redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga
Tožena stranka je tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je bistveno, da je bila pri toženi stranki dejansko izvedena reorganizacija z ukinitvijo delovnega mesta tožnice, zaradi česar je potreba po njenem delu prenehala. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dejstvo, da tožena stranka še naprej sodeluje z novinarji - specialisti kot zunanjimi sodelavci - samostojnimi podjetniki, ne pomeni, da je organizacijski razlog fiktiven oziroma navidezen. Gre le za poslovno odločitev tožene stranke, da zahtevnejšega dela, ki sodi v delokrog novinarja specialista, ne opravlja več z zaposleno delavko - tožnico, ampak se njene naloge, če so še potrebne, opravljajo z zunanjimi sodelavci (ki so s toženo stranko poslovno sodelovali že v preteklih letih). Do ukinitve delovnega mesta tožnice s spremembo sistemizacije je dejansko prišlo, tožena stranka pa ni zaposlila novih delavcev za opravljanje teh nalog niti ni sklepala pogodb civilnega prava z novimi sodelavci. Zato ne gre za navidezni organizacijski razlog niti za zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je res med postopkom navajala, da sodišče teh dokazov ne sme upoštevati, vendar bi do zatrjevane kršitve postopka lahko prišlo šele takrat, ko je sodišče sprejelo dokazni sklep in kot dokazne listine sprejelo tudi prevode listin, ki so bili vloženi v spis po družbi L. C.S.r.l..
Ker pritožnica tudi ni navedla nobenega razloga, zaradi katerega brez svoje krivde te kršitve po sprejetju sklepa ni uveljavljala, se v pritožbi tudi ne more sklicevati nanjo (prvi odstavek 286. b člena ZPP).
Ker v sporni zadevi tožnica tudi po stališču pritožbenega sodišča pred objavo odločbe ustavnega sodišča v Uradnem listu RS pri toženi stranki ni zahtevala ponovne odmere pokojnine, je le-ta utemeljeno odločila, da se tožnici starostna pokojnina ponovno odmeri v višjem znesku od 1. 6. 2015 dalje.
Upravičenec do otroškega dodatka in znižanega plačila vrtca mora centru za socialno delo spremembo vrste periodičnega dohodka zaradi začetka prejemanja določenega dohodka sporočiti v osmih dneh od dneva, ko je sprememba nastala ali je zanjo izvedel. Če jo sporoči pravočasno, se o pravici na novo odloči s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe. Tudi če je ne sporoči pravočasno, se o pravici na novo odloči s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe, saj gre za spremembo, ki ima lahko za posledico nižjo višino sredstev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00010249
URS člen 22, 28. KZ-1 člen 228, 228/1, 228/2. ZKP člen 371, 371, 1, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - izrek nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe - nejasni razlogi sodbe - nasprotje med razlogi - pravica do izjave - načelo zakonitosti - opis subjektivnih znakov kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - dejansko stanje - preslepitveni namen - izključitev protipravnosti zaradi privolitve oškodovanca
Dokazanost preslepitve in oškodovančeva privolitev kot razlog za izključitev protipravnosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni izpolnila v programu dela določenih ciljev za uspešno opravo poskusnega dela oziroma, ni izpolnila minimalnih pričakovanj delodajalca, zaradi katerih je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu sodelavec za obdelavo zavarovalnih primerov. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala, da tožnica objektivno postavljenih ciljev v času poskusne dobe ni dosegla, ker dela ni opravljala samostojno, samoiniciativno, pravočasno, strokovno in v skladu s sprejetimi normativi. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zakonito podala tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.
razmerja med starši in otroki - stiki očeta z otrokom - korist otoka
Materialnopravno pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da naj stiki potekajo enkrat tedensko, saj bi drugačna ureditev po tako dolgi odsotnosti stikov in ob toženčevi pasivnosti nasprotovala koristim otrok.
