnine odmeri s prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi, torej s 1. 5. 2015.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00004822
Uredba Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah člen 3, 7. ZPP člen 17, 18. ZMZPP člen 68.
pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost sodišča - uporaba prava EU - Bruseljska uredba IIa - spor iz družinskih razmerij - pristojnost slovenskega sodišča v sporu z mednarodnim elementom - pristojnost tujega sodišča
Za izrek o nepristojnosti po Uredbi Bruselj IIa ne zadošča, da sodišče ugotovi, da po 3. členu Uredbe ni pristojno. Ugotoviti mora tudi, ali in katero sodišče je pristojno. Če namreč ni pristojno drugo sodišče države članice, se za določanje pristojnosti uporabi nacionalno pravo (v tem primeru ZMZPP), kar lahko ponovno vodi do pristojnosti slovenskega sodišča.
Če tožeča stranka tožbo umakne, mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Izjema velja le, če tožeča stranka tožbo umakne zato, ker je tožena stranka izpolnila zahtevek, in če to stori takoj. Ta izjema od pravila v tej zadevi ni bila podana. Tožena stranka ni izpolnila zahtevka med pravdo, temveč že pred pravdo.
Tudi če je I podal poroštveno izjavo še pred sklenitvijo kreditne pogodbe, to na veljavnost poroštva namreč ne vpliva. Porok se namreč lahko zaveže tudi za prihodnjo obveznost, če je le dovolj določena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00004696
ZZZDR člen 105, 105/2, 105/3. ZPP člen 408, 408/1, 408/3, 410.
začasna odredba v družinskih sporih - začasna odredba v sporih iz razmerja med starši in otroki - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - začasna odredba o stikih - nujnost izdaje začasne odredbe - nujnost začasne odločitve o vzgoji in varstvu - otrokova korist - mnenje otroka - pravica otroka, da izrazi svoje mnenje - neformalni razgovor z otrokom - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - mnenje centra za socialno delo glede otrokove koristi
Sodišče mora, ne glede na to, da so spori o vzgoji in varstvu otrok v sodni pristojnosti, preden odloči o varstvu in vzgoji otrok, pridobiti mnenje CSD (drugi in tretji odstavek 105. člena ZZZDR). Kljub temu sta stranki v pravdni zadevi odgovorni, da podata ustrezno trditveno podlago in ponudita dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage (prvi odstavek 7. člena ZPP) in kljub širokim preiskovalnim pooblastilom sodišča v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki (prvi in tretji odstavek 408. člena ZPP), obstaja nevarnost, da sodišče ne bo izvedelo za dejanske okoliščine oziroma ne bo zmoglo preveriti njihove resnične vrednosti, kar bi mu onemogočilo pravilno odločitev. Zato morebitni manjko dejstev, ki jih stranke niso navedle, pa bi bila pomembna pri odločanju o tem, kaj je v interesu otroka, nadomesti CSD s svojim poročilom in mnenjem, ki vsebuje dejstva in ugotovitve o obeh starših, njunih osebnih značilnostih in njunem odnosu do otrok, o njunih vzgojnih in moralnih kvalitetah, o premoženjskem stanju, o stanovanjskih prilikah, o potrebah otroka, o njihovem odnosu do vsakega od staršev ...
premoženjska škoda - dodatek za nego otroka - nezakonita odločba - obstoj protipravnosti
Iz sodne prakse in pravne teorije izhaja, da v primeru, če je upravni akt končni izraz delovanja upravnih organov in je kot tak (edino) relevantno dejanje pri presoji protipravnega povzročanja škode tretji osebi, potem se pojem protipravnosti nedvomno poveže z vprašanjem zakonitosti samega upravnega akta. Takoj zatem pa kaže tudi ugotoviti, da ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe ali drugega akta upravnega procesnega prava ni mogoče povsem enačiti s pojmom protipravnosti, ki vodi do civilnopravne odškodninske odgovornosti nosilcev oblasti. Ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe je tako nujni, ne pa še zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost.
Ugotovljena nezakonitost pa sama po sebi še ne pomeni nujno nastanka odškodninske odgovornosti, saj se za utemeljevanje odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih ali sodnih organov po ustaljeni sodni praksi zahteva hujše odstopanje od pričakovanih standardov postopanja. Le v primeru težjih kršitev (npr. zloraba, samovolja itd.), ki očitno odstopajo od nekega pravnega standarda postopanja, je izkazan odškodninski element protipravnosti.
Tožnica ni izkoristila pravnih sredstev in je tako prvostopenjska odločba z dne 5. 1. 2009, s katero je bilo odločeno, da tožnica do dodatka za nego otroka od 1. 10. 2008 dalje ni upravičena, postala dokončna in pravnomočna. Toženima strankama ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v zvezi z izdano ustavitveno odločbo z dne 5. 1. 2009. Odpira pa se vprašanje, ali je podano protipravno ravnanje toženih strank v času po prejemu sodbe Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012. Sodišče prve stopnje omenjenega vprašanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni razčiščevalo oziroma je sodba v tem delu neobrazložena.
