ZZVZZ člen 80, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - nosilec dejavnosti
Tožnika je potrebno obravnavati kot nosilca dejavnosti direktorja - disponenta in v okviru te dejavnosti tudi ocenjevati njegovo delazmožnost upoštevajoč njegovo zdravstveno stanje. Tožnik lahko, glede na zdravstveno stanje (kronična degenerativna bolezen osteoartikularnega aparata) in težave, ki jih ima, opravlja bistvena opravila v okviru dejavnosti v skrajšanem delovnem času. To je organizira delo, opravlja administrativna dela, lažja vzdrževalna dela ter vodstvena opravila. Ker je bil tožnik v spornem obdobju zmožen navedena dela opravljati v skrajšanem delovnem času 4 ur, je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bil v v spornem obdobju začasno nezmožen za delo za polni delovni čas, neutemeljen.
zavarovanje vozila - vrednost vozila - določitev zavarovalne vsote - zavarovalna polica - višina premije - podzavarovanje - nastanek zavarovalnega primera - višina odškodnine
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka zastopniku tožene stranke predložila samo račun italijanskega proizvajalca in ničesar drugega, da konkretno vozilo ni uvrščeno v katalog Eurotax, da je tožeča stranka glede vrednosti avtodoma strokovnjak, saj je njena dejavnost zastopstvo, prodaja in servis avtodomov R., zaradi česar je zavarovalni agent vrednost, kot jo je posredovala tožeča stranka upravičeno štel za verodostojno vrednost. Toženi stranki zato ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja pri določitvi zavarovalne vsote, ne glede na to, da vrednosti ni ocenila strokovna služba tožene stranke.
spor majhne vrednosti – priznanje dejstev – prekluzija – prokurist – obseg prokure
Sodišče prve stopnje je prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke, skupaj s pozivom k odgovoru na to vlogo, poslalo toženi stranki. Le-ta na vlogo tožeče stranke ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožena stranka z neaktivnostjo v pravdnem postopku priznala vsa dejstva, ki jih je v svoji pripravljalni vlogi zatrjevala tožeča stranka.
Prokurist ni zakoniti zastopnik družbe, je pa njen pooblaščenec in kot tak lahko opravlja vsa pravna dejanja, ki sodijo v dejavnost družbe.
obstoj delovnega razmerja - transformacija pogodbe o zapslitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela
Zgolj zato, ker v pogodbah o zaposlitvi za določen čas ni bilo izrecno navedeno, da se sklepajo zaradi začasno povečanega obsega dela, ni prišlo avtomatično do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je dopustno dokazovati tudi v sodnem postopku. Tožena stranka je v sodnem postopku dokazala, da je dejansko obstajal zakonsko dopusten razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, to je začasno povečan obseg dela. Zato tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 21, 22, 37, 37/1, 37/2. ZPIZ-1 člen 67.
starostna pokojnina - sorazmerni del - sporazum o socialnem zavarovanju - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Glede na to, da je bila tožniku pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji s strani toženca zavrnjena, ostane skladno z določbo drugega odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino dajatev (invalidska pokojnina) obveznost pogodbenice, ki jo je priznala, torej nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH, ki je tožniku priznal pravico do invalidske pokojnine na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. To pomeni, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma z BIH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri tožencu ne more uveljaviti pravice do starostne pokojnine oz. drugih pokojninskih dajatev.
ZDR člen 15, 15/4, 29, 29/1, 29/1-3, 42, 126, 126/1, 126/2, 131, 131/1, 135, 135/3. OZ člen 15.
obveznost plačila - plačilo za delo - regres za letni dopust - dodatek za delovno dobo - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem je tožena stranka spremenila način izplačevanja tožnikove plače, veljaven, ker se je tožniku plačilo za delo dejansko obračunavalo in plačevalo v skladu z vsebino tega aneksa, ne glede na to, da aneks s strani tožnika ni bil podpisan. Delavec in delodajalec lahko skleneta aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim spremenita način izplačevanja delavčeve plače. Za obstoj in veljavnost takšnega aneksa se ne zahteva pisna oblika (četrti odstavek 15. člena ZDR), ampak je lahko dogovor med strankama tudi usten. Vendar pa se ne glede na obliko, v kateri je aneks sklenjen, za njegovo veljavno sklenitev zahteva soglasje volj med pogodbenima strankama (15. člen OZ), pri čemer o volji delavca ni mogoče sklepati zgolj na podlagi dejstva, da se je takšen aneks dejansko izvrševal. Delavec namreč na obračun in izplačevanje plače kot pogodbeno šibkejša stranka v delovnem razmerju nima vpliva, zato se ne more šteti, da se z aneksom strinja, če ga ne podpiše. To pomeni, da s strani tožnika nepodpisanega aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni mogoče upoštevati in je tožnik upravičen do plačila za delo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi in kot mu pripada po zakonu.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se kot verodostojne upoštevajo plačilne liste, ki jih je tožena stranka izdala naknadno, čeprav te plačilne liste tožniku niso bile nikoli vročene in je njihova vsebina drugačna od tiste, ki izhaja iz plačilnih list, ki jih je tožnik prejel med delovnim razmerjem. Ker je delodajalec v skladu z določbo tretjega odstavka 135. člena ZDR dolžan delavcu pisni obračun plače (plačilno listo) izdati ob vsakem izplačilu plače ter do 31. januarja novega koledarskega leta za plačilno obdobje oziroma za preteklo koledarsko leto, kasneje izdanih plačilnih list (celo po koncu delovnega razmerja) ni mogoče upoštevati. Ker je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZSPJS člen 3, 3a. OZ člen 86, 190, 191, 378. ZJU člen 24. Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence člen 3, 3/2.
vračilo preveč izplačane plače - položajni dodatek - nično določilo pogodbe o zaposlitvi
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da odkazuje na uporabo 190. in 191. člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
Izredna odpoved delodajalca je nezakonita, saj v njej niso navedene konkretne kršitve obveznosti iz delovnega razmerja (neupravičena odsotnost z dela, neopravljanje dela), delavka pa ni bila seznanjena z očitanimi kršitvami in ji tudi ni bil omogočen zagovor.
Ker je tožnica (delavka) podala (svojo) izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca dne 10. 4. 2014, to ne vpliva na (ne)zakonitost odpovedi, ki jo je pred tem podala tožena stranka (delodajalec) tožnici, vpliva pa na časovno obdobje nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, za katerega tožnici pripadajo pravice iz naslova reparacije, ter na tožničino pravico do reintegracije. Ob upoštevanju izredne odpovedi tožnice ni mogoče ugotavljati trajanja delovnega razmerja po začetku učinkovanja te odpovedi (torej po vročitvi tožničine odpovedi toženi stranki).
Tožnik je vložil predlog za oprostitev plačila sodne takse za vloženo pritožbo. Sodišče prve stopnje je s sklepom, potrjenim s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča, glede oprostitve plačila sodne takse v zvezi s predlogom z dne 8. 6. 2015 že odločilo. Tožnik pa v predlogu z dne 20. 7. 2015 za oprostitev plačila sodne takse za vloženo pritožbo ni predložil nobenih novih dokazov, niti se ne sklicuje na nobene nove ali dodatne okoliščine, ki ne bi bile že upoštevane, ali bi predstavljale razlog za ponovno ugotavljanje pogojev za oprostitev plačila sodne takse. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena ZPP predlog za oprostitev plačila sodnih taks z dne 20. 7. 2015 utemeljeno zavrglo.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – nadaljevanje postopka v pravdi – dejanska in pravna podlaga zahtevka
V pravdnem postopku, ki teče po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je namreč mogoče spremeniti dejansko in pravno podlago zahtevka, saj se dejansko stanje ugotavlja na podlagi dokazov, ki sta jih predlagali stranki in na podlagi kontradiktornega postopka.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - invalid III. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je bila ugotovljena preostala delovna zmožnost in je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je direktor, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 10. 12. 2012 dalje. Ob ugotavljanju delazmožnosti je bila v celoti upoštevana tudi narava dela, ki ga zavarovanec opravlja (psihično naporno delo). Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da običajno zdravljenje povišanega krvnega tlaka lahko traja celo življenje in sama medikamentozna terapija, ob odsotnosti drugih težav, ni razlog za bolniški stalež. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z ugotovitvijo, da je tožnik nezmožen za delo od 26. 6. 2013 dalje, ni utemeljen.
imenovanje v naziv - javni uslužbenec - transformacija delovnega razmerja
Imenovanje javnega uslužbenca v naziv je v pristojnosti predstojnika organa državne uprave (prvi odstavek 90. člena ZJU). Tožena stranka tožnice še ni imenovala v noben naziv, zato sodišče še ni pristojno, da bi namesto delodajalca imenovalo tožnico v ustrezen uradniški naziv. Šele ko bo tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 84. člena ZJU imenovala tožnico v naziv z odločbo, v kateri bo določila naziv (ob pogojih iz 86. člena ZJU) in datum pridobitve naziva, bo lahko tožnica v skladu s šestim odstavkom 24. člena ZJU sodno varstvo uveljavljala pred sodiščem, pristojnim za upravne spore (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 20/2010). S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožnica imenuje v naziv, je storilo absolutno bistveno kršitev določbe pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
invalid III. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina
Tožnica je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni z omejitvami pri delu, vključno s časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno. Ker gre za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ji je sodišče prve stopnje pravilno priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od 1. 9. 2012 dalje. Ob III. kategoriji invalidnosti s časovno razbremenitvijo je tožnici pravilno priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega vključno z določenimi omejitvami pri delu glede na tožničino preostalo delazmožnost. Hkrati pa je ob ugotovljeni preostali delovni zmožnosti za 4 ure dnevno sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo tudi pravico do delne invalidske pokojnine in odločilo, da bo o višini in izplačevanju odločila tožena stranka s posebno upravno odločbo.
vezava depozita - začetek stečajnega postopka - nastanek terjatve - pobot - bančni posli
Ker sta stečajni dolžnik in tožena stranka sklenila depozitni posel 30. 10. 2012, je terjatev stečajnega dolžnika na vrnitev zneska depozita s pripadajočimi obrestmi po izteku njegove vezave nastala tega dne in tako pred začetkom stečajnega postopka nad njim dne 13. 3. 2013. Za nastanek te terjatve stečajnega dolžnika ni niti pomembno dejstvo, da je stečajni dolžnik lahko zahteval vrnitev vtoževanega zneska šele 30. 4. 2013, ko se je iztekla vezava depozita, torej že po začetku stečajnega postopka nad njim.
Pobot učinkuje tudi, če terjatev ali nasprotna terjatev ob začetku stečajnega postopka še ni zapadla.
Prepoved pobotanja pri bančnih poslih iz 316. člena OZ je relativna in pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da je pobot kljub vsemu možen.
ZPP člen 186, 190, 190/1. OZ člen 229, 299/2, 1022, 1025.
odstop terjatve med pravdo - relevančna teorija - solidarno poroštvo - porok in plačnik - odškodninska odgovornost upnika poroku
Če bi tožeča stranka kot cedent med pravdo cedirala svojo terjatev nasproti toženi stranki D. d. d. kot cesionarju po 417. členu OZ, bi vtoževana terjatev sicer prešla v premoženje cesionarja. Toda procesni predpis ne določa, da bi morala tožeča stranka pritegniti v pravdo cesionarja kot tožečo stranko, ampak tako procesno situacijo ureja prvi odstavek 190. člena ZPP. Namen ureditve po 190. členu ZPP je v zavarovanju položaja tožeče stranke, da lahko tudi v teku pravde neovirano razpolaga s stvarjo ali pravico, na katero se nanaša pravda, hkrati pa ne obstoji nevarnost, da bo v pravdi njen zahtevek zaradi prenehanja stvarne legitimacije zavrnjen. Po prevladujoči sodni praksi je pri odstopu vtoževane terjatve med pravdo uveljavljena relevančna teorija, po kateri mora tožeča stranka v vsakem primeru spremeniti tožbeni zahtevek tako, da ga prilagodi nastali odsvojitvi. S tem, ko bi tožeča stranka prilagodila tožbeni zahtevek pravnemu dejstvu, da je med pravdo odstopila terjatve novemu upniku, ne bi prišlo do subjektivne spremembe tožbe, ker bi pravdni stranki ostali isti, prav tako pa bi ostal nespremenjen tožbeni zahtevek, saj bi njegova dopolnitev (da se izpolni novemu upniku) med (pravdnim) postopkom predstavljala le način izpolnitve obveznosti, razen tega pa bi se opirala na okoliščino, ki je nastala po vložitvi tožbe (186. člen ZPP). Prav zaradi nesoglasij glede poziva k plačilu pa je v OZ urejeno, da mora upnik, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, o tem obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku. Drugače povedano, opustitev cit. dolžnosti ne nosi drugih posledic kot odškodninsko odgovornost upnika, porok pa je še vedno dolžan plačati zapadli dolg glavnega dolžnika v višini in z zapadlostjo kot glavni dolžnik.
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da odkazuje na uporabo 190. in 191.člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka.
Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (položajni dodatek) oziroma višjega izplačila plač, ki presega plačo določeno v skladu z ZSJPS. V tem primeru določba 191. člena OZ ne pride v poštev, saj lahko javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
sistem delitve stroškov ogrevanja – izvajalec – naročilo – nesoglasja med etažnimi lastniki – pravica do obravnavanja pred sodiščem – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožena stranka skuša s trditvami, da vgrajeni sistem delitve stroškov ogrevanja ni primeren za ugotavljanje njene porabe, na tožečo stranko (ki je izvajalka) prevaliti breme, ki izhaja iz nesoglasij uporabnikov oz. lastnikov stavbe. Tožeča stranka je namreč delo opravila v obsegu, kot ji je bilo naročeno.
Sodišče prve stopnje je presodilo, da vgrajeni sistem deluje, čeprav je tožena stranka temu konkretizirano in dokazno podprto nasprotovala. To je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Vendar je sodišče prve stopnje pri tej dejanski ugotovitvi kršilo pravico tožene stranke do obravnavanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka namreč utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pavšalno zapisalo, da šteje za dokazano, da sistem deluje, ker so tako izpovedale priče D. D., E. E. in C. C. (pri čemer ni obrazložilo, kaj so o spornem dejstvu sploh izpovedale in zakaj jim sledi, oziroma zakaj ne sledi F. F. oz. G. G., ki sta izpovedala, da sistem ne deluje oziroma da se stroški ne obračunavajo po tem sistemu).
ZDR člen 88, 88/2, 88/3, 88/6. ZPP člen 339, 339, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – absolutna bistvena kršitev določb postopka – razlogi o odločilnih dejstvih
V 6. odstavku 88. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. V izpodbijani sodbi ni razlogov o tem, kdaj je nastal utemeljen razlog odpovedi, pri čemer tožnica v pritožbi navaja, da je tožena stranka predložila v spis Strategijo razvoja iz novembra 2009 in Program razreševanja presežnih delavcev iz oktobra 2010. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožena stranka ukinila obrat obutve, vendar svoje razlage časovno ne opredeli. Iz predloženega spisa tudi izhaja, da je sodišče sicer izvedlo dokaz z vpogledom v sklep o ukinitvi delovnega mesta tehnolog razvoja obutve II, na katerem je bila zaposlena tožnica, vendar se sodišče do navedenega relevantnega listinskega dokaza ne opredeli, čeprav je to lahko trenutek, ko je nastal utemeljeni razlog za podajo odpovedi po 6. odstavku 88. člena ZDR. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
denarna socialna pomoč - plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje - lastni dohodek družine - izvenzakonski partner
V spornem obdobju, to je v času vložitve vloge za priznanje pravic iz javnih sredstev, je med tožnikom in A. A. obstajala zunajzakonska skupnost, zato je toženec v predsodnem upravnem postopku A. A. pravilno upošteval pri ugotavljanju materialnega položaja družine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca s priznanjem pravice do denarne socialne pomoči, do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi ugotovitve uspeha v sporu. Uspeh tožnice v sporu je določilo tako, da je od celotnega zneska 3.038,26 EUR (izplačilo plače, regresa za letni dopust, stroškov za prehrano in stroškov za prevoz), ki ga je tožnica vtoževala, odštelo znesek 155,40 EUR. Ta znesek predstavlja del tožničinega zahtevka, s katerim ni uspela v sporu. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek za izplačilo zneska 155,40 EUR zavrnilo. Od celotnega vtoževanega zneska je odštelo še 550,14 EUR (izplačilo stroškov prevoza in prehrane na delo za čas od aprila 2013 do septembra 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi), ker je tožnica v tem delu tožbo delno umaknila. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 2.332,72 EUR, kar pomeni, da je v sporu uspela 76,78 %. Na podlagi tega je odločilo, da je tožnica upravičena do povrnitve potrebnih stroškov postopka na podlagi drugega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP v tem obsegu, tožena stranka pa v obsegu 23,22 %.