revizija zoper sklep sodišča druge stopnje - dovoljenost revizije
Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje s katerim je bil razveljavljen sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe in zadeva vrnjena temu sodišču v novo odločanje, ni dovoljena, saj se s takim sklepom postopek pravnomočno ne konča.
POGODBENO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS04044
ZPP (1977) člen 264, 264/2.ZPSPP člen 28.ZOR člen 47, 50, 73, 296.
najemna pogodba - oblika pogodbe (aneksa k pogodbi) - če je bila izpolnjena pogodba, ki ji manjka oblika - konvalidacija pogodbe - ničnost pogodbe zaradi predmeta - kdaj je predmet določljiv - prenehanje najemnega razmerja - odstop od najemne pogodbe - plačevanje najemnine - dokazi in izvedba dokazov - zaslišanje strank - subsidiarnost dokaza
Z izpolnjevanjem ustno sklenjene dopolnitve pogodbe (med 1.3.1992 in 30.9.1992) je prišlo do konvalidacije pogodbe, ki ji je manjkala oblika. Sodišči sta torej pravilno uporabili 73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).
Pravni temelj za odstop tožeče stranke od najemne pogodbe pa je v 28. členu Zakona o poslovnih stavbah in prostorih (Ur.l. SRS, št. 18/74 in 34/88, v nadaljevanju ZPSP). Po tej določbi je razlog za odstop pod določenimi pogoji tudi neplačevanje najemnine.
Določba 296. člena ZOR velja tudi za najemno pogodbo. Sklicevanje na nedoločenost in nedoločljivost predmeta (najemnine) ob istočasnem plačevanju računov s točno določenimi zneski najemnine ne more biti uspešno.
Če je odpadel nagib, ki ima pomen kavze, če je torej zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla (1. odstavek 51. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oz. sta to dolžni vrniti (4. odstavek 210. člena ZOR - tako tudi pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22.12.1987, Poročilo o sodni praksi VS SRS št. II/87, str. 12). Vrnitev tedaj, ko je podarjeno stvar mogoče vrniti v naravi.
Zmotno je stališče, da ima tožeča stranka pravico zahtevati tudi razvezo pogodbe. Okoliščine, ki so nastale potem, ko je bila pogodba sklenjena, na veljaven nastanek pogodbe nimajo nobenega vpliva. Zato zaradi njih prizadeta stranka ne more zahtevati razveljavitve pogodbe.
gradbena pogodba - prekluzivni rok - zavrženje tožbe - odgovornost izvajalca za solidnost gradbe - dolžnost obvestitve in izguba pravice
Škoda, ki je v zvezi z odpravo napake, sodi v okvir jamčevalnih zahtevkov, in le škoda na drugih dobrinah se presoja po splošnih odškodninskih predpisih. Če gre za odškodninski zahtevek po splošnih določbah ZOR, mora oškodovanec dokazati protipravno ravnanje, škodo in vzročno zvezo, medtem ko mora povzročitelj škode dokazati, da za škodo ni kriv. Če pa gre za jamčevalni zahtevek, pa mora oškodovanec dokazati le obstoj škode (v zvezi z napako). Vzročna zveza se domneva, odgovornost pa je objektivna.
ZOR člen 178, 178/1, 192. ZTVCP (1988) člen 27, 45, 46, 50, 50/4.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - ravnanje oškodovanca - deljena odgovornost - vključevanje z neprednostne ceste
V 1. odstavku 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je res določeno, da ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila škoda večja kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Vendar pa te določbe ni mogoče obravnavati neodvisno od tistih predpisov, ki urejajo pravno naravo odgovornosti za nastalo škodo.
Zavarovanka tožene stranke, ki je prihajala z neprednostne ceste in ji je prihod na prednostno cesto oviral znak "Stop", bi morala počakati tudi vozilo, ki vozi z nekoliko večjo hitrostjo (4. odstavek 50. člena ZTVCP). Povečana hitrost voznika, ki je vozil po prednostni cesti, bi bila odločilna tedaj, če bi bila vidljivost tako slaba, da bi prav povečana hitrost povzročila prepozno zagledanje vozila oziroma napačno oceno, da je prehod prost.
