Povprečni dohodek na družinskega člana tožeče stranke sicer ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, vendar pa je tožničin mož prejel dediščino večje vrednosti (25.000,00 EUR), ki se v skladu s 1. točko 2. odstavka 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev upošteva med dohodke (za uveljavljanje pravice do socialne pomoči). Zaradi prejetega dohodka ni podan pogoj za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Zakon o socialno varstvenih prejemkih v poglavju 1.7 z naslovom Razlogi za nedodelitev ali neupravičenost do denarne socialne pomoči v 27. členu ureja izključitveni razlog z izjemami in določa, da se do vključno leta, ki sledi letu, v katerem gospodarska rast preseže 2 odstotka BDP, ta pomoč ne dodeli osebi, katere premoženje, upoštevno po ZUPJS, dosega ali presega vrednost 13.780,00 EUR. Določa pa tudi (v prvem odstavku 27. člena), da se ne glede na določbe tega poglavja denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Podedovano premoženje tožničinega moža navedeno vrednost presega, v citiranih predpisih pa ni omejitve, da bi se upoštevala le dediščina, ki je bila pridobljena v enem letu pred vložitvijo prošnje za taksno oprostitev, zato se upošteva tudi pred tremi leti podedovano premoženje tožničinega moža.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - vročitev odpovedi - sodna razveza - invalidska upokojitev
Tožena stranka ni dokazala, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici pravilno vročena. Ker tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena, ni mogla učinkovati, zaradi česar je prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonito.
Po 118. členu ZDR-1 lahko sodišče v primeru ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in ugotovitvi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno odškodnino. V konkretnem primeru, ko je bila tožnica invalidsko upokojena, ne bi mogla uveljavljati pravice do vrnitve na delo, zato tudi ni podlage za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo. Tožena stranka je namreč vložila pritožbo zoper ugodilni del sodbe, v katerem je sodišče toženi stranki naložilo, da tožnici plača zneske iz naslova razlike plač za mesece april, maj in junij 2010 ter regresa za letni dopust za leto 2010, ki so pravice iz delovnega razmerja. Spor v tem obsegu je individualni delovni spor premoženjske narave. Zato je sodišče prve stopnje takso za pritožbo pravilno odmerilo skladno s tarifno št. 2321 ZST-1, z upoštevanjem količnika 2,0. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na tarifno številko 2121, saj predmet spora ni pravica iz sistema socialne varnosti in torej ne gre za socialni spor, kot ga opredeljuje prvi odstavek 58. člena ZDSS-1.
Iz določbe 2. odstavka 31. člena ZDSS-1 izhaja, da je v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja revizija vselej dovoljena. Predmet takšnega spora so običajno, kadar se uveljavljajo z isto tožbo, tudi dajatveni zahtevki za plačilo prejemkov, do katerih bi bil delavec upravičen, če mu ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje in s plačilom katerih se vzpostavi stanje, kot če nebi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Enako pa je tudi v primeru, kadar sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi in določi denarno povračilo v skladu s 118. členom ZDR-1. Denarno povračilo zaradi sodne razveze je pravica, ki je neločljivo povezana s prenehanjem delovnega razmerja, zato je tudi glede te pravice, ki izvira iz spora o prenehanju delovnega razmerja in se uveljavlja v isti tožbi, revizija vedno dovoljena. Ker je tožnica zahtevek za plačilo denarnega povračila uveljavljala v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je sodišče o zahtevku tožnice pravnomočno odločilo z isto sodbo, gre za spor, v katerem je revizija dovoljena že po zakonu, zato je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo revizijo tožnice z dne 20. 10. 2015.
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožnici pripada državna štipendija od 1. 4. 2013 do 30. 5. 2013. V prvem odstavku 32. člena ZUPJS je določeno, da pripada upravičencu državna štipendija iz 4. točke 5. člena ZUPJS od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Ker je tožnica vlogo za uveljavljanje pravice do državne štipendije vložila 19. 4. 2013, ji skladno s citirano določbo državna štipendija pripada od 1. 5. 2013 do 30. 5. 2013.
