invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - izvedenec
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista psihiatra, da je tožnica zmožna le za delo s polovičnim delovnim časom, utemeljeno zaključilo, da je pri tožnici podano stanje po 3. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in jo na tej podlagi razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko na svojem delu. Hkrati je pravilno odločilo, da bo o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila odločil toženec s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe. Ker pri tožnici ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
ZPIZ-1 člen 15, 15/1. ZMEPIZ-1 člen 115a. ZPP člen 154, 154/1, 156.
lastnost zavarovanca - stroški postopka
Tožnik je v tem sporu izpodbijal odločitev tožene stranke, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti za poln zavarovalni čas. Po vložitvi tožbe je že sama tožena stranka po sprejemu ZMEPIZ-1A izdala odločbo, s katero je odpravila izpodbijani odločbi. Ker je tožnik v postopku uspel, razlog za zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa pa ni bil na njegovi strani, temveč je posledica novo izdane odločbe tožene stranke, je upravičen do povračila stroškov postopka.
nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti – začasna zdravstvena nesposobnost za opravljanje nalog
Storilka nalog ne more opravljati brez zdravniškega pregleda, s katerim bi bilo ugotovljeno, da je te naloge sposobna opravljati. Glede na to, da so po navedbah storilke pri njej podani zdravstveni razlogi, zaradi katerih še eno leto ne bo sposobna za opravljanje nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti, po šestem odstavku 19. člena Zakona o prekrških (ZP-1) pa rok v katerem morajo biti naloge opravljene ne sme biti krajši od enega in ne daljši od treh mesecev, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zakon namreč ne omogoča odložitve opravljanja nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti za nedoločen čas.
Sodišče prve stopnje je napačno vročalo tožbo na naslov tožene stranke v stečaju. Ker je bila tožba vložena v skladu z napotitvenim sklepom stečajnega upravitelja, ki je prijavljeno terjatev tožeče stranke prerekal, bi sodišče prve stopnje moralo tožbo, v skladu z določbo 251. člena ZFPPIPP, vročiti stečajni upraviteljici na naslovu, ki je naveden kot naslov za vročanje v imeniku upraviteljev pri Ministrstvu za pravosodje. Ker je bilo pisanje vročeno na drugem naslovu, pomeni, da je bila vročitev nepravilna.
vročanje družbi - vročanje na sedežu družbe - poizvedbe glede kršitev postopka - poročilo o kršitvah določb postopka
Tožnici je bil poziv za dopolnitev tožbe vročen na dan, ko je sodno pošiljko za družbo (tožnico) prevzela sicer za to ne posebej pooblaščena mati tožničine zakonite zastopnice, ki živi na sedežu družbe in pošiljke v odsotnosti hčerke tudi za družbo dejansko redno sprejema.
priznanje štipendije - Zoisova štipendija - stvarna pristojnost - zmotna uporaba materialnega prava - stroški postopka
Stroški postopka po ZUP so vezani na postopek o določeni upravni stvari in so del odločbe o glavni stvari, lahko pa se o stroških postopka odloči s sklepom, vendar mora biti to v odločbi o glavni stvari navedeno. V obravnavanem primeru je bila sporna dodelitev štipendije in vračilo prejetih štipendij. Ker so v tem postopku pred prvostopenjskim sodiščem ostali sporni le stroški postopka, se stvarna pristojnost določi po vsebini glavne stvari. Glavna stvar pa se nanaša na pravico do štipendije, torej na zadevo, o kateri je po točki 3. c 7. člena ZDSS-1 stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
OZ člen 255, 256, 257. ZDR člen 130, 130/1. ZPP člen 325, 325/1.
izvršba na plačo - stalni prejemki iz delovnega razmerja - stroški prehrane med delom - odločitev o delu predloga - dopolnilni sklep
Upnica z izvršbo ne more poseči na dolžniku neizplačane zneske malice, pravice iz delovnega razmerja, med katere v skladu s prvim odstavkom 130. člena ZDR-1 sodi tudi pravica do povračila stroškov za prehrano med delom, pa lahko proti svojemu delodajalcu uveljavlja le delavec, torej dolžnik. Vsekakor pa dolžnici ostaja možnost vložitve tožbe zaradi izpodbijanja dolžnikovih dejanj, v smislu določb 255. in 256. člen OZ, da je dolžnik zaradi opustitve uveljavljanja svojih pravic do delodajalca, poslabšal svojo zmožnost poplačila obveznosti do upnikov in je zaradi tega nastopila nesposobnost izpolnitve obveznosti, pri čemer mora biti upoštevan rok iz 257. člena OZ.