Hitrost bi bila lahko nadalje pravno odločilna tedaj, če bi vožnja z dovoljeno hitrostjo lahko preprečila nastanek nesreče. Ugotovljeno pa je bilo, da bi do tega lahko prišlo le, če bi tožnikov sin vozil s hitrostjo 35 km/h. Ker pa je bila na kraju škodnega dogodka dovoljena hitrost 40 km/h, tudi te okoliščine ni bilo mogoče šteti kot pravno odločilne za soodgovornost voznika tožnikovega vozila.
Kaznivo dejanje ponarejanje denarja po 249.čl. KZ je sicer v poglavju kaznivih dejanj zoper gospodarstvo in je torej temeljni objekt kazenskopravnega varstva pri tem kaznivem dejanju gospodarstvo Republike Slovenije oz. njen monetarni sistem. Toda hkrati se s tem kaznivim dejanjem ogroža tudi varnost ljudi in njihovega premoženja. Ko namreč pride ponarejen denar v obtok kot pravi denar, je lahko vsaka oseba, ki pridobi tak denar, oškodovana na svojem premoženju, pri velikih zneskih ponarejenega denarja pa je lahko tudi ogrožena eksistenca teh oseb. Zato odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti pri kaznivem dejanju po 249.čl. KZ ni v nasprotju z Ustavo ob pogoju, da je podana tudi zahtevana sorazmernost, to je, da varnost drugih odtehta poseg v obdolženčevo pravico do svobode.
URS člen 14, 39, 40. ZJG člen 9, 9/1, 13, 16, 16/2.
javna glasila - pravica do popravka in odgovora na objavljene informacije - vsebina popravka in / ali odgovora - prizadetost pravice ali interesa - svoboda izražanja
Pravica do svobode izražanja po 39. členu ustave ne jamči vsakomur pravice do objave njegovih mnenj v določenem časopisu. Ta določba ne vsebuje več iztožljive pravice do objave svojega mnenja. Jamči le svobodo izražanja, ki je javna oblast ne sme protiustavno omejevati, na področju tiska torej svobodo, da vsakdo, ki to finančno in organizacijsko zmore, lahko svobodno izdaja časopis in druge publikacije in z njimi svobodno širi vesti in mnenja po svojem izboru. Pri tem mora spoštovati ustavne pravice drugih in po določbi 33. člena ZJG tudi Kodeks novinarske etike.
Posameznik lahko torej znotraj tako razumljene svobode tiska proti volji uredništva posameznega časopisa doseže objavo svojega mnenja samo v primeru, kadar gre za njegovo ustavno pravico do popravka in/ali odgovora na objavljeno informacijo iz 40. člena ustave oziroma ZJG, ki to pravico konkretizira. Pravico iz 40. člena je treba razumeti kot korekcijo morebitne zlorabe pravice iz 39. člena ustave. Pravica do odgovora/popravka nastopi takrat, ko je na temelju pravice iz 39. člena prišlo do pomanjkljive, popačene, napačne informacije.
Pravici novinarja po 39. členu in tožnika po 40. členu ustave sta torej različni. Tožnik zato neutemeljeno primerja svoj položaj s položajem novinarke. Njun pravni položaj namreč že po ustavi ni enak. Zato sodišče druge stopnje v tem kontekstu tudi ni moglo kršiti načela enakosti po 14. členu ustave.
Samo dejstvo, da je v informaciji vse, kar je napisano, tudi resnično, samo po sebi ne jemlje pravice do odgovora. Kajti prav citiranje sicer resničnih, vendar iz konteksta iztrganih informacij, lahko informacijo v določenem obsegu popači oziroma povzroči, da jo bralci razumejo drugače, kot je dogodek, na katerega se informacija nanaša, v resnici potekal.