URS člen 2, 23, 23/1, 25.. ZST-1 člen 11, 11/1.. ZBPP člen 13, 13/2.
oprostitev plačila sodne takse - merila - minimalni dohodek prosilca - lastništvo na nepremičninah - nelikvidnost - pravica do sodnega varstva - ustavna pravica do pravnega sredstva - splošno načelo sorazmernosti
Lastništvo nepremičnine ni tista okoliščina, ki bi slab finančni položaj tretjega bistveno spremenila z vidika možnosti plačila sodne takse za ugovor. Kot pravilno opozarja tretji, nepremičnina ni likvidno premoženje, ki bi se ga dalo hitro prodati. Tudi oddaje nepremičnine v zakonskem roku za plačilo sodne takse ni realno pričakovati. Navedeno stališče sodišča prve stopnje glede dolžnosti vnovčitve nepremičnine za namen plačila sodne takse pomeni nesorazmerno žrtev tretjega, da doseže vsebinsko odločitev o njegovem ugovoru, saj ga sili, da poseže v eksistenčne dohodke, ki jih nujno potrebuje za preživljanje.
ustavitev postopka - dodatek za pomoč in postrežbo - smrt zavarovanca - podedljivost terjatve
Pri uveljavljanju dodatka za pomoč in postrežbo je prišlo do materialnega in posledično do procesnega nasledstva. Tožnik B.B. je z dnem pokojničine smrti 28. 4. 2017, ker se dedovanju ni odpovedal, vstopil v to pravdo. S tem je vstopil v vsa zapustničina pravna razmerja. Eventuelna zapustničina terjatev iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo bo prešla na dediča, to je tožnika, ker je tožnica dne 2. 3. 2017, ko je bila še živa, vložila tožbo za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Ne bo pa na tožnika prešla sama pravica do dodatka za pomoč in postrežbo in tudi izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, določenih v zakonu, se v vsakem primeru (lahko) ugotavljajo (le) za zapustnico.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00005833
ZObr člen 88, 88/1, 93, 93/10.. ZDR-1 člen 200, 200/3.. ZSSloV člen 61.. ZPP člen 274.. OZ člen 364.
obstoj dejanskega delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - sodno varstvo pravic - zavrženje dela tožbe - odpravnina - nadure - neenakomerna razporeditev delovnega časa
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zamudila 120-dnevni rok iz 61. člena ZSSloV za pisno obvestitev tožeče stranke o tem, da ji pogodbe o zaposlitvi ne bo podaljšala, vendar ta zamuda roka na odločitev o prepoznem uveljavljanju sodnega varstva zaradi prenehanja delovnega razmerja ne vpliva. Tožeča stranka je bila namreč, kljub zamudi roka, obveščena o nepodaljšanju bistveno pred potekom pogodbe, zato je vedela, da ji bo delovno razmerje prenehalo 2. 2. 2016. Tožbo za ugotovitev obstaja delovnega razmerja za nedoločen čas bi morala vložiti v 30-dnevnem roku od takrat, ko ji je delovno razmerje prenehalo, torej najkasneje do 3. 3. 2016. Glede na to, da jo je vložila šele 23. 8. 2016, jo je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena ZPP v tem delu pravilno zavrglo kot prepozno.
V zvezi z zamudo glede obvestila je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da zamuda z obvestilom ne pomeni samodejnega podaljšanja pogodbe o zaposlitvi.
Po zaključku referenčnega obdobja postanejo nadure vse tiste ure, ki presegajo delavčevo delovno obveznost v okviru neenakomerne razporeditve delovnega časa.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005847
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 88, 88/4, 110, 110/1, 110/1-4, 111, 111/3, 177.. OZ člen 131, 179.
trpinčenje na delovnem mestu (mobbing) - mobing - odškodninska odgovornost delodajalca - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - vročitev odpovedi - nepremoženjska škoda
Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-200/15, Up-936/15 z dne 16. 3. 2017 v postopku za oceno ustavnosti četrti odstavek 88. člena ZDR-1 razveljavilo. Ugotovilo je namreč, da ureditev vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu po pošti, na podlagi katere se odpoved, ki je delavec do izteka roka za prevzem na pošti ni prevzel, vrne pošiljatelju, v součinkovanju s pravili o materialnih in prekluzivnih rokih, lahko pripelje do izgube sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi. Druga tožnica torej v pritožbi utemeljeno uveljavlja nezakonito vročitev izredne odpovedi, ki ji jo je podala tožena stranka, kar torej spreminja ključno ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da izredna odpoved, ki jo je podala druga tožnica, ni mogla učinkovati. Zaradi napačno zavzetega stališča, da izredna odpoved druge tožnice ni mogla imeti veljavnih učinkov, je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo zahtevke druge tožnice.
