krivdna odgovornost - povzročitev škode - podlage za odgovornost - igranje nogometa - odgovornost pravnih oseb (delodajalca) nasproti tretjim - škoda povzročena pri delu ali v zvezi z delom
Pravilna je sicer ugotovitev, da je delodajalčeva odgovornost posebna odgovornost za drugega. Toda to pomeni le, da delodajalec odgovarja za škodo, ki jo povzroči njegov delavec tako, kot če bi jo sam storil (smiselna uporaba 1. odstavka 170. člena in 1. odstavka 171. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).
Nogomet kot športna igra pa sam po sebi ni nevarna dejavnost. Zato organizator nogometne igre, v obravnavanem sporu delodajalec, ne odgovarja objektivno za škodo, ki med igro nogometa nastane s tem, ko en udeleženec igre povzroči škodo drugemu udeležencu igre. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do poškodbe na neravnem asfaltnem terenu, sama po sebi ne ustvarja objektivne odgovornosti. Morebitna povečana nevarnost igre na takšnem igrišču bi morala biti v vzročni zvezi s škodo. Toda sodišči sta ugotovili, da je do poškodbe prišlo zaradi brce drugega igralca med igro, ki ji je šele nato sledil padec.
Delodajalec krivdno odgovarja za škodo, ki jo povzroči delavec pri igri nogometa drugemu delavcu (154. člen v povezavi s 1. odstavkom 170. in 1. odstavkom 171. člena ZOR). Gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Delodajalec ni kriv, če dokaže, da je njegov delavec (povzročitelj škode) v danih okoliščinah ravnal kot je treba.
Dokazno breme za ugotovitev, da je delavec ravnal kot je treba, nosi delodajalec, torej tožena stranka. Tožena stranka ne bi bila odgovorna za nastalo škodo, če bi zatrjevala in dokazala, da se je njen delavec (soigralec) med igro nogometa obnašal tako, kot se obnaša povprečno skrben športnik oziroma, če je šlo za igralca, ki sicer ni športnik, da se je obnašal tako, kot je pri igri nogometa med rekreacijo v danih okoliščinah normalno (skrbnost povprečnega človeka). Brcanje soigralca med igro nogometa ni v skladu s pravili nogometne igre, pa tudi ne v skladu s povprečno skrbnostjo igralca, ki se z nogometom ukvarja rekreacijsko.
ZPP (1977) člen 389, 389/2, 392, 400, 400/1, 400/4.
revizija - dovoljenost revizije - revizija zoper sklep sodišča druge stopnje - sklep o stvarni pristojnosti
Po zakonu o pravdnem postopku (ZPP) lahko vložijo stranke revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar le, če se je z njim postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 400. člena). Končanje postopka oziroma prenehanje litispendence pomeni, da o stvari po redni poti ni več mogoče odločati. Odločitev o stvarni pristojnosti v razmerju med okrajnim in okrožnim sodiščem seveda ne pomeni, da se je postopek končal, nasprotno, pred pristojnim sodiščem se šele začne.
V obravnavanem primeru torej ne gre za sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, zaradi česar revizija zoper njega ni dovoljena (drugi odstavek 389. člena in četrti odstavek 400. člena ZPP) in zato jo je bilo potrebno zavreči (392. člen ZPP), ne da bi se sodišče spuščalo v presojo pravilnosti same odločitve.
lastninska pravica - pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - dobroverna posest nepremične stvari
Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, čeprav nista izrecno navedli predpisa: Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ št. 6/80 do 36/90). Toda iz njunih ugotovitev (na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano tudi revizijsko sodišče) izhaja, da sta na podlagi izpovedi številnih prič, listin, fotografij in ogleda z izvedencem geodetske stroke ugotovili, da je tožeča stranka skupaj s svojimi pravnimi predniki od leta 1936 dalje, to je nepretrgoma več kot 20 let izvajala posest na sporni nepremičnini. Sodišče prve stopnje je natančno navedlo, katerim pričam verjame in katerim ne ter razloge za tako dokazno oceno. Vse navedeno potrjuje tudi naravna konfiguracija terena in dejstvo, da je toženka svoj svet utrdila z betonsko škarpo, ki poteka ob spodnjem robu brežine, to je ob meji s parc.št..., pa vse do spodnega roba brežine parc.št.... Ker je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je bila tožeča stranka pri tem v dobri veri, je pravilno uporabilo določilo četrtega odstavka 28. člena ZTLR, po katerem dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima kdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 20 let.
postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - izročitev
V primeru, če bi bili obremenilni dokazi v primerjavi z razbremenilnimi res tako neprepričljivi, da bi bilo že na prvi pogled jasno, da ni podan utemeljen sum, bi lahko sodišče zavrnilo prošnjo za izročitev.
UZITUL člen 14.SZ člen 117, 117/1. Uredba o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA člen 2, 2/1, 2/2.
privatizacija stanovanj - vojaško stanovanje - upoštevanje okoliščin glede pravice do odkupa v času uveljavitve SZ - imetništvo stanovanjske pravice na stanovanju v tujini (republiki bivše SFRJ) - posledice prestopa v Teritorialno obrambo (TO) po 14. členu UZITUL - dodelitev službenega stanovanja
Določilo 14. člena UZITUL vojaškim osebam, ki so prestopile v Teritorialno obrambo RS, zagotavlja statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih. Ker je tožnik do uveljavitve UZITUL in do roka (18.7.1991), ki je bil določen za prestop, imel stanovanjsko pravico v drugi republiki, je do nje upravičen tudi sedaj. Navedba v odločbi o dodelitvi l. stanovanja z dne 7.5.1992, da se dodeli službeno stanovanje, pa je brez pomena, ker ne more ožiti tožnikovih pravic, ki mu jih zagotavlja UZITUL, in vezati stanovanjsko razmerje na določen čas oz. ga pogojevati z delom v Teritorialni obrambi. Konkretne pravne akte (odločbe) izdajajo državni in drugi organi na podlagi splošnih pravnih aktov (v danem primeru ne podlagi ustavnega zakona) in vsebine, ki jo je določil zakonodajalec, upravni organ ne sme ožiti.
117. člen SZ, ki določa, da morajo lastniki prodati stanovanje na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve tega zakona imel... je sodna praksa strogo upoštevala v vseh primerih, v katerih je odločala, tako da gre za ustaljeno sodno prakso, od katere tudi v tožnikovem primeru ne gre odstopiti. Tožnik na stanovanju, katerega odkup zahteva, ob uveljavitvi SZ dne 19.10.1991 ni bil imetnik stanovanjske pravice (in tudi pravice do njegove uporabe kot službenega stanovanja ni imel), zato nima pravice zahtevati odkup tega stanovanja.
ZDen člen 5.ZOR člen 60, 61, 62, 63, 64, 65. ODZ paragraf 869, 870, 871.
upravičenec do denacionalizacije - pravni posel, sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa
Izhodišče določbe 5. člena ZDen je delovanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Potrebna je razlaga, ki je v skladu s temeljnim smotrom ZDen (omogočiti popravo krivic, povzročenih s podržavljenjem), vendar pa spet ne razlaga, ki bi zanemarila jasno pravno podlago za denacionalizacijo po 5. členu ZDen: hibnost pravnega posla, ker zaradi sile, grožnje ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti poslovna volja prejšnjega lastnika ob sklenitvi pravnega posla ni bila svobodna, torej prava. In to brez kakšne zakonske domneve o obstoju teh napak volje. V procesnem položaju strank je jasna posledica tega materialnopravnega izhodišča:
predlagatelja zadene v denacionalizacijskem postopku trditveno in dokazno breme glede teh napak volje pri sklenitvi obravnavanega pravnega posla.
Tretjetožnica se proti zavrnilnem delu sodbe sodišče prve stopnje ni pritožila. Ob takem stanju revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila zaradi le s strani tožene stranke vložene pritožbe dejanska podlaga pritožbenega preizkusa materialnopravna pravilnost prisojene odškodnine samo za telesne bolečine in nevšečnosti. Med te spadajo tudi občasne pikajoče bolečine v rami (203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; v nadaljevanju: ZOR), čeprav jih je sodišče prve stopnje opredelilo kot nevšečnosti. Revizijsko sodišče v opisani situaciji ne more preizkusiti materialnopravne pravilnosti prisoje odškodnine za večji obseg škode, kot je bil zajet v dejanski podlagi pritožbenega preizkusa, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zato revizijskih trditev o prestanem strahu, revizijsko sodišče ne sme upoštevati.
Ker enotna kazen ne sme doseči seštevka določenih kazni, je v tem primeru moč izreči kot enotno kazen, ki ne bo v škodo obsojencu, le kazen 6 mesecev zapora, pa čeprav mora biti enotna kazen večja od vsake posamične določene kazni.
Jamčevalni roki po 482. in 500. členu ZOR so prekluzivni roki materialnega prava. Po poteku teh rokov upravičenec izgubi pravico do tožbe. Če pa tožba ni dopustna, jo je treba zavreči (1. odstavek 282. člena ZPP).