Tožnik zahteva, da sodišče informacijo dopolni tako (vsebinsko gre torej za odgovor in ne popravek), da bo v njej navedena "druga plat medalje", tj. tista, ki naj v javnosti vzbudi dvom v pravilnost odločitve na prvi stopnji. Odgovor ni pravno sredstvo, s katerim bi tožnik uveljavljal navedeni interes. Sporni članek je informacija o javni glavni obravnavi v kazenskem postopku. Kazenski postopek pa je postopek, v katerem sodišče ugotavlja, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje ali ne in ali je za to dejanje odgovoren ali ne. Prav zaradi posledic, ki zadenejo morebitnega storilca kaznivega dejanja, ima ustava še posebne določbe o pravicah obdolženca. Zato je treba pred odločitvijo o odgovoru upoštevati tudi ustavne pravice obdolženca. Upoštevati tako, da obstaja ravnotežje med ustavno pravico do odgovora in ustavnimi pravicami obdolženca. Najpomembnejša med njegovimi pravicami je pravica iz 27. člena ustave. V njem je določeno, da tisti, ki je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.
ZOR člen 399, 400, 400/2, 557, 562, 562/1. ZDP (1991) člen 5, 5/2.
valuta obveznosti - posojilo - valutna klavzula - pogodbene obresti - obrestne obresti - oderuške obresti - rok za vrnitev posojila - višje obrestne mere ob nepravočasnem plačilu zapadlih obresti
Z obveznostjo vračila glavnice sta nižji sodišči prisodili tudi pogodbeno dogovorjene 25 odstotne obresti za primer zamude.
Revidentoma se zdi taka obrestna mera oderuška, ker presega bančne obresti za hranilne vloge v nemških markah. Toda opozoriti je treba, da imajo obresti lahko več funkcij. Ločiti je treba valorizacijske obresti, pogodbeno dogovorjene obresti pri posojilni pogodbi in zamudne obresti, ki so dogovorjene ali določene z zakonom. V danem primeru ne gre za pogodbene obresti po prvem odstavku 399. člena, marveč za dogovorjeno višjo obrestno mero zaradi zamude tožencev, kar je v skladu z drugim odstavkom 400. člena ZOR.
URS člen 8, 14, 15, 22, 23, 54, 56, 156, 160.ZZZDR člen 64, 78, 105, 114.ZSV člen 86, 88.ZUstS člen 21.
pravica do sodnega varstva - razmerja med starši in otroci - enakost pred zakonom - pravice otrok - dolžnosti staršev, katerih življenjska skupnost je prenehala - odločanje o vzgoji in varstvu otrok v upravnem postopku pred centrom za socialno delo - sodni postopek - človekove pravice in osebne svoboščine - neposredna uporaba ratificirane mednarodne pogodbe - protiustavnost določila člena 105 in 114 ZZZDR - ustavni spor
V pravni ureditvi, ki je predvidena v ZZZDR, pravno varstvo ni enotno urejeno. Za ene primere je predviden takojšen dostop do sodišče, ki v pravdnem postopku lahko izdaja začasne odredbe; za druge primere pa je predviden upravni postopek pred centri za socialno delo, ki zaradi svoje svetovalne funkcije niso nepristranski, in je sodna kontrola mogoča šele na koncu postopka. Tako se izkaže, da ZZZDR ne omogoča enake pravice do sodnega varstva in otrok ne obravnava enako, marveč zagotavlja uresničevanje njihovih pravic različno, odvisno od tega, ali se njihovi starši razvezujejo ali ne. Otroke torej različno obravnava, glede na okoliščine na katere oni sami sploh ne morejo vplivati, kar je v nasprotju z določili 14. in 22. člena URS.
Primere, ko sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, razrešuje 156. člen URS, ki predvideva prekinitev sodnega postopka in začetek postopka pred ustavnim sodiščem. Toda v danem primeru je bil postopek že pravnomočno končan in ga ni bilo več mogoče prekiniti. Tudi učinki odločitve ustavnega sodišča se po določilu 44. člena ZUstS za konkretno razmerje ne bi mogli uporabiti. Zaradi tega je vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji kot izrednem pravnem sredstvu upoštevalo ustavna določila (doslej razčlenjena in tista, ki so navedena v nadaljevanju) in pretehtalo, kateri od postopkov, ki jih predvideva ZZZDR, je v konkretnem primeru bolj učinkovit in zato popolnoma skladen s prej citiranimi ustavnimi in konvencijskimi določbami. Ker gre v danem primeru tudi za odločitev o preživnini, ki nedvomno spada v sodno pristojnost, in je odločitev o varstvu in vzgoji otrok predhodno vprašanje, se je odločilo za presojo, da mladoletnima otrokoma lahko nudi popolnejše in učinkovitejše pravno varstvo sodišče. V konkretnem primeru je neposredno sodno varstvo v sorazmerju s koristmi otrok bolj učinkovito, zato pri odločitvi v tej zadevi ni mogoče uporabiti 105. člena ZZZDR, ki v primerjavi s 64.in 78. členom ZZZDR diskriminatorno in zato protiustavno ureja pravno varstvo otrok in staršev. Sodišči prve in druge stopnje, ki sta uporabili navedena določila ZZZDR, nista ravnali v skladu z določili URS in z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami, ki so po določilu 153. člena URS po hierarhiji pravnih aktov višja od zakonov in se v zvezi z 8. in 15. členom URS neposredno uporabljajo.