Povprečni dohodek na družinskega člana tožeče stranke sicer ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, vendar pa je tožničin mož prejel dediščino večje vrednosti (25.000,00 EUR), ki se v skladu s 1. točko 2. odstavka 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev upošteva med dohodke (za uveljavljanje pravice do socialne pomoči). Zaradi prejetega dohodka ni podan pogoj za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Zakon o socialno varstvenih prejemkih v poglavju 1.7 z naslovom Razlogi za nedodelitev ali neupravičenost do denarne socialne pomoči v 27. členu ureja izključitveni razlog z izjemami in določa, da se do vključno leta, ki sledi letu, v katerem gospodarska rast preseže 2 odstotka BDP, ta pomoč ne dodeli osebi, katere premoženje, upoštevno po ZUPJS, dosega ali presega vrednost 13.780,00 EUR. Določa pa tudi (v prvem odstavku 27. člena), da se ne glede na določbe tega poglavja denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Podedovano premoženje tožničinega moža navedeno vrednost presega, v citiranih predpisih pa ni omejitve, da bi se upoštevala le dediščina, ki je bila pridobljena v enem letu pred vložitvijo prošnje za taksno oprostitev, zato se upošteva tudi pred tremi leti podedovano premoženje tožničinega moža.
Tožnik je določenega dne pri toženi stranki opravljal konkurenčno dejavnost, to je posek in spravilo lesa do kamionske ceste, ki ga je pri toženi stranki naročil drug zaposleni. Ker tožnik ni imel pisnega soglasja tožene stranke, tj. zakonitega zastopnika direktorja, takšne dejavnosti v času zaposlitve pri toženi stranki kot samostojni podjetnik (s t. i. „popoldansko obrtjo“) ni smel opravljati in je njegovo ravnanje v nasprotju s prvim odstavkom 39. člena ZDR-1, ki ureja konkurenčno prepoved. To pa predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR. Poleg tega je tožnik s tem, ko je v dogovoru z nadrejenim poskušal toženo stranko zavesti v podpis naročilnice, ki jo je izpolnil nadrejeni, izpolnil zakonske znake poskusa goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena KZ-1, zato je podan tudi utemeljen razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izpolnjen je tudi pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil konkurenčno prepoved ter v sodelovanju z nadrejenim delavcem poizkusil spraviti toženo stranko v zmoto, da bi mu neupravičeno izplačala znesek za delo, ki ga je opravil kot delavec, zaposlen pri toženi stranki in ne kot samostojni podjetnik, zato vsebina in teža kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tožnika pomenita izgubo zaupanja tožene stranke. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - odpoved večjemu številu delavcev
Tožena stranka je sprejela nov Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila tožničino delovno mesto, njene naloge pa je prenesla med ostale zaposlene. To pa predstavlja
organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1.
Pri presoji obveznosti delodajalca, da izvede postopek odpovedi večjemu številu delavcev, se upoštevajo le tisti delavci, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ne upoštevajo pa se tisti delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi preneha na drugih podlagah
(
npr. s sporazumnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi) ali tisti, ki zaradi ukinitve delovnih mest sklenejo z delodajalcem nove pogodbe o zaposlitvi brez odpovedi ali nadaljujejo delo v drugih enotah delodajalca brez spremembe pogodbe o zaposlitvi.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015710
ZDR člen 6, 6/4, 6/7. ZDR člen 45, 45/4. ZPP člen 181, 181/1. Pravilnik o pripravništvu in o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja člen 19. Pravilnik o strokovnemu izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja člen 11.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - neenaka obravnava
Iz navedb o dejstvih, ki jih je podala tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje, v precejšnjem delu ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu oziroma diskriminacije. Takšne so navedbe, da so bile tožnici ukinjene ure brezplačne pravne pomoči in da ni prejela plačila pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije v E., da je prejela v podpis najemno pogodbo z napačnimi podatki, da je bil denar nakazan na napačen transakcijski račun in da ji je bila solidarnostna pomoč za smrt očeta nakazana z zamudo. Ker že iz navedb tožnice ne izhaja, da bi šlo za kršitve takšne intenzitete, da bi jih bilo mogoče označiti kot ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožnici, oziroma ker sploh ne gre za razmerje med tožnico in toženo stranko, tožena stranka za ta ravnanja ni odškodninsko odgovorna.
Po oceni pritožbenega sodišča so bili izpolnjeni pogoji za narok, kot tudi pogoji za preklic pogojne obsodbe, saj ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da obsojenec naložene obveznosti še ni plačal, ker ni razpolagal z naslovom in računom oškodovanke. Tudi trditev, da oškodovanka na naslovu, kamor naj bi ji poslal obvestilo obsojenčev zagovornik, ni dosegljiva, ni sprejemljiva, saj spisovni podatki kažejo drugače, to je, da je oškodovanka vedno prejemala obvestila na naslovu, ki ga je posredovala sodišču, obsojenec pa je imel več kot dovolj časa, da svojo obveznost izpolni in poišče način za izpolnitev obveznosti.