ZPP člen 284, 286, 286/2, 286.a, 339, 339/2, 339/2-10, 488.
izdaja sodbe brez glavne obravnave - (ne)sporno dejansko stanje
Da pogoji za uporabo 488. člena ZPP niso bili podani, nenazadnje izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe same, saj je prvostopenjsko sodišče v njej ugotavljalo dejansko stanje, v zvezi z njim ocenjevalo dokaze in nato v zadevi odločilo
ZObr člen 35, 88, 88/3, 88/5, 88/6.. ZTP člen 2, 27.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - varnostni zadržek - vojska - varnostno preverjanje oseb - dostop do tajnih podatkov - davčni dolg - prikrivanje izvora denarja
Tožnik je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki od 11. 4. 2000 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2015 na formacijski dolžnosti častnik. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka na podlagi ugotovitev OVS v postopku varnostnega preverjanja tožnika po ZObr, glede na ugotovitve davčnega organa v odločbah z dne 17. 4. 2012 in 27. 1. 2014, dejstva, da je bilo tožniku zavrnjeno dovoljenje za dostop do tajnih podatkov in da tožnik tudi v postopku varnostnega preverjanja na zagovoru ni pojasnil izvora denarnih sredstev, v zvezi s katerimi je tekel davčni postopek, utemeljeno podvomila v njegovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost ter s tem ugotovila obstoj varnostnega zadržka, kot oviro za delo na obrambnem področju. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito.
postopek za delitev skupnega premoženja - nepravdni postopek - prekinitev postopka - predhodno vprašanje - nadaljevanje prekinjenega postopka - razlogi za prekinitev postopka
Če sodišče prve stopnje v nepravdnem postopku sklene, da se zaradi rešitve predhodnega vprašanja postopek prekine, se ta nadaljuje, ko se pravnomočno konča postopek pred sodiščem ali drugim pristojnim organom. To velja tudi za postopek delitve skupnega premoženja (118. člen ZNP). V kolikor je bilo na matičnem področju o takšnem vprašanju odločeno z učinki pravnomočnosti, razlogov za prekinitev ni več. Z drugimi besedami to pomeni, da vloženo izredno pravno sredstvo (revizija) ni (zakonski) razlog za (nadaljnjo) prekinitev postopka. Enako velja za okoliščino smotrnosti čakanja odločitve o reviziji v pravdi zaradi ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00007072
ZDR člen 184.. OZ člen 149, 150, 153, 153/3, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - vojaško urjenje - objektivna in krivdna odgovornost - soprispevek delavca - odmera višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Tožnik je v obravnavani zadevi vtoževal plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu na začasnem delovnem mestu v šoli, ko se je spornega dne kot sopotnik v vojaškem letalu katapultiral z zadnjega sedeža in se poškodoval tako, da je bil začasno nezmožen za delo za polni delovni čas. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je letenje z zmogljivim vojaškim letalom, opremljenim s katapultnimi sedeži, nevarna dejavnost, saj je ročica za aktiviranje katapultnega sedeža lahko dostopna, zato je delo, ki ga je tožnik opravljal v tem času, nevarna dejavnost.
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožnik ne bi smel sprejeti predloga pilota za izvedbo spornega manevra, ker bi se moral zavedati, da nima izkušenj s tovrstnim letalom, da ni pilotiral več kot tri leta, da ni imel več veljavne licence, da je bilo njegovo izobraževanje za častnika v tem obdobju prekinjeno in da je v letalu le sopotnik oziroma opazovalec. Tožnik zaradi želje po nadaljevanju izobraževanja in usposabljanja za častnika ter v želji dokazati, da je dober pilot, ni kritično ocenil svojih zmožnosti in sposobnosti upravljanja letala in predlog pilota sprejel, namesto, da bi ga zavrnil. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine soprispevka (60 %) premalo upoštevalo dejstvo, da bi se morala tožena stranka oziroma njen pilot, glede na lastne izkušnje s pilotiranjem letala, ob poznavanju navedenih okoliščin na strani tožnika, zavedati, da izvedba tega manevra, kljub temu, da ga tožnik ni v celoti izvajal sam, za tožnika ni primerna. Ne glede na to, da pilot tožniku ni ukazal izvedbe manevra, ampak ga je le predlagal, pa je dejansko potrebno upoštevati vojaško hierarhijo, željo tožnika po nadaljevanju šolanja in ugotoviti, da bi moral kritično in objektivno oceniti zmožnosti in sposobnosti tožnika za upravljanje s tem letalom pilot. Tožniku takega predloga ne bi smel podati, saj ga je na tak način spravil v položaj, v katerem se je moral tožnik odločiti, ali bo predlog sprejel in s tem dokazal, da je primeren za vojaškega pilota, ali pa ne in s tem, po svojem prepričanju, postavil pod vprašaj njegovo nadaljnje šolanje. Zaradi tega je po stališču pritožbenega sodišča za škodo, ki mu je posledično nastala, soodgovoren 30 %.