privatizacija stanovanj - pravica do odkupa - razveza zakonske zveze imetnika stanovanjske pravice - določitev najemnika stanovanja po razvezi zakonske zveze - prodaja stanovanja imetniku stanovanjske pravice - tožba razvezanega zakonca na razveljavitev kupne pogodbe
Na načelni ravni je treba ugotoviti naslednje: če pride do razveze zakonske zveze imetnika stanovanjske pravice pred sklenitvijo prodajne pogodbe za stanovanje, je pomembno za presojo, kdo je privatizacijski upravičenec za stanovanje, rešitev najemništva po 57. členu SZ to je kako sta se razvezana zakonca sporazumela glede najemništva stanovanja oziroma koga določi kot najemnika sodišče. Če je imetnik stanovanjske pravice v takih primerih ne oziraje se na povedano kupil stanovanje, se je drugemu razvezanemu zakoncu ob kombinaciji sankcij iz 147. in 20. člena SZ priznala aktivna legitimacija za izpodbijanje takšne privatizacijske prodajne pogodbe, sklenjene med imetnikom stanovanjske pravice in lastnikom stanovanja. V takih sporih je moral prizadeti razvezani zakonec, ki je izpolnjeval pogoje za najemnika stanovanja po 57. členu SZ, zahtevati s tožbo razveljavitev sporne že sklenjene kupoprodajne pogodbe za stanovanje in sklenitev take pogodbe z njim.
V danem primeru tožnica ni zahtevala razveljavitev kupne pogodbe in sklenitev kupne pogodbe z njo ampak le ugotovitev, da je sporna kupoprodajna pogodba neveljavna. Ker pa izpodbojna pogodba ni neveljavna (neveljavna postane šele po razveljavitvi, če se ta uveljavlja in kadar so podani pogoji zanjo), sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno zavrnili zahtevek na ugotovitev neveljavnosti pogodbe. Tožnica je sicer tožbo vložila zato, ker jo je nepravdno sodišče napotilo na pravdo. Toda z napotitvenim sklepom sodišče ni dolžno oblikovati tožbenega zahtevka, pri čemer je bilo jasno, da je obstoječa kupoprodajna pogodba, sklenjena med toženima strankama, lahko ovira le tožničini nameri, da bi sama kupila stanovanje, medtem ko sprememba lastništva stanovanja praviloma ne more vplivati na že pred tem odprt spor oziroma pravico do najema.
negmotna škoda - denarna odškodnina - povzročitev škode - pravična odškodnina - pomen prizadete dobrine - upoštevanje sodne prakse - javna glasila - kršitev osebnostne pravice - kumulacija različnih oblik pravnega varstva - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, pravice osebnosti
Revizijsko sodišče ugotavlja, da se z revizijo pobija le višina prisojene odškodnine in ne tudi odškodninska podlaga, čeprav revizija poudarja pomen demantija, ki ga tožnik ni izrabil. Torej se ne trdi, da bi lahko demanti preprečil ali odpravil škodo, temveč naj bi jo delno le zmanjšal. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da bi bil obseg tožnikovih duševnih bolečin manjši, če bi bil zahteval objavo odgovora v M. (t.j. demantija) in ker se te možnosti ni poslužil, sta zato priznali nekaj nižjo odškodnino kot bi je sicer. Po revidentkinem stališču bi se zaradi opustitve navedenega pravnega varstva morala odškodnina še bolj znižati. Revizijsko sodišče se sicer strinja, da je priznana odškodnina previsoka (in kar predstavlja delno zmotno uporabo 200. člena ZOR), ne sprejema pa zgoraj navedenega stališča. Človekova zasebnost, njegove osebnostne pravice, čast in dobro ime, so dobrine, ki so lahko med drugim predmet kazenskopravnega in civilnopravnega varstva. Samo civilnopravno varstvo je lahko različnih vrst (po 157, 199, 200 členih ZOR), izbira oblike varstva pa je prepuščena prizadetemu, medtem ko v primeru spora odloča o utemeljenosti zahtevanega varstva sodišče. Posledice kršitve so lahko različne in zato tudi sankcije zanje. To pomeni, da kumulacija različnih oblik pravnega varstva ni izključena. Zato lahko predstavlja objava demantija tako kot sankcija v smislu 199. člena ZOR le eno od oblik (sodnega) varstva, ki tako kot možno kazenskopravno varstvo ne izključuje še civilnega (odškodninskega) varstva (po 154. v zvezi z 200. členom ZOR), kadar so ugotovljeni vsi elementi civilnega delikta in kot je bilo to v tem primeru. Utemeljenost vsake oblike varstva se ugotavlja posebej in neuporaba enega izmed vseh praviloma ne vpliva na (višjo)
lastninska pravica - varstvo lastninske pravice (lastninska tožba)
Osrednji problem pravde je bil v presoji - ker gre za lastninsko tožbo - ali sta tožnika bila lastnika vrat, ki jih je odpeljal toženec. Le v tem primeru sta namreč za tožbo legitimirana po materialnem pravu. Da bi opisano dilemo razrešilo, je sodišče prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek, katerega rezultat je dokazna ocena (8. člen ZPP), po kateri tožeča stranka ni dokazala, da bi postala lastnica vrat s pravnim poslom ali priposestvovanjem kot možnima načinoma pridobitve.
