V konkretnem primeru je prišlo do preplačila plače tožencu za sporno obdobje zaradi tega, ker se je nepravilno upoštevalo določilo o odpravljanju nesorazmerja v osnovnih plačah. Napačno je bila izračunana skupna razlika za odpravo nesorazmerja ob upoštevanju 34. namesto pravilno 32. plačnega razreda, ki bi se moral upoštevati zaradi nižje stopnje izobrazbe tudi pri odpravi nesorazmerij v osnovni plači v skladu z določbo 49. č člena ZSPJS, kar je vplivalo na obračun in izplačila plače in povzročilo izplačilo previsoke plače toženi stranki. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za vračilo preveč izplačanih plač v spornem obdobju.
Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, po katerem je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično in zato nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili.
ZPP člen 186, 190, 190/1. OZ člen 229, 299/2, 1022, 1025.
odstop terjatve med pravdo - relevančna teorija - solidarno poroštvo - porok in plačnik - odškodninska odgovornost upnika poroku
Če bi tožeča stranka kot cedent med pravdo cedirala svojo terjatev nasproti toženi stranki D. d. d. kot cesionarju po 417. členu OZ, bi vtoževana terjatev sicer prešla v premoženje cesionarja. Toda procesni predpis ne določa, da bi morala tožeča stranka pritegniti v pravdo cesionarja kot tožečo stranko, ampak tako procesno situacijo ureja prvi odstavek 190. člena ZPP. Namen ureditve po 190. členu ZPP je v zavarovanju položaja tožeče stranke, da lahko tudi v teku pravde neovirano razpolaga s stvarjo ali pravico, na katero se nanaša pravda, hkrati pa ne obstoji nevarnost, da bo v pravdi njen zahtevek zaradi prenehanja stvarne legitimacije zavrnjen. Po prevladujoči sodni praksi je pri odstopu vtoževane terjatve med pravdo uveljavljena relevančna teorija, po kateri mora tožeča stranka v vsakem primeru spremeniti tožbeni zahtevek tako, da ga prilagodi nastali odsvojitvi. S tem, ko bi tožeča stranka prilagodila tožbeni zahtevek pravnemu dejstvu, da je med pravdo odstopila terjatve novemu upniku, ne bi prišlo do subjektivne spremembe tožbe, ker bi pravdni stranki ostali isti, prav tako pa bi ostal nespremenjen tožbeni zahtevek, saj bi njegova dopolnitev (da se izpolni novemu upniku) med (pravdnim) postopkom predstavljala le način izpolnitve obveznosti, razen tega pa bi se opirala na okoliščino, ki je nastala po vložitvi tožbe (186. člen ZPP). Prav zaradi nesoglasij glede poziva k plačilu pa je v OZ urejeno, da mora upnik, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, o tem obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku. Drugače povedano, opustitev cit. dolžnosti ne nosi drugih posledic kot odškodninsko odgovornost upnika, porok pa je še vedno dolžan plačati zapadli dolg glavnega dolžnika v višini in z zapadlostjo kot glavni dolžnik.
vračilo preveč izplačane plače - zmotna uporaba materialnega prava - stroški postopka - vrednost spornega predmeta
Sodišče prve stopnje je stroške postopka zmotno odmerilo od prenizke vrednosti spornega predmeta. Iz tožbenega zahtevka namreč izhaja, da je vrednost predmeta 2.234,89 EUR, saj je tožeča stranka uveljavljala vračilo preveč obračunanih in izplačanih zneskov plač v tej višini.
V konkretni zadevi pa se zahtevki niso opirali le na različno pravno in dejansko podlago, marveč je šlo tudi za eventualno kumulacijo, pri kateri se vrednost spornega predmeta določi ločeno za vsak eventualno kumulirani zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP).
transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje v nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - rok za vložitev tožbe - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Tožnik je s toženo stranko prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenil za delo na delovnem mestu vodja proizvodnje. Nato pa sta stranki sklenili še pet pogodb o zaposlitvi za določen čas zaradi povečanega obsega dela za opravljanje dela na istem delovnem mestu in nazadnje še pogodbo o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu direktor proizvodnje. Tožnik ni bil vodilni delavec, saj ni imel pooblastila za sklepanje pravnih poslov niti za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve, zato ni bil podan zakonit razlog za sklenitev prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Prav tako tudi pri ostalih pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas niso obstajali zakoniti razlogi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je imel tožnik že zaradi nezakonito sklenjene prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki mu je
prenehala na nezakonit način, zaradi česar je pravilno ugodilo njegovemu zahtevku v zvezi s transformacijo pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo.
