začetek stečajnega postopka - odložitev odločanja o upnikovem predlogu - opravičitev zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka - dolžnikov predlog za začetek postopka prisilne poravnave - nepodaljšljiv rok za dopolnitev popolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave - zakonski prekluzivni rok - zavrženje predloga za začetek prisilne poravnave - neizpodbojna domneva insolventnosti - zloraba instituta - prekinitev predhodnega stečajnega postopka
Predlog, ki je bil zavržen zaradi nepopolnosti, tako dejansko ni opravičil zahteve za odložitev odločanja. Res je navedeni dvomesečni rok kratek. Vendar pa je treba o upnikovem predlogu čim hitreje odločiti, dolžnik mora vložiti vse svoje sile, da odpravi insolventnost v tem roku ali to poskuša storiti s prisilno poravnavo, pri čemer je začetek teka roka vezan na potek roka za vložitev te zahteve, ne pa na dan odločanja sodišča o zahtevi za odložitev odločanja.
Iz zakonske ureditve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, vključno z določili o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu, v povezavi s 152. členom ZFPPIPP, izhaja, da lahko sodišče upošteva le prvi predlog za začetek postopka prisilne poravnave.
Z vidika navedene ureditve, pa tudi relativno kratkih zakonskih rokov za opravičitev odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka in za dopolnitev nepopolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave, višje sodišče ravnanje dolžnika, ki je, ko je ugotovil, da mu rok za dopolnitev predloga ne bo podaljšan, vložil nov predlog za začetek postopka prisilne poravnave, seveda že izven roka iz 237. člena ZFPPIPP, ocenjuje kot zlorabo, in sicer predvsem kot poskus zlorabe 152. člena ZFPPIPP. Res ima prisilna poravnava glede na 152. člen ZFPPIPP prednost pred stečajnim postopkom. Vendar pa tudi glede na določila četrtega odstavka 152. člena ZFPPIPP to velja le enkrat. To možnost je dolžnik izkoristil.
Ob položaju, ko je treba o upnikovem predlogu hitro odločiti, si dolžnik ne more kupovati časa z vložitvijo novega predloga za začetek prisilne poravnave, ki bi ponovno povzročil posledice iz prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP. Tako uresničevanje pravice je v nasprotju z namenom zakona, krši pa nenazadnje tudi upnikovo pravico do poplačila terjatve, ki je sestavni del pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije.
Dejstvo, da je bila v zemljiški knjigi zaznamovana izbrisna tožba, ki ga stranka ni zatrjevala - pa tudi sicer samo po sebi - še ne more pomeniti, da je primarni zahtevek že zadosti zavarovan in predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen. V zvezi s terjatvijo bo moralo sodišče prve stopnje presojati tudi ostale okoliščine, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v utemeljitev svojega predloga za začasno odredbo.
Ker je pooblaščenec veljavno pooblastilo predložil že brez poziva sodišča, je odpadla potreba po postopanju v skladu s tretjim odstavkom 98. člena ZPP (pozivanje k predložitvi pooblastila). Hkrati je odpadla podlaga za izdajo sklepa o zavrženju tožbe.
URS člen 54, 54/1. ZZZDR člen 106, 106/1, 106/5. ZPP člen 410, 411, 411/1.. ZIZ člen 272. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 12.
začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - izdaja regulacijske začasne odredbe - pomen otrokove želje pri ureditvi stikov - otrokove koristi
Oče s svojim ravnanjem ne ogroža svojih hčera, in ker se stiki med očetom in hčerama lahko izvajajo izključno po volji in želji otrok (v kolikor hčeri ne bosta pristali na stike, se ti ne bodo izvajali), ni podana po pritožbi zatrjevana psihična oziroma fizična ogroženost otrok kot temeljna predpostavka za izdajo predlagane začasne odredbe o prepovedi stikov očeta z otrokom.
obseg plačila in povrnitve sodnih taks kot stroškov postopka - uspeh stranke v postopku, ki je bila oproščena plačila sodnih taks - ponovni predlog za oprostitev plačila sodne takse
Stranka, ki je že bila oproščena plačila takse, ne more ponovno predlagati oprostitve plačila takse, ki ji je naložena v plačilo po četrtem odstavku 15. člena ZST-1.