pripor - ponovitvena nevarnost - vpliv možnosti zaposlitve obdolženca na ponovitveno nevarnost - dejansko vprašanje
Presoja, da ta okoliščina (zagotovljena zaposlitev) ponovitvene nevarnosti ne izključuje, temelji na dokazni oceni sodišča, ki pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč izpodbijati, saj predstavlja dejansko in ne pravno vprašanje (2.odst. 420.čl. ZKP).
URS člen 20.ZKP člen 201, 201/2-3, 205, 205/2, 420, 420/2.
pripor - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - ponovitvena nevarnost - vpliv možnosti zaposlitve obdolženca na ponovitveno nevarnost - dejansko vprašanje
Presoja tega, kakšen pomen ima v navedenih okoliščinah možnost zaposlitve obdolženca v zvezi z ugotavljanjem, ali je še podana ponovitvena nevarnost, je v prvi vrsti dejansko vprašanje, v zvezi s tem pa pravilnosti presoje sodišča v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ni moč presojati (2.odst.420.čl. ZKP).
pripor - ponovitvena nevarnost - varnost ljudi - sklep o odreditvi pripora - odločanje zunajobravnavnega senata o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora - sklicevanje na listine, ki jih v času izdaje sklepa o odreditvi pripora ni bilo v spisu - pridržanje osumljenca - zaslišanje osumljenca v določenem roku - odklonitev zagovora zaradi vpliva heroina
Pri odločanju o pritožbi lahko sodišče preizkuša pritožbene navedbe z vsemi dokazi, ki so v spisu v času odločanja, ne glede na to, ali so v korist ali v škodo obdolženca, razen če bi odločitev o pritožbi oprlo izključno na takšna nova dejstva in nove dokaze, ki jih izpodbijana odločba nima.
Po odreditvi pripora bi preiskovalni sodnik moral, če je štel, da obd. D. ob zaslišanju dne 15.6.1998 ni bil sposoben dati zagovora, nemudoma zaslišati obdolženca, ko je bil za to sposoben, sicer bi se lahko štelo, da mu je bila kršena pravica do obrambe v smislu 2.odst.203.čl. ZKP.
S kaznivim dejanjem, ki se očita D.D.-ju (neupravičena proizvodnja in promet z mamili), in obstojem nevarnosti, da bi ga ponovil, se povzroča nevarnost za zdravje in življenje ljudi, saj je splošno znano, da uživanje mamil, zlasti tako nevarnih kot je heroin, pogosto vodi v psihično in organsko odvisnost od njih, kar povzroča hudo okvaro zdravja in tudi smrt odvisnikov. Zaradi nevarnosti takih hudih posledic za zdravje in življenje ljudi je pripor sorazmeren ukrep.
privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe - popolnost zahteve za odkup stanovanja - predložitev pisne izjave o okoliščinah iz člena 128/2 SZ
Namen SZ je privatizacija stanovanj pod ugodnimi pogoji. To pa pomeni, da je odklonitev sklenitve prodajne pogodbe izjema in ne pravilo. Te izjeme pa mora raziskati in utemeljiti lastnik stanovanja. Temu pa je namenjen 30 dnevni rok, v katerem to lahko stori. To, da imetnik stanovanjske pravice ni lastnik drugega nepremičnega premoženja in da ne gradi družinske stanovanjske hiše, je torej okoliščina, ki naj jo razišče lastnik stanovanja v okviru svojih možnosti. Izjava imetnika o tej okoliščini ni sestavni (obligatorni) del zahteve za odkup stanovanja.
