začasna nezmožnost za delo - odločitev o pravdnih stroških - absolutna bistvena kršitev določb postopka - možnost preizkusa odločitve
Tožnica pravilno poudarja, da ocene o njenem 10 % uspehu ni mogoče preizkusiti, saj sodna odločba v tej smeri nima nobenih razlogov. Ker je podana zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, je izpodbijano stroškovno odločbo potrebno razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
dodatek za pomoč in postrežbo - I. kategorija invalidnosti
Ker tožnik večino osnovnih življenjskih opravil še vedno lahko opravlja samostojno, je sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že tožena stranka, utemeljeno zavrnila tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna dodatek za pomoč in postrežbo. V primeru, da se mu bo zdravstveno stanje slabšalo, pa ima možnost, da pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje omenjene pravice.
Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih že zavzelo enotno pravo stališče, da odločba izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej, kar izhaja tudi iz 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/2014, Up 1169/2012-24 z dne 26. 3. 2015.
zavrženje tožbe - obstoj delovnega razmerja - rok za sodno varstvo
Če razmerje, ki je imelo vse značilnosti delovnega razmerja, ne traja več, mora delavec uveljavljati sodno varstvo v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Tako določen 30-dnevni rok je materialni prekluzivni rok, na katerega sodišče ves čas postopka pazi po uradni dolžnosti. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica sodnega varstva v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja glede na tretji odstavek 200. člena ZDR-1 ni uveljavljala pravočasno. Tudi izplačilo plače in drugih denarnih terjatev iz delovnega razmerja so lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja. S postavitvijo teh zahtevkov iz delovnega razmerja, ki še ni ugotovljeno, delavec ne more obiti zakonsko določenih rokov za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.
denarno nadomestilo za brezposelnost - povrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je z odpravo odločbe po določbah ZUP z dne 22. 2. 2013 glede denarnega nadomestila med brezposelnostjo izplačanega tožencu za obdobje od 1. 2. 2013 do 30. 4. 2013 odpadla pravna podlaga za njegovo izplačilo. S tem je bil izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje prvega odstavka 140. člena ZUTD, ki ureja možnost direktnega vračila izplačanih denarnih nadomestil.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 41, 42, 396, 396/1, 396/3.
I. kategorija invalidnosti
Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot strokovno prepričljivo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in posledično priznanje pravice od invalidske pokojnine.
trpinčenje na delovnem mestu - prepoved nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu
Pomočnik direktorja ni imel namena prizadeti tožnikovo dostojanstvo, niti ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje, temveč je z izjavo želel razmejiti med delovno in sindikalno vsebino sestanka, kar pomeni, da ni bila kršena prepoved nadlegovanja v smislu določb 7. člena ZDR-1 in 15.a člena ZJU. Ne gre niti za trpinčenje, saj vedenje pomočnika direktorja, za katerega je bilo v postopku pri delodajalcu sicer ugotovljeno, da je bilo v povezavi z osebno okoliščino nezaželeno, ni ponavljajoče se ali sistematično. Enkraten dogodek (ali pa dva takšna dogodka) ne more(ta) predstavljati trpinčenja na delovnem mestu. Tožnikovo subjektivno dojemanje ravnanja delavcev tožene stranke kot trpinčenja na delu ni relevantno.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006937
ZDR-1 člen 7, 7/4, 47, 179.. OZ člen 131.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - vmesna sodba
Tožnik je zoper toženo stranko vložil tožbo za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Zaposlen je bil na delovnem mestu bančni komercialist IV v poslovalnici, kjer je v spornem obdobju postala vodja E.E., ki je nad tožnikom začela izvajati trpinčenje na delovnem mestu (ni mu omogočila koriščenja odmora za malico, želela se ga je znebiti, zato je bil tožnik premeščen v drugo poslovalnico...). Sodišče prve stopnje je praviolno ugotovilo, da ima ravnanje tožnikove neposredno nadrejene vse znake trpinčenja na delovnem mestu, ki ga opredeljuje in prepoveduje 7. člen ZDR-1 v 4. odstavku, tožena stranka kot delodajalec pa ima po 47. členu ZDR-1 dolžnost varovanja delavčevega dostojanstva pri delu. Zato je tožberni zahtevek po temelju utemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00005475
KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - znaki kaznivega dejanja
Pritožnica ob dilemah, ki jih izraža, in ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča ter na Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) spregleda znake obravnavanega kaznivega dejanja, ko storilec mora ravnati v nasprotju z interesi gospodarske družbe, torej družbe, v kateri gospodari, in s svojim ravnanjem tako kaže nezvestobo do te družbe, torej mora premoženjska škoda nastati na premoženju, ki je storilcu zaupano, torej družbi, za čigar interese je storilec dolžan skrbeti.
Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da ZPIZ-1 ni bil v skladu z Ustavo RS (I. točka izreka), ker ni zagotavljal tako imenovane neprave obnove postopka. Toženemu zavodu je odredilo, da v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oz. uživalcem, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92 (II. točka izreka). Hkrati je zavarovancem oz. uživalcem pokojnine, za katere revizija podatkov ni bila opravljena, omogočilo, da so lahko v roku 60 dni po objavi odločbe v Ur. l. RS, zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile plačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije (III. točka izreka). Citirana odločba US je bila objavljena v Ur. l. RS 30. 4. 2015. 60-dnevni rok se je tako iztekel 29. 6. 2015. Navedeni rok je materialno prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica zahtevati revizijo podatkov in morebiti ponovno, višjo odmero pokojnine.
postopek za izročitev obdolženca tuji državi - pogoji za izročitev tujca - sklep o ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za izročitev - obstoj utemeljenega suma - precejšen dvom o resničnosti ugotovljenih dejstev
Prezidij M. mestnega sodišča je sklep o odreditvi pripora razveljavil zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (R.), ker sodišče v izreku sklepa ni navedlo podatka o trajanju pripora zoper obdolženca, niti od katerega trenutka dalje začne teči ta rok. Čeprav je torej sklep o odreditvi pripora zoper obdolženca bil razveljavljen zaradi bistvenih kršitev postopka in ne neposredno zaradi napačne presoje o obstoju utemeljenega suma oziroma izpolnjevanju pogojev v skladu z ZKP R. za odreditev pripora je potrebno upoštevati, da je edina sodna odločba, na katero je prvostopenjsko sodišče v bistvenem delu oprlo svojo presojo o izkazanosti utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, razveljavljena in torej neobstoječa. To vzbuja precejšen dvom o pravilnosti ugotovitve odločilnih dejstev za sprejem izpodbijane odločitve, in sicer glede obstoja utemeljenega suma, zlasti ker je v sklepu prezidija M. mestnega sodišča navedeno, da bo moralo prvostopenjsko sodišče ob ponovnem odločanju o odreditvi pripora zoper obdolženca preveriti in upoštevati tudi druge navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti. To pa po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da se lahko v ponovljenem postopku ponovno izpostavi tudi vprašanje izpolnjevanja drugih pogojev za odreditev pripora zoper obdolženca s tem pa tudi vprašanje obstoja zadostnih dokazov za utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja, ki se ga očita obdolžencu.
Če tožeča stranka tožbo umakne, mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Izjema velja le, če tožeča stranka tožbo umakne zato, ker je tožena stranka izpolnila zahtevek, in če to stori takoj. Ta izjema od pravila v tej zadevi ni bila podana. Tožena stranka ni izpolnila zahtevka med pravdo, temveč že pred pravdo.
