Ker tožnik v postavljenem osem dnevnem roku predloga za oprostitev plačila sodnih taks v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ustrezno popravil, ga je sodišče prve stopnje na podlagi uporabe določbe 4. odstavka 108. člena ZPP, pravilno zavrglo in tožniku postavilo 15 dnevni rok, v katerem je dolžan sodno takso plačati, saj se bo v nasprotnem primeru štelo, da je tožba v tem delu zahtevka umaknjena.
ZPP v določbi prvega odstavka 333. člena in prvega odstavka 363. člena določa, da je pritožba dovoljena zgolj zoper sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje, kar pomeni, da pritožbe zoper drugostopno sodno odločbo ni oziroma, da le-ta ni dovoljena.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - rok za podajo odpovedi
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je odpoved prepozna, saj je glede vseh dogodkov potekel subjektivni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, glede nekaterih pa tudi objektivni rok. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita ter da na tej podlagi tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati pravic iz tretjega odstavka 11. člena ZDR-1, ki določa, da je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prvega odstavka tega člena upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
Pri uveljavljanju plačila odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka iz tretjega odstavka 111. člena ZDR-1, ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, temveč za premoženjsko pravni zahtevek, katerega utemeljenost je sicer res odvisna od predhodne ugotovitve zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar to ne vpliva na samo naravno spora.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005849
OZ člen 131, 149, 150, 179.. ZVZD-1 člen 5, 38, 38/4. ZDR člen 43, 61, 61/1, 184.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna stvar - delo z viličarjem - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - krivdna ali objektivna odgovornost - napoteni delavec - soodgovornost
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je ročni paletni viličar, ki ga je v času škodnega dogodka upravljal tožnik, nevarna stvar. Ugotovljene okoliščine v zvezi z delovanjem viličarja, zlasti dejstvo, da viličar poganja elektrika in da se lahko sunkovito premakne, kot se je to zgodilo v obravnavanem škodnem dogodku, so tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, zaradi katerih je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Za škodo od nevarne stvari pa v skladu s 150. členom OZ odgovarja njen imetnik, to je drugo tožena stranka.
Drugo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da za obravnavano nezgodo ni krivdno odgovorna. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik opravil izpit iz varstva pri delu in da ga je usposobila za varno delo ter s tem za upravljanje z viličarjem.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost prvo tožene stranke. Tudi prvo tožena stranka namreč ni dokazala, da bi tožnika usposobila za varno delo in da bi tožnik opravil izpit iz varstva pri delu pred napotitvijo na delo k drugo toženi stranki.
ZPP člen 86, 87, 87/3, 89, 89/2, 343, 343/1, 343/3.
dodatek za pomoč in postrežbo - zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba - upravičena oseba
Ker je v obravnavanem primeru vložil pritožbo zoper sodbo in sklep opr. št. V Ps 1671/2016 z dne 17. 5. 2017 tožničin mož, ki za to ni imel ustreznega pooblastila, saj ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila pritožba vložena po pooblaščencu, ki ni oseba iz tretjega odstavka 87. člena ZPP in jo je na podlagi tretjega odstavka 343. člena v zvezi z drugim odstavkom 89. člena ZPP tudi pravilno zavrglo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VSM00004247
OZ-UPB1 člen 336, 352, 353, 353/1, 357, 357/5, 965, 965/1. ZOZP člen 18, 18/1.
invalidsko in pokojninsko zavarovanje - škoda povzročena s kaznivim dejanjem - zastaranje
Glede na zakonsko določene kriterije sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da izračunu škode, ki ga je pripravila tožeča stranka, nedvomno strokovnjak na področju obračuna prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (škodo po prvem odstavku 18. člena ZOZP predstavlja prav izpad teh prispevkov), ne bi sledilo. Še toliko bolj zato, ker tožena stranka svojih (nasprotnih) trditev ni z ničemer dokazno podprla (npr. predložila drugačnega izračuna ali vztrajala pri tem, da izračun napravi ustrezen izvedenec). Dokazno breme glede višine zatrjevane škode je res na tožeči stranki in sodišče druge stopnje ocenjuje, da mu je s predloženim izračunom, ki ga je strokovno utemeljila, tudi zadostila. V tem kontekstu ni odveč omeniti, da so vsi ugovori tožene stranke usmerjeni predvsem v izbiro metode izračuna, kar je vprašanje strokovne narave, z znanjem iz tega področja pa sodišče ne razpolaga.
določitev vrednosti spornega predmeta - obnova postopka - opustitev vložitve pritožbe - nemožnost obravnavanja pred sodiščem - višina sodne takse
V obravnavanem primeru je prišlo do sodne določitve vrednosti spornega predmeta. Zoper sklep, s katerim sodišče odloči o vrednosti spornega predmeta v primeru okoliščin iz tretjega odstavka 44. člena ZPP, res ni posebne pritožbe, vendar je zoper tak sklep vselej dovoljeno pravno sredstvo v okviru pritožbe zoper odločitev o glavni stvari. Smiselno enako določbo o sodni določitvi vrednosti predmeta postopka vsebuje tudi ZST-1 v 31. členu. Pravilnost in zakonitost sklepa sodišča o določitvi vrednosti spornega predmeta je tako vselej lahko predmet pritožbenega preizkusa.
V obravnavanem primeru pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da so izpolnjeni pogoji za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega.
razmerja med starši in otroki - stiki očeta z otrokom - korist otoka
Materialnopravno pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da naj stiki potekajo enkrat tedensko, saj bi drugačna ureditev po tako dolgi odsotnosti stikov in ob toženčevi pasivnosti nasprotovala koristim otrok.
način izvršitve zaporne kazni - pravica do izjave v postopku
Pravica do izjave velja tudi v postopku o načinu izvršitve zaporne kazni v primeru iz 11.odst 86.čl KZ-1, zaradi česar bi sodišče, preden je odločilo o zadevi,v smislu 5.odst.129.čl.ZKP moralo obsojencu omogočiti, da se izjavi o navedbah Centra za socialno delo.
ZDR člen 127.. - člen 72.. - člen 64.. ZDR-1 člen 127.
nadure - plača - variabilni del plače
Del plače za delovno uspešnost je v spornem obdobju urejala tudi Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT). V obdobju od 1. 5. 2014 je KPDT (Ur. l. RS, št. 111/2006 in nasl.) v 72. členu določala, da ima delavec pravico do dela plače na podlagi delovne uspešnosti, pri čemer se merila in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti opredelijo v kolektivni pogodbi pri delodajalcu ali v splošnem aktu delodajalca. Od 1. 5. 2014 pa je KPDT (Ur. l. Rs, št. 24/14 in nasl.) v 64. členu določala, da se v kolektivni pogodbi na ravni delodajalca ali v splošnem aktu delodajalca določijo kriteriji in merila za ugotavljanje delovne uspešnosti. Glede na navedena določila KPDT je predpogoj za izplačilo plače iz naslova delovne uspešnosti, da se v podjetniški kolektivni pogodbi oziroma splošnem aktu delodajalca določijo cilji ter merila in pogoji za doseganje uspešnosti (tako tudi sodba VDSS, opr. št. Pdp 959/2014 z dne 21. 1. 2015). V omenjeni sodbi je med drugim zavzeto tudi stališče, da celo, če so elementi za določitev dela plače iz delovne uspešnosti in njene višine določeni v pogodbi o zaposlitvi, to ne predstavlja pravne podlage za izplačilo, če ni podlaga določena v aktih delodajalca.
zavrženje tožbe - poklicno zavarovanje - rok za sodno varstvo - plačilo prispevkov - prenehanje delovnega razmerja
Tožnik s tožbo uveljavlja pravico iz delovnega razmerja pri delodajalcu, saj meni, da bi mu morala tožena stranka v času zaposlitve plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. ZDR-1 ne določa roka, v katerem bi moral delavec uveljavljati svojo pravico, da od delodajalca pisno zahteva odpravo kršitve oziroma izpolnitev delodajalčeve obveznosti. Rok je v 2. odstavku 200. člena ZDR-1 določen le za vložitev tožbe, ki jo delavec lahko vloži v 30 dneh po tem, ko delodajalec v roku 8 dni ne izpolni svoje obveznosti oziroma ne odpravi kršitve. Stališče sodišča prve stopnje, da se določba tega člena uporablja le za čas trajanja delovnega razmerja, je napačna. V obravnavanem primeru bi tožena stranka kršitev lahko odpravila neodvisno od tega, da je tožniku delovno razmerje pri njej že prenehalo. Ker je tožnik tožbo vložil v roku iz 2. odstavka 200. člena ZDR-1, jo je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo.