Dokazni standard gotovosti po pravni teoriji pomeni popolno skladnost subjektivne predstave z objektivno stvarnostjo. Vendar za meritorno sojenje praviloma zadostuje nekoliko nižja stopnja materialne resnice. Torej prepričanje o pravno relevantnem dejstvu, v katerega resničnost obstoja ne dvomi noben izkušen človek. Strokovno medicinska izpoved izvedenca o visoki stopnji verjetnosti obstoja telesne okvare pri tožniku že 19. 1. 2011 (in ne šele 4. 6. 2014) prav zaradi narave artrotične patologije po eni ter pomanjkljive obdelave v predsodnem postopku po drugi strani, utemeljuje prepričljivost ugotovljenega datuma nastanka telesne okvare, ki ga z nobenim logičnim, kaj šele z razumnim sklepanjem, ni mogoče izključiti. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijana zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravilo in ob ugotovljeni 60 % telesni okvari tožniku zakonito priznalo pravico do invalidnine od 19. 1. 2011 dalje.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014893
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150, 153, 153/1, 153/3, 179, 179/1, 179/2. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna stvar - višina odškodnine
Tožnik se je poškodoval na delu pri toženi stranki, in sicer na usposabljanju pri streljanju s puško, ko je zaradi poka puške prišlo do poškodbe sluha v levem ušesu. Avtomatska puška, ki jo je uporabljal tožnik v spornem času, je nevarna stvar, iz katere ob redni uporabi in običajni pazljivosti izhaja povečana nevarnost za okolico. Streljanje s to puško pa predstavlja nevarno dejavnost, ki pomeni tveganje za okvaro sluha, ki je večje od običajnega. Zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo.
Aneks h kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija člen 8, 8/1.
izplačilo razlike v plači - delo po avtorskih pogodbah - obstoj delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - javni zavod
Na podlagi prvega odstavka 8. člena Aneksa h kolektivni pogodbi javnega zavoda se na delovnih mestih, na katerih se uveljavlja večopravilnost, ki ni vključena v opisu delovnega mesta, javni uslužbenec lahko uvrsti za štiri (4) plačne razrede višje od plačnega razreda delovnega mesta. Na tej podlagi je tožena stranka sprejela Pravilnik, ki je uredil postopek, pogoje in merila za določitev večopravilnosti ali združevanja dela, po katerih se lahko zaposleni razvrsti za največ štiri plačne razrede višje od plačnega razreda osnovnega delovnega mesta javnega uslužbenca. To pomeni, da ima delodajalec pravico, da lahko javnega uslužbenca ob izpolnjevanju pogojev in doseganju meril ter po predpisanem postopku uvrsti v do štiri razrede višji plačni razred od tistega, ki mu pripada glede na delovno mesto oziroma naziv. Izplačilo višje plače zaradi večopravilnosti ni avtomatično, temveč gre za (diskrecijsko) odločitev delodajalca, ali bo javnega uslužbenca razvrstil v višji plačni razred. Toženi stranki je prepuščeno, da se odloči o morebitni določitvi večopravilnosti, nato pa še o njeni višini. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica uveljavljala razvrstitev v plačni razred zaradi večopravilnosti, delno ugodilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.
Po oceni pritožbenega sodišča so bili izpolnjeni pogoji za narok, kot tudi pogoji za preklic pogojne obsodbe, saj ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da obsojenec naložene obveznosti še ni plačal, ker ni razpolagal z naslovom in računom oškodovanke. Tudi trditev, da oškodovanka na naslovu, kamor naj bi ji poslal obvestilo obsojenčev zagovornik, ni dosegljiva, ni sprejemljiva, saj spisovni podatki kažejo drugače, to je, da je oškodovanka vedno prejemala obvestila na naslovu, ki ga je posredovala sodišču, obsojenec pa je imel več kot dovolj časa, da svojo obveznost izpolni in poišče način za izpolnitev obveznosti.
Skladno z določbo 78. člena ZPP stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. Zakoniti zastopnik je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona. Ker je tožena stranka javni zavod, je za presojo, kdo je njen zakoniti zastopnik, potrebno uporabiti ZZ, ki v 31. členu določa, da je poslovodni organ zavoda direktor ali drug individualni organ, ter da direktor organizira in vodi delo in poslovanje zavoda, predstavlja in zastopa zavod in je odgovoren za zakonitost dela zavoda.
Strokovni direktor tožene stranke, četudi je po statutu pooblaščen za nadomeščanje direktorja v odsotnosti, glede na citirane določbe 78. člena ZPP in 31. člena ZZ ni zakoniti zastopnik tožene stranke in zato nima pravice do zastopanja pred sodiščem brez posebnega pooblastila zakonitega zastopnika, to je direktorja tožene stranke, poleg tega pa mora izpolnjevati tudi dodatni pogoj – opravljen pravniški državni izpit (ker je po citirani določbi 3. odstavka 87. člena ZPP lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit). To izhaja tudi iz določb 28. in 29. člena, zlasti pa iz 15. alineje 29. člena Statuta tožene stranke, na katero se sklicuje tožena stranka, ki določa da strokovni direktor zastopa toženo stranko v drugih zadevah in podpisuje pogodbe v mejah, ki jih s pooblastili določi direktor tožene stranke.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0015125
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150, 153, 153/1, 153/3. ZVZD člen 5, 9, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/2, 24/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - razlogi o odločilnih dejstvih - zmotna uporaba materialnega prava - spolzke stopnice - sestop s tovornjaka - nevarno delo
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je šlo pri zdrsu tožnika na stopnici pri sestopu s tovornjaka in posledično poškodbi tožnika za njegovo nepazljivost oziroma nesrečno naključje, ki bremeni njega samega. Tožnik je zapeljal na rampo le s sprednjim delom vozila, zaradi česar je moral sestopiti z vozila, ki je bilo nagnjeno, pri tem pa je bistveno, da je imel tožnik tudi v primeru, ko bi povsem pravilno pripeljal na rampo, ob strani le 50 cm prostora za sestop. To pomeni, da gre za povečano nevarnost ob sestopu, saj vsakršna nepravilnost povzroči padec z rampe, kar se je zgodilo tudi tožniku. Poleg tega je bilo mesto, kjer bi tožnik sestopil, mokro od prejšnjih pranj vozil, saj naj bi bil tožnik zadnji izmed osmih vozil v vrsti. Sestop na mokro rampo, ki je pod kotom, s tem da je potrebno sestopiti po dveh stopnicah, ki sta prav tako zaradi položaja tovornjaka pod naklonom in mokri, iz kabine tovornjaka ritensko, pomeni, da gre za delo s povečano nevarnostjo. Sodišče teh okoliščin ni upoštevalo, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za nevarno delo. Nepravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da tožena stranka ni posredovala nobene dokumentacije, ki bi dokazovala, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno delo oziroma seznanjen z nevarnostmi pri delu v smislu 23. in 24. člena ZVZD ter kakšne ukrepe je glede tega izvedla po določbi 5. člena ZVZD. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - izvedenec
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista psihiatra, da je tožnica zmožna le za delo s polovičnim delovnim časom, utemeljeno zaključilo, da je pri tožnici podano stanje po 3. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in jo na tej podlagi razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko na svojem delu. Hkrati je pravilno odločilo, da bo o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila odločil toženec s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe. Ker pri tožnici ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
ZDSS-1 člen 8, 8/1, 8/2, 10. ZPP člen 22, 22/1, 22/2, 277, 318, 318/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - krajevna pristojnost
V 10. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih je določeno, da se v delovnih sporih stranke ne morejo sporazumeti o krajevni pristojnosti, zato ni relevantno, da sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorili o krajevni pristojnosti Delovnega sodišča v Mariboru. Prvi odstavek 8. člena ZDSS-1 določa posebno krajevno pristojnost, kadar je tožeča stranka delavec. Ta pravica izbire je določena v korist delavca, kar pomeni, da ima delavec možnost vložiti tožbo pri sodišču splošne pristojnosti, ali pri sodišču posebne pristojnosti.
Sodišče se lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga lahko poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Sodišče pa se po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno, in sicer le ob predhodnem preizkusu tožbe. ZDSS-1 v 2. odstavku 8. člena določa izključno krajevno pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za odločanje v individualnih delovnih sporih, v zvezi s pravicami in obveznostmi iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi delovnega razmerja. Na izključno krajevno pristojnost pazi sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je preizkus krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti časovno omejen na fazo predhodnega preizkusa tožbe. Glede na to, da v sporni zadevi ni podana izključna krajevna pristojnost in tožena stranka ni ugovarjala krajevni pristojnosti, saj sploh ni odgovorila na tožbo, se Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni moglo izreči za krajevno nepristojno po uradni dolžnosti, ampak je v obravnavani zadevi utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za njeno izdajo.
ZDR člen 204, 204/3. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-3, 56, 132, 132/1.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - povečan obseg dela
Razlog za sklenitev obeh aneksov k pogodbi o zaposlitvi za določen čas je bil v nasprotju z zakonom, ker pogodba ni bila sklenjena zaradi opravljanja dela (oziroma zaradi začasno povečanega obsega dela, kot je v aneksih zapisano), temveč zaradi zagotovitve nadomestila plače v breme javnih sredstev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in tožbenemu zahtevku ugodilo.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - izplačilo odškodnine - mobing - sodba na podlagi pripoznave
Tožeča stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper delno sodbo na podlagi pripoznave, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo skladno s 1. odstavkom 316. člena Zakona o pravdnem postopku in tožbenemu zahtevku tožeče stranke v pripoznanem delu ugodilo. Zato tožeča stranka te odločitve ne more izpodbijati in se njena pritožba zavrže kot nedovoljena.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A (osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona), ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnik ni zavarovanec, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bil zavarovan po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kot brezposelna oseba, vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje), niti se ni iz zavarovanja odjavil v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavil v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njegove zahteve.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - navodila zdravnika
Tožnik s svojimi ravnanji – ko se je sestal s prijateljem in v bližnjem lokalu pred odhodom na pregled k zdravnici, popil kavo in odigral partijo šaha in pred tem prijatelju pomagal pri prevozu avtomobila v nekaj kilometrov (7,5 km) oddaljeni kraj oziroma odšel v trgovino, in ko se je dan kasneje od doma odpeljal na Policijsko postajo v domačem kraju, ni kršil niti navodil specialista niti navodil osebne zdravnice, njegovo ravnanje, ki bi mu ga osebna zdravnica tudi sicer dovolila, kot je izpovedala, pa ni vplivalo na podaljšanje zdravljenja oziroma ni poslabšalo njegovega zdravstvenega stanja. Zato ni bil ni podan utemeljen razlog za izredno odpoved po 8. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravniške komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika odpotuje iz kraja svojega bivanja.
OZ člen 255, 256, 257. ZDR člen 130, 130/1. ZPP člen 325, 325/1.
izvršba na plačo - stalni prejemki iz delovnega razmerja - stroški prehrane med delom - odločitev o delu predloga - dopolnilni sklep
Upnica z izvršbo ne more poseči na dolžniku neizplačane zneske malice, pravice iz delovnega razmerja, med katere v skladu s prvim odstavkom 130. člena ZDR-1 sodi tudi pravica do povračila stroškov za prehrano med delom, pa lahko proti svojemu delodajalcu uveljavlja le delavec, torej dolžnik. Vsekakor pa dolžnici ostaja možnost vložitve tožbe zaradi izpodbijanja dolžnikovih dejanj, v smislu določb 255. in 256. člen OZ, da je dolžnik zaradi opustitve uveljavljanja svojih pravic do delodajalca, poslabšal svojo zmožnost poplačila obveznosti do upnikov in je zaradi tega nastopila nesposobnost izpolnitve obveznosti, pri čemer mora biti upoštevan rok iz 257. člena OZ.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - odpoved večjemu številu delavcev
Tožena stranka je sprejela nov Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila tožničino delovno mesto, njene naloge pa je prenesla med ostale zaposlene. To pa predstavlja
organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1.
Pri presoji obveznosti delodajalca, da izvede postopek odpovedi večjemu številu delavcev, se upoštevajo le tisti delavci, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ne upoštevajo pa se tisti delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi preneha na drugih podlagah
(
npr. s sporazumnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi) ali tisti, ki zaradi ukinitve delovnih mest sklenejo z delodajalcem nove pogodbe o zaposlitvi brez odpovedi ali nadaljujejo delo v drugih enotah delodajalca brez spremembe pogodbe o zaposlitvi.