Ugotovljena ravnanja tožene stranke (tožena stranka je prvi tožnici je že naslednji dan zatem, ko je nastopila bolniški stalež, onemogočila dostop do elektronske pošte, v njeno pisarno je premestila sodelavca, njene delovne naloge pa razdelila med druge zaposlene; zakoniti zastopnik tožene stranke A.A. se je na sestankih s člani družine B. obnašal nedostojno in neprimerno...) predstavljajo sistematično izrinjanje tožnikov iz delovnega razmerja in s tem prepovedano trpinčenje na delovnem mestu.
Prizadeta oseba ima pravico vložiti tožbo za objavo popravka tudi, če je bil ta sicer že objavljen, vendar na način, ki ni v skladu z ZMed.
Ker toženka ni podala konkretnih trditev o tem, da vsebina popravka ne bi bila ustrezna in ker je kot odgovorna urednica popravek objavila, pritožbeno sodišče ni presojalo, ali je vsebina popravka ustrezna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SODNE TAKSE
VDS00005726
ZDSS-1 člen 7, 71.
sodne takse - ponovna odmera pokojnine
Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, kjer je določeno, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. V sporih o pravicah iz prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, za katere je stvarno pristojno socialno sodišče in med katere sodi tudi spor o pravici do ponovne odmere pokojnine, ni taksne zavezanosti. To pomeni, da tožeče stranke v tovrstnih sporih takse niso dolžne plačati.
ZFU člen 2, 79, 79/1, 105, 105/6, 105, 107.. ZCS-1 člen 59, 59/1.. ZSPJS člen 52, 52/1.. ZCS člen 59, 59/1.
dodatek za stalnost
Ob upoštevanju določbe šestega odstavka 105. člena ZFU je pravilen sklep, da so javni uslužbenci do dodatka za stalnost upravičeni le za obdobje, ko so opravljali delo pooblaščenih uradnih oseb v smislu določb ZCS-1 oziroma uradnih oseb v smislu določb ZFU.
Pri presoji pravice do dodatka za stalnost je treba upoštevati določbo drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU o tem, da dodatek za stalnost iz prejšnjega stavka pripada uradnim osebam iz tega zakona, ki opravlja zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, v višini, določeni z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Iz te določbe nedvomno izhaja, da so do dodatka na stalnost upravičeni zgolj tisti zaposleni v finančni upravi, ki so uradne osebe v smislu določb ZFU in ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu in ne vsi uslužbenci finančne uprave.
ZDSS-1 člen 24.. ZUPPJS16 člen 12, 12/1, 12/2.. URS člen 2, 14, 52.. ZDDO člen 39.
letni dopust - odločanje brez glavne obravnave - diskriminacija - invalidnost - starost
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da 12. člen ZUPPJS16 ni neustaven.
Iz izpodbijanega sklepa o določitvi letnega dopusta za leto 2016 izhaja, da je bilo tožnici za leto 2016 odmerjeno 35 dni letnega dopusta na podlagi 12. člena ZUPPJS16, pri čemer ji je tožena stranka odmerila dopust po posameznih kriterijih. Tožnica uveljavlja, da je šlo za diskriminacijo iz razloga starosti in invalidnosti, vendar je potrebno ugotoviti, da tožnici ni bil omejen dopust zaradi starosti in invalidnosti, pač pa ob seštevku vseh kriterijev za odmero dopusta skupaj, ki jih je tožnica izpolnjevala.
obstoj dejanskega delovnega razmerja - delo z elementi delovnega razmerja - samostojni podjetnik
V predmetni zadevi je na podlagi pogodbe o franšizingu tožnica sicer res sama opravila del nalog, povezanih s poslovanjem prodajalne v B., vendar pa je del nalog poverila zaposlenima delavkama, in ga torej ni v celoti opravila osebno, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo za pogodbo o gospodarskem sodelovanju med dvema gospodarskima subjektoma, in ne za prikrito dejansko delovno razmerje.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstaja element delovnega razmerja, da je tožnica delo opravljala za plačilo. Tožnica je namreč na podlagi dela, ki ga je opravila sama, in dela, ki sta ga opravili obe pri njej zaposleni delavki, ter glede na ustvarjeni promet prodajalne kot celote prejela s strani tožene stranke plačilo, ki ga je namenila deloma za plače delavk, deloma pa ga je obdržala sama. Glede na to ni mogoče šteti sporne pogodbe o franšizingu za pogodbo o zaposlitvi, saj se ne nanaša le na osebno opravljanje dela tožnice, pač pa tudi na opravljanje dela s strani tretjih oseb, to je delavk zaposlenih pri tožnici.