negmotna škoda - denarna odškodnina - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in strah - povrnitev bodoče škode - določitev višine odškodnine - pomen prizadete dobrine in namen odškodnine - upoštevanje sodne prakse
Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in za strah.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS03727
ZPP (1977) člen 220.ZOR člen 211, 771.
prodaja - komisija - neupravičena pridobitev - pravila vračanja - pridržek pravice zahtevati vračilo - oblika zahteve za vračilo - načelo proste presoje dokazov
V določbi 211. člena ZOR za uveljavljanje zahteve za vrnitev plačanega ni predpisana oblika. Pridržek mora biti resen in nedvomen. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh ugotovljenih dejstev odločilo, da si je tožeča stranka pridržala pravico zahtevati plačano nazaj in da je bil njen pridržek resen, nedvomen in podan že pred plačilom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA
VS03798
ZPP (1977) člen 421, 421-9.ZNP člen 37.ZDen člen 4, 5, 8, 8/5, 56, 56/1.
upravičenci do denacionalizacije po 5. členu ZDen - sodna pristojnost - izredna pravna sredstva - obnova postopka - nova dejstva in novi dokazi
Nova dejstva in novi dokazi se namreč v obnovitvenem postopku lahko upoštevajo le tedaj, če so dejstva takšnega značaja, da bi privedla do ugodnejše odločbe za predlagatelja, če bi bila ta dejstva in ti dokazi uporabljeni že v prejšnjem postopku. Iz dokazne ocene sodišč druge in prve stopnje pa izhaja, da priča M. V. ni izpovedal prav ničesar o tem, da naj bi premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti. Nasprotno. Kot sta ugotovili obe nižji sodišči iz njegove izpovedbe celo izhaja (s temi ugotovitvami se tudi revizija strinja), da oče predlagateljev J. Š. ni sklenil prav nobenega pravnega posla, ki bi bil podlaga za prehod njegovega premoženja v državno lastnino. Na podlagi take izpovedbe v obnovitvenem postopku zaslišane priče zato ni bilo mogoče obnoviti sodnega postopka, ki je bil v teku zaradi denacionalizacije na podlagi 5. člena ZDen, saj je po navedeni določbi ZDen obstoj pravnega posla, ki je bil sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti, odločilnega pomena.
upravičenec do denacionalizacije - darilna pogodba - pravni posel, sklenjen zaradi sile, grožnje ali zvijače predstavnika oblasti
Predlagateljica je v predlogu (in tekom celotnega postopka) zatrjevala, da do sklenitve pravnega posla (dne 6.3.1961 zapisane darilne pogodbe) sploh ni prišlo (točnost teh trditev sta sodišči prve in druge stopnje tudi ugotovili), vendar pa vprašanje, ali je bil pravni posel sploh sklenjen, po oceni revizijskega sodišča ni odločilno. Dejstvo je namreč, da je na podlagi darilne pogodbe, ki je datirana z 6.3.1961, proti volji predlagateljice in zaradi delovanja predstavnika tedanje oblasti prišlo do spremembe lastninskega stanja, saj je bila z dne 6.3.1961 datirana darilna pogodba predložena zemljiški knjigi in je predstavljala listino, na podlagi katere je prišlo do vpisa stvarnopravnih upravičenj na obdarjenca in s tem izbrisa lastninske pravice predlagateljice kot "darovalke". Ne glede na morebitno pravno neučinkovitost, navideznost, ničnost ali neveljavnost darilne pogodbe, datirane z dne 6.3.19961, je ta vendarle predstavljala listino, ki je vsebovala vse elemente pravnega posla, zaradi česar je ravno na podlagi te listine tudi prišlo do spremembe stvarnopravnih upravičenj na nepremičninah, ki so navedene v tej listini ("darilni" pogodbi). Povedano drugače: kljub morebitni pravni neučinkovitosti, je darilna pogodba datirana z dne 6.3.1961, predstavljala tisti pravni naslov, na podlagi katerega so nepremičnine, ki so bile v njej navedene, postale državna lastnina. Darilna pogodba, datirana z 6.3.1961, je zato predstavljala pravni posel, kakršnega ima v mislih določba 5. člena ZDen.
