Iz 3. člena posojilne pogodbe z dne 28. 5. 2010, sklenjene med toženo stranko kot posojilodajalcem in tožnikom kot posojilojemalcem, ne izhaja, da je tožnik toženi stranki dal kakršnokoli soglasje, da mu lahko obrok posojila odteguje od plače. V sodnem postopku tožena stranka tudi ni uveljavljala morebitnega pobota tožnikovega dolga. ZDR v 136. členu določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo, kar je sicer storila tožena stranka. Zaradi navedenega je tožnik upravičen do izplačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, to je v višini 52,44 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji razreševanja presežnih delavce - individualni odpust
Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega - ekonomskega oziroma organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zaradi slabših poslovnih rezultatov izvedla reorganizacijo družbe s ciljem optimizirati poslovanje družbe. V okviru reorganizacijskih sprememb je sprejela odločitev o znižanju števila zaposlenih na delovnem mestu vodja prodajnih projektov II, ki ga je zasedal tožnik, s pet na štiri zaposlene.
Po ustaljeni sodni praksi sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistematizaciji ni pogoj za reorganizacijo in tudi ne za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Mora pa delodajalec dokazati dejansko prenehanje potrebe po delu delavca, ki mu odpove pogodbo o zaposlitvi.
Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za tako imenovano individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je pravilna presoja, da tožena stranka ni bila dolžna uporabljati kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 102. člena ZDR-1. Ker pa se je tožena stranka ne glede na navedeni pravni okvir odločila za uporabo kriterijev za določitev delavca (enega izmed petih zaposlenih na delovnem mestu vodja prodajnih projektov II), ki mu bo prenehalo delovno razmerje, je pomembno, da pri izbiri ni ravnala diskriminatorno.
družbena pogodba - solidarna odgovornost družbenika - vmesni ugotovitveni zahtevek - ni predhodno vprašanje - načelo enakosti pred zakonom - osnovni vložek
Pravilno je obrazložilo, da tudi v avstrijskem pravu ni nobene podlage za zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko v delu, v katerem ta zahteva od tožene stranke plačilo osnovnega vložka v večjem deležu, kot se ga je ta zavezala plačati v družbeni pogodbi. Oporo za tak zaključek je sodišče prve stopnje našlo v Družbeni pogodbi, s katero se je tožena stranka zavezala plačati osnovni vložek v višini 5.000,00 EUR. Ker je ob ustanovitvi družbe plačala znesek 2.500,00 EUR, pomeni, da iz naslova vplačila osnovnega vložka v osnovni kapital tožeče stranke dolguje le še 2.500,00 EUR.
ZZZDR člen 129, 129a, 129a/2, 132. ZPP člen 3, 3/3, 308, 412, 412/2, 413.
sprememba preživnine - znižanje preživnine - višina preživnine - nadstandardna preživnina - potrebe otroka - zmožnosti staršev - sodna poravnava v sporih iz razmerij med starši in otroki - dovoljenost sodne poravnave - pravnomočnost - odločanje o stroških po prostem preudarku
Preživnina se določa glede na konkretne zmožnosti staršev in konkretne potrebe otrok (129. člen ZZZDR). Zmožnosti staršev in potrebe otrok so zelo različne, tako tudi prisojene preživnine. Višine se začno pri skoraj simboličnih preživninah v primeru bolnih, za delo nesposobnih, trajno brezposlenih zavezancev brez premoženja ali takšnih, ki so na prestajanju zaporne kazni in rastejo preko nižjih, povprečnih, višjih (v to skupino se uvršča preživnina, ki jo je dolžan plačevati tožnik) in visokih do nadstandardnih preživnin. Sodna praksa je že večkrat pojasnila, da je treba potrebe otrok zadovoljevati v približno takšnem vrstnem redu, kot so te nanizane v drugem odstavku 129.a člena ZZZDR. Najprej je treba pokriti stroške bivanja, hrane, oblačil in obutve, nato varstva, izobraževanja in vzgoje, nazadnje še (če zmožnosti staršev to omogočajo) oddiha in razvedrila. Ker zmožnosti tožnika in toženčeve matere to omogočajo, je razumljivo, da preživnina za toženca pokriva širši spekter potreb, tudi takšne, ki niso eksistencialnega pomena.
To, da se preživninskemu zavezancu rodijo otroci, predstavlja spremembo in poveča stroške, a sprememba ni odločilna v smislu določbe 132. člena ZZZDR oziroma ne predstavlja spremembe premoženjskih zmožnosti tedaj, ko so te dovolj dobre oziroma tedaj, ko tudi rojstvo otrok ne poruši vrednostnega sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otroka.
Tožena stranka je po vložitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse takso plačala, sodišče prve stopnje pa je zgolj na podlagi tega dejstva štelo, da plačilo dokazuje, da niso podani pogoji iz tretjega odstavka 11. člena ZST-1. To ni pravilno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je lahko tožena stranka plačala sodno takso brez ogrožanja svoje dejavnosti, zato ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.
Sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, potrebnim za oceno duševnega stanja toženca, zato je v zvezi s tem moralo postaviti izvedenca, saj je odločitev sodišča glede obstoja krivde kot elementa odškodninske odgovornosti zaradi toženčeve (ne)razsodnosti v času spornih dejanj povsem odvisna od mnenja sodnega izvedenca. Ker sodišče ni imelo dvoma v podano izvedensko mnenje, ga je utemeljeno upoštevalo v celoti in na njegovi podlagi zaključilo, da toženec v spornem času pri opravljanju dejanj, s katerimi je tožeči stranki povzročil škodo, ni bil razsoden.
Na podlagi ugotovitev izvedenca, da gre pri tožniku za kronični potek in trajno zdravljenje in da ni pričakovati absolutne restitucije, ampak zgolj parcialno in da je bil po hospitalni obravnavi pri tožniku dejansko dosežen le delni uspeh, je potrebno izpostaviti vprašanje pravilne uporabo prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Za ugotovitev invalidnosti je namreč potrebno, da je zdravljenje zaključeno, in sicer v tem smislu, da gre za takšno dokončno stanje, pri katerem ni več mogoče pričakovati izboljšanja. V tožnikovem primeru pa ravno popolnega izboljšanja že sedaj ni mogoče pričakovati, ampak kljub zdravljenju, le delno remisijo z možnostjo delnih delovnih zmožnosti, kar je konkretno tudi hospitalna obravnava dejansko pokazala. Ne glede na takšne ugotovitve izvedenca, pa sodišče s tem ali z drugim izvedencem ni razčistilo, ali je na podlagi takšne ugotovitve in trenutnega zdravstvenega stanja, predvsem pa zaradi narave bolezni in kroničnega poteka zdravljenja ter pričakovanega uspeha (hospitalnega zdravljenja zaradi tožnikove nekritičnosti do terapij), pri tožniku že mogoče ugotoviti omejeno ali zmanjšano zmožnost za delo ali celo izgubo delovne zmožnosti.
Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da gre v danem primeru za izjemno zahteven pisni izvid in mnenje. Pritožbeno sodišče sledi oceni prvostopenjskega sodišča glede stopnje zahtevnosti izdelave izvedenskega mnenja, saj gre dejansko za obsežno delo, za primerjavo in kontroliranje ter oceno podatkov pri izračunu invalidske pokojnine s strani tožene stranke, ob upoštevanju različnih baz podatkov in medsebojne kontrole le-teh.
V obravnavanem primeru pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da so izpolnjeni pogoji za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega.
ZZVZZ-UPB3 člen 81, 81/2, 82.. - člen 232, 233, 233/1.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - bolezen
Tudi po stališču pritožbenega sodišča izvedeni dokazi, zlasti pa izpoved osebne zdravnice, predstavljajo dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju zmožen za delo v polovičnem delovnem času, zato jih je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka.
način izvršitve zaporne kazni - pravica do izjave v postopku
Pravica do izjave velja tudi v postopku o načinu izvršitve zaporne kazni v primeru iz 11.odst 86.čl KZ-1, zaradi česar bi sodišče, preden je odločilo o zadevi,v smislu 5.odst.129.čl.ZKP moralo obsojencu omogočiti, da se izjavi o navedbah Centra za socialno delo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00010249
URS člen 22, 28. KZ-1 člen 228, 228/1, 228/2. ZKP člen 371, 371, 1, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - izrek nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe - nejasni razlogi sodbe - nasprotje med razlogi - pravica do izjave - načelo zakonitosti - opis subjektivnih znakov kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - dejansko stanje - preslepitveni namen - izključitev protipravnosti zaradi privolitve oškodovanca
Dokazanost preslepitve in oškodovančeva privolitev kot razlog za izključitev protipravnosti.
URS člen 26, 26/1.. ODZ paragraf 1192,1193,1194,1195,1196,1197.. OZ člen 1060.. ZOR člen 361, 361/1.. ZCen člen 6, 6/2.
pozavarovalna pogodba - administrativna omejitev višine zavarovalnih premij - denarno nadomestilo - družba civilnega prava - kvotno pozavarovanje
Kvotno pozavarovanje, kot sta ga sklenili pravdni stranki, ima pomembno skupno značilnost z družbo civilnega prava. Gre za skupni prevzem tveganja in koristi, ki se kaže v dogovoru o delitvi premij in škod. Iskanje podobnosti konkretnega pogodbenega razmerja z zakonsko urejenimi pogodbami ne pomeni negacije avtonomije volje strank na področju sklepanja pozavarovalnih pogodb. Bistveno je, da sta stranki razmerje uredili tako, da sta ohranili oziroma upoštevali temeljni princip kvotnega pozavarovanja (t.j. da so obveznosti cedenta in pozavarovatelja razdeljene v enakem razmerju kot premija), ki pa je enak principu delitve tveganj v družbi civilnega prava.
razmerja med starši in otroki - stiki očeta z otrokom - korist otoka
Materialnopravno pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da naj stiki potekajo enkrat tedensko, saj bi drugačna ureditev po tako dolgi odsotnosti stikov in ob toženčevi pasivnosti nasprotovala koristim otrok.
določitev vrednosti spornega predmeta - obnova postopka - opustitev vložitve pritožbe - nemožnost obravnavanja pred sodiščem - višina sodne takse
V obravnavanem primeru je prišlo do sodne določitve vrednosti spornega predmeta. Zoper sklep, s katerim sodišče odloči o vrednosti spornega predmeta v primeru okoliščin iz tretjega odstavka 44. člena ZPP, res ni posebne pritožbe, vendar je zoper tak sklep vselej dovoljeno pravno sredstvo v okviru pritožbe zoper odločitev o glavni stvari. Smiselno enako določbo o sodni določitvi vrednosti predmeta postopka vsebuje tudi ZST-1 v 31. členu. Pravilnost in zakonitost sklepa sodišča o določitvi vrednosti spornega predmeta je tako vselej lahko predmet pritožbenega preizkusa.
ZFU člen 2, 79, 79/1, 105, 105/6, 105, 107.. ZCS-1 člen 59, 59/1.. ZSPJS člen 52, 52/1.. ZCS člen 59, 59/1.
dodatek za stalnost
Ob upoštevanju določbe šestega odstavka 105. člena ZFU je pravilen sklep, da so javni uslužbenci do dodatka za stalnost upravičeni le za obdobje, ko so opravljali delo pooblaščenih uradnih oseb v smislu določb ZCS-1 oziroma uradnih oseb v smislu določb ZFU.
Pri presoji pravice do dodatka za stalnost je treba upoštevati določbo drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU o tem, da dodatek za stalnost iz prejšnjega stavka pripada uradnim osebam iz tega zakona, ki opravlja zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, v višini, določeni z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Iz te določbe nedvomno izhaja, da so do dodatka na stalnost upravičeni zgolj tisti zaposleni v finančni upravi, ki so uradne osebe v smislu določb ZFU in ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu in ne vsi uslužbenci finančne uprave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SODNE TAKSE
VDS00005726
ZDSS-1 člen 7, 71.
sodne takse - ponovna odmera pokojnine
Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, kjer je določeno, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. V sporih o pravicah iz prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, za katere je stvarno pristojno socialno sodišče in med katere sodi tudi spor o pravici do ponovne odmere pokojnine, ni taksne zavezanosti. To pomeni, da tožeče stranke v tovrstnih sporih takse niso dolžne plačati.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi 4. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ker tožnik ni bil zmožen za opravljanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. V postopku je bilo sporno, ali je tožena stranka tožniku po razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti in ugotovljenih omejitvah pri delu v skladu z odločbo ZPIZ z dne 25. 9. 2015 lahko ponudila drugo ustrezno delo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da delovnega mesta, ki bi ustrezalo tožnikovi preostali delovni zmožnosti, ni imela.
Izmerjena fleksija 30/80 stopinj ne zadošča kriterijem za telesno okvaro po nobeni točki veljavnega Seznama telesnih okvar in tako ni izpolnjen funkcionalni kriterij za priznanje telesne okvare. Tudi ponovne meritve na invalidski komisiji, ko je ta izmerila gibljivost tožnikovega kolena od 15 do 70 stopinj, ne ustreza kriterijem za priznanje telesne okvare. Seznam telesnih okvar namreč zahteva omejeno gibljivost kolenskega sklepa z večjo stopnjo anatomske ali funkcije okvare, ta pa je omejena, če je ekstenzija manjša od 150 stopinj (30 stopinj po novem), kar pa ni bilo razvidno pri nobenem testiranju gibljivosti ne s strani fizioterapevtke, ne pri pregledu ortopeda pred izdajo dopolnilnega mnenja z dne 9. 3. 2017. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje invalidnine za telesno okvaro utemeljeno zavrnjen.
odločanje o predlogu za začetek stečajnega postopka - višina terjatve upnika - leasingodajalec - razveza pogodbe o finančnem leasingu
Višje sodišče se ne strinja, da predmet leasinga, na katerem leasingodajalec obdrži lastninsko pravico, predstavlja le sredstvo zavarovanja, primerljivo s poroštvom ali zastavo stvari za poplačilo v primeru neplačevanja obveznosti. Čeprav je namen finančnga leasinga financiranje nepremičnine, pa kljub temu leasingdajalec v celoti zadrži lastninsko pravico na tem predmetu. Je tako pravni kot ekonomski lastnik predmeta (ekonomski najkasneje od vrnitve predmeta leasinga), zato tega položaja ne gre enačiti z drugimi zavarovanji, ko so lastniki, tudi pravno, le zastavitelji predmeta in to ostanejo vse do prodaje predmeta zavarovanja. Z odstopom od pogodbe o leasingu, ko leasingojemalec vrne predmet, ima leasingodajalec polno lastninsko pravico na tem predmetu, višje sodišče pa ne vidi podlage, da predmeta ne bi smel zadržati zase.
Upniku ni mogoče priznati materialnopravne legitimacije za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Višine dejanske, pravilne in pravične terjatve do dolžnika namreč sploh še ni mogoče ugotoviti, tako tudi ni mogoče ugotoviti, kakšne so dejanske in pravilne obveznosti dolžnika glede na njegova sredstva.
Čeprav ima praviloma upnik pravico do izbire postopka, v katerem bo uveljavil terjatev, pa gre ravno v obravnavanem primeru za situacijo, ko je treba izvesti kontradiktoren postopek z izvedbo vseh dokazov, da bi se lahko ugotovila dejanska terjatev upnika do stečajnega dolžnika. Takemu postopku pa stečajni postopek ni namenjen in takšno ugotavljanje dejstev s polnim dokaznim postopkom sodi v pravdni, ne pa stečajni postopek.