ZGD-1 člen 263. ZBan-1 člen 66, 66/1, 66/1-4, 173, 173/1, 173/1-2.
odškodninska odgovornost članov uprave bank - skrbnost kreditodajalca - konflikt interesov - kredit - kršitev dolžnosti zvestobe in lojalnosti - zmotna uporaba materialnega prava
V luči obrazloženega lahko takšen interes vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje bančnih poslov. Zato je v nasprotju z bančnimi pravili, če uprava banke odloča kreditu družbi, v kateri je sama lastniško udeležena, saj obstoji konflikt interesov. Nespoštovanje bančnih predpisov (66. in 173. člena ZBan-1) prve toženke in tretjega toženca kot članov uprave tožnice o preprečevanju konfliktov interesov predstavlja protipravno ravnanje. Presoja sodišča prve stopnje, da elementa protipravnosti in krivde nista podana, se tako izkaže za materialnopravno zmotno.
zavrženje tožbe - vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - odločba Ustavnega sodišča
Tožena stranka je v predmetni zadevi vročala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po določbi četrtega odstavka 88. člena ZDR-1, ki jo je Ustavno sodišče RS razveljavilo. Razlog za razveljavitev je neskladnost določbe četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 z Ustavo RS, saj gre za prekomerni poseg v pravico delavca iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Že zaradi tega je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnici odpoved pravilno vročena po določbi četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 (dne 1. 3. 2016), zaradi česar je tožbo, vloženo dne 15. 4. 2016, kot prepozno zavrglo.
ZGD-1 člen 32, 32/1, 33, 35, 35/1, 38a, 263, 263/2, 515, 515/6. OZ člen 768.
prokurist - vodenje poslov družbe - denarna odškodnina - dokazno breme tožnika - konflikt interesov - dober gospodarstvenik - pričakovani dobiček
Ker je bila tožena stranka prokurist tožeče stranke, in ne njen poslovodja, pravni temelj za njeno odgovornost očitno ne more biti drugi odstavek 263. člena v povezavi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1.
Glede na to, da prokurist opravlja posamezna dejanja v gospodarski družbi, mora biti merilo za preizkus pravilnosti njegovih ravnanj načeloma enako, kot pri poslovodju. To se pravi, preizkusiti se mora, ali bi bilo po presoji razumnega podjetnika dejanje lahko koristno za družbo samo. Koristnost dejanja se lahko presoja izključno glede na stanje, kot je obstajalo v času oprave dejanja in glede na takratno poznavanje položaja.
V času sklepanja poroštvene pogodbe nasprotje interesov še ni bilo urejeno v ZGD-1, zato pravnega temelja za nastanek pravnih posledic zaradi morebitnega nasprotja koristi še ni bilo. Vendar to ni edini razlog za to, da očitek obstoja konflikta interesov nima pravnih posledic. Če je bilo samo ravnanje za stranko koristno, potem tudi očitek, da je prišlo do konflikta interesov, nima nobenih pravnih posledic.
Vnaprejšnjega uspeha določenega ukrepa ob sklepanju pravnega posla pa ni mogoče zagotoviti, zahteva se lahko le dovolj skrbno ravnanje po poslovnih merilih. Takšno ravnanje pa je v tej zadevi bilo podano.
Invalidska pokojnina v višini 36 % od najnižje pokojninske osnove znaša 276,90 EUR. Navedeni znesek je za tožnika ugodnejši, kot pa znesek starostne pokojnine v višini 228,83 EUR. Tožena stranka je zato pravilno odločila, da se tožniku kot ugodnejša izplačuje invalidska pokojnina.