Aneks h kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija člen 8, 8/1.
izplačilo razlike v plači - delo po avtorskih pogodbah - obstoj delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - javni zavod
Na podlagi prvega odstavka 8. člena Aneksa h kolektivni pogodbi javnega zavoda se na delovnih mestih, na katerih se uveljavlja večopravilnost, ki ni vključena v opisu delovnega mesta, javni uslužbenec lahko uvrsti za štiri (4) plačne razrede višje od plačnega razreda delovnega mesta. Na tej podlagi je tožena stranka sprejela Pravilnik, ki je uredil postopek, pogoje in merila za določitev večopravilnosti ali združevanja dela, po katerih se lahko zaposleni razvrsti za največ štiri plačne razrede višje od plačnega razreda osnovnega delovnega mesta javnega uslužbenca. To pomeni, da ima delodajalec pravico, da lahko javnega uslužbenca ob izpolnjevanju pogojev in doseganju meril ter po predpisanem postopku uvrsti v do štiri razrede višji plačni razred od tistega, ki mu pripada glede na delovno mesto oziroma naziv. Izplačilo višje plače zaradi večopravilnosti ni avtomatično, temveč gre za (diskrecijsko) odločitev delodajalca, ali bo javnega uslužbenca razvrstil v višji plačni razred. Toženi stranki je prepuščeno, da se odloči o morebitni določitvi večopravilnosti, nato pa še o njeni višini. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica uveljavljala razvrstitev v plačni razred zaradi večopravilnosti, delno ugodilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - organizacijski razlog
Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi. Na zakonitost odpovedi ne vplivajo niti poslovni rezultati niti obseg dela, saj se delodajalec za reorganizacijo lahko odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov. Sodišče pa nima pravice, da se spušča v presojo organiziranosti dela pri toženi stranki, saj je to v avtonomni pristojnosti delodajalca, pri čemer je direktor tožene stranke tisti, ki ima največji vpogled v poslovanje ter v potrebe tožene stranke po prilagajanju delovnega procesa. Sodišče prve stopnje je odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oprlo na izpovedbe prič, ki kot take nimajo pravice, da odločajo o razlogih reorganizacije, ne pa na izpovedbo direktorja, ki je na naroku za glavno obravnavo obrazložil svojo odločitev glede reorganizacije dela pri toženi stranki. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožniku je bil ob upokojitvi glede na ugotovljeno pokojninsko osnovo po veljavnih predpisih priznan najvišji možni odmerni odstotek od pokojninske osnove (v višini 85 % pokojninske osnove). Glede na pokojninska obdobja iz časa pred 1. 1. 2000 tudi na podlagi določb ZPIZ-1 tožniku ne more biti priznan višji odmerni odstotek pokojnine, če mu je bil že pred uveljavitvijo ZPIZ-1 priznan najvišji odstotek po v času odmere pokojnine veljavnem zakonu. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine v višjem odmernem odstotku (v višini 91 % pokojninske osnove) ni utemeljen.
Dokazni standard gotovosti po pravni teoriji pomeni popolno skladnost subjektivne predstave z objektivno stvarnostjo. Vendar za meritorno sojenje praviloma zadostuje nekoliko nižja stopnja materialne resnice. Torej prepričanje o pravno relevantnem dejstvu, v katerega resničnost obstoja ne dvomi noben izkušen človek. Strokovno medicinska izpoved izvedenca o visoki stopnji verjetnosti obstoja telesne okvare pri tožniku že 19. 1. 2011 (in ne šele 4. 6. 2014) prav zaradi narave artrotične patologije po eni ter pomanjkljive obdelave v predsodnem postopku po drugi strani, utemeljuje prepričljivost ugotovljenega datuma nastanka telesne okvare, ki ga z nobenim logičnim, kaj šele z razumnim sklepanjem, ni mogoče izključiti. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijana zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravilo in ob ugotovljeni 60 % telesni okvari tožniku zakonito priznalo pravico do invalidnine od 19. 1. 2011 dalje.
Tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel zgolj v relativno majhnem delu, v katerem je uveljavljal, da se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti že od 11. 1. 2011 dalje, sodišče prve stopnje pa ga je razvrstilo v navedeno kategorijo od 8. 4. 2011 dalje. Zaradi take odločitve niso nastali dodatni stroški. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnik upravičen do povračila stroškov v celoti (3. odstavek 154. člena ZPP).
Ker se je tožnik s toženo stranko v pogodbi o zaposlitvi dogovoril za osnovno plačo v višini 314.008,00 SIT, je bila tožena stranka to plačo obračunati in izplačati ne glede na to, da je sicer Pravilnik tožene stranke osnovno plačo prodajnih predstavnikov določil v nižjem znesku. Določbe Pravilnika, ki se nanašajo na njegovo osnovno plačo, so namreč za tožnika manj ugodne od določb pogodbe o zaposlitvi.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014893
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150, 153, 153/1, 153/3, 179, 179/1, 179/2. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna stvar - višina odškodnine
Tožnik se je poškodoval na delu pri toženi stranki, in sicer na usposabljanju pri streljanju s puško, ko je zaradi poka puške prišlo do poškodbe sluha v levem ušesu. Avtomatska puška, ki jo je uporabljal tožnik v spornem času, je nevarna stvar, iz katere ob redni uporabi in običajni pazljivosti izhaja povečana nevarnost za okolico. Streljanje s to puško pa predstavlja nevarno dejavnost, ki pomeni tveganje za okvaro sluha, ki je večje od običajnega. Zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo.