poskusno delo – ocena dela – dokazno breme – trditvena podlaga
Pomanjkljive obrazložitve utemeljenosti odpovednega razloga za redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi in izostale trditvene podlage ne morejo nadomestiti izpovedi prič (ki jih je predlagala tožena stranka, in ki naj bi pojasnile oziroma natančno obrazložile, zakaj je tožnica na posameznih področjih dobila določeno oceno), saj v pravdnem postopku t. i informativni dokazi niso dopustni. Tožena stranka niti v odgovoru na tožbo niti na naroku za glavno obravnavo ni podala ustrezne trditvene podlage, iz katere bi izhajala konkretna dejstva v zvezi z delom tožnice, npr. pomanjkljivosti oziroma napake, ki so se pri tožnici pojavile ob izvajanju konkretnih delovnih nalog (ki so ji bile odrejene v skladu z opisom njenega delovnega mesta – B 5), zaradi katerih je bila ocenjena negativno v mesečnih poročilih in ob koncu poskusne dobe. Tudi iz poročil za posamezne mesece ni razvidno niti to, kakšne konkretne naloge je tožnica opravljala (v skladu z opisom njenega delovnega mesta), poročila na že omenjenih obrazcih pa ne vsebujejo obrazložitve ocene (kar bi bilo potrebno vsaj takrat, ko je ocena negativna).
Izredna odpoved delodajalca je nezakonita, saj v njej niso navedene konkretne kršitve obveznosti iz delovnega razmerja (neupravičena odsotnost z dela, neopravljanje dela), delavka pa ni bila seznanjena z očitanimi kršitvami in ji tudi ni bil omogočen zagovor.
Ker je tožnica (delavka) podala (svojo) izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca dne 10. 4. 2014, to ne vpliva na (ne)zakonitost odpovedi, ki jo je pred tem podala tožena stranka (delodajalec) tožnici, vpliva pa na časovno obdobje nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, za katerega tožnici pripadajo pravice iz naslova reparacije, ter na tožničino pravico do reintegracije. Ob upoštevanju izredne odpovedi tožnice ni mogoče ugotavljati trajanja delovnega razmerja po začetku učinkovanja te odpovedi (torej po vročitvi tožničine odpovedi toženi stranki).
kršitev materialnih določb zakona – obstoj prekrška – prekršek, storjen z nespoštovanjem z odločbo odrejenih ukrepov inšpektorja
Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da je za pravnomočne in izvršljive odločbe izdane v upravnem postopku predpisana upravna izvršba, ne pa tudi, da z nespoštovanjem pravnomočne in izvršljive odločbe kršitelj ne more storiti prekrška. Po določbi 6. alineje prvega odstavka 38. člena ZIN v zvezi s četrtim odstavkom istega člena se namreč z globo 500,00 EUR kaznuje za prekršek posameznik, ki ne spoštuje z odločbo odrejenih ukrepov inšpektorja.
Toženec je tožnici pomotoma izplačal letni dodatek v polni višini, čeprav je tožnici pripadal le sorazmerni del letnega dodatka. Zato je nastalo preplačilo, ki ga je tožnica dolžna vrniti. V skladu s 1. odstavkom 275. člena ZPIZ-1 je oseba, ki je brez pravnega temelja obogatena na škodo drugega, oz. ji je bil na račun toženega zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni upravičena, dolžna prejeto vrniti.
ZDR člen 15, 15/4, 29, 29/1, 29/1-3, 42, 126, 126/1, 126/2, 131, 131/1, 135, 135/3. OZ člen 15.