Pritožba pravilno navaja, da je tožnik neenako obravnavo v izbirnih postopkih za napotitev na misijo zatrjeval le pavšalno. Ni namreč navedel, na podlagi katere osebne okoliščine v smislu 6. člena ZDR-1 naj bi ga tožena stranka diskriminirala. Tožena stranka je bila tista, ki se je očitkov o diskriminaciji branila s tem, da tožnika ni napotila na misiji, ker je imel višji osebni čin od dolžnosti, na katero bi bil napoten. Prav tako se je utemeljeno sklicevala na to, da je odločitev o tem, katerega pripadnika bo napotila na misijo, v njeni pristojnosti oziroma gre za njeno pravico izbire, kar je tudi obrazložila in pri tem dokazala, da tožnik v izbirnih postopkih ni bil neenakopravno obravnavan. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo neutemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi i iz poslovnega razloga - ločeno obravnavanje tožbenih zahtevkov
Formalna umestitev delovnega mesta z vidika zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga niti ni bistvena. Bistveno je namreč le, ali je v resnici prenehala potreba po delu, ki ga je odpovedani delavec dejansko opravljal na delovnem mestu, na katerem je bil zaposlen. V katero organizacijsko enoto naj bi njegovo delovno mesto spadalo, na obstoj poslovnega razloga ne vpliva, razen če bi bile v tem njegove delovne naloge drugačne.
Tožena stranka, na kateri je dokazno breme v tem sporu, je morala za dokaz utemeljenosti odpovednega poslovnega razloga dokazati, da je tožena stranka dela, ki jih je tožnica opravljala na delovnem mestu poslovni sekretar, v resnici prerazporedila na druge zaposlene. Glede na navedeno ni bistveno, ali potreba po teh delih (deloma) pri toženi stranki še vedno obstoji, bistveno bi bilo le, če bi tožena stranka za opravo teh del zaposlila nove delavce.
ZDSS-1 člen 24.. ZUPPJS16 člen 12, 12/1, 12/2.. URS člen 2, 14, 52.. ZDDO člen 39.
letni dopust - odločanje brez glavne obravnave - diskriminacija - invalidnost - starost
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da 12. člen ZUPPJS16 ni neustaven.
Iz izpodbijanega sklepa o določitvi letnega dopusta za leto 2016 izhaja, da je bilo tožnici za leto 2016 odmerjeno 35 dni letnega dopusta na podlagi 12. člena ZUPPJS16, pri čemer ji je tožena stranka odmerila dopust po posameznih kriterijih. Tožnica uveljavlja, da je šlo za diskriminacijo iz razloga starosti in invalidnosti, vendar je potrebno ugotoviti, da tožnici ni bil omejen dopust zaradi starosti in invalidnosti, pač pa ob seštevku vseh kriterijev za odmero dopusta skupaj, ki jih je tožnica izpolnjevala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00005833
ZObr člen 88, 88/1, 93, 93/10.. ZDR-1 člen 200, 200/3.. ZSSloV člen 61.. ZPP člen 274.. OZ člen 364.
obstoj dejanskega delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - sodno varstvo pravic - zavrženje dela tožbe - odpravnina - nadure - neenakomerna razporeditev delovnega časa
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zamudila 120-dnevni rok iz 61. člena ZSSloV za pisno obvestitev tožeče stranke o tem, da ji pogodbe o zaposlitvi ne bo podaljšala, vendar ta zamuda roka na odločitev o prepoznem uveljavljanju sodnega varstva zaradi prenehanja delovnega razmerja ne vpliva. Tožeča stranka je bila namreč, kljub zamudi roka, obveščena o nepodaljšanju bistveno pred potekom pogodbe, zato je vedela, da ji bo delovno razmerje prenehalo 2. 2. 2016. Tožbo za ugotovitev obstaja delovnega razmerja za nedoločen čas bi morala vložiti v 30-dnevnem roku od takrat, ko ji je delovno razmerje prenehalo, torej najkasneje do 3. 3. 2016. Glede na to, da jo je vložila šele 23. 8. 2016, jo je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena ZPP v tem delu pravilno zavrglo kot prepozno.
V zvezi z zamudo glede obvestila je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da zamuda z obvestilom ne pomeni samodejnega podaljšanja pogodbe o zaposlitvi.
Po zaključku referenčnega obdobja postanejo nadure vse tiste ure, ki presegajo delavčevo delovno obveznost v okviru neenakomerne razporeditve delovnega časa.