delovno razmerje pri delodajalcih - disciplinski ukrep - prenehanje delovnega razmerja - varstvo pravic delavcev
Vprašanje, ali je tožnica bila vabljena na sejo ali ne, je dejansko vprašanje, ki ga pritožba tožnice ni posebej izpostavila in ga zato tudi sodišče v izpodbijani sodbi ni obravnavalo. Šele če bi se ugotovilo (na dejansko ugotovitev nižjega sodišča je revizijsko sodišče vezano), da res ni bila vabljena, bi se lahko nato ugotavljalo, ali so bile kršene določbe 81. člena ZTPDR. Ker sodišče o tem ni odločalo, tožeča stranka pa poteka disciplinskega postopka pri toženi stranki, kot je že bilo povedano, sama tudi ni grajala, ni sprejemljiv očitek revizije, da je nižje sodišče odločalo v nasprotju z lastno sodno prakso.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - trajni presežki
Potreba po uporabi dodatnih kriterijev se pojavi samo takrat, ko pride do enake ocene uspešnosti pri ocenjevanih delavcih in ko s pomočjo tega kriterija zato ni možno določiti, kateri od njih bo ohranil zaposlitev.
ZDR (1990) člen 100, 100/1, 100/1-9. ZTPDR člen 15.
delovno razmerje pri delodajalcih - prenehanje delovnega razmerja - trajni presežki - prevzem
V primerih prevzema lahko tudi govorimo o trajno presežnih delavcih, katerih socialni položaj pa se rešuje na drug način in ne po postopkih določanja trajno presežnih delavcev.
delovno razmerje v državnih organih - prenehanje delovnega razmerja - ukinitev delovnega mesta - trajni presežki
Tudi v primeru ukinitve delovnega mesta je za določitev trajno presežnih delavcev oziroma za določitev delavca, ki ohrani delovno mesto, treba upoštevati ustrezne kriterije. Tudi ukinitev delovnega mesta je operativni razlog za zmanjšanje potreb po delavcih (29. člen ZDR).
delovno razmerje pri delodajalcu - letni dopust - prenehanje delovnega razmerja
Pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da delavec lahko izrabi letni dopust, določajo akti delodajalca in kolektivne pogodbe. V pravilniku tožene stranke je določeno, da delavec mora pred izrabo letnega dopusta imeti pisno soglasje nadrejenega delavca in vodje enote.
Delavec takšnega soglasja za izrabo letnega dopusta ni imel, zato je tožena stranka na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR utemeljeno odločila, da tožniku, ki se je po neupravičenih šestih dneh izostanka vrnil na delo, preneha delovno razmerje.
Tujcu preneha delovno razmerje s potekom delovnega dovoljenja po samem zakonu (16. čl. ZZT). Med Republiko slovenijo in Republiko Hrvatsko ni mednarodne pogodbe, ki bi dovoljevala zaposlovanje brez delovnega dovoljenja, v smislu drugega odstavka 2. člena ZZT.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu - delovno dovoljenje za tujca
Neutemeljeno je stališče, da bi moralo biti tožniku ohranjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji brez delovnega dovoljenja, ker tako določa Sporazum z dne 27.10.1970, ki naj bi imel značaj mednarodne pogodbe. Temu Sporazumu, tudi po presoji revizijskega sodišča, ni mogoče pripisati narave in pravnih posledic mednarodne pogodbe, saj je bil sklenjen kot medrepubliški dogovor v okviru federalnega sistema bivše SFRJ. Po določbi 3. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1-6/91-I - UZITUL) veljajo na ozemlju Republike Slovenije samo tiste mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na Republiko Slovenijo (prvi odstavek) pod pogojem, da je Skupščina Republike Slovenije sprejela akt o njihovi notifikaciji (drugi odstavek). Sporazum pa ne izpolnjuje zakonskih pogojev za priznanje njegove mednarodne veljavnosti.
ZLPP člen 1, 2, 48, 48/1, 48a, 48b, 48c, 50a. ZPPSL (1989) člen 61, 61/2, 95, 95/1, 96, 96/2.
zahteva za varstvo zakonitosti - lastninsko preoblikovanje podjetij - stečajna masa - podjetje v stečajnem postopku - otvoritvena stečajna bilanca
Glede na ureditev premoženjskega stanja in ugotovitve stečajne mase na podlagi dejansko obstoječih in ažuriranih podatkov je brezpredmetno, da bi naj v konkretni zadevi tožeča stranka vskladila lastninska razmerja, pravne posle in knjiženja, kot ji to nalaga spodbijana odločba tožene stranke. Izvedba te odločbe z opisanimi ukrepi za preprečitev je smiselna oziroma potrebna le v podjetju, ki se lastninsko preoblikuje, do česar pa pri tožeči stranki ne bo prišlo, saj se po določilu šeste alinee prvega odstavka 2. člena ZLPP, ta zakon ne uporablja za podjetja v stečajnem postopku od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka. Res je, da novela ZLPP (Ur. list RS, št. 31/93) v drugem odstavku 50.a člena določa, da se ne glede na določilo 2. člena izvede postopek revizije tudi v podjetjih, ki so v stečajnem postopku (pri čemer pomeni po določilu prvega odstavka 48. člena ZLPP postopek revizije finančni, računski in pravni pregled ter preverjanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja). To določbo je treba razumeti tako, da se revizija zato, da se ugotovijo eventuelne nezakonitosti in nepravilnosti pri poslovanju z družbenim premoženjem, vendar ne zaradi njihovega izkazovanja v stečajni masi, ki je itak že realno ugotovljena in ovrednotena, temveč za eventualne druge namene, očitno tudi zaradi možnosti kazenskega pregona oziroma izvajanja civilnih sankcij proti odgovornim osebam v primeru oškodovanja družbene lastnine.
ZAPPNI člen 2, 4, 4/2, 72, 73, 73/3, 76. ZTLR člen 71, 78, 78/1.ZVRS člen 1, 3, 5, 5/2, 9, 26. ZDS člen 67, 71, 73, 73/2. ZPP (1977) člen 441.
zahteva za varstvo zakonitosti - motenje posesti - protipravnost - izvrševanje oblastne funkcije države
Iz določb Zakona o Vladi Republike Slovenije in iz določbe 76. člena ZAPPNI izhaja, da je Vlada RS upravičena in dolžna upravljati državno premoženje z oblastnimi akti tako, kot je to potrebno za izvajanje državnih funkcij. Tako mora poskrbeti tudi za materialne pogoje dela vseh z zakonom ustanovljenih javnih zavodov.
Na podlagi zakonskih pooblastil je tožena stranka - Vlada RS sprejela sklepa z dne 9.5.1996 in 1.7.1996 kot oblastna akta o dodelitvi spornih poslovnih prostorov Davčni upravi Republike Slovenije, kar je realizirala dne 1.7.1996 in 30.7.1996 z odvzemom teh poslovnih prostorov.
Iz ravnanja tožene stranke v okviru zakonskih pooblastil pri prenosu poslovnih prostorov od tožeče stranke na davčno upravo zanesljivo izhaja, da tako ravnanje ni protipravno in da zato ne predstavlja motenja posesti tožeče stranke. Napačen je zato materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, ker bi bila morala tožena stranka realizirati omenjena sklepa z dne 9.5.1996 in 1.7.1996 v postopku upravne izvršbe po določilih XVIII. poglavja Zakona o splošnem upravnem postopku.
Sodišče druge stopnje spregleda, da navedena sklepa ne predstavljata upravne odločbe ali akta razpolaganja pri urejanju upravnopravnih ali premoženjskopravnih razmerij med subjekti, temveč da gre pri tem za oblastno nastopanje države v lastni stvari preko njenega zakonitega zastopnika, kar je Vlada Republike Slovenije po prvem odstavku 5. člena Zakona o Vladi RS. Vlada kot organ države - tožene stranke torej nastopa v svoji funkciji izvrševanja zakonov.
Nižji sodišči sta ugotovili, da so ravnanje tožene stranke iz leta 1987 in tudi kasnejša povzročila motnje v takšnem obsegu, da otežkočajo uporabo njene nepremičnine, in sicer z odvajanjem gnojnice in straniščnice po ceveh na tožničino zemljišče. Ob takšni ugotovitvi je jasno, da gre tu za tako imenovano direktno imisijo, torej takšno, ki je usmerjena z napravo in kakršno ureja drugi odstavek 5. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Direktne imisije, ki so brez pravnega naslova (tožena stranka ga ne zatrjuje), pa so vselej prepovedane, torej tudi takrat, ko ne presegajo krajevno običajne mere (glej Poročilo o sodni praksi VS SRS št. 11/81 str. 10!).
povzročitev škode - odgovornost v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena - odgovornost organizacije, ki opravlja komunalno dejavnost - pluženje snega
Drugotožena stranka je sicer res v skladu s 184. členom ZOR dolžna skrbno in redno opravljati svoje storitve, vendar je okvir njenih obveznosti začrtan v navedenih določbah Zakona o javnih cestah in pravilnika. Ob takem okvirju in ugotovljenih dejanskih okoliščinah ni mogoče reči, da je drugotožena stranka ravnala v nasprotju s potrebno poklicno skrbnostjo.