ZPP v določbi prvega odstavka 333. člena in prvega odstavka 363. člena določa, da je pritožba dovoljena zgolj zoper sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje, kar pomeni, da pritožbe zoper drugostopno sodno odločbo ni oziroma, da le-ta ni dovoljena.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga
Tožena stranka je tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je bistveno, da je bila pri toženi stranki dejansko izvedena reorganizacija z ukinitvijo delovnega mesta tožnice, zaradi česar je potreba po njenem delu prenehala. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dejstvo, da tožena stranka še naprej sodeluje z novinarji - specialisti kot zunanjimi sodelavci - samostojnimi podjetniki, ne pomeni, da je organizacijski razlog fiktiven oziroma navidezen. Gre le za poslovno odločitev tožene stranke, da zahtevnejšega dela, ki sodi v delokrog novinarja specialista, ne opravlja več z zaposleno delavko - tožnico, ampak se njene naloge, če so še potrebne, opravljajo z zunanjimi sodelavci (ki so s toženo stranko poslovno sodelovali že v preteklih letih). Do ukinitve delovnega mesta tožnice s spremembo sistemizacije je dejansko prišlo, tožena stranka pa ni zaposlila novih delavcev za opravljanje teh nalog niti ni sklepala pogodb civilnega prava z novimi sodelavci. Zato ne gre za navidezni organizacijski razlog niti za zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
obstoj dejanskega delovnega razmerja - delo z elementi delovnega razmerja - samostojni podjetnik
V predmetni zadevi je na podlagi pogodbe o franšizingu tožnica sicer res sama opravila del nalog, povezanih s poslovanjem prodajalne v B., vendar pa je del nalog poverila zaposlenima delavkama, in ga torej ni v celoti opravila osebno, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo za pogodbo o gospodarskem sodelovanju med dvema gospodarskima subjektoma, in ne za prikrito dejansko delovno razmerje.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstaja element delovnega razmerja, da je tožnica delo opravljala za plačilo. Tožnica je namreč na podlagi dela, ki ga je opravila sama, in dela, ki sta ga opravili obe pri njej zaposleni delavki, ter glede na ustvarjeni promet prodajalne kot celote prejela s strani tožene stranke plačilo, ki ga je namenila deloma za plače delavk, deloma pa ga je obdržala sama. Glede na to ni mogoče šteti sporne pogodbe o franšizingu za pogodbo o zaposlitvi, saj se ne nanaša le na osebno opravljanje dela tožnice, pač pa tudi na opravljanje dela s strani tretjih oseb, to je delavk zaposlenih pri tožnici.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005999
ZDR-1 člen 108, 108/1, 177, 177/1.. ZDSS-1 člen 34, 34/1.
odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pobotni ugovor - odškodninska odgovornost delavca - inventurni manjko - izvedba dokaza po uradni dolžnosti - naklep ali huda malomarnost - načelo dispozitivnosti
Sodišče prve stopnje pa je delno kršilo načelo dispozitivnosti s tem, ko je ugotovilo, da ni utemeljen pobotni ugovor tožene stranke v višini 18.023,24 EUR, čeprav je tožnica uveljavljala plačilo nižjega zneska, in sicer v višini 11.043,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2016 dalje do plačila. Odločitev sodišča prve stopnje je sicer posledica dejstva, da je sama tožena stranka uveljavljala v pobot višjo terjatev, kot bi bilo to nujno, vendar bi lahko sodišče prve stopnje o procesnem pobotanju oziroma v pobot uveljavljani terjatvi odločilo le do višine terjatve, ki je predmet tožbenega zahtevka. Procesna funkcija pobotnega ugovora je defenzivnega značaja. Toženec namreč ugovarja v pobot zato, da doseže zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato se sodišče ukvarja z nasprotno terjatvijo "le do višine tožbene terjatve, kolikor je pač potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka".
V zvezi z odškodninsko terjatvijo tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožnica namenoma ali iz hude malomarnosti iz skladišča izdajala blago brez ustreznih listin, v smislu določbe prvega odstavka 177. člena ZDR-1. Posledično, ker ni izkazana oblika krivde, ki mora biti podana pri delavcu, da delodajalcu odškodninsko odgovarja, sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati še ostalih elementov civilnega odškodninskega delikta iz 131. člena OZ.
Prizadeta oseba ima pravico vložiti tožbo za objavo popravka tudi, če je bil ta sicer že objavljen, vendar na način, ki ni v skladu z ZMed.
Ker toženka ni podala konkretnih trditev o tem, da vsebina popravka ne bi bila ustrezna in ker je kot odgovorna urednica popravek objavila, pritožbeno sodišče ni presojalo, ali je vsebina popravka ustrezna.
Na podlagi ugotovitev izvedenca, da gre pri tožniku za kronični potek in trajno zdravljenje in da ni pričakovati absolutne restitucije, ampak zgolj parcialno in da je bil po hospitalni obravnavi pri tožniku dejansko dosežen le delni uspeh, je potrebno izpostaviti vprašanje pravilne uporabo prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Za ugotovitev invalidnosti je namreč potrebno, da je zdravljenje zaključeno, in sicer v tem smislu, da gre za takšno dokončno stanje, pri katerem ni več mogoče pričakovati izboljšanja. V tožnikovem primeru pa ravno popolnega izboljšanja že sedaj ni mogoče pričakovati, ampak kljub zdravljenju, le delno remisijo z možnostjo delnih delovnih zmožnosti, kar je konkretno tudi hospitalna obravnava dejansko pokazala. Ne glede na takšne ugotovitve izvedenca, pa sodišče s tem ali z drugim izvedencem ni razčistilo, ali je na podlagi takšne ugotovitve in trenutnega zdravstvenega stanja, predvsem pa zaradi narave bolezni in kroničnega poteka zdravljenja ter pričakovanega uspeha (hospitalnega zdravljenja zaradi tožnikove nekritičnosti do terapij), pri tožniku že mogoče ugotoviti omejeno ali zmanjšano zmožnost za delo ali celo izgubo delovne zmožnosti.
ZDR člen 127.. - člen 72.. - člen 64.. ZDR-1 člen 127.
nadure - plača - variabilni del plače
Del plače za delovno uspešnost je v spornem obdobju urejala tudi Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT). V obdobju od 1. 5. 2014 je KPDT (Ur. l. RS, št. 111/2006 in nasl.) v 72. členu določala, da ima delavec pravico do dela plače na podlagi delovne uspešnosti, pri čemer se merila in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti opredelijo v kolektivni pogodbi pri delodajalcu ali v splošnem aktu delodajalca. Od 1. 5. 2014 pa je KPDT (Ur. l. Rs, št. 24/14 in nasl.) v 64. členu določala, da se v kolektivni pogodbi na ravni delodajalca ali v splošnem aktu delodajalca določijo kriteriji in merila za ugotavljanje delovne uspešnosti. Glede na navedena določila KPDT je predpogoj za izplačilo plače iz naslova delovne uspešnosti, da se v podjetniški kolektivni pogodbi oziroma splošnem aktu delodajalca določijo cilji ter merila in pogoji za doseganje uspešnosti (tako tudi sodba VDSS, opr. št. Pdp 959/2014 z dne 21. 1. 2015). V omenjeni sodbi je med drugim zavzeto tudi stališče, da celo, če so elementi za določitev dela plače iz delovne uspešnosti in njene višine določeni v pogodbi o zaposlitvi, to ne predstavlja pravne podlage za izplačilo, če ni podlaga določena v aktih delodajalca.
zavrženje tožbe - poklicno zavarovanje - rok za sodno varstvo - plačilo prispevkov - prenehanje delovnega razmerja
Tožnik s tožbo uveljavlja pravico iz delovnega razmerja pri delodajalcu, saj meni, da bi mu morala tožena stranka v času zaposlitve plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. ZDR-1 ne določa roka, v katerem bi moral delavec uveljavljati svojo pravico, da od delodajalca pisno zahteva odpravo kršitve oziroma izpolnitev delodajalčeve obveznosti. Rok je v 2. odstavku 200. člena ZDR-1 določen le za vložitev tožbe, ki jo delavec lahko vloži v 30 dneh po tem, ko delodajalec v roku 8 dni ne izpolni svoje obveznosti oziroma ne odpravi kršitve. Stališče sodišča prve stopnje, da se določba tega člena uporablja le za čas trajanja delovnega razmerja, je napačna. V obravnavanem primeru bi tožena stranka kršitev lahko odpravila neodvisno od tega, da je tožniku delovno razmerje pri njej že prenehalo. Ker je tožnik tožbo vložil v roku iz 2. odstavka 200. člena ZDR-1, jo je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo.
ZGD-1 člen 32, 32/1, 33, 35, 35/1, 38a, 263, 263/2, 515, 515/6. OZ člen 768.
prokurist - vodenje poslov družbe - denarna odškodnina - dokazno breme tožnika - konflikt interesov - dober gospodarstvenik - pričakovani dobiček
Ker je bila tožena stranka prokurist tožeče stranke, in ne njen poslovodja, pravni temelj za njeno odgovornost očitno ne more biti drugi odstavek 263. člena v povezavi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1.
Glede na to, da prokurist opravlja posamezna dejanja v gospodarski družbi, mora biti merilo za preizkus pravilnosti njegovih ravnanj načeloma enako, kot pri poslovodju. To se pravi, preizkusiti se mora, ali bi bilo po presoji razumnega podjetnika dejanje lahko koristno za družbo samo. Koristnost dejanja se lahko presoja izključno glede na stanje, kot je obstajalo v času oprave dejanja in glede na takratno poznavanje položaja.
V času sklepanja poroštvene pogodbe nasprotje interesov še ni bilo urejeno v ZGD-1, zato pravnega temelja za nastanek pravnih posledic zaradi morebitnega nasprotja koristi še ni bilo. Vendar to ni edini razlog za to, da očitek obstoja konflikta interesov nima pravnih posledic. Če je bilo samo ravnanje za stranko koristno, potem tudi očitek, da je prišlo do konflikta interesov, nima nobenih pravnih posledic.
Vnaprejšnjega uspeha določenega ukrepa ob sklepanju pravnega posla pa ni mogoče zagotoviti, zahteva se lahko le dovolj skrbno ravnanje po poslovnih merilih. Takšno ravnanje pa je v tej zadevi bilo podano.
Invalidska pokojnina v višini 36 % od najnižje pokojninske osnove znaša 276,90 EUR. Navedeni znesek je za tožnika ugodnejši, kot pa znesek starostne pokojnine v višini 228,83 EUR. Tožena stranka je zato pravilno odločila, da se tožniku kot ugodnejša izplačuje invalidska pokojnina.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji razreševanja presežnih delavce - individualni odpust
Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega - ekonomskega oziroma organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zaradi slabših poslovnih rezultatov izvedla reorganizacijo družbe s ciljem optimizirati poslovanje družbe. V okviru reorganizacijskih sprememb je sprejela odločitev o znižanju števila zaposlenih na delovnem mestu vodja prodajnih projektov II, ki ga je zasedal tožnik, s pet na štiri zaposlene.
Po ustaljeni sodni praksi sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistematizaciji ni pogoj za reorganizacijo in tudi ne za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Mora pa delodajalec dokazati dejansko prenehanje potrebe po delu delavca, ki mu odpove pogodbo o zaposlitvi.
Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za tako imenovano individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je pravilna presoja, da tožena stranka ni bila dolžna uporabljati kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 102. člena ZDR-1. Ker pa se je tožena stranka ne glede na navedeni pravni okvir odločila za uporabo kriterijev za določitev delavca (enega izmed petih zaposlenih na delovnem mestu vodja prodajnih projektov II), ki mu bo prenehalo delovno razmerje, je pomembno, da pri izbiri ni ravnala diskriminatorno.
Iz 3. člena posojilne pogodbe z dne 28. 5. 2010, sklenjene med toženo stranko kot posojilodajalcem in tožnikom kot posojilojemalcem, ne izhaja, da je tožnik toženi stranki dal kakršnokoli soglasje, da mu lahko obrok posojila odteguje od plače. V sodnem postopku tožena stranka tudi ni uveljavljala morebitnega pobota tožnikovega dolga. ZDR v 136. členu določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo, kar je sicer storila tožena stranka. Zaradi navedenega je tožnik upravičen do izplačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, to je v višini 52,44 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00013667
KZ-1 člen 205, 205/1-1. ZKP člen 12.
velika tatvina - premagovanje večjih ovir - pravica do obrambe z zagovornikom - priprava obrambe
Ni dvoma, da so bila vsa dejanja, ki se obtožencu očitajo, storjena z uporabo sile, pri čemer za obstoj te izvršitvene oblike ni potrebno, da bi morala biti uporaba sile posebej intenzivna. Kar zadeva premagovanje večjih ovir pa se ta očitek obtožencu nanaša le na kaznivo dejanje na škodo J.R., ki je pojasnil, da je moral storilec skočiti na plovilo, ker je bil mostiček ob plovilu dvignjen. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da je moral obtoženec premostiti oviro, ki je zahtevala določen napor, zaradi česar je ta zakonski znak tudi podan.
Sodišče druge stopnje se ne more spuščati v interno razmerje med obtožencem in njegovim zagovornikom, niti v taktiko obrambe, v konkretnem primeru še toliko bolj ne, ker obramba po zagovorniku v konkretnem primeru ni bila obvezna. Čeprav drži, da so se na glavnih obravnavah odvetniki, ki so po pooblastilu zastopali postavljenega zagovornika, res izmenjevali, pa ni moč trditi, da se v postopku niso angažirali.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - rok za podajo odpovedi
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je odpoved prepozna, saj je glede vseh dogodkov potekel subjektivni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, glede nekaterih pa tudi objektivni rok. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita ter da na tej podlagi tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati pravic iz tretjega odstavka 11. člena ZDR-1, ki določa, da je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prvega odstavka tega člena upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
Pri uveljavljanju plačila odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka iz tretjega odstavka 111. člena ZDR-1, ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, temveč za premoženjsko pravni zahtevek, katerega utemeljenost je sicer res odvisna od predhodne ugotovitve zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar to ne vpliva na samo naravno spora.
odločanje o predlogu za začetek stečajnega postopka - višina terjatve upnika - leasingodajalec - razveza pogodbe o finančnem leasingu
Višje sodišče se ne strinja, da predmet leasinga, na katerem leasingodajalec obdrži lastninsko pravico, predstavlja le sredstvo zavarovanja, primerljivo s poroštvom ali zastavo stvari za poplačilo v primeru neplačevanja obveznosti. Čeprav je namen finančnga leasinga financiranje nepremičnine, pa kljub temu leasingdajalec v celoti zadrži lastninsko pravico na tem predmetu. Je tako pravni kot ekonomski lastnik predmeta (ekonomski najkasneje od vrnitve predmeta leasinga), zato tega položaja ne gre enačiti z drugimi zavarovanji, ko so lastniki, tudi pravno, le zastavitelji predmeta in to ostanejo vse do prodaje predmeta zavarovanja. Z odstopom od pogodbe o leasingu, ko leasingojemalec vrne predmet, ima leasingodajalec polno lastninsko pravico na tem predmetu, višje sodišče pa ne vidi podlage, da predmeta ne bi smel zadržati zase.
Upniku ni mogoče priznati materialnopravne legitimacije za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Višine dejanske, pravilne in pravične terjatve do dolžnika namreč sploh še ni mogoče ugotoviti, tako tudi ni mogoče ugotoviti, kakšne so dejanske in pravilne obveznosti dolžnika glede na njegova sredstva.
Čeprav ima praviloma upnik pravico do izbire postopka, v katerem bo uveljavil terjatev, pa gre ravno v obravnavanem primeru za situacijo, ko je treba izvesti kontradiktoren postopek z izvedbo vseh dokazov, da bi se lahko ugotovila dejanska terjatev upnika do stečajnega dolžnika. Takemu postopku pa stečajni postopek ni namenjen in takšno ugotavljanje dejstev s polnim dokaznim postopkom sodi v pravdni, ne pa stečajni postopek.
ZDR-1 člen 75, 75/8, 108, 108/2, 108/2-3.. ZDR člen 73, 73/6.
odpravnina - začasen prenos dejavnosti
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med toženo stranko in družbo A. d. o. o. prišlo do začasnega prenosa dejavnosti. Če delodajalec prenosnik začasno prenese na podlagi pravnega posla podjetje na delodajalca prevzemnika, po prenehanju veljavnosti tega pravnega posla preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij delavcev ponovno na delodajalca prenosnika (šesti odstavek 73. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, enako osmi odstavek 75. člena ZDR-1, ki je veljal v času, ko je tožnik pridobil pravico do odpravnine).
Ni bistvena okoliščina, da je tožnik z družbo A. d. o. o. sklenil pogodbo o zaposlitvi, saj pogodbene in druge obveznosti delavca prehajajo na delodajalca (najprej prevzemnika, nato ponovno nazaj na prenosnika) na podlagi samega zakona.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - trpinčenje na delovnem mestu
Sodišče prve stopnje dokaznega bremena ni prevalilo na tožnika, saj je upoštevalo določbo 3. odstavka 47. člena ZDR-1 o obrnjenem dokaznem bremenu. Tožniku v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo potrebno in tudi ni dokazoval, da so njegove trditve o trpinčenju na delovnem mestu pri toženi stranki resnične, ampak je tožena stranka morala dokazati, da zatrjevanega trpinčenja ni bilo.
Sodišče prve stopnje je na podlagi obravnave vseh dogodkov pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da zatrjevanega trpinčenja tožnika ni bilo in da mu je zagotavljala delovno okolje, v katerem ni bil izpostavljen mobingu s strani delodajalca, nadrejenih ali sodelavcev.
V obravnavani zadevi je ključno vprašanje za odločitev o razliki nadomestila, vtoževanega na podlagi odredbe tožene stranke z dne 8. 3. 2016, le v tem, ali je odredba pomenila podlago za čakanje na delo doma s pravico do 100 % nadomestila plače po 137. členu ZDR-1 ali pa je pomenila zakonito podlago za izplačilo nadomestila zgolj v višini 80% - kot je odredbo v času od 9. 3. 2016 do 26. 8. 2016 izvrševala tožena stranka, tako da je tožnik vložil tožbo za izplačilo 20% razlike nadomestila plače. Zahtevek iz naslova razlike nadomestila v plači za sporno obdobje je bil po temelju napačno zavrnjen, ker je sodišče prve stopnje zmotno menilo, da je v okviru predmetnega spora mogoče ugotavljati tožnikov bolniški stalež. Pri tem je ravnalo v smislu odločanja o predhodnem vprašanju, ki je sicer v pristojnosti socialnega sodišča - pa še to pod pogojem, da so za sodno varstvo izpolnjene procesne predpostavke, med katerimi je ključna, da se v sporu presoja dokončni upravni akt (63. člen ZDSS-1), kar pomeni, da mora biti na pasivni strani ZZZS, kar vse pa v konkretnem primeru ni podano. V posledici nedopustne ugotovitve bolniškega staleža je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnik na podlagi osmega odstavka 137. člena ZDR-1 iz naslova bolniškega staleža upravičen zgolj do nadomestila v 80% višini, ki ga je tudi že prejel, zaradi česar je zahtevek napačno zavrnilo.
Pravna podlaga za rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka je podana v odločbi št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da ZPIZ-1 ni bil v skladu z Ustavo RS (1. tč. izreka), ker ni zagotavljal t. i. neprave obnove postopka. Toženemu zavodu je odredilo, da v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oz. uživalcem, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ-92 (2. tč. izreka). Hkrati je zavarovancem oz. uživalcem pokojnine, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena omogočilo, da so lahko v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije (3 tč. izreka). Odločba US je bila v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015. Pomeni, da se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica zahtevati revizijo podatkov in morebitno ponovno, višjo odmero pokojnine. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da zahtev, vloženih po izteku navedenega roka, ni dovoljeno obravnavati po vsebini.