obveznost plačila - plačilo za delo - regres za letni dopust - dodatek za delovno dobo - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem je tožena stranka spremenila način izplačevanja tožnikove plače, veljaven, ker se je tožniku plačilo za delo dejansko obračunavalo in plačevalo v skladu z vsebino tega aneksa, ne glede na to, da aneks s strani tožnika ni bil podpisan. Delavec in delodajalec lahko skleneta aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim spremenita način izplačevanja delavčeve plače. Za obstoj in veljavnost takšnega aneksa se ne zahteva pisna oblika (četrti odstavek 15. člena ZDR), ampak je lahko dogovor med strankama tudi usten. Vendar pa se ne glede na obliko, v kateri je aneks sklenjen, za njegovo veljavno sklenitev zahteva soglasje volj med pogodbenima strankama (15. člen OZ), pri čemer o volji delavca ni mogoče sklepati zgolj na podlagi dejstva, da se je takšen aneks dejansko izvrševal. Delavec namreč na obračun in izplačevanje plače kot pogodbeno šibkejša stranka v delovnem razmerju nima vpliva, zato se ne more šteti, da se z aneksom strinja, če ga ne podpiše. To pomeni, da s strani tožnika nepodpisanega aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni mogoče upoštevati in je tožnik upravičen do plačila za delo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi in kot mu pripada po zakonu.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se kot verodostojne upoštevajo plačilne liste, ki jih je tožena stranka izdala naknadno, čeprav te plačilne liste tožniku niso bile nikoli vročene in je njihova vsebina drugačna od tiste, ki izhaja iz plačilnih list, ki jih je tožnik prejel med delovnim razmerjem. Ker je delodajalec v skladu z določbo tretjega odstavka 135. člena ZDR dolžan delavcu pisni obračun plače (plačilno listo) izdati ob vsakem izplačilu plače ter do 31. januarja novega koledarskega leta za plačilno obdobje oziroma za preteklo koledarsko leto, kasneje izdanih plačilnih list (celo po koncu delovnega razmerja) ni mogoče upoštevati. Ker je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZSPJS člen 3, 3a. OZ člen 86, 190, 191, 378. ZJU člen 24. Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence člen 3, 3/2.
vračilo preveč izplačane plače - položajni dodatek - nično določilo pogodbe o zaposlitvi
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da odkazuje na uporabo 190. in 191. člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
spor majhne vrednosti – priznanje dejstev – prekluzija – prokurist – obseg prokure
Sodišče prve stopnje je prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke, skupaj s pozivom k odgovoru na to vlogo, poslalo toženi stranki. Le-ta na vlogo tožeče stranke ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožena stranka z neaktivnostjo v pravdnem postopku priznala vsa dejstva, ki jih je v svoji pripravljalni vlogi zatrjevala tožeča stranka.
Prokurist ni zakoniti zastopnik družbe, je pa njen pooblaščenec in kot tak lahko opravlja vsa pravna dejanja, ki sodijo v dejavnost družbe.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015738
ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 270, 271, 272, 273. Zvis člen 10, 23, 24, 24/5, 25. Statut UM člen 299, 337.
razrešitev - imenovanje - začasna odredba
Dekan fakultete kot članice univerze po ZVis ni njen poslovodni organ. To velja le za dekana visokošolskega zavoda, ki ni članica univerze, kjer je dekan že po določbi petega odstavka 24. člena ZVis poslovodni organ in strokovni vodja takega zavoda. Rektor je tisti, ki vodi, predstavlja in zastopa univerzo (23. člen ZVis) in ga je mogoče šteti kot tistega, ki opravlja tudi poslovodno funkcijo.
Pravna oseba je le univerza. V okviru univerze se ustanovijo fakultete in umetniške akademije, lahko pa tudi visoke strokovne šole in drugi zavodi - članice univerze (članice univerze), ki imajo pravice in obveznosti, določene z ZVis, aktom o ustanovitvi univerze in statutom univerze. Članice univerze pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi univerze in statut, v imenu in za račun univerze. V drugih primerih članice univerze nastopajo v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun v skladu z aktom o ustanovitvi in statutom univerze (10. člen ZVis).
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - novinar
Tožnica opravlja dela in naloge delovnega mesta novinar specialist, in sicer v obsegu, ki ustreza polovičnemu delovnemu času redno zaposlenih. Delo opravlja po navodilih in pod sprotnim nadzorom tožene stranke, pri čemer dela na isti način kot redno zaposleni, v prostorih in z delovnimi sredstvi tožene stranke. Evidentirati mora svojo prisotnost na delu in ne more svobodno oblikovati svojega dela in delovnega časa. Delo opravlja za plačilo, ki ga dobi mesečno, v organiziran delovni proces tožene stranke pa se je vključila prostovoljno in na enak način kot redno zaposleni. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ima razmerje med pravdnima strankama vse elemente delovnega razmerja po 1. odstavku 4. člena ZDR-1. Ker pa tožnica mesečno v primerjavi z redno zaposlenimi opravi le polovico ur dela, ji je sodišče prve stopnje pravilno priznalo delovno razmerje le za polovični delovni čas.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-4. ZDR člen 85, 85/2, 111, 111/1, 111/1-3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - kršitev obveznosti obveščanja delodajalca - zagovor pred odpovedjo
Tožena stranka bi morala tožniku zagotoviti pravico do zagovora, saj je tožnik navajal, da je bil po izteku bolniškega staleža v pričakovanju, da bo bolniški stalež podaljšal zaradi svojih zdravstvenih razlogov, to pa je povedal tudi sodelavcem in svojemu nadrejenemu. Ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, je podana izredna odpoved nezakonita.
invalid III. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina
Tožnica je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni z omejitvami pri delu, vključno s časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno. Ker gre za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ji je sodišče prve stopnje pravilno priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od 1. 9. 2012 dalje. Ob III. kategoriji invalidnosti s časovno razbremenitvijo je tožnici pravilno priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega vključno z določenimi omejitvami pri delu glede na tožničino preostalo delazmožnost. Hkrati pa je ob ugotovljeni preostali delovni zmožnosti za 4 ure dnevno sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo tudi pravico do delne invalidske pokojnine in odločilo, da bo o višini in izplačevanju odločila tožena stranka s posebno upravno odločbo.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi ugotovitve uspeha v sporu. Uspeh tožnice v sporu je določilo tako, da je od celotnega zneska 3.038,26 EUR (izplačilo plače, regresa za letni dopust, stroškov za prehrano in stroškov za prevoz), ki ga je tožnica vtoževala, odštelo znesek 155,40 EUR. Ta znesek predstavlja del tožničinega zahtevka, s katerim ni uspela v sporu. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek za izplačilo zneska 155,40 EUR zavrnilo. Od celotnega vtoževanega zneska je odštelo še 550,14 EUR (izplačilo stroškov prevoza in prehrane na delo za čas od aprila 2013 do septembra 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi), ker je tožnica v tem delu tožbo delno umaknila. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 2.332,72 EUR, kar pomeni, da je v sporu uspela 76,78 %. Na podlagi tega je odločilo, da je tožnica upravičena do povrnitve potrebnih stroškov postopka na podlagi drugega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP v tem obsegu, tožena stranka pa v obsegu 23,22 %.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014949
ZPP člen 70, 70-2, 70-6, 247, 247/1, 250. URS člen 23. Zakon o organiziranosti in delu policije člen 19, 19/4. Uredba o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mesti in nazivov v organih javne uprave in v pravosodnih organih člen 32.
Absolutni razlog za izločitev izvedenca je po 2. točki 70. člena ZPP tudi njegova stalna ali začasna zaposlitev pri stranki. Za izvedenca pa zakon poleg izključitvenih razlogov določa tudi odklonilne razloge, ki jih opredeljuje z generalno klavzulo: izvedenec ne sme opravljati dolžnosti izvedenca, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP). Izvedenec je bil v času, ko mu je bilo odrejeno izvedensko delo, zaposlen pri toženi stranki. Izvedensko mnenje pa je bil neposredno odločilen dokaz, na katerega se je sodišče oprlo pri določitvi tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka, za katerega je bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ni razpolagalo. Zato je odločitev sodišče prve stopnje o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca nepravilna in je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Sodišče prve stopnje se je pravilno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o 3. točki tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obdobje pred ustanovitvijo tožene stranke, na 12-mesečno sodelovanje tožnika in direktorja tožene stranke ter izplačilo zneska v višini 10.000,00 EUR. Navedeno sodelovanje ni povezano z delovnim razmerjem, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja in za ugotovitev nezakonitega prenehanja. Posledično sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za odločanje o tem delu tožbenega zahtevka.
Pri tožnici je prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, saj tožnica zaradi psihičnih omejitev ni več zmožna za delo na delovnem mestu sortirka. Poleg tega tudi ni sposobna osvojiti novih znanj, potrebnih za vključitev na novo delovno mesto in v novo delovno okolje, tako da ni več zmožna za kakršnokoli pridobitno delo. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine utemeljen.
Postopek zavarovanja s predhodno odredbo je treba ustaviti tudi v primeru, ko je odločitev, na podlagi katere je bila predhodna odredba izdana, razveljavljena, zadeva pa vrnjena v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ali drugemu pristojnemu organu.
plačilo zavarovalnine – prenehanje nezgodnega zavarovanja – neplačilo premije – razdor zavarovalne pogodbe brez odpovednega roka
Ker zavarovalec toženi stranki ni redno plačeval mesečnih obrokov premije oziroma jih ni poravnal v celoti, je ravnal v nasprotju z 936. členom OZ in sklenjeno zavarovalno pogodbo.
Ker je prišlo do nezgode po razdrtju pogodbe, tožeča stranka kot zavarovanec pri zavarovalnici (toženi stranki) ni imela več nezgodnega zavarovanja in zato tožena stranka (zavarovalnica) ni dolžna plačati zavarovalnine.
STVARNO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – USTAVNO PRAVO
VSL0071079
URS člen 23, 25, 33. SPZ člen 88, 89, 89/3, 90, 99. ZNP člen 145, 145/2. ZPP člen 1, 2.
varstvo lastninske pravice – vznemirjanje lastninske pravice – negatorna tožba – nujna pot – postopek za določitev nujne poti – nepravdni postopek – konstitutivna odločba – denarno nadomestilo – ugotovitev obstoja nujne poti kot predhodno vprašanje – pravica do pravnega sredstva – pravica do sodnega varstva
Pravdno sodišče v postopku, ki teče zaradi tožbe glede vznemirjanja lastninske pravice (actio negatoria), ne more sámo v okviru reševanja predhodnega vprašanja določiti nujne poti, kar v obliki ugovora uveljavlja tožena stranka, in na tej podlagi zavrniti zahtevka za zaščito pred vznemirjanjem lastninske pravice. Odločba o določitvi nujne poti je konstitutivne narave in za njeno določitev je predpisan poseben, nepravdni postopek. Poleg tega bi sodišče s tem, ko bi razloge za obstoj nujne poti navedlo zgolj v obrazložitvi svoje odločbe in ne v izreku, ki edini postane pravnomočen in omogoča pravno sredstvo, kršilo ustavnopravno pravico lastnikov iz 25. člena Ustave.
nakup podjema - utečen posel - prihodki od prodaje - lažno prikazovanje poslovnega izida - prirejanje podatkov o prometu pogodbe - zamolčanje podatkov o poslovanju - prevara - prevzem obratovanja - sklenitvena faza pogodbe - razveljavitev pogodbe - zmota - nezavedno nesoglasje - kvalificirana oblika zmote - izzvana zmota - nepoštenost - nedopustno krivdno ravnanje - zavrženje kazenske ovadbe - premalo premišljena poslovna odločitev - skrbnost dobrega gospodarstvenika
Prevara se lahko nanaša le na sklenitveno fazo.
Zmota je nezavedna razlika med tistim, kar je izjavitelj izjavil in njegovo poslovno voljo. Prevara pa je kvalificirana oblika zmote; pri prevari gre za izzvano zmotno, ki temelji na nepoštenosti. Dokazno breme je na tožeči stranki: za uspeh z zahtevkom za razveljavitev pogodbe mora dokazati, da se je za sklenitev pogodbe odločila v posledici nedopustnega krivdnega ravnanja tožene stranke.
Premalo premišljena poslovna odločitev sama zase ni razlog za razdrtje pogodbe.