avtorski honorar - izvajanje radijske dejavnosti - nadomestilo za radiodifuzno oddajanje - tarifa SAZAS - začasna tarifa - pravica do denarnega nadomestila -tarifa - ugovor zastaranja - davek na dodano vrednost (DDV)
Tarifa-98 ima v delu, v katerem določa kriterije za določitev višine nadomestila za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke (nerazveljavljena drugi in tretji odstavek II. poglavja), naravo in veljavo skupnega sporazuma.
Ob upoštevanju 2. točke drugega odstavka II. poglavja v zvezi s tretjim odstavkom II. poglavja Tarife-98 se avtorski honorar določi glede na podatek o številu poslušalcev.
Tožnica s tožbo uveljavlja, da se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno. Za odločitev v zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje nove pravice iz invalidskega zavarovanja (dodatno časovno razbremenitev s 6 na 4 ure dnevno). Po mnenju sodne izvedenke bi bilo vsako odločanje o skrajševanju sedanjega delovnika izrecno subjektivno in strokovno neutemeljeno. Zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.
Glede na ZPIZ-2 in ustavno odločbo št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015 in v njej zavzeto stališče, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno odločilo, da gre tožnici višji znesek predčasne pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po izdani odločbi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, in da ni podane pravne podlage, da bi ji višji znesek pripadal vse od datuma, ko ji je bila priznana pravica do predčasne pokojnine s pravnomočno odločbo, torej že od 21. 3. 2003 dalje.
Odločitev tožene stranke, da bivanje tožnika pri materi na skupnem naslovu šteje za okoliščino, ki utemeljuje znižanje dodeljene denarne socialne pomoči za 15 %, ker naj bi mu bilo zagotovljeno bivanje, je izdana v okviru mej prostega preudarka in v skladu z njegovim namenom.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi i iz poslovnega razloga - posebno pravno varstvo pred odpovedjo
Za tožničino odpoved pogodbe o zaposlitvi je obstajal resen in utemeljen razlog, saj je tožena stranka v postopku dokazala, da je bila obema delavkama na lokaciji A. d.o.o. odpovedana pogodba o zaposlitvi in da je za novo zaposlitev tožničine sodelavke prav tako obstajal utemeljen razlog.
duševno zdravje - zdravljenje v psihiatrični bolnišnici - zaključeno zdravljenje - premestitev iz oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice v varovani oddelek
Zadržano osebo se po zaključenem zdravljenju v PB premesti v posebni SVZ, če so za to izpolnjeni pogoji iz člena 74 ZDZdr.
ZUPJS člen 10, 10/1, 10/1-2, 12, 12/1, 12/7.. ZZZDR-UPB1 člen 123.
otroški dodatek - družinski člani prosilca - dohodek - redno šolanje
Po stališču pritožbenega sodišča vpisa pri 22- oziroma 23- letih starosti v 1. letnik srednješolskega izobraževanja odraslih, ki ni kontinuirano nadaljevanje šolanja, temveč začetek srednješolskega izobraževanja šele več let po zaključenem osnovnošolskem izobraževanju, če za to ni utemeljenih, na primer zdravstvenih razlogov, ni mogoče šteti za redno šolanje.
Vprašanje rednega šolanja ob tožničinem zatrjevanju, da sta polnoletna otroka B.B. in A.A. v 1. letnik srednješolskega izobraževanja vpisana zgolj zaradi formalnega statusa udeleženca v izobraževanju odraslih, ki jima omogoča opravljanje dela na napotnico za lastno preživljanje, v predsodnem niti sodnem postopku sploh ni bilo razčiščevano. Starši so polnoletna otroka B.B. in A.A. zakonsko dolžni preživljati le, če se redno šolata. Le v tem primeru bi lahko šlo za neutemeljeno opustitev uveljavljanja pravice do preživnine od očeta in posledično za krivdni razlog v smislu 7. odstavka 12. člena ZUPJS.
S pravnomočnostjo odločbe, da je tožniku pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu prenehala z dnem 30. 3. 2009, je odpadla pravna podlaga izplačanim denarnim zneskom nadomestila od tedaj dalje, zato je tožena stranka z izpodbijano prvostopenjsko odločbo zakonito odločila, da je nezastarane zneske od 1. 6. 2012 do 30. 4. 2015 dolžan vrniti.
Za odločitev v zadevi je odločilno, da pri tožniku ni prišlo do takega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi bil zmožen svoj poklic opravljati brez vsakršnih razbremenitev. V tem primeru ne gre za stanje, da pri tožniku invalidnost ni podana, temveč je bila invalidnost že ugotovljena. Na podlagi te invalidnosti oziroma, ob ugotovitvi morebitnega še dodatnega poslabšanja te invalidnosti, pa je potrebno tožniku priznati pravice iz invalidskega zavarovanja. Poklicna rehabilitacija namreč ni bila uspešna (iz mnenja izvedenke izhaja, da to od tožnika tudi ni bilo realno pričakovati). Posledično je bilo z odločbo z dne 4. 9. 2014 odločeno, da tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi odločbe z dne 28. 8. 2012, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča ni nobene pravne ovire, da mu na podlagi že ugotovljene invalidnosti ter ob izpolnjevanju drugih z zakonom določenih pogojev ne bi bile priznane druge pravice iz invalidskega zavarovanja, in sicer za obdobje po pravnomočnosti odločbe z dne 4. 9. 2014. Niti 95. člen ZPIZ-1 niti 126. člen ZPIZ-2 ne določata, da v primeru "izbire" pravice do poklicne rehabilitacije (za katero se je izkazalo, da ni bila uspešna, ker tožnik zanjo niti ni bil zmožen), tožnik na podlagi že ugotovljene invalidnosti, ne bi mogel pridobiti druge pravice iz invalidskega zavarovanja.
Ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljalo po ZPIZ/92). Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajne spremembe zdravstvenega stanja je v primeru pričakovanega izboljšanja mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 določiti tudi kontrolni pregled.
Tožnica je zmožna samostojnega oblačenja, slačenja, obuvanja in sezuvanja. Ne potrebuje pomoči pri opravljanju fizioloških potreb, roke in obraz si lahko umije sama (ključno je, da se oseba lahko sama umiva pri umivalniku), sama se lahko tudi hrani. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 99. člena ZPIZ-2 v skladu, s katerim imajo pravico do dodatka za postrežbo in pomoč uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00004992
SPZ člen 92, 99, 100. ZD člen 132. ZPP člen 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
varstvo lastninske pravice - varstvo solastnika in skupnega lastnika - vrnitveni zahtevek - vindikacijski zahtevek - zaščita pred vznemirjanjem - prehod zapuščine na dediča - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do sodelovanja v postopku - materialno procesno vodstvo
Dedič vstopi v pravni in dejanski položaj zapustnika v trenutku njegove smrti, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti varstva lastninske pravice dediča, ker zapuščinski postopek še ni končan.
ZPP člen 13, 206, 206/1, 206/1-1, 319, 319/2, 337, 294, 394/1-9, 394/1-10, 395.. ZKZ člen 20.. ZUP člen 225, 225/3.. ZUS-1 člen 22, 22/1, 73, 83, 83/1, 84, 84/1.
predhodno vprašanje - pravnomočna odločba upravnega organa - pritožbeni razlogi- časovne meje pravnomočnosti - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - odobritev posla s strani upravne enote
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ni bilo razlogov za prekinitev pravdnega postopka. O predhodnem vprašanju odobritve prodajne pogodbe je bilo na matičnem področju namreč pravnomočno odločeno, zato ni bilo prekinitvenega razloga iz 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP. Pritožba nima prav, da je kršilo določbo prvega odstavka 13. člena ZPP, saj ni sámo reševalo predhodnega vprašanja odobritve pravnega posla, pač pa je upoštevalo pravnomočno rešitev tega vprašanja na matičnem področju. Dolžno je bilo spoštovati pravnomočno upravno odločbo, ne glede na vloženo revizijo zoper sodbo upravnega sodišča.
Objektivno nova dejstva v pritožbi niso dopustna.
Takšnih dejstev sodišče prve stopnje ni moglo obravnavati, zato jih ne zajema pravnomočnost sodbe. Stranke jih lahko uveljavljajo v morebitnem novem sodnem postopku ali jih pod izpolnjenimi pogoji uveljavljajo z izrednimi pravnimi sredstvi. Pritožbeno sodišče dejstva, da je bila po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, s sklepom Vrhovnega sodišča RS razveljavljena sodba upravnega sodišča, zato ni moglo upoštevati.
ZPIZ-2 člen 15, 15/1, 116, 116/1, 116/3, 406, 406/3, 406/4, 406/5.. ZMEPIZ-1 člen 115.. ZMEPIZ-1A člen 7.. ZPIZ-1 člen 156.. ZPIZ-2B člen 37, 37/2.
lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja - starostna pokojnina
Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, vso materialno podlago, da je pri tožnici ugotovilo lastnost zavarovanke od 1. 1. 2016 dalje. Tožnica je ob uveljavitvi ZPIZ-2 imela dvojni status, in sicer uživalke pokojnine in osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, pa do 31. 1. 2016 ni uskladila svojega statusa. Zato je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2 B po uradni dolžnosti pravilno odločil, da ima tožnica od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanke za manj kot polni delovni čas oziroma 10 ur na teden.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neopravičena odsotnost - okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da omogoči zagovor - zagovor
Po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Tudi če je bilo toženki jasno, da je bila tožnica od 9. 5. 2016 odsotna z dela brez nadaljnje odobritve rednega ali izrednega neplačanega dopusta, to ni upravičen razlog za opustitev vabila na zagovor. Namen zagovora je, da se delavec do očitanih kršitev opredeli, jih eventuelno pojasni ali opraviči. Prepričanje delodajalca, da je kršitev storjena in bi bil zagovor sam sebi namen, na to pravico ne more in ne sme vplivati. Z navedbo toženke (ki se ji pridružuje prvostopno sodišče), ki smiselno nakazuje na to, da tožnica s svojim zagovorom sploh ne bi mogla doseči drugačne odločitve delodajalca, se toženka zavzema za to, da za opustitev pravice do zagovora zadošča že golo dejstvo kršitve. Tudi prepričanje toženke, da se tožnica zagovora tako ali tako ne bi udeležila, ni utemeljen razlog, da se tožnici zagovora sploh ni omogočilo. V obravnavanem sporu bi tožnica na zagovoru npr. lahko pojasnila, zakaj je na podlagi razgovora z B.B. mislila, da ima možnost koriščenja neplačanega dopusta, kar bi prispevalo k razjasnitvi okoliščin, v katerih je bila očitana kršitev storjena. Takšno stališče, kot je navedeno, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v več zadevah.
Toženka je po pozivu tožnice takoj odpravila vse nepravilnosti. Vtoževani odvetniški stroški poziva na odpravo nepravilnosti zato tudi ne morejo predstavljati dodatne škode. So lahko le stroški nastali v okviru mandatnega razmerja med tožnico in njenim pooblaščencem, ki jih je dolžna plačati sama (766. člen OZ). Le, če bi morala tožnica odpravo nepravilnosti uveljavljati v ustreznem (sodnem) postopku, bi ti stroški predstavljali predpravdne stroške, ki bi jih bila toženka dolžna tožnici povrniti (če bi ta s tožbenim zahtevkom seveda uspela).
ZPP člen 155, 155/1.. ZOdvT člen 36.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.. ZBPP člen 40.
odločitev o pravdnih stroških - zastopanje na podlagi odločbe o bpp - potrebni stroški
Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov postopka pravilno upoštevalo, da je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč (BPP) za zastopanje na prvi in drugi stopnji, kot izhaja iz odločbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Strokovna služba za BPP. To pomeni, da se nagrade pooblaščenca določijo ob upoštevanju 36. člena ZOdvT in ne ob upoštevanju splošnega 12. člena ZOdvT, ki velja le v primerih, kadar stranke nimajo BPP.
obnova kazenskega postopka - nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog - priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - načelo materialne resnice
Obnovo kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP je dopustno uveljavljati tudi glede kazenskega postopka, ki je končan s pravnomočno sodbo, izdano na podlagi sprejetega priznanja krivde oziroma sporazuma o priznanju krivde.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209, 209/1, 209/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica, ki je bila zadolžena za vodenje gotovinskega poslovanja, vedela oziroma bi morala vedeti za ugotovljeno razliko oziroma neskladje med prejeto in deponirano gotovino, pa o tem tožene stranke ni obvestila, kršila 34. člen ZDR-1 (upoštevanje delodajalčevih navodil) in 2. odstavek 36. člena ZDR-1 (obveznost obveščanja o okoliščinah, ki lahko privedejo do nastanka materialne škode). Tožena stranka je tožnici utemeljeno očitala opustitev skrbi pri poslovanju z gotovino, pri čemer je bila manjkajoča gotovina posledica hudo malomarnega dela tožnice, kar predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Zgolj dejstvo, da je bila tožnica edina, ki je poslovala z gotovino in bila zadolžena za gotovinsko in bančno poslovanje ter edina, ki je polagala prejeto gotovino na poslovni račun, ne zadošča za zaključek, da si je tožnica ugotovljeni manko tudi prisvojila. To, da se zaseženi tožničini predmeti v hišni preiskavi ne nanašajo na sporno obdobje in da je tožnica pojasnila izvor zaseženih predmetov, res ne pomeni, da si tožnica ugotovljenega manka ni prilastila, ne pomeni pa tudi, da si ga je prilastila. Ker torej niso dokazani vsi znaki kaznivega dejanja po 209. členu KZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom 209. člena KZ-1, ni podan utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
obstoj dejanskega delovnega razmerja - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - sodna razveza - denarno povračilo
Da bi tožniku spornega dne zakonito prenehalo delovno razmerje zaradi poteka časa, bi morala tožena stranka dokazati, da se je projekt digitalizacije pred tem oziroma tedaj zaključil. Ker tega ni trdila in dokazala, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bil podan razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in je tako pogodba o zaposlitvi s tožnikom sklenjena za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).