Tudi če je I podal poroštveno izjavo še pred sklenitvijo kreditne pogodbe, to na veljavnost poroštva namreč ne vpliva. Porok se namreč lahko zaveže tudi za prihodnjo obveznost, če je le dovolj določena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00004696
ZZZDR člen 105, 105/2, 105/3. ZPP člen 408, 408/1, 408/3, 410.
začasna odredba v družinskih sporih - začasna odredba v sporih iz razmerja med starši in otroki - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - začasna odredba o stikih - nujnost izdaje začasne odredbe - nujnost začasne odločitve o vzgoji in varstvu - otrokova korist - mnenje otroka - pravica otroka, da izrazi svoje mnenje - neformalni razgovor z otrokom - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - mnenje centra za socialno delo glede otrokove koristi
Sodišče mora, ne glede na to, da so spori o vzgoji in varstvu otrok v sodni pristojnosti, preden odloči o varstvu in vzgoji otrok, pridobiti mnenje CSD (drugi in tretji odstavek 105. člena ZZZDR). Kljub temu sta stranki v pravdni zadevi odgovorni, da podata ustrezno trditveno podlago in ponudita dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage (prvi odstavek 7. člena ZPP) in kljub širokim preiskovalnim pooblastilom sodišča v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki (prvi in tretji odstavek 408. člena ZPP), obstaja nevarnost, da sodišče ne bo izvedelo za dejanske okoliščine oziroma ne bo zmoglo preveriti njihove resnične vrednosti, kar bi mu onemogočilo pravilno odločitev. Zato morebitni manjko dejstev, ki jih stranke niso navedle, pa bi bila pomembna pri odločanju o tem, kaj je v interesu otroka, nadomesti CSD s svojim poročilom in mnenjem, ki vsebuje dejstva in ugotovitve o obeh starših, njunih osebnih značilnostih in njunem odnosu do otrok, o njunih vzgojnih in moralnih kvalitetah, o premoženjskem stanju, o stanovanjskih prilikah, o potrebah otroka, o njihovem odnosu do vsakega od staršev ...
premoženjska škoda - dodatek za nego otroka - nezakonita odločba - obstoj protipravnosti
Iz sodne prakse in pravne teorije izhaja, da v primeru, če je upravni akt končni izraz delovanja upravnih organov in je kot tak (edino) relevantno dejanje pri presoji protipravnega povzročanja škode tretji osebi, potem se pojem protipravnosti nedvomno poveže z vprašanjem zakonitosti samega upravnega akta. Takoj zatem pa kaže tudi ugotoviti, da ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe ali drugega akta upravnega procesnega prava ni mogoče povsem enačiti s pojmom protipravnosti, ki vodi do civilnopravne odškodninske odgovornosti nosilcev oblasti. Ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe je tako nujni, ne pa še zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost.
Ugotovljena nezakonitost pa sama po sebi še ne pomeni nujno nastanka odškodninske odgovornosti, saj se za utemeljevanje odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih ali sodnih organov po ustaljeni sodni praksi zahteva hujše odstopanje od pričakovanih standardov postopanja. Le v primeru težjih kršitev (npr. zloraba, samovolja itd.), ki očitno odstopajo od nekega pravnega standarda postopanja, je izkazan odškodninski element protipravnosti.
Tožnica ni izkoristila pravnih sredstev in je tako prvostopenjska odločba z dne 5. 1. 2009, s katero je bilo odločeno, da tožnica do dodatka za nego otroka od 1. 10. 2008 dalje ni upravičena, postala dokončna in pravnomočna. Toženima strankama ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v zvezi z izdano ustavitveno odločbo z dne 5. 1. 2009. Odpira pa se vprašanje, ali je podano protipravno ravnanje toženih strank v času po prejemu sodbe Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012. Sodišče prve stopnje omenjenega vprašanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni razčiščevalo oziroma je sodba v tem delu neobrazložena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00006960
URS člen 36. ZKP-UPB4 člen 214, 214/1.
