redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi 4. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ker tožnik ni bil zmožen za opravljanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. V postopku je bilo sporno, ali je tožena stranka tožniku po razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti in ugotovljenih omejitvah pri delu v skladu z odločbo ZPIZ z dne 25. 9. 2015 lahko ponudila drugo ustrezno delo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da delovnega mesta, ki bi ustrezalo tožnikovi preostali delovni zmožnosti, ni imela.
ZDSS-1 člen 24.. ZUPPJS16 člen 12, 12/1, 12/2.. URS člen 2, 14, 52.. ZDDO člen 39.
letni dopust - odločanje brez glavne obravnave - diskriminacija - invalidnost - starost
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da 12. člen ZUPPJS16 ni neustaven.
Iz izpodbijanega sklepa o določitvi letnega dopusta za leto 2016 izhaja, da je bilo tožnici za leto 2016 odmerjeno 35 dni letnega dopusta na podlagi 12. člena ZUPPJS16, pri čemer ji je tožena stranka odmerila dopust po posameznih kriterijih. Tožnica uveljavlja, da je šlo za diskriminacijo iz razloga starosti in invalidnosti, vendar je potrebno ugotoviti, da tožnici ni bil omejen dopust zaradi starosti in invalidnosti, pač pa ob seštevku vseh kriterijev za odmero dopusta skupaj, ki jih je tožnica izpolnjevala.
ZZZDR člen 129, 129a, 129a/2, 132. ZPP člen 3, 3/3, 308, 412, 412/2, 413.
sprememba preživnine - znižanje preživnine - višina preživnine - nadstandardna preživnina - potrebe otroka - zmožnosti staršev - sodna poravnava v sporih iz razmerij med starši in otroki - dovoljenost sodne poravnave - pravnomočnost - odločanje o stroških po prostem preudarku
Preživnina se določa glede na konkretne zmožnosti staršev in konkretne potrebe otrok (129. člen ZZZDR). Zmožnosti staršev in potrebe otrok so zelo različne, tako tudi prisojene preživnine. Višine se začno pri skoraj simboličnih preživninah v primeru bolnih, za delo nesposobnih, trajno brezposlenih zavezancev brez premoženja ali takšnih, ki so na prestajanju zaporne kazni in rastejo preko nižjih, povprečnih, višjih (v to skupino se uvršča preživnina, ki jo je dolžan plačevati tožnik) in visokih do nadstandardnih preživnin. Sodna praksa je že večkrat pojasnila, da je treba potrebe otrok zadovoljevati v približno takšnem vrstnem redu, kot so te nanizane v drugem odstavku 129.a člena ZZZDR. Najprej je treba pokriti stroške bivanja, hrane, oblačil in obutve, nato varstva, izobraževanja in vzgoje, nazadnje še (če zmožnosti staršev to omogočajo) oddiha in razvedrila. Ker zmožnosti tožnika in toženčeve matere to omogočajo, je razumljivo, da preživnina za toženca pokriva širši spekter potreb, tudi takšne, ki niso eksistencialnega pomena.
To, da se preživninskemu zavezancu rodijo otroci, predstavlja spremembo in poveča stroške, a sprememba ni odločilna v smislu določbe 132. člena ZZZDR oziroma ne predstavlja spremembe premoženjskih zmožnosti tedaj, ko so te dovolj dobre oziroma tedaj, ko tudi rojstvo otrok ne poruši vrednostnega sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otroka.
Na podlagi ugotovitev izvedenca, da gre pri tožniku za kronični potek in trajno zdravljenje in da ni pričakovati absolutne restitucije, ampak zgolj parcialno in da je bil po hospitalni obravnavi pri tožniku dejansko dosežen le delni uspeh, je potrebno izpostaviti vprašanje pravilne uporabo prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Za ugotovitev invalidnosti je namreč potrebno, da je zdravljenje zaključeno, in sicer v tem smislu, da gre za takšno dokončno stanje, pri katerem ni več mogoče pričakovati izboljšanja. V tožnikovem primeru pa ravno popolnega izboljšanja že sedaj ni mogoče pričakovati, ampak kljub zdravljenju, le delno remisijo z možnostjo delnih delovnih zmožnosti, kar je konkretno tudi hospitalna obravnava dejansko pokazala. Ne glede na takšne ugotovitve izvedenca, pa sodišče s tem ali z drugim izvedencem ni razčistilo, ali je na podlagi takšne ugotovitve in trenutnega zdravstvenega stanja, predvsem pa zaradi narave bolezni in kroničnega poteka zdravljenja ter pričakovanega uspeha (hospitalnega zdravljenja zaradi tožnikove nekritičnosti do terapij), pri tožniku že mogoče ugotoviti omejeno ali zmanjšano zmožnost za delo ali celo izgubo delovne zmožnosti.
V obravnavanem primeru pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da so izpolnjeni pogoji za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega.
način izvršitve zaporne kazni - pravica do izjave v postopku
Pravica do izjave velja tudi v postopku o načinu izvršitve zaporne kazni v primeru iz 11.odst 86.čl KZ-1, zaradi česar bi sodišče, preden je odločilo o zadevi,v smislu 5.odst.129.čl.ZKP moralo obsojencu omogočiti, da se izjavi o navedbah Centra za socialno delo.
razmerja med starši in otroki - stiki očeta z otrokom - korist otoka
Materialnopravno pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da naj stiki potekajo enkrat tedensko, saj bi drugačna ureditev po tako dolgi odsotnosti stikov in ob toženčevi pasivnosti nasprotovala koristim otrok.
SPZ člen 43, 43/2, 49, 49/1, 49/2.. ZZK-1 člen 5, 94, 94/3, 246, 246/1. ZFPPIPP-UPB8 člen 22, 22/1, 22/1-2.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - izločitvena pravica na nepremičnini - dobroverna lastniška posest - učinek vpisa zaznambe spora - pripadajoče zemljišče
Za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno pomembno, ali je sporna parcela pripadajoče zemljišče k omenjenim stavbam, temveč je pravno pomembno, da tožeča stranka najkasneje od 1.9.2011 (učinek zaznambe spora v zemljiški knjigi) ni mogla biti več v dobri veri, da je lastnica dveh parkirnih mest, ki ležijo na sporni nepremičnini, glede katere so etažni lastniki prostorov v omenjenih stavbah zahtevali, da se v celoti določi kot pripadajoče zemljišče k omenjenim stavbam. Več kot očitno je, da so s tem etažni lastniki dali jasno vedeti, da nasprotujejo tudi tožnikovi lastninski pravici na delu te nepremičnine.
Pritožba pravilno navaja, da je tožnik neenako obravnavo v izbirnih postopkih za napotitev na misijo zatrjeval le pavšalno. Ni namreč navedel, na podlagi katere osebne okoliščine v smislu 6. člena ZDR-1 naj bi ga tožena stranka diskriminirala. Tožena stranka je bila tista, ki se je očitkov o diskriminaciji branila s tem, da tožnika ni napotila na misiji, ker je imel višji osebni čin od dolžnosti, na katero bi bil napoten. Prav tako se je utemeljeno sklicevala na to, da je odločitev o tem, katerega pripadnika bo napotila na misijo, v njeni pristojnosti oziroma gre za njeno pravico izbire, kar je tudi obrazložila in pri tem dokazala, da tožnik v izbirnih postopkih ni bil neenakopravno obravnavan. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo neutemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi i iz poslovnega razloga - ločeno obravnavanje tožbenih zahtevkov
Formalna umestitev delovnega mesta z vidika zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga niti ni bistvena. Bistveno je namreč le, ali je v resnici prenehala potreba po delu, ki ga je odpovedani delavec dejansko opravljal na delovnem mestu, na katerem je bil zaposlen. V katero organizacijsko enoto naj bi njegovo delovno mesto spadalo, na obstoj poslovnega razloga ne vpliva, razen če bi bile v tem njegove delovne naloge drugačne.
Tožena stranka, na kateri je dokazno breme v tem sporu, je morala za dokaz utemeljenosti odpovednega poslovnega razloga dokazati, da je tožena stranka dela, ki jih je tožnica opravljala na delovnem mestu poslovni sekretar, v resnici prerazporedila na druge zaposlene. Glede na navedeno ni bistveno, ali potreba po teh delih (deloma) pri toženi stranki še vedno obstoji, bistveno bi bilo le, če bi tožena stranka za opravo teh del zaposlila nove delavce.
ZFU člen 2, 79, 79/1, 105, 105/6, 105, 107.. ZCS-1 člen 59, 59/1.. ZSPJS člen 52, 52/1.. ZCS člen 59, 59/1.
dodatek za stalnost
Ob upoštevanju določbe šestega odstavka 105. člena ZFU je pravilen sklep, da so javni uslužbenci do dodatka za stalnost upravičeni le za obdobje, ko so opravljali delo pooblaščenih uradnih oseb v smislu določb ZCS-1 oziroma uradnih oseb v smislu določb ZFU.
Pri presoji pravice do dodatka za stalnost je treba upoštevati določbo drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU o tem, da dodatek za stalnost iz prejšnjega stavka pripada uradnim osebam iz tega zakona, ki opravlja zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, v višini, določeni z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Iz te določbe nedvomno izhaja, da so do dodatka na stalnost upravičeni zgolj tisti zaposleni v finančni upravi, ki so uradne osebe v smislu določb ZFU in ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu in ne vsi uslužbenci finančne uprave.
Napačno je prvostopenjsko sodišče štelo, da je odločba tožene stranke z dne 8. 11. 2016, s katero je bila nadomeščena začasna odločba z dne 19. 11. 2015, postala pravnomočna. Tako iz pritožbenih navedb, kakor iz odgovora na pritožbo tožene stranke izhaja, da je tožnik zoper odločbo z dne 8. 11. 2016 vložil pritožbo, ki je pravočasna. O tožnikovi pritožbi je toženka odločala z odločbo z dne 3. 8. 2017. Ravnanje sodišča, ko je s sklepom z dne 27. 6. 2017 zavrglo tožbo tožnika, s katero ta izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 19. 11. 2015, s katero mu je bila invalidska pokojnina začasno odmerjena, je tako nepravilna in je izpodbijani sklep o zavrženju tožbe bilo potrebno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.
ZPP člen 190, 190/1, 190/2, 285, 286, 318, 318/3, 318/4. ZGD člen 439, 439-8.
odškodninski zahtevek proti poslovodjem in družbenikom - družba z omejeno odgovornostjo - sklep družbenikov - procesna predpostavka za tožbo - nesklepčnost tožbe - odprava nesklepčnosti tožbe - materialno procesno vodstvo - odtujitev stvari ali terjatve, o kateri teče pravda - vstop novega upnika - relativna bistvena kršitev določb postopka
V družbi z omejeno odgovornostjo o uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodji v zvezi s povračilom škode, nastale pri poslovanju, odločajo družbeniki (8. alineja 439. člena Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD, veljavnega v času vložitve zadevne tožbe). Sklep družbenikov je glede na citirano zakonsko določilo materialnopravna predpostavka za uveljavljanje terjatve, kakršna je obravnavana, takšno pa je tudi enotno stališče sodne prakse (VSL I Cpg 898/2012, VSL II ICpg 335/2011, VSM I Cpg 410/2014, VSM I Cpg 265/2015, III Ips 30/2012 in III Ips 32/2016).
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 118. KZ-1 člen 263, 263/2, 263/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - kršitev z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje - sodna razveza
Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki očitala, da je v času od 1. 7. 2010 do 20. 8. 2010 nezakonito posredovala pri podjetju E. d. o. o., ki je bilo pooblaščeno za izvajanje programa izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo tako, da je odgovorna oseba G.G. zlorabil svoj položaj uradne osebe in B.B. dal potrdilo o opravljenem programu izobraževanju usposabljanja za varno vožnjo, čeprav se ta izobraževanja ni udeležil, na podlagi tega potrdila pa so bile B.B. iz evidence izbrisane štiri kazenske točke. Za nezakonito posredovanje je tožeča stranka zase prejela nagrado v višini 100,00 EUR in 50,00 EUR za inštruktorja C.C., 250,00 EUR pa je tožeča stranka poslala družbi E. d. o. o. Ob predaji denarja je B.B. tudi izročila potrdilo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ni dokazano, da bi tožeča stranka nezakonito posredovala, temveč je dokazano le, da je prejela denar, ki ga je zatem posredovala C.C. oziroma G.G., kar pa ne pomeni kaznivega dejanja iz 263. člena KZ-1. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da kršitev, ki se očita tožeči stranki, ni dokazana, posledično pa je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - trpinčenje na delovnem mestu
Sodišče prve stopnje dokaznega bremena ni prevalilo na tožnika, saj je upoštevalo določbo 3. odstavka 47. člena ZDR-1 o obrnjenem dokaznem bremenu. Tožniku v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo potrebno in tudi ni dokazoval, da so njegove trditve o trpinčenju na delovnem mestu pri toženi stranki resnične, ampak je tožena stranka morala dokazati, da zatrjevanega trpinčenja ni bilo.
Sodišče prve stopnje je na podlagi obravnave vseh dogodkov pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da zatrjevanega trpinčenja tožnika ni bilo in da mu je zagotavljala delovno okolje, v katerem ni bil izpostavljen mobingu s strani delodajalca, nadrejenih ali sodelavcev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni izpolnila v programu dela določenih ciljev za uspešno opravo poskusnega dela oziroma, ni izpolnila minimalnih pričakovanj delodajalca, zaradi katerih je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu sodelavec za obdelavo zavarovalnih primerov. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala, da tožnica objektivno postavljenih ciljev v času poskusne dobe ni dosegla, ker dela ni opravljala samostojno, samoiniciativno, pravočasno, strokovno in v skladu s sprejetimi normativi. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zakonito podala tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.
Tožena stranka je res med postopkom navajala, da sodišče teh dokazov ne sme upoštevati, vendar bi do zatrjevane kršitve postopka lahko prišlo šele takrat, ko je sodišče sprejelo dokazni sklep in kot dokazne listine sprejelo tudi prevode listin, ki so bili vloženi v spis po družbi L. C.S.r.l..
Ker pritožnica tudi ni navedla nobenega razloga, zaradi katerega brez svoje krivde te kršitve po sprejetju sklepa ni uveljavljala, se v pritožbi tudi ne more sklicevati nanjo (prvi odstavek 286. b člena ZPP).
ZDR-1 člen 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 204, 204/1.. ZVOP-1 člen 74, 74/3, 77, 77/1, 77/4.. URS člen 35.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje tatvine - avdio in video nadzor delodajalca - detektiv - obvestilo - pravica do zasebnosti
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti odpovednega očitka, da je tožnica 8. 11. 2014 iz zasebnega predala nočne omarice varovanca vzela 20,00 EUR v tuji lasti in si jih protipravno prilastila ter s tem kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je detektiv v predalu varovanca pustil obvestilo z besedilom: "pozor, predal je pod video nadzorom", a brez obveznih sestavin opozorila po tretjem odstavku 74. člena ZVOP-1. Prav tako po presoji sodišča prve stopnje ni bila spoštovana določba četrtega odstavka 77. člena ZVOP-1, saj zaposleni pred začetkom izvajanja video nadzora niso bili vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju. S tem je bila tožnica, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v nasprotju z določbami ZVOP-1 zvočno in slikovno snemana pri svojem delu in tako nezakonito nadzorovana pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti. To pa pomeni poseg v njeno pravico do zasebnosti na delovnem mestu, kot del pravice do zasebnosti, varovane v 35. členu URS. Kljub temu pa takšni posegi v tožničine ustavno varovane pravice še nimajo avtomatično za posledico neupoštevanje dokaza, ki je bil pridobljen na podlagi ukrepov delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno dalo prednost pravici tožene stranke do izjave v postopku in pravilno dopustilo dokazovanje s poročilom detektiva in z avdio-video posnetkom. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ukrepi, izvedeni s strani tožene stranke (oziroma konkretno detektiva), ob okoliščinah konkretnega primera niso bili prekomerni. Tožena stranka namreč drugače kot z izvedenimi ukrepi detektiva ni mogla ugotoviti, kdo je odgovoren, da varovancu, za čigar varovanje ustavnopravnih interesov je bila odgovorna tožena stranka, izginja denar.
Pravna podlaga za rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka je podana v odločbi št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da ZPIZ-1 ni bil v skladu z Ustavo RS (1. tč. izreka), ker ni zagotavljal t. i. neprave obnove postopka. Toženemu zavodu je odredilo, da v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oz. uživalcem, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ-92 (2. tč. izreka). Hkrati je zavarovancem oz. uživalcem pokojnine, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena omogočilo, da so lahko v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije (3 tč. izreka). Odločba US je bila v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015. Pomeni, da se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica zahtevati revizijo podatkov in morebitno ponovno, višjo odmero pokojnine. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da zahtev, vloženih po izteku navedenega roka, ni dovoljeno obravnavati po vsebini.