s sodbo naložena obveznost - nov rok za izpolnitev posebnega pogoja - postopek za preklic pogojne obsodbe - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - kršitev pravice do obrambe - pravilno vabljenje - vrnitev premoženjske koristi - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi
Pritožnik pa prezre, da mu je sodišče prve stopnje z napadeno sodbo podaljšalo rok za vrnitev premoženjske koristi oškodovani družbi D d.d., in sicer še za šest mesecev, v katerem mora pridobljeno premoženjsko korist oškodovani družbi vrniti. Pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni prezrlo, da je sicer obsojeni po naroku dne 19. 1. 2016 oškodovani družbi vrnil vozilo, zato pritožba v tej smeri ne more biti uspešna. Sklicevanje obsojenega na to, da bi ga lahko oškodovana družba civilno tožila in je zato kazenski postopek odveč, ne more biti uspešno, saj je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odločalo o preklicu pogojne obsodbe zaradi neizpolnjenega posebnega pogoja in vrnitve pridobljene premoženjske koristi. Sicer pa so nadaljnje pritožbene navedbe obsojenega, ko se hkrati sklicuje na slabe premoženjske razmere, po drugi strani pa navaja, da bi se oškodovanec lahko poplačal s prodajo njegovih nepremičnin, na katerih je solastnik, protislovne.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00004580
ZKP člen 506, 506/4.. KZ-1 člen 61.
pogojna obsodba - preklic pogojne obsodbe - izrek zaporne kazni - obsojenčevo zdravstveno stanje - premoženjsko in finančno stanje
Pritožba zagovornice, ki skuša neporavnavo obsojenčeve obveznosti opravičiti z njegovim slabim zdravstvenim stanjem, zaradi katerega je vprašljivo prestajanje zaporne kazni, ne more biti uspešna, saj k pritožbi priložena dokumentacija ne opravičuje obsojenčeve neizpolnitve naložene mu obveznosti. Sicer pa s takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornica bolj nakazuje na obsojenčevo nezmožnost prestajanja zaporne kazni in v zadostni meri ne pojasni, glede na to, da je obsojeni imel redne mesečne prilive, njegovo nezmožnost plačila. Razen navedenega pa ni spregledati, da je obsojenemu prvotno določen triletni rok za izpolnitev dodatnega pogoja bil na njegov predlog podaljšan (izjava obsojenega B2 spisa) še za eno leto, pa v tem roku ponovno ni plačal ničesar.
Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in temelji, kot je to obrazloženo v napadeni sodbi, na določbi prvega odstavka 87. člena KZ-1, ki določa način izvršitve denarne kazni v primeru njene neizterljivosti. Obsojenec pravilnosti prvostopne sodbe v pritožbi ne oporeka, temveč se zavzema le za obročno plačilo denarne kazni. Tak njegov predlog pa je prepozen.
alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - izrek zaporne kazni
Obsojenemu je bila izrečena kazen šest mesecev zapora zaradi kaznivega dejanja poskusa velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ki pa mu jo je sodišče nadomestilo s 360 urami dela v splošno korist, ki bi jo moral obsojeni opraviti v roku enega leta od izvršljivosti sodbe. Obsojeni je bil s sodbo izrecno opozorjen, da lahko sodišče v primeru, da ne bo izpolnjeval nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da obsojeni ni pričel opravljati dela v splošno korist.
Ker v sporni zadevi tožnica tudi po stališču pritožbenega sodišča pred objavo odločbe ustavnega sodišča v Uradnem listu RS pri toženi stranki ni zahtevala ponovne odmere pokojnine, je le-ta utemeljeno odločila, da se tožnici starostna pokojnina ponovno odmeri v višjem znesku od 1. 6. 2015 dalje.
odločanje o predlogu za začetek stečajnega postopka - višina terjatve upnika - leasingodajalec - razveza pogodbe o finančnem leasingu
Višje sodišče se ne strinja, da predmet leasinga, na katerem leasingodajalec obdrži lastninsko pravico, predstavlja le sredstvo zavarovanja, primerljivo s poroštvom ali zastavo stvari za poplačilo v primeru neplačevanja obveznosti. Čeprav je namen finančnga leasinga financiranje nepremičnine, pa kljub temu leasingdajalec v celoti zadrži lastninsko pravico na tem predmetu. Je tako pravni kot ekonomski lastnik predmeta (ekonomski najkasneje od vrnitve predmeta leasinga), zato tega položaja ne gre enačiti z drugimi zavarovanji, ko so lastniki, tudi pravno, le zastavitelji predmeta in to ostanejo vse do prodaje predmeta zavarovanja. Z odstopom od pogodbe o leasingu, ko leasingojemalec vrne predmet, ima leasingodajalec polno lastninsko pravico na tem predmetu, višje sodišče pa ne vidi podlage, da predmeta ne bi smel zadržati zase.
Upniku ni mogoče priznati materialnopravne legitimacije za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Višine dejanske, pravilne in pravične terjatve do dolžnika namreč sploh še ni mogoče ugotoviti, tako tudi ni mogoče ugotoviti, kakšne so dejanske in pravilne obveznosti dolžnika glede na njegova sredstva.
Čeprav ima praviloma upnik pravico do izbire postopka, v katerem bo uveljavil terjatev, pa gre ravno v obravnavanem primeru za situacijo, ko je treba izvesti kontradiktoren postopek z izvedbo vseh dokazov, da bi se lahko ugotovila dejanska terjatev upnika do stečajnega dolžnika. Takemu postopku pa stečajni postopek ni namenjen in takšno ugotavljanje dejstev s polnim dokaznim postopkom sodi v pravdni, ne pa stečajni postopek.
ZDR člen 127.. - člen 72.. - člen 64.. ZDR-1 člen 127.
nadure - plača - variabilni del plače
Del plače za delovno uspešnost je v spornem obdobju urejala tudi Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT). V obdobju od 1. 5. 2014 je KPDT (Ur. l. RS, št. 111/2006 in nasl.) v 72. členu določala, da ima delavec pravico do dela plače na podlagi delovne uspešnosti, pri čemer se merila in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti opredelijo v kolektivni pogodbi pri delodajalcu ali v splošnem aktu delodajalca. Od 1. 5. 2014 pa je KPDT (Ur. l. Rs, št. 24/14 in nasl.) v 64. členu določala, da se v kolektivni pogodbi na ravni delodajalca ali v splošnem aktu delodajalca določijo kriteriji in merila za ugotavljanje delovne uspešnosti. Glede na navedena določila KPDT je predpogoj za izplačilo plače iz naslova delovne uspešnosti, da se v podjetniški kolektivni pogodbi oziroma splošnem aktu delodajalca določijo cilji ter merila in pogoji za doseganje uspešnosti (tako tudi sodba VDSS, opr. št. Pdp 959/2014 z dne 21. 1. 2015). V omenjeni sodbi je med drugim zavzeto tudi stališče, da celo, če so elementi za določitev dela plače iz delovne uspešnosti in njene višine določeni v pogodbi o zaposlitvi, to ne predstavlja pravne podlage za izplačilo, če ni podlaga določena v aktih delodajalca.
zavrženje tožbe - poklicno zavarovanje - rok za sodno varstvo - plačilo prispevkov - prenehanje delovnega razmerja
Tožnik s tožbo uveljavlja pravico iz delovnega razmerja pri delodajalcu, saj meni, da bi mu morala tožena stranka v času zaposlitve plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. ZDR-1 ne določa roka, v katerem bi moral delavec uveljavljati svojo pravico, da od delodajalca pisno zahteva odpravo kršitve oziroma izpolnitev delodajalčeve obveznosti. Rok je v 2. odstavku 200. člena ZDR-1 določen le za vložitev tožbe, ki jo delavec lahko vloži v 30 dneh po tem, ko delodajalec v roku 8 dni ne izpolni svoje obveznosti oziroma ne odpravi kršitve. Stališče sodišča prve stopnje, da se določba tega člena uporablja le za čas trajanja delovnega razmerja, je napačna. V obravnavanem primeru bi tožena stranka kršitev lahko odpravila neodvisno od tega, da je tožniku delovno razmerje pri njej že prenehalo. Ker je tožnik tožbo vložil v roku iz 2. odstavka 200. člena ZDR-1, jo je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SODNE TAKSE
VDS00005726
ZDSS-1 člen 7, 71.
sodne takse - ponovna odmera pokojnine
Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, kjer je določeno, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. V sporih o pravicah iz prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, za katere je stvarno pristojno socialno sodišče in med katere sodi tudi spor o pravici do ponovne odmere pokojnine, ni taksne zavezanosti. To pomeni, da tožeče stranke v tovrstnih sporih takse niso dolžne plačati.