ZOR člen 200. ZPP (1977) člen 129, 129/5, 387, 400, 400/1.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - revizija - dovoljenost revizije zoper sklep o stroških - nova dejstva in novi dokazi v reviziji
Višina nepremoženjske škode je sicer res tudi materialnopravno vprašanje in zato sodi tudi v presojo po uradni dolžnosti. Vendar pa je ta presoja zelo omejena. Stranka mora v reviziji navesti pravnoodločilne okoliščine, zaradi katerih meni, da je prvostopno oz. drugostopno sodišče zmotno razsodilo o višini te škode oz. o višini odškodnine zanjo.Tožena stranka je v pritožbi obširno izpodbijala višino odškodnine, vendar s pritožbo ni uspela. V reviziji pa načenja zgolj vprašanje vzročne zveze med škodo in pravilnim zdravljenjem, kar pa je nedovoljena revizijska novota.
Odstop dednega deleža sodediču pomeni pogodbo civilnega prava, obligacijskopravno razmerje pa med sodediči nastane v takem primeru že s trenutkom sklenitve sporazuma in podpisom le tega pred sodiščem (in ne morda s trenutkom izdaje sklepa o dedovanju, ki je le deklaratornega pomena).
Pravna podlaga darilne pogodbe je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdarjencev, kar je lahko pogojeno z različnimi motivi (nagibi). Nagib je zato lahko tako pomemben, da darila brez njega ne bi bilo in s tem postane del pravne podlage darilne pogodbe. Če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla (prvi odstavek 51. člena ZOR), je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanje pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oziroma sta to dolžni vrniti (četrti odstavek 210. člena ZOR). Zato ni mogoče zahtevati razveljavitve pogodbe, ker le-ta preneha veljati, pač pa je mogoče zahtevati le vrnitev darila."
prodaja - ara - odgovornost za neizpolnitev pogodbe - vrnitev are
Tožniki so upravičeno verjeli toženki, da prodaja parcelo, na kateri je možna takojšnja gradnja. Zato je pravilna tudi nadaljnja materialnopravna presoja po 80. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), da tožniki za razdrtje pogodbe niso odgovorni. To pa pomeni, da mora tožena stranka vrniti prejeto aro. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na opustitve tožnikov, ko pa je bila sama tista, ki je povzročila zaupanje v predloženo dokumentacijo in zagotovilo, za kakšno parcelo gre oz. za kakšen predmet kupoprodajne pogodbe gre. Stranka, ki sama povzroči pri nasprotni stranki mnenje o odločilni pravni ali dejanski okoliščini za sklenitev posla, pa čeprav za to ni kriva, iz tega ravnanja ne more uveljavljati koristi zase, razen če ji zakon takšno korist posebej priznava.
odločanje v mejah postavljenega tožbenega zahtevka - trditveno in dokazno breme pravdnih strank
Uvodoma je treba pojasniti osnovno načelo, ki je zapisano v 2. členu ZPP, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Te mora tožeča stranka navesti v tožbi, kjer mora navesti po določilu 186. člena ZPP poleg zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev še dejstva, na katera opira svoj zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Enako velja za toženo stranko, ki mora v odgovoru na tožbo pojasniti vse svoje ugovore. Če je torej toženec menil, da so podani razlogi, ki bi lahko privedli do ugotovitve, da je posojilna pogodba nična, bi moral te navesti v odgovoru na tožbo ali vsaj med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Revizijsko sklicevanje na določilo 141. člena ZOR je prepozno, pa še to je tako pavšalno, da iz njega ni mogoče razbrati, kaj naj bi povzročilo oderuškost posojilne pogodbe.
odgovornost za škodo od nevarne stvari - oprostitev odgovornosti - ravnanje oškodovanca - deljena odgovornost
Očitki revizije, da je objektivna odgovornost, ki izhaja iz traktorja kot nevarne stvari, podcenjena, niso utemeljeni. Traktoristu namreč ni mogoče očitati napačne smeri vožnje, tudi hitrost njegove vožnje je bila bistveno manjša kot kolesarjeva. Tehtanje teh okoliščin v povezavi z že opisanimi kršitvami, pa pokaže, da je ocena deleža odgovornosti za oba udeleženca prometne nesreče pravilna.