sistem delitve stroškov ogrevanja – izvajalec – naročilo – nesoglasja med etažnimi lastniki – pravica do obravnavanja pred sodiščem – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožena stranka skuša s trditvami, da vgrajeni sistem delitve stroškov ogrevanja ni primeren za ugotavljanje njene porabe, na tožečo stranko (ki je izvajalka) prevaliti breme, ki izhaja iz nesoglasij uporabnikov oz. lastnikov stavbe. Tožeča stranka je namreč delo opravila v obsegu, kot ji je bilo naročeno.
Sodišče prve stopnje je presodilo, da vgrajeni sistem deluje, čeprav je tožena stranka temu konkretizirano in dokazno podprto nasprotovala. To je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Vendar je sodišče prve stopnje pri tej dejanski ugotovitvi kršilo pravico tožene stranke do obravnavanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka namreč utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pavšalno zapisalo, da šteje za dokazano, da sistem deluje, ker so tako izpovedale priče D. D., E. E. in C. C. (pri čemer ni obrazložilo, kaj so o spornem dejstvu sploh izpovedale in zakaj jim sledi, oziroma zakaj ne sledi F. F. oz. G. G., ki sta izpovedala, da sistem ne deluje oziroma da se stroški ne obračunavajo po tem sistemu).
ZSPJS člen 19, 19/1. Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji člen 12.
plačilo razlike v plači – razvrstitev v višji plačni razred – sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi -prekinitev delovnega razmerja – javni uslužbenec
Tožnik je bil pri toženi stranki v določenem obdobju zaposlen kot zdravnik specializant, nato v vmesnem obdobju ni bil v delovnem razmerju, po opravljenem specialističnem izpitu pa se je ponovno zaposlil pri toženi stranki na delovnem mestu zdravnik specialist. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je šlo pri pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 2011 (pri ponovni zaposlitvi pri toženi stranki) za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi po prekinitvi delovnega razmerja in ne za premestitev oziroma napredovanje na bolj zahtevno delovno mesto, zato toženi stranki pri določitvi plačnega razreda ni bilo treba upoštevati 19. člena ZSPJS. Tožnik zmotno meni, da za uporabo te določbe ni pomembno, da je prišlo do prekinitve njegove zaposlitve pri toženi stranki. V primeru prekinitve namreč ni mogoče govoriti o tem, da bi tožnik napredoval (z delovnega mesta specializanta na delovno mesto specialista), temveč gre za sklenitev povsem nove pogodbe o zaposlitvi, pri kateri za uvrstitev v plačni razred veljajo splošna pravila in se eventualne predhodne zaposlitve pred prekinitvijo ne morejo upoštevati. Tožnik je bil ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2011 v enakem položaju kot javni uslužbenci, ki prvič sklepajo pogodbo o zaposlitvi na podlagi ZSPJS, zato določba 12. člena o ohranitvi plačnih razredov po Posebnem tarifnem delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji niti določba drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS o dodatnem plačnem razredu nista upoštevni.
ZZVZZ člen 23, 26. Pravilna obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 44/1, 45, 45/1, 45/1-1.
zdraviliško zdravljenje - izpolnjevanje pogojev
Pri tožniku ne gre za nobeno od stanj, ki so v 45. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja navedeni kot razlog za napotitev na zdraviliško zdravljenje. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do zdravljenja v naravnem zdravilišču ni utemeljen.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - določitev presežnega delavca - uporaba kriterijev - prepoved diskriminacije
Sodišče prve stopnje je štelo, da tožena stranka s spremenjenim ponderiranjem delovnih rezultatov ni postopala diskriminatorno, ker ga ni oprla na nobeno izmed osebnih okoliščin iz 6. člena ZDR-1, temveč je izhajala iz pomembnosti posameznega sklopa z vidika delodajalca, poleg tega pa je na enak način ponderirala rezultate vseh primerljivih delavk. Takšno stališče je zmotno. Sistem ponderiranja, kot je določen v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je drugače (ter retroaktivno) določal delovno uspešnost, kot je bila za obravnavano časovno obdobje predhodno določena s sklepom o določitvi načina izračunavanja plače za delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica oziroma kot je bil določen v letnih planih. Tožena stranka je sicer upravičena, da posamezne sklope ustrezno ponderira, če šteje, da so različno pomembni za njeno poslovno uspešnost, vendar pa pri ocenjevanju delovne uspešnosti za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev za preteklo obdobje (za nazaj) ni mogoče določati povsem drugačnih meril, ki bistveno odstopajo od kriterijev, ki jih je delodajalec sprejel za oceno delovne uspešnosti, in ki so veljali za obračun plače (stimulacija). Tožena stranka je tako pri določitvi tožnice za delavko, ki ji bo redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR-1. Ker je sodišče prve stopnje glede tega vprašanja zmotno uporabilo materialno pravo in štelo, da diskriminacija ni podana, posledično tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s preostalim delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na reparacijo, sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in določitev ustreznega denarnega povračila po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Upoštevati je treba, da je pogoj za vključitev zunanjega kvalificiranega uporabnika v varnostno shemo e-sodstvo prva registracija kvalificiranega uporabnika, za vključitev v varnostno shemo pa mora imeti oseba kvalificirano potrdilo. Če pa se v varnostno shemo vključuje kot profesionalni uporabnik ali uporabnik - stranka, mora imeti tudi varen elektronski predal. Ko se zunanji kvalificirani uporabnik registrira v varnostni shemi e-sodstvo, informacijski sistem sodstva razpolaga s podatkom o njegovem varnem elektronskem predalu in zato vsa vročanja v postopkih izvršbe samodejno potekajo po varni elektronski poti na naslov, ki ga je zunanji kvalificirani uporabnik sporočil ob registraciji v portal e-sodstvo. Ker je dolžnikov pooblaščenec varen elektronski predal odprl in ga tudi registriral v sistemu e-sodstvo, ga je profesionalna skrbnost zavezovala k temu, da tudi redno preverja njegovo vsebino, enako kot je dolžan preverjati pošto, ki prispe v fizični obliki. Zahteva po skrbnosti pri poslovanju z varnim elektronskim predalom ne pomeni neenakega obravnavanja v primerjavi z odvetniki, ki še niso odprli varnih elektronskih predalov, saj gre za različni skupini uporabnikov in za različno procesno situacijo.
kršitev materialnih določb zakona – obstoj prekrška – prekršek, storjen z nespoštovanjem z odločbo odrejenih ukrepov inšpektorja
Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da je za pravnomočne in izvršljive odločbe izdane v upravnem postopku predpisana upravna izvršba, ne pa tudi, da z nespoštovanjem pravnomočne in izvršljive odločbe kršitelj ne more storiti prekrška. Po določbi 6. alineje prvega odstavka 38. člena ZIN v zvezi s četrtim odstavkom istega člena se namreč z globo 500,00 EUR kaznuje za prekršek posameznik, ki ne spoštuje z odločbo odrejenih ukrepov inšpektorja.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015735
ZDSS-1 člen 43, 43/1, 43/4. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZZRZI člen 40, 40/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove - začasna odredba - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - invalid
Pridobitev mnenja komisije za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni pogoj za podajo odpovedi glede na določbo 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, saj je po 4. odstavku tega člena mnenje komisije potrebno pridobiti le, če delodajalec invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. V obravnavanem primeru pa gre za redno odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na ustrezno delo, ki ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti.
Toženec je tožnici pomotoma izplačal letni dodatek v polni višini, čeprav je tožnici pripadal le sorazmerni del letnega dodatka. Zato je nastalo preplačilo, ki ga je tožnica dolžna vrniti. V skladu s 1. odstavkom 275. člena ZPIZ-1 je oseba, ki je brez pravnega temelja obogatena na škodo drugega, oz. ji je bil na račun toženega zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni upravičena, dolžna prejeto vrniti.
vezava depozita - začetek stečajnega postopka - nastanek terjatve - pobot - bančni posli
Ker sta stečajni dolžnik in tožena stranka sklenila depozitni posel 30. 10. 2012, je terjatev stečajnega dolžnika na vrnitev zneska depozita s pripadajočimi obrestmi po izteku njegove vezave nastala tega dne in tako pred začetkom stečajnega postopka nad njim dne 13. 3. 2013. Za nastanek te terjatve stečajnega dolžnika ni niti pomembno dejstvo, da je stečajni dolžnik lahko zahteval vrnitev vtoževanega zneska šele 30. 4. 2013, ko se je iztekla vezava depozita, torej že po začetku stečajnega postopka nad njim.
Pobot učinkuje tudi, če terjatev ali nasprotna terjatev ob začetku stečajnega postopka še ni zapadla.
Prepoved pobotanja pri bančnih poslih iz 316. člena OZ je relativna in pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da je pobot kljub vsemu možen.
ZDR-1 člen 6, 84, 84/1, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1. URS člen 2, 14, 22. KPND člen 31.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog - prenehanje potrebe po delu
Tožena stranka je zaradi ekonomskih razlogov (upada prihodkov v letu 2013) z namenom zmanjšanja stroškov dela racionalizirala organizacijo poslovanja tako, da je delovne naloge tožnice razporedila med ostale delavce in je zato prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je dokazala obstoj ekonomskega in organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poslovni razlog je namreč podan, kadar iz razlogov na strani delodajalca preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da preneha potreba po delu točno določenega delavca in ne delo, ki ga je ta delavec opravljal.
Izredna odpoved delodajalca je nezakonita, saj v njej niso navedene konkretne kršitve obveznosti iz delovnega razmerja (neupravičena odsotnost z dela, neopravljanje dela), delavka pa ni bila seznanjena z očitanimi kršitvami in ji tudi ni bil omogočen zagovor.
Ker je tožnica (delavka) podala (svojo) izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca dne 10. 4. 2014, to ne vpliva na (ne)zakonitost odpovedi, ki jo je pred tem podala tožena stranka (delodajalec) tožnici, vpliva pa na časovno obdobje nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, za katerega tožnici pripadajo pravice iz naslova reparacije, ter na tožničino pravico do reintegracije. Ob upoštevanju izredne odpovedi tožnice ni mogoče ugotavljati trajanja delovnega razmerja po začetku učinkovanja te odpovedi (torej po vročitvi tožničine odpovedi toženi stranki).
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi ugotovitve uspeha v sporu. Uspeh tožnice v sporu je določilo tako, da je od celotnega zneska 3.038,26 EUR (izplačilo plače, regresa za letni dopust, stroškov za prehrano in stroškov za prevoz), ki ga je tožnica vtoževala, odštelo znesek 155,40 EUR. Ta znesek predstavlja del tožničinega zahtevka, s katerim ni uspela v sporu. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek za izplačilo zneska 155,40 EUR zavrnilo. Od celotnega vtoževanega zneska je odštelo še 550,14 EUR (izplačilo stroškov prevoza in prehrane na delo za čas od aprila 2013 do septembra 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi), ker je tožnica v tem delu tožbo delno umaknila. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 2.332,72 EUR, kar pomeni, da je v sporu uspela 76,78 %. Na podlagi tega je odločilo, da je tožnica upravičena do povrnitve potrebnih stroškov postopka na podlagi drugega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP v tem obsegu, tožena stranka pa v obsegu 23,22 %.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232. ZPP člen 254, 254/3.
začasna nezmožnost za delo - poškodba pri delu - bolezen - vzrok
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dogodek z dne 21. 11. 2011 (poškodba v prometni nezgodi) pri tožniku ni pustil takšnih posledic, ki bi zahtevale več kot 11 mesecev za saniranje posledice poškodb, pridobljenih v prometni nezgodi, saj je šlo za lahko poškodbo, pri kateri je bil ugotovljen izvin oziroma nateg mišic, to je sprememba stanja mišičnega tkiva in ne poškodbe na skeletu. Zato je tožnik v spornem obdobjeu ob takem zdravstvenem stanju lahko opravljal svoje delo. Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi v spornem obdobju, ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
imenovanje v naziv - javni uslužbenec - transformacija delovnega razmerja
Imenovanje javnega uslužbenca v naziv je v pristojnosti predstojnika organa državne uprave (prvi odstavek 90. člena ZJU). Tožena stranka tožnice še ni imenovala v noben naziv, zato sodišče še ni pristojno, da bi namesto delodajalca imenovalo tožnico v ustrezen uradniški naziv. Šele ko bo tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 84. člena ZJU imenovala tožnico v naziv z odločbo, v kateri bo določila naziv (ob pogojih iz 86. člena ZJU) in datum pridobitve naziva, bo lahko tožnica v skladu s šestim odstavkom 24. člena ZJU sodno varstvo uveljavljala pred sodiščem, pristojnim za upravne spore (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 20/2010). S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožnica imenuje v naziv, je storilo absolutno bistveno kršitev določbe pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Postopek zavarovanja s predhodno odredbo je treba ustaviti tudi v primeru, ko je odločitev, na podlagi katere je bila predhodna odredba izdana, razveljavljena, zadeva pa vrnjena v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ali drugemu pristojnemu organu.