Zagovornik v zahtevi za sodno varstvo utemeljeno uveljavlja kršitev materialne določbe iz 3. točke 187. člena ZP, saj je v zadevi nastopilo absolutno zastaranje pregona, ker v roku največ dveh let od dneva, ko naj bi bili prekrški storjeni, ni bila izdana pravnomočna odločba.
negmotna škoda - denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi okrnitve svobode - neutemeljen odvzem prostosti (pripor) - pravična odškodnina
Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da tožniku pripada odškodnina po določilih 13. člena ter 538. in naslednjih členov Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur. list RS, št. 63/94 in 70/94). Njeno višino sta odmerili po splošnih predpisih o odškodninski odgovornosti in sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo določilo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) ter prisodilo pravično odškodnino. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik priprt kar 64 dni, da mu sprva niso bili omogočeni stiki z zdravnikom zaradi težav s čirom na želodcu in da mu sploh niso bili dovoljeni stiki s psihiatrom, ki ga je tudi potreboval, je sodišče utemeljeno verjelo tožnikovi izpovedi, da je mislil, da bo kar umrl. Nedvomno so bile za človeka, ki je bil pred odvzemom prostosti na vodilnem položaju v delovni organizaciji, neprijetne tudi zadolžitve v priporu (čiščenje tal in pomivanje posode), zlasti pa je njegovo duševno trpljenje povečeval odnos paznikov, od katerih so ga nekateri psihično maltretirali, in policistov, ki so ga večkrat zasliševali prav v času kosila. Ker je bilo torej tožnikovo duševno trpljenje v zaporu intenzivno in ker je trajalo več kot 2 meseca, je sodišče druge stopnje ob ugotovljenih okoliščinah določilo pravično odškodnino v znesku 700.000,00 tolarjev.
ugotovitvena tožba - pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe - druga pravna korist
Obstoj kakšne druge pravne koristi po 187. členu ZPP je tožnica utemeljevala s trditvami, da ji toženka njene pravice ne priznava. Taka trditev že sama po sebi ne zadostuje za utemeljitev pravne koristi za vložitev ugotovitvene tožbe. Pravni interes obstaja, če se nahaja tožnik v negotovosti glede svojega pravnega položaja. V obravnavani zadevi to pomeni negotovost tožničinega pravnega položaja glede uporabe stanovanjske hiše. Te negotovosti pa ni več. V zadevi P ... je bilo pravnomočno odločeno, da mora tožnica hišo izročiti in prosto oseb in stvari prepustiti sedanji toženki.
obvezno zavarovanje v prometu - odgovornost za škodo, povzročeno drugim - zavarovalna vsota - povračilo škode do višine dogovorjene zavarovalne vsote - višina zavarovalne vsote (limit) - inflacija - kritje običajne škode - odškodnina v obliki denarne rente - sprememba prisojene odškodnine
V konkretnem škodnem dogodku so bili poškodovani sicer trije oškodovanci, vendar so vsi trije pretrpeli le udarnine, ki le pri tretji tožnici niso ostale brez posledic. Kljub poškodbi vozila (ki je v prometni nesreči praviloma poškodovano) gre za škodni dogodek, ki ne presega običajne gmotne in negmotne škode, ki jo v prometni nesreči pretrpi en oškodovanec. Za pokritje takšne škode pa bi tedanja zavarovalna vsota tudi po merilih iz Zakona o temeljih premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l. SFRJ, št. 24/76), na katerega se tožena stranka v reviziji sklicuje, morala zadoščati.
To velja tudi za rento tretje tožnice. Pravno odločilno je stanje ob sojenju na prvi stopnji, tj. tožničina starost in predvidljiv čas popolne upokojitve oziroma življenja (rojena je 1954. leta) ob mesečnem znesku 2.216,25 SIT. Tudi dosojena odškodninska renta tako ne sodi v krog večjih škod.
V času sojenja na prvi stopnji (9.10.1995) je odtlej poteklo že 9 let, pri čemer gre za čas, ko je inflacija dosegala katastrofalne razsežnosti. Tako dolg postopek je imel za posledico tudi spremenjene razmere na področju zavarovalništva, ki pa ne smejo bremeniti le tožeče stranke.
Brez podlage je tožničino revizijsko stališče, da je tožena stranka, ki je bila v zamudi s plačilom dela kupnine, bila v zakrivljeni zamudi tudi pri izdelavi betonske plošče in da jo zato zadenejo vse zatrjevane posledice spolnitvene zamude - kot končna posledica razveza pogodbe, ker zaradi spremenjenih razmer ni bilo mogoče uresničiti pogodbenega namena, ki ga je zasledoval tožničin pravni prednik kot prodajalec. Pravilno je nasprotno stališče izpodbijane sodbe.