določitev vrednosti spornega predmeta - obnova postopka - opustitev vložitve pritožbe - nemožnost obravnavanja pred sodiščem - višina sodne takse
V obravnavanem primeru je prišlo do sodne določitve vrednosti spornega predmeta. Zoper sklep, s katerim sodišče odloči o vrednosti spornega predmeta v primeru okoliščin iz tretjega odstavka 44. člena ZPP, res ni posebne pritožbe, vendar je zoper tak sklep vselej dovoljeno pravno sredstvo v okviru pritožbe zoper odločitev o glavni stvari. Smiselno enako določbo o sodni določitvi vrednosti predmeta postopka vsebuje tudi ZST-1 v 31. členu. Pravilnost in zakonitost sklepa sodišča o določitvi vrednosti spornega predmeta je tako vselej lahko predmet pritožbenega preizkusa.
V obravnavani zadevi je ključno vprašanje za odločitev o razliki nadomestila, vtoževanega na podlagi odredbe tožene stranke z dne 8. 3. 2016, le v tem, ali je odredba pomenila podlago za čakanje na delo doma s pravico do 100 % nadomestila plače po 137. členu ZDR-1 ali pa je pomenila zakonito podlago za izplačilo nadomestila zgolj v višini 80% - kot je odredbo v času od 9. 3. 2016 do 26. 8. 2016 izvrševala tožena stranka, tako da je tožnik vložil tožbo za izplačilo 20% razlike nadomestila plače. Zahtevek iz naslova razlike nadomestila v plači za sporno obdobje je bil po temelju napačno zavrnjen, ker je sodišče prve stopnje zmotno menilo, da je v okviru predmetnega spora mogoče ugotavljati tožnikov bolniški stalež. Pri tem je ravnalo v smislu odločanja o predhodnem vprašanju, ki je sicer v pristojnosti socialnega sodišča - pa še to pod pogojem, da so za sodno varstvo izpolnjene procesne predpostavke, med katerimi je ključna, da se v sporu presoja dokončni upravni akt (63. člen ZDSS-1), kar pomeni, da mora biti na pasivni strani ZZZS, kar vse pa v konkretnem primeru ni podano. V posledici nedopustne ugotovitve bolniškega staleža je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnik na podlagi osmega odstavka 137. člena ZDR-1 iz naslova bolniškega staleža upravičen zgolj do nadomestila v 80% višini, ki ga je tudi že prejel, zaradi česar je zahtevek napačno zavrnilo.
Na podlagi ugotovitev izvedenca, da gre pri tožniku za kronični potek in trajno zdravljenje in da ni pričakovati absolutne restitucije, ampak zgolj parcialno in da je bil po hospitalni obravnavi pri tožniku dejansko dosežen le delni uspeh, je potrebno izpostaviti vprašanje pravilne uporabo prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Za ugotovitev invalidnosti je namreč potrebno, da je zdravljenje zaključeno, in sicer v tem smislu, da gre za takšno dokončno stanje, pri katerem ni več mogoče pričakovati izboljšanja. V tožnikovem primeru pa ravno popolnega izboljšanja že sedaj ni mogoče pričakovati, ampak kljub zdravljenju, le delno remisijo z možnostjo delnih delovnih zmožnosti, kar je konkretno tudi hospitalna obravnava dejansko pokazala. Ne glede na takšne ugotovitve izvedenca, pa sodišče s tem ali z drugim izvedencem ni razčistilo, ali je na podlagi takšne ugotovitve in trenutnega zdravstvenega stanja, predvsem pa zaradi narave bolezni in kroničnega poteka zdravljenja ter pričakovanega uspeha (hospitalnega zdravljenja zaradi tožnikove nekritičnosti do terapij), pri tožniku že mogoče ugotoviti omejeno ali zmanjšano zmožnost za delo ali celo izgubo delovne zmožnosti.