nedovoljeni dokazi - hišna preiskava - odredba za hišno preiskavo - utemeljeni razlogi za sum - utemeljitev predloga - oprostilna sodba
Dejstva in okoliščine, s katerimi se v predlogu za izdajo odredbe o hišni preiskavi utemeljuje standard utemeljenih razlogov za sum, morajo v v celoti ustrezati resničnosti, saj preiskovalni sodnik glede na naravo postopka nima možnosti, da bi jih še pred izdajo odredbe o hišni preiskavi, lahko preveril. Ker se je ob naknadni presoji pogojev za izdajo odredbe, na glavni obravnavi izkazalo, da navedbe policistov v določenem, a pomembnem delu ne ustrezajo resnici, je podan utemeljen dvom v verodostojnost celotnega predloga policije za izdajo odredbe za hišno preiskavo. Zato je z izdajo odredbe in izvedbe hišne preiskave pri obdolžencu šlo za kršitev človekove pravice do zasebnosti po 2.odst.36.čl. Ustave RS, zaradi česar so ob hišni preiskavi dobljeni dokazi, nezakoniti.
ZFPPIPP člen 224, 224/2, 224/2-1, 389, 399, 399/4, 399/4-3.
postopek osebnega stečaja - ugovor proti odpustu obveznosti - ustavitev postopka odpusta obveznosti - ovire za odpust obveznosti - obseg stečajne mase - poslovni delež
Tudi poslovni delež, katerega lastnik je dolžnik v postopku osebnega stečaja, spada v stečajno maso. Višina vrednosti poslovnega deleža je odvisna od vrednosti družbe.
S tem, ko je dolžnica garažo, katere lastnica je bila, vložila v svojo družbo, je le spremenila obliko svojega premoženja. Za vrednost garaže je zmanjšala svoje osebno premoženje in istočasno za isto vrednost povečala premoženje družbe, v kateri je imela 100 % poslovni delež.
Na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti je toženec pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Tožnik namreč še ni dopolnil starost 65 let, da mu iz tega razloga ne bi bila zagotovljena ustrezna zaposlitev glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost in da bi kot invalid III. kategorije invalidnosti pri starosti 65 let pridobil pravico do invalidske pokojnine.
Vendar pa tožnik tudi, če bi pogoje, določene v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2 izpolnjeval in tudi če bi bila pri njem ugotovljena popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, da bi šlo za stanje iz 1. alineje 41. člena ZPIZ-2, pravice do invalidske pokojnine ne more pridobiti. Ker je pri tožniku invalidnost nedvomno podana zaradi posledic bolezni, mora tožnik v skladu z določbo 42. člena ZPIZ-2 za priznanje pravic iz naslova invalidnosti ob nastanku invalidnosti izpolnjevati tudi pogoje pokojninske dobe (gostota pokojninske dobe) in sicer mora pokojninska doba znašati najmanj eno tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006111
ZDR-1 člen 88, 88/4, 177.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delavca
Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala nastanka vtoževane škode zaradi neddelovanja kamiona, saj le navajanja, da vsak kamion, ki stoji oziroma ne dela, stane 250,00 EUR na dan, ne zadošča za zaključek, da je škoda tožeči stranki tudi dejansko nastala.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi i iz poslovnega razloga - sodna razveza - denarno povračilo
Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je pri odmeri denarnega povračila dalo preveliko težo tožničini starosti ter težki zaposljivosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožnica težko zaposljiva glede na starost (56 let) in izobrazbo (trgovka). Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica ni izkazala dovolj truda in volje, da bi našla drugo zaposlitev. Sodišče prve stopnje je torej pri presoji zaposljivosti ustrezno upoštevalo okoliščino, da tožnica že sodi v kategorijo varovanih delavcev pred odpovedjo, kar je bil nenazadnje tudi razlog za ugotovitev nezakonitosti odpovedi v predmetni zadevi.
Tožnik s skupno pokojninsko dobo ne izpolnjuje minimalnega pogoja pokojninske dobe tj. 15 let tako, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje starostne oziroma sorazmernega dela starostne pokojnine.