časovna omejenost pravic - vknjižba prenehanja pravice
Če je čas trajanja pravice v zemljiški knjigi vpisan v skladu z 21. členom ZZK-1, dvoma o tem, da lahko časovno omejeno pravico izbrišemo brez listine, ne more biti.
SPZ člen 226, 227, 227/2.. ZZK-1 člen 31, 31/1.. ZUreP-1 člen 110, 110/1.
služnost v javno korist - neprava stvarna služnost - trajanje služnosti v javno korist
Služnost v javno korist je potrebna, dokler se uporablja (obratuje) javna infrastruktura, zaradi upravljanja katere je ustanovljena. Zato zanjo ni primerna uporaba drugega odstavka 227. člena SPZ, po katerem bi morala biti služnost ustanovljena za določen čas, sicer najdalje za 30 let.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00005533
ZKP člen 35, 35/1, 371, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2. KZ-1 člen 283, 283/1.
dvom o nepristranskosti razpravljajočega sodnika - obrazložena zavrnitev dokaznih predlogov - kršitev pravice do obrambe - kaznivo dejanje krive ovadbe - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje
Dolžnost sodišča je, da obrazloži le tiste okoliščine, ki izhajajo iz izreka napadene sodbe, torej da obrazloži obtožbeni očitek, kar je sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe tudi storilo.
Opis dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, ima vse zakonite znake kaznivega dejanja krive ovadbe iz člena 283/I KZ-1. Okoliščina, da tožilstvo v obtožni akt ni povzelo vseh navedb obdolžene iz ovadbe, na opis kaznivega dejanja nima nobenega vpliva glede na to, da opis ima vse zakonite znake.
obseg plačila in povrnitve sodnih taks kot stroškov postopka - uspeh stranke v postopku, ki je bila oproščena plačila sodnih taks - ponovni predlog za oprostitev plačila sodne takse
Stranka, ki je že bila oproščena plačila takse, ne more ponovno predlagati oprostitve plačila takse, ki ji je naložena v plačilo po četrtem odstavku 15. člena ZST-1.
URS člen 54, 54/1. ZZZDR člen 106, 106/1, 106/5. ZPP člen 410, 411, 411/1.. ZIZ člen 272. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 12.
začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - izdaja regulacijske začasne odredbe - pomen otrokove želje pri ureditvi stikov - otrokove koristi
Oče s svojim ravnanjem ne ogroža svojih hčera, in ker se stiki med očetom in hčerama lahko izvajajo izključno po volji in želji otrok (v kolikor hčeri ne bosta pristali na stike, se ti ne bodo izvajali), ni podana po pritožbi zatrjevana psihična oziroma fizična ogroženost otrok kot temeljna predpostavka za izdajo predlagane začasne odredbe o prepovedi stikov očeta z otrokom.
Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in temelji, kot je to obrazloženo v napadeni sodbi, na določbi prvega odstavka 87. člena KZ-1, ki določa način izvršitve denarne kazni v primeru njene neizterljivosti. Obsojenec pravilnosti prvostopne sodbe v pritožbi ne oporeka, temveč se zavzema le za obročno plačilo denarne kazni. Tak njegov predlog pa je prepozen.
s sodbo naložena obveznost - nov rok za izpolnitev posebnega pogoja - postopek za preklic pogojne obsodbe - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - kršitev pravice do obrambe - pravilno vabljenje - vrnitev premoženjske koristi - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi
Pritožnik pa prezre, da mu je sodišče prve stopnje z napadeno sodbo podaljšalo rok za vrnitev premoženjske koristi oškodovani družbi D d.d., in sicer še za šest mesecev, v katerem mora pridobljeno premoženjsko korist oškodovani družbi vrniti. Pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni prezrlo, da je sicer obsojeni po naroku dne 19. 1. 2016 oškodovani družbi vrnil vozilo, zato pritožba v tej smeri ne more biti uspešna. Sklicevanje obsojenega na to, da bi ga lahko oškodovana družba civilno tožila in je zato kazenski postopek odveč, ne more biti uspešno, saj je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odločalo o preklicu pogojne obsodbe zaradi neizpolnjenega posebnega pogoja in vrnitve pridobljene premoženjske koristi. Sicer pa so nadaljnje pritožbene navedbe obsojenega, ko se hkrati sklicuje na slabe premoženjske razmere, po drugi strani pa navaja, da bi se oškodovanec lahko poplačal s prodajo njegovih nepremičnin, na katerih je solastnik, protislovne.
alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - izrek zaporne kazni
Obsojenemu je bila izrečena kazen šest mesecev zapora zaradi kaznivega dejanja poskusa velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ki pa mu jo je sodišče nadomestilo s 360 urami dela v splošno korist, ki bi jo moral obsojeni opraviti v roku enega leta od izvršljivosti sodbe. Obsojeni je bil s sodbo izrecno opozorjen, da lahko sodišče v primeru, da ne bo izpolnjeval nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da obsojeni ni pričel opravljati dela v splošno korist.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00004580
ZKP člen 506, 506/4.. KZ-1 člen 61.
pogojna obsodba - preklic pogojne obsodbe - izrek zaporne kazni - obsojenčevo zdravstveno stanje - premoženjsko in finančno stanje
Pritožba zagovornice, ki skuša neporavnavo obsojenčeve obveznosti opravičiti z njegovim slabim zdravstvenim stanjem, zaradi katerega je vprašljivo prestajanje zaporne kazni, ne more biti uspešna, saj k pritožbi priložena dokumentacija ne opravičuje obsojenčeve neizpolnitve naložene mu obveznosti. Sicer pa s takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornica bolj nakazuje na obsojenčevo nezmožnost prestajanja zaporne kazni in v zadostni meri ne pojasni, glede na to, da je obsojeni imel redne mesečne prilive, njegovo nezmožnost plačila. Razen navedenega pa ni spregledati, da je obsojenemu prvotno določen triletni rok za izpolnitev dodatnega pogoja bil na njegov predlog podaljšan (izjava obsojenega B2 spisa) še za eno leto, pa v tem roku ponovno ni plačal ničesar.
ZPP člen 115, 115/2. ZFPPIPP člen 14, 14/3, 14/3-1.
postopek osebnega stečaja - predlog za preložitev naroka - obrazec zdravniškega potrdila - načelo pomoči prava neuki stranki - potrošnik - trajnejša nelikvidnost
Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče dolžnico opozoriti, na kakšnem obrazcu mora predložiti prošnjo za preložitev in kaj mora biti iz zdravniškega opravičila razvidno. Sodišče je sicer dolžno stranke postopka opozoriti na njihove procesne pravice (npr. na pravice, povezane s pooblaščencem stranke ali npr. na pravico do uporabe svojega jezika v postopku). Iz zakona pa ne izhaja, da jim je dolžno nuditi tudi do te mere konkretizirano pravno pomoč, da s svojimi predlogi uspejo. Sodišče namreč ni niti ne sme postati pooblaščenec stranke. To pa bi se zgodilo, če bi stranke povsem natančno v vsem poučevalo, kaj morajo storiti, da s svojimi predlogi uspejo.
V obravnavani zadevi je ključno vprašanje za odločitev o razliki nadomestila, vtoževanega na podlagi odredbe tožene stranke z dne 8. 3. 2016, le v tem, ali je odredba pomenila podlago za čakanje na delo doma s pravico do 100 % nadomestila plače po 137. členu ZDR-1 ali pa je pomenila zakonito podlago za izplačilo nadomestila zgolj v višini 80% - kot je odredbo v času od 9. 3. 2016 do 26. 8. 2016 izvrševala tožena stranka, tako da je tožnik vložil tožbo za izplačilo 20% razlike nadomestila plače. Zahtevek iz naslova razlike nadomestila v plači za sporno obdobje je bil po temelju napačno zavrnjen, ker je sodišče prve stopnje zmotno menilo, da je v okviru predmetnega spora mogoče ugotavljati tožnikov bolniški stalež. Pri tem je ravnalo v smislu odločanja o predhodnem vprašanju, ki je sicer v pristojnosti socialnega sodišča - pa še to pod pogojem, da so za sodno varstvo izpolnjene procesne predpostavke, med katerimi je ključna, da se v sporu presoja dokončni upravni akt (63. člen ZDSS-1), kar pomeni, da mora biti na pasivni strani ZZZS, kar vse pa v konkretnem primeru ni podano. V posledici nedopustne ugotovitve bolniškega staleža je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnik na podlagi osmega odstavka 137. člena ZDR-1 iz naslova bolniškega staleža upravičen zgolj do nadomestila v 80% višini, ki ga je tudi že prejel, zaradi česar je zahtevek napačno zavrnilo.
ZFU člen 2, 79, 79/1, 105, 105/6, 105, 107.. ZCS-1 člen 59, 59/1.. ZSPJS člen 52, 52/1.. ZCS člen 59, 59/1.
dodatek za stalnost
Ob upoštevanju določbe šestega odstavka 105. člena ZFU je pravilen sklep, da so javni uslužbenci do dodatka za stalnost upravičeni le za obdobje, ko so opravljali delo pooblaščenih uradnih oseb v smislu določb ZCS-1 oziroma uradnih oseb v smislu določb ZFU.
Pri presoji pravice do dodatka za stalnost je treba upoštevati določbo drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU o tem, da dodatek za stalnost iz prejšnjega stavka pripada uradnim osebam iz tega zakona, ki opravlja zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, v višini, določeni z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Iz te določbe nedvomno izhaja, da so do dodatka na stalnost upravičeni zgolj tisti zaposleni v finančni upravi, ki so uradne osebe v smislu določb ZFU in ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu in ne vsi uslužbenci finančne uprave.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005847
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 88, 88/4, 110, 110/1, 110/1-4, 111, 111/3, 177.. OZ člen 131, 179.
trpinčenje na delovnem mestu (mobbing) - mobing - odškodninska odgovornost delodajalca - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - vročitev odpovedi - nepremoženjska škoda
Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-200/15, Up-936/15 z dne 16. 3. 2017 v postopku za oceno ustavnosti četrti odstavek 88. člena ZDR-1 razveljavilo. Ugotovilo je namreč, da ureditev vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu po pošti, na podlagi katere se odpoved, ki je delavec do izteka roka za prevzem na pošti ni prevzel, vrne pošiljatelju, v součinkovanju s pravili o materialnih in prekluzivnih rokih, lahko pripelje do izgube sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi. Druga tožnica torej v pritožbi utemeljeno uveljavlja nezakonito vročitev izredne odpovedi, ki ji jo je podala tožena stranka, kar torej spreminja ključno ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da izredna odpoved, ki jo je podala druga tožnica, ni mogla učinkovati. Zaradi napačno zavzetega stališča, da izredna odpoved druge tožnice ni mogla imeti veljavnih učinkov, je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo zahtevke druge tožnice.
Ugotovljena ravnanja tožene stranke (tožena stranka je prvi tožnici je že naslednji dan zatem, ko je nastopila bolniški stalež, onemogočila dostop do elektronske pošte, v njeno pisarno je premestila sodelavca, njene delovne naloge pa razdelila med druge zaposlene; zakoniti zastopnik tožene stranke A.A. se je na sestankih s člani družine B. obnašal nedostojno in neprimerno...) predstavljajo sistematično izrinjanje tožnikov iz delovnega razmerja in s tem prepovedano trpinčenje na delovnem mestu.
Sodba zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika je po pravni naravi oblikovalna, kar pomeni, da njeni učinki nastanejo šele s pravnomočnostjo. V letu 2012, ko so toženci pridobili hipoteko, zato tožeča stranka še ni bila niti lastnik niti pričakovani lastnik nepremičnine, to je postala šele s pravnomočnostjo sodbe v letu 2014. V taki situaciji je potrebno uporabiti določbo 170. člena ZIZ, po kateri upnik z zaznambo izvršbe pridobi zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi pravico (ali pričakovano pravico) na tej nepremičnini. Izvršba je zato dopustna.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - sodba na podlagi pripoznave
Pri začasni nezmožnosti za delo, oziroma t.i. bolniškem staležu gre za pravno relevantno dejstvo, ki se tudi v predsodnem upravnem postopku nemalokrat za krajša časovna obdobja priznava vnaprej. Zlasti tedaj, ko zdravljenje ni zaključeno, ker so potrebni nadaljnje zdravljenje, kontrole in odločanje o bolniškem staležu. Tovrstni predmet spora ne predstavlja zahtevka, s katerim tožena stranka ne bi mogla razpolagati v smislu, da ob nezaključenem zdravljenju v sodno socialnem sporu pripozna začasno nezmožnost za delo, tudi za nekaj dni preko datuma zaključka glavne obravnave.
odločanje o predlogu za začetek stečajnega postopka - višina terjatve upnika - leasingodajalec - razveza pogodbe o finančnem leasingu
Višje sodišče se ne strinja, da predmet leasinga, na katerem leasingodajalec obdrži lastninsko pravico, predstavlja le sredstvo zavarovanja, primerljivo s poroštvom ali zastavo stvari za poplačilo v primeru neplačevanja obveznosti. Čeprav je namen finančnga leasinga financiranje nepremičnine, pa kljub temu leasingdajalec v celoti zadrži lastninsko pravico na tem predmetu. Je tako pravni kot ekonomski lastnik predmeta (ekonomski najkasneje od vrnitve predmeta leasinga), zato tega položaja ne gre enačiti z drugimi zavarovanji, ko so lastniki, tudi pravno, le zastavitelji predmeta in to ostanejo vse do prodaje predmeta zavarovanja. Z odstopom od pogodbe o leasingu, ko leasingojemalec vrne predmet, ima leasingodajalec polno lastninsko pravico na tem predmetu, višje sodišče pa ne vidi podlage, da predmeta ne bi smel zadržati zase.
Upniku ni mogoče priznati materialnopravne legitimacije za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Višine dejanske, pravilne in pravične terjatve do dolžnika namreč sploh še ni mogoče ugotoviti, tako tudi ni mogoče ugotoviti, kakšne so dejanske in pravilne obveznosti dolžnika glede na njegova sredstva.
Čeprav ima praviloma upnik pravico do izbire postopka, v katerem bo uveljavil terjatev, pa gre ravno v obravnavanem primeru za situacijo, ko je treba izvesti kontradiktoren postopek z izvedbo vseh dokazov, da bi se lahko ugotovila dejanska terjatev upnika do stečajnega dolžnika. Takemu postopku pa stečajni postopek ni namenjen in takšno ugotavljanje dejstev s polnim dokaznim postopkom sodi v pravdni, ne pa stečajni postopek.
Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da gre v danem primeru za izjemno zahteven pisni izvid in mnenje. Pritožbeno sodišče sledi oceni prvostopenjskega sodišča glede stopnje zahtevnosti izdelave izvedenskega mnenja, saj gre dejansko za obsežno delo, za primerjavo in kontroliranje ter oceno podatkov pri izračunu invalidske pokojnine s strani tožene stranke, ob upoštevanju različnih baz podatkov in medsebojne kontrole le-teh.
družbena pogodba - solidarna odgovornost družbenika - vmesni ugotovitveni zahtevek - ni predhodno vprašanje - načelo enakosti pred zakonom - osnovni vložek
Pravilno je obrazložilo, da tudi v avstrijskem pravu ni nobene podlage za zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko v delu, v katerem ta zahteva od tožene stranke plačilo osnovnega vložka v večjem deležu, kot se ga je ta zavezala plačati v družbeni pogodbi. Oporo za tak zaključek je sodišče prve stopnje našlo v Družbeni pogodbi, s katero se je tožena stranka zavezala plačati osnovni vložek v višini 5.000,00 EUR. Ker je ob ustanovitvi družbe plačala znesek 2.500,00 EUR, pomeni, da iz naslova vplačila osnovnega vložka v osnovni kapital tožeče stranke dolguje le še 2.500,00 EUR.
ZDR člen 127.. - člen 72.. - člen 64.. ZDR-1 člen 127.
nadure - plača - variabilni del plače
Del plače za delovno uspešnost je v spornem obdobju urejala tudi Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT). V obdobju od 1. 5. 2014 je KPDT (Ur. l. RS, št. 111/2006 in nasl.) v 72. členu določala, da ima delavec pravico do dela plače na podlagi delovne uspešnosti, pri čemer se merila in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti opredelijo v kolektivni pogodbi pri delodajalcu ali v splošnem aktu delodajalca. Od 1. 5. 2014 pa je KPDT (Ur. l. Rs, št. 24/14 in nasl.) v 64. členu določala, da se v kolektivni pogodbi na ravni delodajalca ali v splošnem aktu delodajalca določijo kriteriji in merila za ugotavljanje delovne uspešnosti. Glede na navedena določila KPDT je predpogoj za izplačilo plače iz naslova delovne uspešnosti, da se v podjetniški kolektivni pogodbi oziroma splošnem aktu delodajalca določijo cilji ter merila in pogoji za doseganje uspešnosti (tako tudi sodba VDSS, opr. št. Pdp 959/2014 z dne 21. 1. 2015). V omenjeni sodbi je med drugim zavzeto tudi stališče, da celo, če so elementi za določitev dela plače iz delovne uspešnosti in njene višine določeni v pogodbi o zaposlitvi, to ne predstavlja pravne podlage za izplačilo, če ni podlaga določena v aktih delodajalca.
zavrženje tožbe - poklicno zavarovanje - rok za sodno varstvo - plačilo prispevkov - prenehanje delovnega razmerja
Tožnik s tožbo uveljavlja pravico iz delovnega razmerja pri delodajalcu, saj meni, da bi mu morala tožena stranka v času zaposlitve plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. ZDR-1 ne določa roka, v katerem bi moral delavec uveljavljati svojo pravico, da od delodajalca pisno zahteva odpravo kršitve oziroma izpolnitev delodajalčeve obveznosti. Rok je v 2. odstavku 200. člena ZDR-1 določen le za vložitev tožbe, ki jo delavec lahko vloži v 30 dneh po tem, ko delodajalec v roku 8 dni ne izpolni svoje obveznosti oziroma ne odpravi kršitve. Stališče sodišča prve stopnje, da se določba tega člena uporablja le za čas trajanja delovnega razmerja, je napačna. V obravnavanem primeru bi tožena stranka kršitev lahko odpravila neodvisno od tega, da je tožniku delovno razmerje pri njej že prenehalo. Ker je tožnik tožbo vložil v roku iz 2. odstavka 200. člena ZDR-1, jo je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo.