začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - sodba na podlagi pripoznave
Pri začasni nezmožnosti za delo, oziroma t.i. bolniškem staležu gre za pravno relevantno dejstvo, ki se tudi v predsodnem upravnem postopku nemalokrat za krajša časovna obdobja priznava vnaprej. Zlasti tedaj, ko zdravljenje ni zaključeno, ker so potrebni nadaljnje zdravljenje, kontrole in odločanje o bolniškem staležu. Tovrstni predmet spora ne predstavlja zahtevka, s katerim tožena stranka ne bi mogla razpolagati v smislu, da ob nezaključenem zdravljenju v sodno socialnem sporu pripozna začasno nezmožnost za delo, tudi za nekaj dni preko datuma zaključka glavne obravnave.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005849
OZ člen 131, 149, 150, 179.. ZVZD-1 člen 5, 38, 38/4. ZDR člen 43, 61, 61/1, 184.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna stvar - delo z viličarjem - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - krivdna ali objektivna odgovornost - napoteni delavec - soodgovornost
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je ročni paletni viličar, ki ga je v času škodnega dogodka upravljal tožnik, nevarna stvar. Ugotovljene okoliščine v zvezi z delovanjem viličarja, zlasti dejstvo, da viličar poganja elektrika in da se lahko sunkovito premakne, kot se je to zgodilo v obravnavanem škodnem dogodku, so tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, zaradi katerih je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Za škodo od nevarne stvari pa v skladu s 150. členom OZ odgovarja njen imetnik, to je drugo tožena stranka.
Drugo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da za obravnavano nezgodo ni krivdno odgovorna. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik opravil izpit iz varstva pri delu in da ga je usposobila za varno delo ter s tem za upravljanje z viličarjem.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost prvo tožene stranke. Tudi prvo tožena stranka namreč ni dokazala, da bi tožnika usposobila za varno delo in da bi tožnik opravil izpit iz varstva pri delu pred napotitvijo na delo k drugo toženi stranki.
ZPP v določbi prvega odstavka 333. člena in prvega odstavka 363. člena določa, da je pritožba dovoljena zgolj zoper sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje, kar pomeni, da pritožbe zoper drugostopno sodno odločbo ni oziroma, da le-ta ni dovoljena.
Ker je imela tožnica s toženo stranko v spornem obdobju že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto finančnik V in kasneje za delovno mesto strokovni sodelavec VI, ni mogla zahtevati obstoja delovnega razmerja še na višjem delovnem mestu. Ker je bila torej pisna pogodba med njo in toženo stranko sklenjena, tudi ni bilo pogojev za izstavitev nove pogodbe o zaposlitvi, kot je to predlagala tožnica. Zahtevek za izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi pride v poštev, če pisna pogodba ni bila sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, delavec pa zatrjuje, da dejansko opravlja drugo delo.
Utemeljeno je bil zavrnjen tudi del njenega tožbenega zahtevka, s katerim za sporno obdobje vtožuje razliko med prejeto plačo in plačo delovnega mesta višji referent. S tem delom tožbenega zahtevka tožnica uveljavlja plačilo po dejanskem delu, ki naj bi ga opravljala in ki naj bi spadalo v opis del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta višji referent. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica vseh del tega višje vrednotenega delovnega mesta ni opravljala, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Glede na navedeno ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica vseh del delovnega mesta višji referent ni opravljala oziroma, da je v zvezi s tem opravljala dela in naloge, ki so izhajala tudi iz opisa del in nalog njenega delovnega mesta (za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi).
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji člen 38, 39, 41. ZPP člen 224, 224/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi i iz poslovnega razloga - kriteriji za razreševanje presežnih delavcev - zdravniško potrdilo - javna listina
Vrhovno sodišče RS je pojasnilo, da za "postopek" redne odpovedi pri delodajalcu sicer ne veljajo postopkovne določbe ZPP in tako tudi ne določba četrtega odstavka 224. člena ZPP, da je dovoljeno dokazovati neresničnost v javni listini potrjenih dejstev. Vendar pa zaradi tega delodajalcu ne onemogočeno, da v okviru odločanja o presežnih delavcih ne bi smel opraviti presoje verodostojnosti zdravniškega potrdila. Delodajalec, ki dvomi v resničnost tistega, kar se navaja v zdravniškem potrdilu, ki ga je delavec predložil za potrebe točkovanja v postopku ugotavljanja presežnih delavcev in zato takšnega potrdila ne upošteva, prevzame riziko, da v sodnem sporu ne bo uspel ovreči zakonske domneve o resničnosti tistega, kar javna listina potrjuje, vendar pa mu ni mogoče odrekati pravice, da dokazuje neresničnost vsebine javne listine.
ZDR-1 člen 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 204, 204/1.. ZVOP-1 člen 74, 74/3, 77, 77/1, 77/4.. URS člen 35.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje tatvine - avdio in video nadzor delodajalca - detektiv - obvestilo - pravica do zasebnosti
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti odpovednega očitka, da je tožnica 8. 11. 2014 iz zasebnega predala nočne omarice varovanca vzela 20,00 EUR v tuji lasti in si jih protipravno prilastila ter s tem kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je detektiv v predalu varovanca pustil obvestilo z besedilom: "pozor, predal je pod video nadzorom", a brez obveznih sestavin opozorila po tretjem odstavku 74. člena ZVOP-1. Prav tako po presoji sodišča prve stopnje ni bila spoštovana določba četrtega odstavka 77. člena ZVOP-1, saj zaposleni pred začetkom izvajanja video nadzora niso bili vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju. S tem je bila tožnica, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v nasprotju z določbami ZVOP-1 zvočno in slikovno snemana pri svojem delu in tako nezakonito nadzorovana pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti. To pa pomeni poseg v njeno pravico do zasebnosti na delovnem mestu, kot del pravice do zasebnosti, varovane v 35. členu URS. Kljub temu pa takšni posegi v tožničine ustavno varovane pravice še nimajo avtomatično za posledico neupoštevanje dokaza, ki je bil pridobljen na podlagi ukrepov delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno dalo prednost pravici tožene stranke do izjave v postopku in pravilno dopustilo dokazovanje s poročilom detektiva in z avdio-video posnetkom. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ukrepi, izvedeni s strani tožene stranke (oziroma konkretno detektiva), ob okoliščinah konkretnega primera niso bili prekomerni. Tožena stranka namreč drugače kot z izvedenimi ukrepi detektiva ni mogla ugotoviti, kdo je odgovoren, da varovancu, za čigar varovanje ustavnopravnih interesov je bila odgovorna tožena stranka, izginja denar.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VSM00004247
OZ-UPB1 člen 336, 352, 353, 353/1, 357, 357/5, 965, 965/1. ZOZP člen 18, 18/1.
invalidsko in pokojninsko zavarovanje - škoda povzročena s kaznivim dejanjem - zastaranje
Glede na zakonsko določene kriterije sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da izračunu škode, ki ga je pripravila tožeča stranka, nedvomno strokovnjak na področju obračuna prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (škodo po prvem odstavku 18. člena ZOZP predstavlja prav izpad teh prispevkov), ne bi sledilo. Še toliko bolj zato, ker tožena stranka svojih (nasprotnih) trditev ni z ničemer dokazno podprla (npr. predložila drugačnega izračuna ali vztrajala pri tem, da izračun napravi ustrezen izvedenec). Dokazno breme glede višine zatrjevane škode je res na tožeči stranki in sodišče druge stopnje ocenjuje, da mu je s predloženim izračunom, ki ga je strokovno utemeljila, tudi zadostila. V tem kontekstu ni odveč omeniti, da so vsi ugovori tožene stranke usmerjeni predvsem v izbiro metode izračuna, kar je vprašanje strokovne narave, z znanjem iz tega področja pa sodišče ne razpolaga.
Invalidska pokojnina v višini 36 % od najnižje pokojninske osnove znaša 276,90 EUR. Navedeni znesek je za tožnika ugodnejši, kot pa znesek starostne pokojnine v višini 228,83 EUR. Tožena stranka je zato pravilno odločila, da se tožniku kot ugodnejša izplačuje invalidska pokojnina.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 110, 110/1, 110/1-2.. OZ člen 80.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev prepovedi diskriminacije
Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je tožnica z nepooblaščeno in neupravičeno uporabo službenega vozila po 11., 12. in 13. 11. 2015 naklepno kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Utemeljeno je zaključilo, da je tožnica B.B. neresnično in zavajajoče navedla, da vozila dne 11. 11. 2015 ne more vrniti, ker se do 16. 11. 2015 nahaja v bolnišnici. Tožnica je torej s svojimi neresničnimi izjavami zavestno zavajala toženo stranko, kar pomeni, da je dokazan tudi ta očitek. Glede na to, da je tožena stranka v tem sporu dokazala, da je zaradi ravnanj tožnice prišlo do motenj v delovnem procesu, ker tožena stranka ni mogla pravočasno dodeliti službenega vozila drugemu delavcu ter zamenjati gum v zakonskem roku, in da ji je nastala tudi škoda, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ugotovljena ravnanja predstavljajo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Kadar sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku razveljavi odločitev prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje, mora sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 362. člena ZPP opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem razveljavitvenem sklepu. Te zakonske zahteve sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni upoštevalo, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je zato obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju sledilo izpovedi direktorja in pričam, ki jih je predlagala tožena stranka, medtem ko se ni opredelilo do nasprotnih trditev in dokazov tožnice. Zmožnost preizkusa sodbe terja jasne in skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato mora sodišče nasprotja v dokaznem gradivu o odločilnih dejstvih premostiti z vestno in skrbno dokazno oceno. Ker je dokazna ocena pomanjkljiva, prvostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), tožnici pa je bilo posledično onemogočeno učinkovito pritožbeno nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00013667
KZ-1 člen 205, 205/1-1. ZKP člen 12.
velika tatvina - premagovanje večjih ovir - pravica do obrambe z zagovornikom - priprava obrambe
Ni dvoma, da so bila vsa dejanja, ki se obtožencu očitajo, storjena z uporabo sile, pri čemer za obstoj te izvršitvene oblike ni potrebno, da bi morala biti uporaba sile posebej intenzivna. Kar zadeva premagovanje večjih ovir pa se ta očitek obtožencu nanaša le na kaznivo dejanje na škodo J.R., ki je pojasnil, da je moral storilec skočiti na plovilo, ker je bil mostiček ob plovilu dvignjen. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da je moral obtoženec premostiti oviro, ki je zahtevala določen napor, zaradi česar je ta zakonski znak tudi podan.
Sodišče druge stopnje se ne more spuščati v interno razmerje med obtožencem in njegovim zagovornikom, niti v taktiko obrambe, v konkretnem primeru še toliko bolj ne, ker obramba po zagovorniku v konkretnem primeru ni bila obvezna. Čeprav drži, da so se na glavnih obravnavah odvetniki, ki so po pooblastilu zastopali postavljenega zagovornika, res izmenjevali, pa ni moč trditi, da se v postopku niso angažirali.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - rok za podajo odpovedi
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je odpoved prepozna, saj je glede vseh dogodkov potekel subjektivni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, glede nekaterih pa tudi objektivni rok. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita ter da na tej podlagi tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati pravic iz tretjega odstavka 11. člena ZDR-1, ki določa, da je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prvega odstavka tega člena upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
Pri uveljavljanju plačila odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka iz tretjega odstavka 111. člena ZDR-1, ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, temveč za premoženjsko pravni zahtevek, katerega utemeljenost je sicer res odvisna od predhodne ugotovitve zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar to ne vpliva na samo naravno spora.
najemna pogodba za poslovni prostor za nedoločen čas - sodna odpoved najema poslovnih prostorov - enoletni odpovedni rok - nalog za izpraznitev poslovnega prostora
Dejstvo, da tožena stranka ne uporablja vseh poslovnih prostorov, ki se nahajajo na parcelah, ki jih je navedla tožnica, temveč le tretjinski delež, ne pomeni, da je tožbeni zahtevek očitno nesklepčen.
Tožeči stranki glede na jasna pogodbena določila o možnosti odpovedi pogodbe ni treba navajati nobenega utemeljenega razloga, ki naj bi opravičeval odpoved najemne pogodbe.
Zgolj dejstvo, da sta se pravdni stranki dogovarjali o morebitni rešitvi situacije na miren način, pa ne pomeni, da je tožba preuranjena. Ker do dogovora na miren način med pravdnima strankama ni prišlo, je tožeča stranka v skladu s pogodbenimi določili podala sodno odpoved najemne pogodbe.
Pravna podlaga za rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka je podana v odločbi št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da ZPIZ-1 ni bil v skladu z Ustavo RS (1. tč. izreka), ker ni zagotavljal t. i. neprave obnove postopka. Toženemu zavodu je odredilo, da v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oz. uživalcem, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ-92 (2. tč. izreka). Hkrati je zavarovancem oz. uživalcem pokojnine, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena omogočilo, da so lahko v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije (3 tč. izreka). Odločba US je bila v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015. Pomeni, da se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica zahtevati revizijo podatkov in morebitno ponovno, višjo odmero pokojnine. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da zahtev, vloženih po izteku navedenega roka, ni dovoljeno obravnavati po vsebini.
Sodba zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika je po pravni naravi oblikovalna, kar pomeni, da njeni učinki nastanejo šele s pravnomočnostjo. V letu 2012, ko so toženci pridobili hipoteko, zato tožeča stranka še ni bila niti lastnik niti pričakovani lastnik nepremičnine, to je postala šele s pravnomočnostjo sodbe v letu 2014. V taki situaciji je potrebno uporabiti določbo 170. člena ZIZ, po kateri upnik z zaznambo izvršbe pridobi zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi pravico (ali pričakovano pravico) na tej nepremičnini. Izvršba je zato dopustna.
ZZVZZ-UPB3 člen 81, 81/2, 82.. - člen 232, 233, 233/1.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - bolezen
Tudi po stališču pritožbenega sodišča izvedeni dokazi, zlasti pa izpoved osebne zdravnice, predstavljajo dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju zmožen za delo v polovičnem delovnem času, zato jih je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka.
Tožnik je s pripravljalno vlogo postavil nov tožbeni zahtevek, s katerim je pod točko 3 zahteval, da mu je tožena stranka dolžna v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe izplačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 17.354,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Gre za denarni zahtevek iz naslova odškodnine za nezakonito prenehanje delovnega razmerja ter materialne škode zaradi povzročitve duševnih bolečin, ki pa ni zahtevek, za katerega tožnik že po ZST-1 ne bi bil dolžan plačati sodne takse, kar sicer velja za vse ostale v tej pripravljalni vlogi postavljene tožbene zahtevke. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 6. 4. 2017 takso pravilno odmerilo, skladno s taksno tarifo ZST-1, zato je z izpodbijanim sklepom z dne 5. 5. 2017 ugovor tožnikove pooblaščenke pravilno zavrnilo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00005072
SPZ člen 61, 61/1, 206, 206/2, 207, 207/1, 209, 209/2. ZFPPIPP člen 46, 57, 57/3, 151, 151/2, 151/2-1, 151/2-4, 213, 213/1, 213/1-1, 272, 272/1, 272/1-3, 316, 317, 490, 490/1, 490/1-1. ZIZ člen 272, 272/2. OZ člen 239, 239/1.
potrjena prisilna poravnava - globalna fiduciarna cesija - ločitvena pravica - ločitvena pravica na odstopljeni terjatvi - stečajni postopek - obdobje izpodbojnosti
S sklenitvijo pogodbe o globalni fiduciarni cesiji je družba G. razpolagala s svojimi točno določenimi bodočimi terjatvami. Z njimi je razpolagala že ob sklenitvi pogodbe, ko je še bila razpolagalno sposobna. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da so te terjatve, če so nastajale med postopkom prisilne poravnave nad cedentom G., na podlagi drugega odstavka 209. člena SPZ sicer prehajale sicer v premoženje cedenta, vendar obremenjene z ločitveno pravico cesionarja. Brez kvalitetnega zavarovanja ob trenutku sklenitve kreditne pogodbe družba G. (cedent) kredita ne bi dobila. Ni razumno pričakovati, da bi ji ga bila banka odobrila. Ker je kredit prejela istočasno, ko je kreditodajalcu dala zavarovanje, prejela pa ga je prav zaradi danega zavarovanja, je edino logično in pošteno, da bi tako stanje v NFP tudi predstavila.
Globalna cesija je pretežno anticipirana (vnaprej dogovorjena) cesija, ki pridobi pravne učinke z nastankom konkretnih terjatev. Po uvedbi insolvenčnega postopka nad fiduciantom fiduciarju na fiduciarno prenesenih terjatvah ostane le ločitvena pavica. To izrecno izhaja iz drugega odstavka 209. člena SPZ. Da to velja tudi za terjatve, prenesene na podlagi pogodbe o globalni fiduciarni cesiji, ki je bila sklenjena izven obdobja izpodbojnosti pa, kot rečeno, potrjuje tudi novejša pravna teorija in (sicer redka) sodna praksa. Skladno pa je to tudi zakonskemu namenu zavarovanja terjatev.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 118. KZ-1 člen 263, 263/2, 263/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - kršitev z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje - sodna razveza
Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki očitala, da je v času od 1. 7. 2010 do 20. 8. 2010 nezakonito posredovala pri podjetju E. d. o. o., ki je bilo pooblaščeno za izvajanje programa izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo tako, da je odgovorna oseba G.G. zlorabil svoj položaj uradne osebe in B.B. dal potrdilo o opravljenem programu izobraževanju usposabljanja za varno vožnjo, čeprav se ta izobraževanja ni udeležil, na podlagi tega potrdila pa so bile B.B. iz evidence izbrisane štiri kazenske točke. Za nezakonito posredovanje je tožeča stranka zase prejela nagrado v višini 100,00 EUR in 50,00 EUR za inštruktorja C.C., 250,00 EUR pa je tožeča stranka poslala družbi E. d. o. o. Ob predaji denarja je B.B. tudi izročila potrdilo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ni dokazano, da bi tožeča stranka nezakonito posredovala, temveč je dokazano le, da je prejela denar, ki ga je zatem posredovala C.C. oziroma G.G., kar pa ne pomeni kaznivega dejanja iz 263. člena KZ-1. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da kršitev, ki se očita tožeči stranki, ni dokazana, posledično pa je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
V obravnavanem primeru pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da so izpolnjeni pogoji za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega.