Skladno z določbo 78. člena ZPP stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. Zakoniti zastopnik je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona. Ker je tožena stranka javni zavod, je za presojo, kdo je njen zakoniti zastopnik, potrebno uporabiti ZZ, ki v 31. členu določa, da je poslovodni organ zavoda direktor ali drug individualni organ, ter da direktor organizira in vodi delo in poslovanje zavoda, predstavlja in zastopa zavod in je odgovoren za zakonitost dela zavoda.
Strokovni direktor tožene stranke, četudi je po statutu pooblaščen za nadomeščanje direktorja v odsotnosti, glede na citirane določbe 78. člena ZPP in 31. člena ZZ ni zakoniti zastopnik tožene stranke in zato nima pravice do zastopanja pred sodiščem brez posebnega pooblastila zakonitega zastopnika, to je direktorja tožene stranke, poleg tega pa mora izpolnjevati tudi dodatni pogoj – opravljen pravniški državni izpit (ker je po citirani določbi 3. odstavka 87. člena ZPP lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit). To izhaja tudi iz določb 28. in 29. člena, zlasti pa iz 15. alineje 29. člena Statuta tožene stranke, na katero se sklicuje tožena stranka, ki določa da strokovni direktor zastopa toženo stranko v drugih zadevah in podpisuje pogodbe v mejah, ki jih s pooblastili določi direktor tožene stranke.
Tožniku je bil ob upokojitvi glede na ugotovljeno pokojninsko osnovo po veljavnih predpisih priznan najvišji možni odmerni odstotek od pokojninske osnove (v višini 85 % pokojninske osnove). Glede na pokojninska obdobja iz časa pred 1. 1. 2000 tudi na podlagi določb ZPIZ-1 tožniku ne more biti priznan višji odmerni odstotek pokojnine, če mu je bil že pred uveljavitvijo ZPIZ-1 priznan najvišji odstotek po v času odmere pokojnine veljavnem zakonu. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine v višjem odmernem odstotku (v višini 91 % pokojninske osnove) ni utemeljen.
Ker tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje, da bi bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače in glede na to, da so bili za izdajo izpodbijane delne sodbe na podlagi pripoznave izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP, izpodbijana delna sodba na podlagi pripoznave ni bila izdana v nasprotju z določbami ZPP. To pa pomeni, da tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo. Tožena stranka je namreč vložila pritožbo zoper ugodilni del sodbe, v katerem je sodišče toženi stranki naložilo, da tožnici plača zneske iz naslova razlike plač za mesece april, maj in junij 2010 ter regresa za letni dopust za leto 2010, ki so pravice iz delovnega razmerja. Spor v tem obsegu je individualni delovni spor premoženjske narave. Zato je sodišče prve stopnje takso za pritožbo pravilno odmerilo skladno s tarifno št. 2321 ZST-1, z upoštevanjem količnika 2,0. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na tarifno številko 2121, saj predmet spora ni pravica iz sistema socialne varnosti in torej ne gre za socialni spor, kot ga opredeljuje prvi odstavek 58. člena ZDSS-1.
Iz določbe 2. odstavka 31. člena ZDSS-1 izhaja, da je v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja revizija vselej dovoljena. Predmet takšnega spora so običajno, kadar se uveljavljajo z isto tožbo, tudi dajatveni zahtevki za plačilo prejemkov, do katerih bi bil delavec upravičen, če mu ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje in s plačilom katerih se vzpostavi stanje, kot če nebi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Enako pa je tudi v primeru, kadar sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi in določi denarno povračilo v skladu s 118. členom ZDR-1. Denarno povračilo zaradi sodne razveze je pravica, ki je neločljivo povezana s prenehanjem delovnega razmerja, zato je tudi glede te pravice, ki izvira iz spora o prenehanju delovnega razmerja in se uveljavlja v isti tožbi, revizija vedno dovoljena. Ker je tožnica zahtevek za plačilo denarnega povračila uveljavljala v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je sodišče o zahtevku tožnice pravnomočno odločilo z isto sodbo, gre za spor, v katerem je revizija dovoljena že po zakonu, zato je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo revizijo tožnice z dne 20. 10. 2015.
nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti – začasna zdravstvena nesposobnost za opravljanje nalog
Storilka nalog ne more opravljati brez zdravniškega pregleda, s katerim bi bilo ugotovljeno, da je te naloge sposobna opravljati. Glede na to, da so po navedbah storilke pri njej podani zdravstveni razlogi, zaradi katerih še eno leto ne bo sposobna za opravljanje nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti, po šestem odstavku 19. člena Zakona o prekrških (ZP-1) pa rok v katerem morajo biti naloge opravljene ne sme biti krajši od enega in ne daljši od treh mesecev, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zakon namreč ne omogoča odložitve opravljanja nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti za nedoločen čas.
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožnici pripada državna štipendija od 1. 4. 2013 do 30. 5. 2013. V prvem odstavku 32. člena ZUPJS je določeno, da pripada upravičencu državna štipendija iz 4. točke 5. člena ZUPJS od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Ker je tožnica vlogo za uveljavljanje pravice do državne štipendije vložila 19. 4. 2013, ji skladno s citirano določbo državna štipendija pripada od 1. 5. 2013 do 30. 5. 2013.
Sodni izvršitelj - imenovanje novega izvršitelja - razrešitev izvršitelja - prevzemnik - izbira izvršitelja - smrt izvršitelja med postopkom
Glede pravice in dolžnosti upnika, da v postopku predlaga izvršitelja, ki bo opravljal izvršilna dejanja, ni razlike glede na to, ali je izvršitelj med postopkom umrl, ali pa je bil razrešen iz enega od razlogov, predvidenih v 1. do 10. točki prvega odstavka 286. a člena ZIZ. Namen tretjega odstavka 287. člena ZIZ in 44. a člena ZIZ je namreč v obeh primerih isti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - javni uslužbenec - pisno opozorilo
Pisnega opomina, ki vsebuje le splošno opozorilo, da bo v primeru, če se bodo kršitve vseeno nadaljevale, ponovno uveden disciplinski postopek in podana redna odpoved pogodbe, brez navedbe, na katero obdobje se nanaša (ni določeno, da obstaja možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve v enem letu od prejema pisnega opozorila oz. v obdobju, določenem v kolektivni pogodbi dejavnosti, vendar najdalj v dveh letih), ni mogoče šteti za pisno opozorilo pred redno odpovedjo. Če je delodajalec ocenil, da določena kršitev ni tako huda, da bi bilo potrebno delavcu podati prehodno opozorilo pred odpovedjo v smislu 85. člena ZDR-1 in mu je izrekel le (milejšo) disciplinsko sankcijo – v obravnavanem primeru opomin, te disciplinske sankcije ni mogoče šteti za predhodno opozorilo kot pogoj za podajo redno odpovedi iz krivdnega razloga, čeprav so tudi disciplinske sankcije namenjene discipliniranju kršitelja in temu, da delavec kršitev ne bi ponavljal, oziroma da bi svoje delo izboljšal in ustrezno izpolnjeval svoje obveznosti. Tožena stranka tako ni izpolnila svoje obveznosti v zvezi s predhodnim pisnim opozorilom v smislu določbe 1. odstavka 85. člena ZDR-1. Ker pa je predhodno opozorilo pogoj za zakonitost kasnejše odpoved iz krivdnega razloga, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožnici, že iz tega razloga nezakonita, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna.
Ker se je tožnik s toženo stranko v pogodbi o zaposlitvi dogovoril za osnovno plačo v višini 314.008,00 SIT, je bila tožena stranka to plačo obračunati in izplačati ne glede na to, da je sicer Pravilnik tožene stranke osnovno plačo prodajnih predstavnikov določil v nižjem znesku. Določbe Pravilnika, ki se nanašajo na njegovo osnovno plačo, so namreč za tožnika manj ugodne od določb pogodbe o zaposlitvi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - vročitev odpovedi - sodna razveza - invalidska upokojitev
Tožena stranka ni dokazala, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici pravilno vročena. Ker tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena, ni mogla učinkovati, zaradi česar je prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonito.
Po 118. členu ZDR-1 lahko sodišče v primeru ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in ugotovitvi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno odškodnino. V konkretnem primeru, ko je bila tožnica invalidsko upokojena, ne bi mogla uveljavljati pravice do vrnitve na delo, zato tudi ni podlage za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR-1.
ZPrCP člen 13, 106, 106/2, 106/3. Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog.
prepovedane droge, psihoaktivna zdravila in druge psihoaktivne snovi - preverjanje psihofizičnega stanja
Voznik ne sme voziti vozila v cestnem prometu niti ga začeti voziti, če je pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo; pri čemer je pod vplivom navedenih snovi voznik, pri katerem se s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v krvi ali slini.
ZPIZ-1 člen 15, 15/1. ZMEPIZ-1 člen 115a. ZPP člen 154, 154/1, 156.
lastnost zavarovanca - stroški postopka
Tožnik je v tem sporu izpodbijal odločitev tožene stranke, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti za poln zavarovalni čas. Po vložitvi tožbe je že sama tožena stranka po sprejemu ZMEPIZ-1A izdala odločbo, s katero je odpravila izpodbijani odločbi. Ker je tožnik v postopku uspel, razlog za zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa pa ni bil na njegovi strani, temveč je posledica novo izdane odločbe tožene stranke, je upravičen do povračila stroškov postopka.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, saj je še vedno v polnem delovnem času zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu s stvarnimi omejitvami. Ker pri tožniku ni izkazano takšno bistveno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, da bi pri njem šlo za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0015125
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150, 153, 153/1, 153/3. ZVZD člen 5, 9, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/2, 24/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - razlogi o odločilnih dejstvih - zmotna uporaba materialnega prava - spolzke stopnice - sestop s tovornjaka - nevarno delo
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je šlo pri zdrsu tožnika na stopnici pri sestopu s tovornjaka in posledično poškodbi tožnika za njegovo nepazljivost oziroma nesrečno naključje, ki bremeni njega samega. Tožnik je zapeljal na rampo le s sprednjim delom vozila, zaradi česar je moral sestopiti z vozila, ki je bilo nagnjeno, pri tem pa je bistveno, da je imel tožnik tudi v primeru, ko bi povsem pravilno pripeljal na rampo, ob strani le 50 cm prostora za sestop. To pomeni, da gre za povečano nevarnost ob sestopu, saj vsakršna nepravilnost povzroči padec z rampe, kar se je zgodilo tudi tožniku. Poleg tega je bilo mesto, kjer bi tožnik sestopil, mokro od prejšnjih pranj vozil, saj naj bi bil tožnik zadnji izmed osmih vozil v vrsti. Sestop na mokro rampo, ki je pod kotom, s tem da je potrebno sestopiti po dveh stopnicah, ki sta prav tako zaradi položaja tovornjaka pod naklonom in mokri, iz kabine tovornjaka ritensko, pomeni, da gre za delo s povečano nevarnostjo. Sodišče teh okoliščin ni upoštevalo, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za nevarno delo. Nepravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da tožena stranka ni posredovala nobene dokumentacije, ki bi dokazovala, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno delo oziroma seznanjen z nevarnostmi pri delu v smislu 23. in 24. člena ZVZD ter kakšne ukrepe je glede tega izvedla po določbi 5. člena ZVZD. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZJU člen 140. ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/2, 45/3, 47. ZDR-1 člen 7, 7/4. OZ člen 131.
mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine
Tožena stranka je dokazala, da očitanih ravnanj (konflikt z nadrejenim določenega dne; nevabljenje na skupne sestanke; odvzem delovnih nalog; uvedba postopka izredne odpovedi; uvedba disciplinskega postopka, idr.) ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
invalid III. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožnici je prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti, ne pa do popolne izgube delovne zmožnosti. Tožnica je namreč s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. S tem je izpolnjen dejanski stan po 3. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, na podlagi katerega je sodišče tožnico pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti. Ker pri tožnici ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnilo.
Aneks h kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija člen 8, 8/1.
izplačilo razlike v plači - delo po avtorskih pogodbah - obstoj delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - javni zavod
Na podlagi prvega odstavka 8. člena Aneksa h kolektivni pogodbi javnega zavoda se na delovnih mestih, na katerih se uveljavlja večopravilnost, ki ni vključena v opisu delovnega mesta, javni uslužbenec lahko uvrsti za štiri (4) plačne razrede višje od plačnega razreda delovnega mesta. Na tej podlagi je tožena stranka sprejela Pravilnik, ki je uredil postopek, pogoje in merila za določitev večopravilnosti ali združevanja dela, po katerih se lahko zaposleni razvrsti za največ štiri plačne razrede višje od plačnega razreda osnovnega delovnega mesta javnega uslužbenca. To pomeni, da ima delodajalec pravico, da lahko javnega uslužbenca ob izpolnjevanju pogojev in doseganju meril ter po predpisanem postopku uvrsti v do štiri razrede višji plačni razred od tistega, ki mu pripada glede na delovno mesto oziroma naziv. Izplačilo višje plače zaradi večopravilnosti ni avtomatično, temveč gre za (diskrecijsko) odločitev delodajalca, ali bo javnega uslužbenca razvrstil v višji plačni razred. Toženi stranki je prepuščeno, da se odloči o morebitni določitvi večopravilnosti, nato pa še o njeni višini. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica uveljavljala razvrstitev v plačni razred zaradi večopravilnosti, delno ugodilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.
Po oceni pritožbenega sodišča so bili izpolnjeni pogoji za narok, kot tudi pogoji za preklic pogojne obsodbe, saj ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da obsojenec naložene obveznosti še ni plačal, ker ni razpolagal z naslovom in računom oškodovanke. Tudi trditev, da oškodovanka na naslovu, kamor naj bi ji poslal obvestilo obsojenčev zagovornik, ni dosegljiva, ni sprejemljiva, saj spisovni podatki kažejo drugače, to je, da je oškodovanka vedno prejemala obvestila na naslovu, ki ga je posredovala sodišču, obsojenec pa je imel več kot dovolj časa, da svojo obveznost izpolni in poišče način za izpolnitev obveznosti.