Upravičenec do otroškega dodatka in znižanega plačila vrtca mora centru za socialno delo spremembo vrste periodičnega dohodka zaradi začetka prejemanja določenega dohodka sporočiti v osmih dneh od dneva, ko je sprememba nastala ali je zanjo izvedel. Če jo sporoči pravočasno, se o pravici na novo odloči s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe. Tudi če je ne sporoči pravočasno, se o pravici na novo odloči s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe, saj gre za spremembo, ki ima lahko za posledico nižjo višino sredstev.
najemna pogodba za poslovni prostor - sodna odpoved najemne pogodbe - odpoved najemne pogodbe za nedoločen čas
Delovanje tožene stranke v javnem interesu z vsakoletnim prirejanjem veselic, na odpoved pogodbe ne more v ničemer vplivati. Prav tako tožeči stranki glede na jasna pogodbena določila o možnosti odpovedi pogodbe, ni treba navajati nobenega utemeljenega razloga, ki naj bi opravičeval odpoved najemne pogodbe.
Če pa je novi upnik (prevzemnik) trdil, da je bil dolžnik obveščen o odstopu terjatve, lahko dolžnik poravna svoj dolg le še prevzemniku terjatve kot novemu upniku. Ni pa zadosti, da dolžnik zgolj trdi, da je izpolnil staremu dolžniku (odstopniku). Če hoče uspeti z ugovorom izpolnitve, mora trditi, da je staremu dolžniku izpolnil še preden je bil obveščen o odstopu terjatve in tudi, da tudi sicer ni vedel za odstop.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00005669
ZPP člen 70, 70-5, 70-6.. ZObr člen 57, 57/7.. - točka 114, 119.. ZDSS-1 člen 19.
disciplinska odgovornost - izločitveni razlog
Glede na določbe sedmega odstavka 57. člena ZObr in 119. točke PSSV se disciplinska odgovornost pripadnikov stalne sestave ugotavlja po postopku ob smiselni uporabi določb ZPP.
Položaj delodajalca v disciplinskem postopku je bistveno drugačen od položaja sodnika v sodnem postopku, zato po zaključku pritožbenega sodišča tudi glede na določbe ZObr in PSSV o smiselni uporabi ZPP, določb 5. in 6. točke 70. člena ZPP ni mogoče uporabiti tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Z drugimi besedami to pomeni, da dejstvo, da je disciplinski postopek zoper tožnika vodil in o disciplinski odgovornosti odločal A.A. (za kar je imel ustrezno pooblastilo), čeprav je kot pristojni organ zoper tožnika predlagal tudi uvedbo disciplinskega postopka, samo po sebi še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti. S tem, ko je A.A. podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika in kasneje zoper tožnika disciplinski postopek tudi vodil in odločal o njegovi disciplinski odgovornosti, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi bil izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP), zato je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil podan razlog za A.A. izločitev po citirani določbi, nepravilna.
Pravna podlaga za rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka je podana v odločbi št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da ZPIZ-1 ni bil v skladu z Ustavo RS (1. tč. izreka), ker ni zagotavljal t. i. neprave obnove postopka. Toženemu zavodu je odredilo, da v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oz. uživalcem, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ-92 (2. tč. izreka). Hkrati je zavarovancem oz. uživalcem pokojnine, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena omogočilo, da so lahko v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije (3 tč. izreka). Odločba US je bila v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015. Pomeni, da se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica zahtevati revizijo podatkov in morebitno ponovno, višjo odmero pokojnine. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da zahtev, vloženih po izteku navedenega roka, ni dovoljeno obravnavati po vsebini.