ZIP člen 15, 48, 251c, 251c/2, 251d, 251f, 251f/1, 251f/2.ZOR člen 996. ZTLR člen 63, 63/1.ZN člen 4, 43.
zastavna pravica na (ne)premičnini - sporazum strank - zastavna pravica na (ne)premičnini tretjega
ZIP omogoča v postopku po dvaindvajsetem a poglavju zavarovanje z ustanovitvijo zastavne pravice na (ne)premičnini tretjih oseb. Ali drugače povedano, tem ne jemlje pravice nastopiti kot stranka v sodnem postopku zavarovanja na podlagi sporazuma in kot zastavitelj v materialnopravnem pogledu.
SZ člen 117, 117/1. PRAVILNIK O DODELJEVANJU STANOVANJ IZ STANOVANJSKA SKLADA JLA člen 14, 38.UZITUL člen 14.
privatizacija stanovanj - upoštevanje okoliščin glede pravice do odkupa v času uveljavitve SZ - pravno nasledstvo SFRJ (JLA)
Tožnik na podlagi sklepa o razporeditvi njegove prošnje v določeno skupino na podlagi 14. člena pravilnika, ni pridobil stanovanjske pravice na stanovanju v L.. Tožnik v tožbenem zahtevku od sodišča zahteva naj odloči, da mu je tožena stranka dolžna dodeliti in prodati dvoinpolsobno stanovanje v L.. Po določbi 117. člena stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št.18/91) so lastniki dolžni prodati stanovanje le tistim imetnikom stanovanjske pravice, ki so to pravico imeli na dan uveljavitve tega zakona. Tožniku stanovanje ni bilo dodeljeno, zato stanovanjske pravice na dan uveljavitve stanovanjskega zakona ni imel.
negmotna škoda - denarna odškodnina - telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - pravična odškodnina kot pravni standard - individualizacija škode
Zmotno je revizijsko stališče, da naj bi po obstoječi sodni praksi tožniku pripadalo za 1% zmanjšanja življenjskih aktivnosti 150.000,00 SIT odškodnine. Tako stališče teži k tarifiranju odškodnin, torej k prisoji enakih odškodnin za enake primere. Eno od temeljnih spoznanj pri uporabi pravnega standarda pravične denarne odškodnine pa je, da ni dveh enakih nepremoženjskih škod. Zato je potrebno pri odločanju o odškodnini v vsakem posameznem primeru posebej škodo konkretizirati in individualizirati, odškodnino pa vpeti v širše družbene okvire, torej upoštevati medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Tarifiranje odškodnin bi torej bilo v nasprotju z že poudarjenimi načeli in merili iz 200. člena ZOR.
ZDP (1991) člen 6, 6/3. ZDE člen 1, 1/1, 2, 2/1.ZOR člen 200.
gmotna škoda - negmotna škoda - denarna odškodnina - odškodnina v tuji valuti (pristna valutna terjatev)
Stališče sodne prakse je, da ima tujec izbirno pravico, ali zahteva plačilo odškodnine v devizah ali v tolarjih, če gre za odškodninsko terjatev, ki predstavlja pristno valutno terjatev. Pristna valutna terjatev je denarna terjatev, pri kateri je dolžna vsota izražena v tuji valuti, plačilo pa je potrebno izvršiti v plačilnih sredstvih, ki se glasijo na tujo valuto. Pristna valutna terjatev pa bi bila v spornem primeru lahko le zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo pa po svoji naravi ne more biti pristna valutna terjatev. Nepremoženjska škoda namreč ne more nastati v tuji valuti. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je po svojem bistvu zadoščenje in jo sodišče odmeri v skladu z določbami materialnega prava, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Po Zakonu o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Ur.l.RS, št.17/91) je treba v skladu z Zakonom o denarni enoti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št.17/91) v Republiki Sloveniji kot plačilno sredstvo uporabljati bankovce in kovance, ki se glasijo na tolarje in stotine, zato lahko sodišče dosodi plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo le v tolarjih in stotinih. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno odločilo, da je primarni tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v tuji valuti neutemeljen.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS03732
ZD člen 110, 110/1.
izročitev in razdelitev premoženja za življenja (izročilna pogodba) - odplačnost izročilne pogodbe
Če se kateri od dedičev ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo premoženja, se tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, v skladu z določbo 110. člena ZD štejejo za darila. Zato se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Zakonsko domnevo, da je v takem primeru šlo za darilo, je seveda mogoče izpodbiti. Prav to je toženki v obravnavani zadevi tudi uspelo. Dokazala je, da je bila izročilna pogodba z dne 18.4.1975 odplačne narave, saj iz dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč izhaja, da je vrednost njenih obveznosti po tej pogodbi znatno presegla vrednost prejetega premoženja.